Dve ohrovtovi solati (tu in tu)sem že delila z vami, eno najdete tudi v moji knjigi. A sem že povedala, da mi je ohrovt res pri srcu?

Poleg tega, da je okusen, je tudi poln zdravja: vsebuje precej folne kisline in vitamina C, najbolj pa je znan kot vir vitamina K, ki igra pomembno vlogo pri strjevanju krvi. Če bi vam primanjkovalo vitamina K, bi pogosto krvaveli iz nosu ali dlesni, pestila bi vas utrujenost ... Skratka, splača se jesti ohrovt;) Je pa zelo pomembno, kako ga skuhate: če ga kuhate kot babice, tako dolgo, da začne razpadati, boste dobili jed, ki bo mešanica "poca" in vlaken rjavkaste barve - ne najboj privlačno, kajne? Če pa ga res na hitro skuhate na pari s ščepcem soli, bo živo zelene barve (še lepše kot surov), sladkast in mehek, a ne pocast.

Kot da slastni ohrovt, brusnice in orehi še ne bi bili dovolj, sem solati dodala Veganzov kokosov čips (morda se ga spomnite iz Džošujeve sklede). Kokosov čips je slasten v vsaki obliki, tale pa ima okus po slani karameli in se, kot sem že ugotavljala, odlično poda ravno k slanim jedem, kot je recimo solata.

Topla veganska ohrovtova solata

(za 2-4 osebe)

400 g ohrovta
Ščep soli
1 zavitek Veganz kokosovega čipsa
1 pest orehov
1 pest brusnic
Po rdeče čebule


Za preliv

Sok 1 rdeče pomaranče
1 žlička balzamičnega kisa
1 žlica oljčnega olja
1 žlica riževega sirupa Veganz
Sol (po okusu, lahko jo povsem izpustimo)

Preliv enostavno zmešaš z žlico v majhnem kozarčku.

Orehe popražiš in nasekljaš.
Imaš kak fin recept za preganjanje spomladanske utrujenosti? Lahko mi ga zaupaš v komentarju:)

Solata iz vrtne kreše s pečeno cvetačo

2 šopa kreše (1 šop=kolikor je lahko primete v eno roko;))
Pečico segreješ na 230 stopinj.

Bulgurjeva solata (v sodelovanju z Nutrisslim.)

Zdi se mi, da danes težko najdeš človeka nad 18, ki ni preveč zaskrbljen, tesnoben ali kar zares depresiven. Žal me kot sociologinje ni toliko v hlačah (pun intended), da bi vam znala povedati, zakaj. Eni grejo k terapevtu ali na maraton, drugi pijejo alkohol ali maratonsko gledajo nadaljevanke, tretji se zatečejo v vero ali misticizem, kajti to vseprisotno tesnobnost zdržati na suho je za***ano. V nekaterih primerih najbrž povsem nemogoče. O vseh opcijah sem razmišljala, nekatere me mikajo bolj, druge manj, nobena se mi ne zdi idealna.

Ampak mislim, da sem vsaj trenutno našla rešitev. In ta je, presenetljivo, v zdravem razumu. Žal ga ne prodajajo na litre, in tudi invocirati se ga ne da. Zelo pa pomaga, če bereš knjige. Take, prizemljene, utemeljene, da ne rečem poljudnoznanstvene - skratka, razumske. (Osebno rabim kdaj pa kdaj tudi kaj čisto obratnega, a ne bi zdaj o tem). Če ne veste, kje začeti, začnite na začetku. Nisem filozofinja, bi pa rekla, da je to najbrž pri Platonu.

