Samo enkrat sem bila v Firencah, ko je bila tam na izmenjavi moja draga prijateljica T.. Obisk je bil kratek in zaznamovan s hrano. Nič nenavadnega, da se je T., sicer večna suhica, a velika ljubiteljica pašte, tam za nekaj kilogramov zredila. Zelo dobro se spomnim ovčjega sira z medom, ki nam ga je ponudila za prigrizek, pa piškotov, ki smo jih jedle ob kavi v neki kavarnici. Še bolj kot to pa mi je ostala v spominu pizza marinara, pica, ki jo v Sloveniji ponavadi naredijo z inčuni in je nisem nikoli hotela jesti, v Firencah pa je na meniju pisalo le: pomodori pellati, aglio, olio di oliva, origano. Sicer malce skeptična sem jo vseeno naročila. In izkazalo se je, da je to moja najljubša pica.

Mornarska pica je najskromnejša med picami, če vam je tako v hladilniku kot v shrambi vsega zmanjkalo, si verjetno še vedno lahko naredite mornarsko pico. Kot vedno pri najpreprostejših stvareh, je tudi tu pametno uporabiti le najboljše. Torej ekološko, lokalno pridelano moko, po možnosti domačo paradižnikovo mezgo (lani nam je ni uspelo skuhati, tako da mora biti kar iz trgovine), domač česen in ekstra deviško oljčno olje iz Istre, ki nam ga prinesejo moji starši.

Petek je pri nas proglašen za pica-dan, ampak nismo zelo striktni glede tega. Picopek v našem gospodinjstvu je ponavadi T., ki se je specializiral za vse, kar je italijanskega (no, lazanja je še vedno moj teritorij). Dolgo sem ga nagovarjala, naj mi naredi pico skoraj brez vsega, ker nekako ni mogel verjeti, da si to res želim. Ko me je končno uslišal, sem bila presrečna;) In presenetljivo, ta najskromnejša pica je tudi Lilina najljubša.

Pizza marinara/čisto rastlinska mornarska pica

testo
300 g moke (pirina, bio pšenična ali mešanica obeh)
4 ščepci soli
2 jedilni žlici oljčnega olja (ali še več!)
2 - 2,5 dcl mlačne vode
1 vrečka kvasa
pol čajne žličke sladkorja

nadev
pol pločevinke pelatov/paradižnika v koščkih, zmiksanega v mezgo
1 čajna žlička origana
veeeeeliko česna (približno 8 strokov)
2 jedilni žlici oljčnega olja
groba morska sol
najboljše olive, kar jih lahko najdete (po želji)

Najprej pripraviš testo. V veliki skledi moko zmešaš s soljo. V manjšo posodo naliješ mlačno vodo, v katero nasuješ kvas, malo moke in po želji čisto malo sladkorja. Ko naraste, zmešaš z moko in oljčnim oljem. Zmešaš s kuhalnico, nato hitro in energično pregneteš, da nastane lepa krogla in se testo ne drži rok. Po potrebi dodajaš mlačno vodo ali moko. Pustiš vzhajati. Idealno je vsaj 2 uri, a kadar ni časa, lahko tudi manj (do 10 minut, po najinih izkušnjah!).

Vklopiš pečico in nastaviš temperaturo na 240 stopinj.

Olupiš in nasekljaš česen. še bolj fino pa ga je tudi narezati počez, na tanke lističe.










Flikneš v pečico za 10-15 minut.

Medtem, ko se peče, pripraviš pico številka 2.  No, razen, če imaš pečico, ki zmore zanesljivo speči dve stvari hkrati enako dobro.

Kako se je začelo tvoje, če lahko tako rečem, razmerje z začimbami? Katera je bila prva začimba, ki si jo spoznala in vzljubila?