Lahko začnete tudi kje drugje, na primer pri knjigi, ki jo prav zdaj berem, in sila počasi, ravno zato, ker je dobra: Miti našega časa, Umberto Galimberti. En citat za pokušino: "Misliti izključno v okviru "stroškov in koristi", po načelu, ki določa, da je treba dobiti kar največ in dati kar najmanj, "ni pravično", piše Hillman, "ni etično, je družbeno škodljivo, ni prav in je morda čisto zlo". ... Če kandidat za določeno funkcijo utemelji svojo kampanjo na zamisli o povečanju učinkovitosti vlade, s tem pokaže, da goji fašistične ideale." In kar nekaj strani dalje: "V naši družbi so namreč čustev oropani roboti in brezosebni avtisti bolj zaželeni kot osebnosti, zmožne ostati zveste sebi ter razmišljati o življenjskih protislovjih in ranah, o bremenu življenja." Mogoče vas to zdaj sicer jezi in ne veste, kako bi vam lahko branje takih stvari pomagalo biti manj tesnobni. S tem, da veste, s čim imate opravka, kaj se dejansko dogaja, kdo je pravi "sovražnik", že to da človeku osnovo, trdna tla, kamor lahko stopi in prične razmišljati s svojo glavo.

Imate kakšno idejo, zakaj toliko ljudi preganja tesnoba? Imate kdaj sami težave z njo?

Jesenska solata z bulgurjem

(priloga za 4 ljudi; lahko glavna jed za 2)

1 majhna skodelica bulgurja
2,5 skodelice vode
ščep soli

pol granatnega jabolka
pest zlatih rozin
pest brusnic
pol vijolične čebule
pest orehov
3 rezine kozjega sira (ali dimljenega tofuja)

peteršilj
cimet
kumina
sveže mleti poper
sol
olivno olje (po želji)
balzamični kis (po želji)

Vodo soliš in zavreš, vanjo vržeš oplaknjen bulgur in kuhaš 7 minut. Pustiš stati pokrito še nekaj minut, da nabrekne. Spereš pod mrzlo vodo.

Granatno jabolko olupiš in semena streseš v skledo. Dodaš brusnice in rozine.

Nasekljaš čebulo in orehe, kozji sir ali dimljeni tofu narežeš na kockice.

Zmešaš vse skupaj, dodaš peteršilj, cimet, kumino, poper in sol po okusu. Po želj dodaš še kakšno žličko olivnega olja in balzamičnega kisa.

*Bulgur je za to objavo prispevala spletna bio trgovina Nutrisslim, kjer imate bralci Uglašene kuhinje 20% popust! (koda: uglasena-kuhinja)

Pirina solata s pečenim ohrovtom in kokosovim čipsom.

Drage bralke in bralec,

želim vam srečno novo leto.

Okej, to smo opravili. Kot ste najbrž opazili (ali pa bi, če bi se s tem kdo sploh ubadal), nisem ravno Martha Stewart za praznike. Hočem rečt, ne grejo mi od rok. Poslala nisem nobene kartice (no, torej, voščilnice), spekla nisem nobene potice (čeprav sem imela recept, rešen iz kupa časopisov za podkurit, že dolgo pripravljen), medenjake za na smrekco sem zažgala (pa vseeno obesila, pač ne bodo za pojest, dišijo pa vseeno), venček za na vrata sem zimprovizirala iz kartona, ciprese in še enih najbrž strupenih jagod z grmičevja okoli bajte, z darili krepko zamujam. In tudi vam šele sedaj voščim super novo leto in ... veliko ohrovta.


Zakaj ohrovta?

Ker mislim na vaše žile in vaša prebavila ... Okej ne, ne mislim na to.

Ker smo vsi sprejeli novoletni rezolušn, da bomo jedli več zelenjave. Mogoče.

Ker se ohrovt v pečici spremeni v nekaj, kar bi pojedli še sosedovi (oh-tako-razvajeni) otroci. Mhm, nekaj takega.

Tale ohrovtovo-pirina solata ni moj izum, pred nekaj časa je krožila po blogosferi (npr. tukaj) kot zdravokusen virus, tudi jaz sem jo pripravila (je iz moje najljubše kuharske knjige), a nikoli nisem bila dovolj hitra, da bi jo tudi pofotkala. Brez fotk pa ne boste šli kuhat, a ne?

Pirina solata z ohrovtom in kokosom

(glavna jed za 2, priloga za 4)
cca. pol deci olivnega olja
2 JŽ sojine omake shoyu
200 g ohrovta (ena mini glava)
85 g kokosovega čipsa (kokosovi kosmiči)
250 g suhe pire v zrnju

Piro namočiš za nekaj ur ali čez noč in skuhaš. Spereš pod tekočo vodo in vsuješ v solatno skledo.

Pečico ogreješ na 180°C.

Ohrovt očistiš, odstraniš trde dele in ga narežeš na luštne kvadratke ali kaj podobnega.

Ohrovt in kokos zmešaš v skledi, začiniš z oljem in sojino omako. Razporediš po pekaču, obloženem s peki papirjem.

Pečeš 12-18 minut na 180°C, medtem ene dvakrat vso zadevo premešaš.

Pečen ohrovt in kokosov čips zmešaš s piro in postrežeš. Morda bo komu zraven sedla kakšna kapljica balzamičnega kisa.

Mimogrede, gleda kdo Girls? Kako se vam zdi?

Solata s poletno zelenjavo in kuskusom.

En del poletja sem preživela na Koroškem, en del v Istri in sedaj zadnjega preživljam v novem domu, na Zaplani. Povsod je suša, ampak to kar je v Istri ... je res hudo ... že ko sem bila dol, so začeli z redukcijami vode (na Hrvaškem prej kot v Sloveniji). Kmetje so obupani. Moji starši rahlo apokaliptično razpoloženi. Mene pa je tudi vse bolj grabila depresija, predvsem, ko so velik del dneva nad nami viseli deževnim enaki oblaki, dežja pa od nikoder, potem pa je zapihala burja in še dodatno sušila že tako presušeno zemljo in rastline. Poleg tega imam občutek, da tudi ljudje potrebujemo dež, in to najprej psihično (že preden nam dejansko zmanjka vode; saj poznate ljudi, ki so zaradi pomanjkanja sonca žalostni? No, tudi pomanjkanje dežja vpliva na duševnost, vsaj jaz tako občutim.)






Še pred redukcijami sem se (tudi na mamino pobudo) začela zavedati, kje vse se da prišparati z vodo. In da bi morali zavzemati za sisteme, ki sami reciklirajo vodo v gospodinjstvu. Jaz sem tako recimo vodo, ki je ostala od kopanja Lile, uporabila za zalivanje sadnih dreves okoli hiše (uporabljam seveda naravno, zelo blago milo in še tega zelo malo in ne vsakič), vodo od zadnjega izpiranja pralnega stroja prav tako, tisto prejšnjo pa za izplakovanje wc školjke (za vsako izplakovanje naj bi se iztočilo 8 litrov pitne vode, če imam prave podatke), z vodo od pranja zelenjave in posode z naravnim, eko detergentom (menda ga itak lahko celo spiješ) smo prav  tako zalivali rastline ... Skratka, načinov za šparanje z vodo je ogromno in še se jih lahko spomnim.

Ko so bile uvedene redukcije, je bilo treba nehati zalivati vrt (in hvala bogu tudi grozna, grozna, nesmiselna, hinavska, absolutno neavtohtona golf igrišča, sicer primerna le za oceansko podnebje, pha). A tudi pred tem je bila zelenjava na vrtu mojih staršev čisto drobčkena. Kljub temu oziroma ravno zato pa izredno polna okusa. Zato je bila tale kuskusova solata res eno veselje, tudi za pojest, ne le za pogledat. Če imate kaj okusne poletne zelenjave pa nič kaj veliko volje za kuho, vam priporočam tole. Količino sestavin pa kar po lastni pameti prilagodite, jaz jih zapisujem zelo na pamet ...

(Veganska) poletna solata s kuskusom

bučka
jajčevec (ali več manjših)
paprika
kakih 250 g češnjevcev
majhne kumare (tiste za vlaganje, so bolj polnega okusa)
200 g kuskusa (50 g na osebo)
črne olive
olivno olje
sol
(sveža) bazilika

Kuskus pripraviš po navodilih na vrečki (ponavadi to pomeni preliješ z vrelo osoljeno vodo in pustiš pokritega stati nekaj minut).