Z začimbami se spogledujem že od otroštva dalje, saj so te krasile tako babičin kot mamin vrt. Torej peteršilj, drobnjak, origano, žajbelj, šetraj, pehtran, če jih naštejem le nekaj, se mi smehljajo že od nekdaj. V čisto pravem razmerju z njimi in še kopico drugih, seveda, pa sem od prvega seminarja na Hvaru pred skoraj osmimi leti, kjer sta me z njimi uročili še Sanja in Mariji (soavtorici). No, od takrat dalje sem verjetno največja porabnica cimeta v Sloveniji, od domačih pa že od nekdaj obožujem peteršilj.

Sabina Topolovec, soavtorica knjige Ščepec rešitve. (foto: arhiv S.T.)

Prideluješ svoje začimbe? Imaš kakšne priljubljene mešanice začimb (recept zelo dobrodošel:))?

Seveda - na vrtu imam vse, kar uspeva pri nas in tega sploh ni malo. Kar se le da pa vseeno raje naberem v naravi, najraje na katerem izmed hrvaških otokov, kjer si začimbe same izborijo svoj kotiček pod soncem. V teh je največ sončka in s tem moči. Domače začimbe vedno izbiram po navdihu ali natančneje: vstopim v vrt in počakam, da me same pokličejo. Pozimi uporabljam posušene ali vložene v olje ali sol. In seveda obožujem bazilikin pesto z najboljšim olivnim oljem, mandlji in veliko parmezana, pa svežo baziliko s česnom, limonino lupinico in gheejem, pa domače začimbe v vseh mogočih "provansalskih" različicah ... Od bolj eksotičnih pa prisegam na tiste, ki se najbolje podajo v čokoladne stvaritve, torej poleg cimeta še kardamom, ingver, klinčki, piment, pomarančna lupinica, muščatni orešček ,... Všeč so mi tudi mlečne jedi s pridihom prave vanilije, vrtnic, kardamoma in janeževe zvezde ...

Knjiga Ščepec rešitve je napisana z nekako mističnim pridihom. Si imela tudi ti kot ena od avtoric mistično izkušnjo z začimbami?

Če bi spregovorila o svojih izkušnjah z nekaterimi začimbami, ki so mi dobesedno čez noč povsem odpravile nekatere težave, bi marsikdo najprej pomislil na mistiko. A tu v resnici ni nič mističnega. Začimbe v resnici neredko delujejo celo bolje od sinteznih zdravil. Zagotovo pa je tako rekoč mističen okus skoraj vsake jedi, ki jo oplemenitim z začimbami, če le ob tem ne pozabim na ključno sestavino - ljubezen. Odkar imam otroka, je priprava hrane še večji užitek. Moja hči je ljubezen do začimb očitno podedovala, saj se že od malega "pase" po vrtu in uživa tako meliso, kot meto, drobnjak, koromačeve lističe, baziliko, peteršilj. Najbolje ji teknejo, ko jih sama utrga in vanje zagrize že v vrtu. Z bratcem sta to poletje ugotovila, da so koromačevi lističi zelo sladki, zato jima seveda nadvse teknejo. Vesta tudi, da lahko meto žvečiš namesto žvečilnega, in res se trudita, da bi navdušila tudi otroke z vasi ...

Če bi lahko na samotni otok vzela samo tri začimbe, katere bi to bile?

Ker sem precej sladkosnede sorte, prav gotovo cimet (ki se sicer odlično poda tudi k ostalim okusom). Nekako si tako romantično predstavljam, da bi na tistem otoku rastlo kakšno eksotično drevo s sladkimi sadeži, ki bi se jim težko uprla in trebušna slinavka bi gotovo potrebovala pomoč cimeta. Prav gotovo bi s sabo vzela tudi peteršilj (tudi semena, da si tam zasejem svojega, da mi ga nikoli ne zmanjka). Za dušo in kot dragoceno prijateljico v samoti pa bi s sabo povabila še vrtnico. Sicer pa nekako računam na to, da bi na tistem otoku že samo po sebi rastlo veliko divje rastočih začimb, tako da mi v tem pogledu verjetno ne bi manjkalo prav dosti ...

In za konec še, ker smo v blogosferi, če bi po zgledu mnogih znanih blogerjev (Cannelle et Vanille, Cinnamon and Thyme, My darling lemon thyme, Meta Mint, Pehtran) svoj blog poimenovala po eni ali dveh začimbah, kako bi se mu reklo?;)

Hm, težko rečem. Če bi želela združiti prijeten zven imena z močjo rastline, bi moj blog nosil ime Artemisia, ki je botanično ime za pelin. Pelin je v resnici rastina z izrazito žensko energijo, velja za mater vseh zelišč. Je "vse v enem". Je močna in mogočna, tako po svojem delovanju kot po svoji podobi.

Tako lepo zavita. Na www.lavivavera.com.

Do božičnega večera je še pet dni, jaz pa imam pripravljeno natanko eno darilo. Za ostala približno vem, kaj bi lahko bila, ne vem pa, kje jih bom kupila in kdaj naredila. Če ste mi kaj podobni, vam bo morda v pomoč moj seznam idej, lahko pa tudi vi meni kakšno daste:)

Zadnjič sem napisala seznam stvari, ki mi gredo na živce. Ker je včasih fino malo pošimfat, saj si tako prevetriš glavo. In fino je brati tuje sezname stvari, ki gredo ljudem na živce, in zraven kimat in se privoščljivo ali pravičniško hehetati.

Potem pa sem na Facebooku začela opazovati, koliko ljudi tisto luštno vrstico "What's on your mind?" uporablja za naštevanje stvari, ki jim grenijo življenje, jim gredo na živce ali pa jih preprosto morajo pošinfat. Prozorne pajkice. Debeli ljudje v pajkicah. Debeli ljudje nasploh. Politiki. Senzacionalistični mediji. Mediji na sploh. Do kolesarjev brezobzirni vozniki. Objestni kolesarji. Prodajalci v trgovini, ki ti nočejo pomagati ali pa ti z nasveti naravnost škodujejo. Ljudje, ki trkajo na vrata in ti hočejo nekaj prodati. Če ste se prepoznali in vas je oblila rdečica, brez skrbi, tudi jaz sem se in me je oblila zona.

Moja šibka točka so ljudje pred vrati. Živimo na osamljeni kmetiji (mislim, da se tako reče tej geografski zadevi), a veliko ljudi trka na naša vrata. Veliko je žlahte, ljudje pridejo kaj kupit, pripeljejo prodat ajdovo in proseno kašo z drugega konca Slovenije, jabolka, bučno olje, pobirajo prispevke za rdeči križ ali srečelov, pripeljejo paket preljubkih oblačilc ali kakšno knjigo, ali pa pridejo zmlet svojo piro k nam. Skratka, veliko ljudi pred vrati. Na vsake kvatre pridejo tudi Jehove priče. Tako kot pred nekaj dnevi. Odprli sva jima z Lilo. Bili sta dve starejši gospe, ta, ki je govorila, je bila videti blaga in utrujena, nekaj je bilo narobe z njenimi očmi, ne vem pa, ali je imela tik ali je morda škilila. Govorila je prijazno in spoštljivo, tako sem tudi jaz govorila z njo. Iz vljudnosti sem vzela tudi listek, ki mi ga je dala, čeprav sem vedela, da bo romal kot vsi drugi pildki hitro v smeti.