Jajčevec (ali jajčevce) narežeš na kolute (po potrebi te narežeš na še manjše koščke), posoliš in počakaš kakih 20 minut, da se izloči voda in grenke snovi. Popečeš na olivnem olju.

Bučko narežeš na primerno majhne koščke, prav tako papriko in kumare.

Črne olive razkoščičiš in narežeš oziroma "obrežeš" od koščice.

Vse skupaj zmešaš, začiniš z olivnim oljem, baziliko in soliš po okusu. Ne skopariš, pa ne bo treba nobenega sira (ki je ponavadi v tovrstnih solatah) dodajat:)



PS: Kako pa vi šparate z vodo? Ali se vas suša še ni dotaknila? Mimogrede, če ste razpoloženi za kaj (post)apokaliptičnega, si poglejte When the Wind Blows. Sicer o radiaciji, ne o suši, ampak se je dobro spomniti (čeprav si mislim, da se tistih, ki so najbolj "nevarni", to itak ne bi dotaknilo).

Solata s črnim fižolom in avokadom.

Če se želiš opreti pretežno ali celo zgolj na rastlinske vire beljakovin, je dobro poznati čim več različnih vrst stročnic. Predvsem pa je dobro vedeti, kaj z njimi počet ... Mene recimo čili iz črnega fižola sploh ni prepričal. Pravzaprav me še noben čili do sedaj ni. Mogoče, ker ima ponavadi paradižnikovo mezgo med sestavinami, ta mi pa ne paše s fižolom. Tako, sploh ne. Zato pa nenavadno fino pašeta skupaj črni fižol in avokado. Pa kumarca! Ok, res ni najboljši čas za kumarce, ampak tele angleške al kako se jim reče, so nenavadno okusne za ta letni čas.

Solata s črnim fižolom in avokadom

(predjed za 3-4, s popečenim kruhom večerjica za 2)
1 majhna skodelica suhega črnega fižola
pol zrelega avokada
1/3-1/2 sveže kumare
nekaj suhih paradižnikov v olju (4,5)
3 mlade čebule
oljčno olje
sol
balzamični kis in kajenski poper, po želji

Črni fižol v vintage krožniku. "Smeti" na mizi so moka, ki je ostala tam od priprave domačih testenin, jaz pa sem jo v naglici kar ignorirala. Ah ja.

Črni fižol namočiš čez noč (vsaj 12h), nato daš kuhat v nesoljeno vodo. Ko zavre, odliješ vodo in doliješ svežo. Kuhaš kakšno uro in pol oz. dokler se fižol ne zmehča. Malo pred koncem kuhanja soliš.

Zrel avokado narežeš in olupiš. Kumaro narežeš na poljubno majhne koščke (npr. na rezine, ki jih potem razčetveriš). Suhe paradižnike narežeš na majhne koščke. Mlado čebulo očistiš in nasekljaš. Vse zmešaš s fižolom ter začiniš s soljo in oljčnim oljem.

Jaz kisa nisem uporabila, ker mi je solata včasih všeč brez njega, vendar bi kak dober balzamični kis odlično pasal zraven. In malo sveže mletega čilija ali kajenski poper, če si za vroče. Postrežeš v lepem starinskem krožniku;) (Hvala, M.!)

Solata s štrucarjem, surovo rdečo peso in praženimi bučnicami.

Drage moje, dragi moji,

kako ste kaj? Upam, da uživate v barvah jeseni in ste polni pozitivne energije. Ugotovila sem, da nimam entuziazma, da bi bila še enkrat brucka, šla še enkrat čez sito izpitov, neprijetnih profesorjev in neumnih predmetov, in vse to brez naivnosti brucke in brez peer podpore in pritiska. Ne, ne hvala. In tega ne bi mogla ugotoviti, če ne bi poskusila. Šele takrat, na tretji uri matematike (brrr), me je v vsej svoji veličini oblilo zavedanje, kaj vse je bil študij - in to, pozor, študij mojih sanj (=primerjalna književnost; o zaposlitvi seveda ne sprašujte), kjer ni bilo nobene matematike, da o fiziki ne govorimo. No, do konca ure sem vendarle počakala in celo razmišljala, če bi oddala domačo nalogo (ja, domačo nalogo; phhh) ali ne, potem pa sem z lahkim korakom faksu obrnila hrbet.