Zakaj vsa ta zgodba? Ker sem isti dan slišala druge ljudi govoriti posmehljivo o Jehovih pričah, in ker sem na Facebooku brala komentarje o vsiljivežih pred vrati. In sem se spomnila, da je bil eden teh "vsiljivežev" nekaj časa tudi moj oče, ki je na tak način prodajal svoje slike. Nikoli ni pokazal, da mu je to odveč, pravzaprav je bilo videti, da preživljanje družine vidi kot izziv. Ko pomislim, da bi morala jaz za preživetje družine služiti denar od vrat do vrat, se v meni vklopi ogromen odpor. Nočem moralizirat, samo spomnit, da so ljudje pred vrati ljudje kot vi ali jaz, ki pa so v nekakšni stiski. No, razen če so ekstra ekstrovertirani in si tako želijo stika z ljudmi, da z veseljem "težijo" od vrat do vrat;) Hočem reči, če nekdo pride do vaših vrat in vam nekaj prodaja, to najbrž počne, ker drugače ne more zaslužiti za preživetje (z verskimi skupinami je sicer malo drugače). Ne pravim, da morate kaj kupiti, lahko pa pokažete nekaj spoštovanja. Vedno se vračam na Gatsbyja: "In my younger and more vulnerable years my father gave me some advice that I've been turning over in my mind ever since. 'Whenever you feel like criticizing any one,' he told me, 'just remember that all the people in this world haven't had the advantages that you've had.'" Naslednjič, ko vam nekdo "teži" na vratih, se sponnite, da je to morda oče kakšne blogerke, ki jo radi berete.

Kaj ti bo notranji mir, če ga nimaš, kadar pridejo trkat inkasanti? ;)

Pa dajmo zdaj spečt eno pecivo, mogoče ga bomo ponudili ljudem, ki pridejo trkat na vrata.

Bučni kolač s kandiranim ingverjem (čisto rastlinski)

130 g fine pirine moke
1 ČŽ začimb za medenjake (ali kombinacija cimeta in ingverja)
1/3 ČŽ sode bikarbone (skratka, malo manj kot pol žličke)
ščep soli
50 g riževega sladu (ali malo manj sladkorja)
150 g pireja iz buče hokaido
60 ml repičnega olja
pest kandiranega ingverja
1/4 ČŽ jabolčnega kisa

Tole je hektično obdobje, najbrž si lahko predstavljate (sploh, če imate sami otroke), ampak še bolj kot pomanjkanje časa in energije me pesti megla v glavi (posledica pomanjkanja spanja). Zato kuham bolj malo in od tega je bolj malo vrednega objave. Živimo na pirinem kruhu z domačo marmelado, kavi, paštafižolu, pici, ki jo peče Tadej, krompirju in bučah hokaido. Pa tem, kar skuha tašča;)

Ker nisem nič pametnega skuhala in pofotkala, se tokrat oglašam s seznami. Upam, da so vam tako všeč, kot so meni;)

Kaj mi gre na živce

- ko ljudje rečejo "gospod tapata je rodil" (rodila je seveda ženska, ki jo je on oplodil, to je pa tudi vse, kar je imel fizično pri tem; no ja, razen če je dejansko doživljal couvade, ampak ne poznam nobenega takega, pa precej takih, ki so "rodili")
- ko ljudje ves čas uporabljajo kakšno dolgo mašilo, da mi gre potem na živce vse, kar rečejo za tem in jih sploh nočem več poslušati, še posebej, če je res nesmiselno, kot npr. "sem rekla".
- Kupovanje oblačil, ko je prva spodobna trgovina 70 km stran.
- Kupovanje čevljev. Vedno in nasploh. Najbrž sem ženska z najmanj čevlji.
- Zasvojljivost socialnih omrežij.
- Vedno ista vprašanja novinarjev. Pomanjkanje vztrajnosti, ko sogovornik zavaja.
- Vmešavanje neznancev v vzgojo. Random človek, na obisku pri mojem tastu, ki se postavi za zastopnika moje hčerke in kakor v njenem imenu reče: "Dajte mi meso, ne sam to zelje." (Zelje ni bilo dejansko zelje, tega bi Lila z veseljem pojedla, bila pa je solata iz riža, divjega riža, rdečega fižola, paprike in solate).
- Vedno iste lajne po radiju. Ne vem, kako ljudje ne bruhajo ob tem.

In zdaj ... A few of my favorite things! Dajmo si najprej zapet ... (A si tudi vi to pojete, ko ste slabe volje? Nekoč bom res naredila seznam, tak dolg dolg, da si ga bom ogledovala ... )

Nekaj mojih najljubših stvari

- Duhovite, in včasih strašljive izjave dveletnikov. Na primer Lila, ki mi sredi noči, ko ji nočem iti po mleko, reče: "Pa saj vsak dan greš Lili po mleko." Ne morem kaj, da se ne bi nasmejala in šla pač po mleko (ovseno+sojino, če koga zanima). Ali pa zadnjič, ko se je pogovarjala z ...., in mi potem rekla, da je govorila z Ninico. Ko sem vprašala, kdo je to, je rekla: "Ena punčka, ki je bila bolana in je že umrla." Me kar zmrazi.
- Frejin glasen smeh, ko se smejiva ena drugi.
- Kariraste srajce.
- Otroški gumijasti škornji.
- Dobri Instagram feedi.
- Ljudje, ki ustvarjajo res awesome stvari. Kot recimo Hana.
- Zračne rastline ali tilandsije. Moja takorekoč-soseda cvetličarka Anita jih je naročila zame.
- Neverjetno prijazni ljudje tu na Koroškem. Zdi se mi, da bi lahko bila prijateljica z vsakim človekom, ki ga srečam več kot 2x. In čeprav sem tako malo časa tu, vedno, ko kam grem srečam vsaj enega znanca. Puzzling.
- Dobra muzika. Tako rekoč kar koli, kar zaigrajo na Tiny desk concertih.
- Plani, kaj bomo posadili naslednje leto. Meni se sline cedijo po Mara des Bois jagodah. Ima kdo izkušnje z njimi?
- Učim se šmornati. Moja babica in Tadejeva mama imata diametralno nasprotne recepte. Kako pa vi naredite šmorn? Končno sem se naučila narediti zares perfektne palačinke. Ne da bi se hvalila (totalno se hvalim, oz. hvalim Tadeja;)), najboljše so iz naše pšenične moke. Je pa še ena skrivnostna sestavina noter, vam jo razkrijem kmalu;)
- Frizerski saloni z masažnimi stoli. In kavo. Nekaj najbolj luksuznega in a long time ...

Veganske čokoladne rezine

čokoladni biskvit

čokoladna krema s svilnatim tofujem

Že na začetku letnega časa, ki smo mu svojčas rekli poletje in je bilo svojčas toplo in po morju dišeče, sem od mojega dragega PlanetaBIO dobila nepričakovano in zelo dišeče darilce - celo vrečko kakavovega masla, pa eno (morsko) zvezdo, no, silikonski modelček, z namigom na masažne ploščice. Masažne ploščice obožujem (najboljše do sedaj so mi bile tiste od Lusha), zato sem namigu sledila, a šele takrat, ko sem naredila svoje prvo ognjičevo olje iz svojega prvega ognjiča. Tako so nastale kakavovo-ognjičeve masažne ploščice, ki jih jaz uporabljam po tuširanju (upam, da me bo kdo tudi zmasiral s kako;)). Kuhanje kozmetike, sploh tehle simpatičnih in res proeprostih ploščic je prav zabavno!





Dišijo po čokoladi, na koži pa naredijo tako prijetno zaščitno plast, pri kateri nimaš občutka, da koža ne diha, hkrati pa se zdi, da je koža zaščitena pred izsušitvijo (idealno je, če si roke namažeš s tem, preden pomivaš posodo). Recept sem našla tukaj. Sedaj jih uporabljam predvsem za stopala in druge predele, kjer je koža res suha.

Ognjič je tako rekoč čudežna rastlina in naslednje leto ga bom posadila en hektar. Okej, ne vem, če se bo Tadej strinjal s tem ... Pripravki iz ognjiča delujejo antiseptično, protibakterijsko, protivirusno in protivnetno. Ognjič pomladi kožo, jo varuje in je primeren celo za najbolj občutljivo kožo. Pomagal naj bi celo pri aknah in krčnih žilah, pa pri opeklinah in celo ozeblinah. Skratka, ognjič v vsako kremo! "Blagodejne lastnosti ognjiča v veliki meri uporabljajo tudi v kozmetični industriji, posebno v naravni kozmetiki, kjer je glavna sestavina krem proti staranju. Njegove sestavine varujejo celice pred poškodbami zaradi prostih radikalov ter hkrati neguje izsušeno, pordelo, občutljivo, aknasto in poškodovano kožo", pravijo na Herbani.