Lahke korake boste delali tudi vi, hehe, če si postrežete s tole solatko (še posebej, če bo to edino, kar boste pohrustali:); zame, priznam, ni bilo). Upam, da imate tudi vi kakšen tako lep krožnik (jaz sem ga dobila zastonj, ker ima napako - ta "napaka" pa mene spominja na oblaček ... ah wabi-sabi estetika ... ). 

Solatni predlog z rdečo peso in bučnimi semeni

radič štrucar
sveža rdeča pesa
pest bučnih semen/na osebo
oljčno olje
kvalitetna sol (nikar ne šparajte pri soli! Najbolje je uporabiti kar solni cvet, če ne pa vsaj mleto morsko ali himalajsko sol)


Upam, da se boste znašli brez natančno določenih količin. Če pa jih nujno potrebujete, poskusite z eno majhno glavo štrucarja, eno srednjo peso, dvema ščepcema soli in jedilno žlico oljčnega olja (za bučnice pa je količina že navedena).

Radič narežeš na primerno velike kose, opereš. Surovo rdečo peso olupiš in nastrgaš. Bučna semena suho prepražiš, da zadišijo in pričnejo pokati. Zmešaš skupaj in začiniš z oljčnim oljem in soljo. Najbrž bi bilo prav fino tudi s kakim dobrim bučnim oljem in, če si ne predstavljate solate brez kisa, z nekaj kapljicami balsamica.

Da je surova rdeča pesa veliko bolj okusna od kuhane, sem že nekje napisala, ampak ni odveč ponovit. Kar me pri rdeči pesi najbolj očara, je to, da po nekaj tednih v hladilniku požene čudovite nove listke ... Tole je ena taka pisana solata, ki jo lahko narediš kadar koli, in je res slastna.

šop listov zelene solate
1 rdeča pesa
pest rozin
pest sončničnih semen
solni cvet (ali sol)
domače bučno ali oljčno olje

Rozine in sončnična semena namočiš v mlačni vodi (od 30 min do 4h). Solato očistiš in natrgaš ali narežeš na primerno velike koščke. Rdečo peso olupiš in naribaš. Vse skupaj zmešaš, začiniš s solnim cvetom in bučnim ali oljčnim oljem.

Florence (tista Florence, ki poje z Mašino) ima tudi en tak surov glas. Tako bi jaz rekla. Florence je mlajša od mene (me je kar presenetilo. Sem zgleda že v teh letih, ko te ves čas preseneča, da je nekdo - uspešen, lep, poseben - mlajši od tebe. Kako je vendar že vse to ustvaril-a?). Tole je pa ena pesem, ki si jo ves čas pojem.

Ohrovtova solata z brusnicami in hrenom.

Všeč mi je v najinem kvartu. Vsi so tako prijazni, kot nikjer drugje, in vse, kar potrebujem, je čisto blizu. Če ilustriram kar z današnjim dnem:
- stopila sem iz bloka tako rekoč naravnost v frizerski salon
- potem sem šla na sprehod na hrib - samo čez cesto je bilo treba, pa sem že bila v gozdu
- ko sem se vrnila iz gozda, sem šla pod cesto v trgovino po ohrovt, brusnice in hren

Najbolj živa stvar v gozdu.

Na pošto je prav tako blizu, tja grem rada, ker me ponavadi tam čakajo knjige. Banka je še bližje - ampak tja ne grem tako rada zadnje čase :/ Lokalčkov kar mrgoli, a preizkusila sem samo slavno čevapdžinico (le njihovo šopsko solato in prebranac, seveda) in ne ravno poceni picerijo (ki je super, picopek pa je z mojim mojstrom pic delil skrivnosti doma pečene pice). Če bi imela za blokom še knjižnico in čajnico, no, bi vedela, da sem že umrla:)

Gozd februarja.