Kakavovo maslo je prav tako polno antioksidantov, znano pa je po tem, da nahrani tudi globlje sloje kože, ne le povrhnjice. Zato naj bi bilo tudi tako učinkovito pri preprečevanju nastanka strij, uporablja pa se tudi pri dermatitisu. Če je vaša koža nagnjena k ogrcem, pa se mu raje izognite in uporabite karitejevo maslo. 

Recept za masažne ploščice iz kakavovega masla

70 g ognjičevega olja
70 g kakavovega masla
60 g čebeljega voska

Ognjičevo olje sem naredila tako, da sem cvetove pražila v oljčnem olju: v lonček sem nalila cca 100 g oljčnega olja in vanj nabasala toliko cvetov, kolikor je šlo. To sem na nizki temperaturi kuhala vsaj kako uro in potem pustila stati 24 ur (ali še dlje). Vem, to ni najbolj jasen recept, ampak tisti, ki sem jih našla za referenco, so bili tako različni, da nisem vedela, katero pot ubrati (preverite sami, na zgornjih linkih).

Nekaj ognjiča pa sem jih tudi namočila v oljčno olje in dala na sonce, ti bodo pristali v drugi pošiljki ognjičevega mazila. Aja, letos sem posejala tale ognjič, res je lep, ne vem pa, kako je z zdravilnimi lastnostmi. V ognjičevo mazilo je romal ta in še tisti bolj običajen, ki je že prej rasel na vrtu.

V ognjičevo olje sem vrgla čebelji vosek in ko se je stalil/stopil, dodala še kakavovo maslo. Nazadnje sem vmešala vanilijo v prahu, kar pa ni bila najboljša odločitev, ker je vsa padla na dno, pa tudi vonja ni pustila prav veliko. Bolje bi bilo uporabiti kako eterično olje. Tekočo zmes sem vlila v silikonske modelčke za mafine in pustila, da se strdi. Ploščice sem zapakirala v luštne vrečke s povoščeno notranjostjo (moje so iz Trgovine Popolna dekoracija).

Naslednjič bom poskusila uporabiti še manj voska, in po možnosti sojinega, saj sem videla, da se ga da naročiti iz ene slovenske spletne trgovine. Kakavovo maslo pa je nezamenljivo, zaradi njega masažna ploščica diši po čokoladi. Pa odišavila jih bom s sandalovino in ylang ylangom, kaj pravite na to?;)

Ko se Lila zbudi iz popoldanskega dremeža (in če bi jo pustila, bi to bilo po treh urah, enkrat okoli pol štirih), absolutno ni lačna. Kar pomeni, da je kosilo pripravljena jesti enkrat okoli pol šestih zvečer. Dolgo mi ni kapnilo, kako se prilagoditi temu, da bi lahko jedli vsi skupaj, saj veste, kot normalna družina. Nazadnje sem se odločila, da bo konec malic ob 11h, namesto njih bo pač kosilo za vse ob 12h. Kar je precej hecna sprememba zame, ki sem bila vajena kositi nekako med 14 in 15,30h. Dan je kar naenkrat daljši;)

Kosila pa še bolj enostavna kot prej ... Eno je bilo tole na sliki: tofu burgerji v ciabbatinah. Oh, tile burgerji oz. polpeti iz tofuja so mi pa tako ratali, da kar sanjam o njih! Prej jih je že nekajkrat naredil Tadej in so bili čudoviti, zato sem se bala, ali ga bom "dosegla", in kot kaže, je recept tako fin, da se ni treba nič bat. Je pa iz silno luštne hipijevske knjige The Book of Tofu: Food for Mankind ((iz leta 1979); jaz sem jo ukradla svoji mami, ki jo je od nekoga dobila pred kakimi dvajsetimi leti), ki se jo da še vedno naročiti na Book Depositoryju (ali amazonu, seveda, kjer ima same odlične ocene - res je dobra!). Kot piše v uvodu k receptu: "You won't believe the wonderful flavor of these easy-to-make meatless entrees."