Grmi že zvenijo po pomladi in zrak včasih tako zadiši, ampak v gozdu pomladi še ni. Tam je še sneg, najbolj živahna stvar pa so gobe (in kosi na obronku). Nadihala sem se zelene. Ko sem se vračala, sem hotela zeleno tudi pojest. In kaj je bolj zelenega kot ohrovt?

Našla sem ohrovt res slastnega videza, na katerem je pisalo nekaj precej zagonetnega: "pripravljen za kuhinjsko rabo" (ali pa je bilo "gospodinjsko"?). Ko sem ga doma odvila, sem ugotovila, kaj to pomeni: da je poln vode (in zato seveda težji ... ker pri ceni ohrovta se tistih par gramov vode res pozna:)) ...

No, tu je torej recept za eno fino zimsko solato z ohrovtom (glavna jed za 1 lačno osebo ali priloga za 2 osebi):

- 5 listov ohrovta
- pest brusnic
- pest bučnih semen
- malo sveže naribanega hrena (pač po okusu)
- limonin sok
- bučno olje
- solni cvet z algami

Rdeče jagodičevje povsod. NI pa vse za jest:)

Bučna semena namočiš v vodi. Ohrovtove liste opereš in narežeš na tanke trakove. Hren olupiš in naribaš. Vse skupaj zmešaš, dodaš brusnice, soliš in začiniš z bučnim oljem in limoninim sokom (mislim, da bi bilo tudi z balzamičnim kisom čudovito). Če hočeš, da bo videti res fensi, solato postrežeš v ohrovtovem listu (seveda na krožniku ali v manjši skledici). Solata je pisana, okusna, nasitna in kar poka od vitaminov, antioksidantov in sploh. Vsaj čutit je tako:)

Danes imam pa še darilo za vas, dragi bralci. Nisem ga ustvarila, sem ga pa našla ... In to je - vic!

So, Beethoven arrives in heaven. He is met by all the Archangels, who show him the Heavens and all its splendour. Beethoven is quite amazed with everything. Michael then says 'It is time, O, Beethoven, for thee to meet Our Lord!' Beethoven then bows his head and enters God's Chamber. What does he see? BACH!

"OH MY!" - says Beethoven - "I KNEW IT! BACH IS GOD!"

"Nop" - says Michael - "That's God, alright... He just thinks he is Bach".

Tole je pa nekaj čudovitega, kar se ves čas rola v najinem stanovanju:

S T. sva imela kar pester teden; v torek sem naredila plakat za njegov prvi aikido dojo - na Vrhniki. To je bil prvi plakat za oba. Pa malo sva skakala sem in tja, delila plakate prijaznim ljudem, ki jih bodo nalepili, in jih tudi sama lepila po vaseh okoli Vrhnike. Žal nisem vzela fotoaparata, pokrajina je bila namreč kar luštna, moram rečt - tako idilično slovenska, in od slikovitih kapelic je kar prekipevalo.

Krepčala pa sva se z rjavomaslenim začinjenim cake-om. Hmja ne vem, kako bi prevedla Brown Butter Spice Cake. In definitivno ni kolač ali bučni kruh, ampak cake. O tem ni debate. Heidi Swanson je čudovita avtorica več kuharskih knjig, vsaj dve od teh pa sta definitivno na mojem seznamu želja. Moj cake sicer ni bil tako zelo lep kot njen, mislim pa, da je bil vsaj tako slasten - bil je namreč res slasten:): mehak, da se je kar topil v ustih, hkrati pa hrustljav. Količino sladkorja sem zmanjšala za polovico, pa je bil ravno prav sladek, začimbice pa so mu dale prijetno toploto. Pravzaprav sem bila presenečena, kako zelo mi je uspel.