Tofu burgerji ali polpeti iz tofuja

Za 3 srednje lačne odrasle (5-6 majhnih polpetkov ali 3 večji)


250 g mehkega tofuja (jaz sem uporabila hoferjevega)
3 žlice naribanega korenčka (1 mali korenček)
2 žlici nasekljane japonske mlade čebule (ali pora)
1-2 žlici pirine moke
1 čajna žlička chia semen
1-2 čajni žlički gomashia (recept sledi); ali sezam in sol, po okusu
repično olje
sojina omaka shoyu

Tofu zaviješ v čisto kuhinjsko krpo in obtežiš* (midva ga obteživa z 2 koluti po 1,25 kg; ja tistimi za kvihtanje) vsaj 2 uri preden nameravaš narediti polpete/burgerje. *Tofu obtežiš zato, da se izloči odvečna voda iz njega.

Korenček naribaš, mlado čebulo nasekljaš.

Odcejen tofu v večji skledi zmečkaš z rokami, dodaš ostale sestavine in gneteš kot testo (okoli 3 minute), dokler ne dobiš gladkega "testa", ki se lepo drži skupaj. Z vlažnimi rokami oblikuješ burgerje in ji spečeš v olju (vsaj 1 cm olja; veliko, vem, v originalnem receptu pa ga je še precej več); ko so pečeni, odcediš na papirnatih brisačah in pokapljaš s sojino omako.



Postrežeš v kajzericah ali ciabbatkah, zraven zelo paše majoneza (tudi rastlinska;)), paradižnik, čebula, kak list solate in po želji sir (tudi brez je prav čudovito).

Kako narediš gomashio?

Gomashio je dobesedno sezam s soljo; a ne kar tako - oboje je praženo in speštano v eno s pomočjo suribachija (čisto dobro se obnese tudi navaden možnar).


Sestavine za gomashio
1 čajna žlička nerafinirane morske soli
12 čajnih žličk neoluščenega sezama

Sol popražiš, da postane suha (to je težko opisati ... ampak če si pozoren, to opaziš;)); daš v možnar in jo zdrobiš.

Sezam popražiš, da začne poskakovati in se med prsti zdrobi. Spet je potrebna pozornost, saj so semena sezama drobna, in če jih popražiš premočno, postanejo grenka. Sezam daš v možnar, kjer je že sol, in zdrobiš vse skupaj. Pri tem pa ne pretiravaš, sezamova semena morajo ostati delno nezdrobljena.

Uporabiš v zgornjih burgerjih, na rižu, v solati namesto soli ... Ali kar na kruhu, namazanem z maslom.

Tole nagradico vam že dolgo dolgujem;) Vrečke so najlepše metine barve, stajliš črtaste in priložene so jim fine nalepkice za "zapečatenje". Od znotraj so plastificirane, kar mi je prišlo zelo prav in bo tudi vam, če bi radi vanje zapakirali hrano ali domačo kozmetiko (ker se ne poznajo mastni madeži navzven;)).

Super fine vrečke iz Trgovine Popolne dekoracije so lahko vaše, če nam v komentarju pod tem zapisom zaupate, kaj bi v njih shranili. Kaj sem vanje zapakirala jaz, napišem kmalu:)



Za več inspiracije si oglejte še druge vrečkice na spletni strani Trgovine Popolna dekoracija. Tri nagrajence izžrebamo čez en teden (komentar oddajte do nedelje, 10. avgusta do polnoči).

Takole, tole me je malo zadrževalo od bloga, in me bo najbrž še. ;)

Rodila se je 20. julija proti jutru. Le malo pred rojstvom mi je prišepnila, da bi rada, naj jo kličemo Freja. Fascinirajo me njeni črni laski in otožno začudene oči. Lila pa je najboljša sestrica, kar si jih je mogoče zamisliti.

Upam, da se kmalu spet javim:)