Drugo presenečenje s krožnika je bil coleslaw. Slovenci se redko spomnimo nanj, pa čeprav pojemo toliko zelja v solatah. Spomnim se, da sem svoje bivše zdravogurmanske sodelavce že nekoč prijetno presenetila z njim, ampak tokrat sem prijetno presenetila tudi samo sebe:)

Midva sva svoj coleslaw jedla poleg ene naravnost čudne jedi s prosom, repo in tofujem (je bolje, kot se sliši;)), sicer pa je coleslaw solata, ki jo Američani običajno jedo z barbecue-jem. Beseda coleslaw je poangležena iz nizozemske koolsla (kratko za koolsalade - zeljna solata). Od običajne zeljne solate se razlikuje predvsem po tem, da je narejena z majonezo, poleg zelja pa se v njej rad znajde korenček ali kakšna druga zelenjava. Obstaja precej vrst "slaw-ov", nekoč pa moram nujno poskusit tistega iz surovega brokolija.

No, da ne bom napisala disertacije o solati, recept (odvisno od velikosti zeljnih glav in od lakote udeleženih, ampak recimo da za kakšne 4 osebe):
- četrt glave zelja
- četrt glave rdečega zelja
- 1 velik nariban korenček
- 2 JŽ majoneze (ali veliko več, odvisno od tega, kako težko jed si želiš)
- 1 ČŽ oljčnega olja
- rdeča paprika (po okusu)
- kajenski poper (po okusu)
- pest rozin
- solni cvet (ali druga kvalitetna sol)


Sol oz. njena kvaliteta je bistvenega pomena. Še posebej pri pripravi jedi iz surove zelenjave - razlika je očitna. Jaz imam najraje solni cvet, čeprav je himalajska sol najbrž tudi čisto OK. Če se ti vse to zdi predrago, si nabavi vsaj paket naravne, nerafinirane morske soli iz naših solin.

Zelje nasekljaš na tanke trakove, korenček naribaš na velike trakce. Soliš (jaz bi na to dala dva velika ščepca solnega cveta z algami) in sol vtreš v zelenjavo z rokami (ali samo premešaš kot običajno). Dodaš rozine.

Majonezo (navadno, vegansko ali presno), oljčno olje, rdečo papriko in kajenski poper zmešaš v preliv (lahko ga malo razredčiš z vodo). Preliv je preliv zato, ker ga preliješ čez solato:) Američani zdaj solato postavijo na hladno, da se fino prepoji. Jaz nisem ljubiteljica postanih solat (ki niso isto, kot fermentirane solate ala kimči solata!), zato jem coleslaw takoj, ko je pripravljen.

P.S.: Rusi menda trdijo, da sta ajdova kaša in zeljna juha vsa hrana, ki jo človek potrebuje za preživetje. Ja, zelje je tako zdrava reč:)

Solat ni lahko poimenovat. Ne vem, zakaj bi ta solata bila vsakdanja, ampak ne vem niti, zakaj bi bila nevsakdanja. Eno in drugo je lahko zato, ker je - hrustljavo dobra. Sončnična semena so vir magnezija, ki je dober za živce, ožilje, kosti in mišice, pa še pri migreni naj bi pomagal ter selena, ki zavira nastanek in razvoj raka. Čili pospešuje delovanje metabolizma, jača imunski sistem, redči sluz ter s tem olajšuje izkašljevanje in dihanje...

zeleni listi (radič, kristalka, zelje, ... )
nariban korenček v približno enaki količini
pest sončničnih semen na osebo
cca. 70 g tofuja na osebo
sol (čimboljša: solni cvet, okinawska sol, himalajska sol, ... )
oljčno olje (cca. 1 ČŽ na osebo)
zmleti feferončki/čili/sladka paprika

Namoči sončnična semena v vodi (vsaj 10 minut) ali jih spraži (brez olja, seveda).

Zelene liste natrgaj/nareži na spodobne kose (take, ki grejo lepo v usta).
Korenček je nariban.
Tofu naribaj ali zdrobi v dlaneh.

Zmešaj zelenjavo, tofu in odcejena/ohlajena sončnična semena, začini z oljčnim oljem, soljo in feferončki ali drugo rdečo začimbo.