Hitro vegansko kosilo – Zelenjava na pari in arašidova omaka 

A ni hecno, kako se ideje v tem času hitro širijo? Pa ne le širijo, tudi sočasno porajajo in razvijajo. O idejah in njihovem svojeglavem obnašanju zelo zanimivo piše Elizabeth Gilbert v Veliki čarovniji, a bomo kdaj drugič o njej.

Pred nekaj leti smo recimo imeli idejo, da bi zmešali šabeso in mošt*, in ga tako naredili privlačnejšega za novo generacijo in turiste (ja, tudi na Koroškem je turizem, in vedno več ga je!). No, še isto poletje smo prav tako pijačo našli v nekem zakotnem hrvaškem marketu, pakirano v lepe steklenice, uvoženo iz Anglije. Letos pa lahko na policah najdete že slovensko ... Pravzaprav je čisto okusna, a malce slajša od našega “izuma”.

Zato zdaj, ko dobim kakšno kul idejo, takoj pomislim, da jo je najbrž že kdo drug tudi dobil in jo izpeljal še bolje, kot bi jo jaz. Zato sem ideje nehala guglat in se zdaj vsaj nekaj časa lahko pretvarjam, da so moje.

Dve ohrovtovi solati (tu in tu)sem že delila z vami, eno najdete tudi v moji knjigi. A sem že povedala, da mi je ohrovt res pri srcu?

Poleg tega, da je okusen, je tudi poln zdravja: vsebuje precej folne kisline in vitamina C, najbolj pa je znan kot vir vitamina K, ki igra pomembno vlogo pri strjevanju krvi. Če bi vam primanjkovalo vitamina K, bi pogosto krvaveli iz nosu ali dlesni, pestila bi vas utrujenost ... Skratka, splača se jesti ohrovt;) Je pa zelo pomembno, kako ga skuhate: če ga kuhate kot babice, tako dolgo, da začne razpadati, boste dobili jed, ki bo mešanica "poca" in vlaken rjavkaste barve - ne najboj privlačno, kajne? Če pa ga res na hitro skuhate na pari s ščepcem soli, bo živo zelene barve (še lepše kot surov), sladkast in mehek, a ne pocast.

Kot da slastni ohrovt, brusnice in orehi še ne bi bili dovolj, sem solati dodala Veganzov kokosov čips (morda se ga spomnite iz Džošujeve sklede). Kokosov čips je slasten v vsaki obliki, tale pa ima okus po slani karameli in se, kot sem že ugotavljala, odlično poda ravno k slanim jedem, kot je recimo solata.

Topla veganska ohrovtova solata

(za 2-4 osebe)

400 g ohrovta
Ščep soli
1 zavitek Veganz kokosovega čipsa
1 pest orehov
1 pest brusnic
Po rdeče čebule


Za preliv

Sok 1 rdeče pomaranče
1 žlička balzamičnega kisa
1 žlica oljčnega olja
1 žlica riževega sirupa Veganz
Sol (po okusu, lahko jo povsem izpustimo)

Preliv enostavno zmešaš z žlico v majhnem kozarčku.

Orehe popražiš in nasekljaš.
Imaš kak fin recept za preganjanje spomladanske utrujenosti? Lahko mi ga zaupaš v komentarju:)

Džošu je vprašal: "Si pojedel riževo kašo?"

Menih je odgovoril: "Pojedel sem."

Džošu je rekel: "Potem pa umij svojo skledo."

V tem trenutku je menih doživel razsvetljenje.

Džošujeva skleda dobrot

Obožujem indijsko hrano! Vse, kar sem indijskega jedla, je bilo seveda v Sloveniji ali pa na Nizozemskem, do Indije še nisem prišla, tako da je morda moje doživljanje indijske hrane popačeno. Ko po kakšni hrani hrepenim, je skoraj gotovo azijska, pač indijska, japonska ali tajska. Upam, da kmalu pride čas, ko si bom te kulinarike lahko ogledala, povohala in okusila tam, kjer so doma. Do takrat pa sanjarim o tistih nekaj jedeh, ki sem jih poskusila v Maharaji v Ljubljani.

Ena izmed njih je samosa, ki sva jo s prijateljico naročili konec nekega zelo pestrega dneva, ki se je prevesil v kar zanimivo noč, ahem. In ja, to je bilo lani, ne pred petimi leti (namig: še obstajajo dogodivščine, tudi potem, ko imaš otroke).

No, ko sem potem čez nekaj mesecev spet sanjarila o indijski hrani in je ravno prihajala na obisk zgoraj omenjena prijateljica, sem v stari Krišnovi kuhinji našla recept za samose. Ker nisem imela čisto vseh začimb, sem jo naredila malo po svoje. Pričakovala sem punt otrok, ampak sem doživela druge vrste revolucijo: z veseljem sta jih jedli!

(Mimogrede, imate kakšno res dobro indijsko kuharico? Jaz si ogledujem tole in tole, ne morem se odločiti med "indijsko kuharsko biblijo" in čudovitimi fotkami ...)

Zelenjavni žepki

400 g bele moke (pol lahko nadomestiš s polnozrnato)
1/2 žličke soli
100 g raztopljenega masla/gheeja/kokosove maščobe
150 ml hladne vode

2-3 srednje veliki krompirji (200 g)
1/2 cvetače (200 g)
200 g bio zmrznjenega graha*
2 žlici oljčnega olja
pol čebule (tega v originalu ni)
1 žlička orientalskega kumina
1/2 žličke semena grškega sena
1/2 žličke nastrganega ingverja
1 žlička kurkume
1/2 žličke mletega koriandra
1/4 žličke mletih klinčkov
1/2 žličke mletega cimeta
2 žlički soli (ali manj)

repično ali rafinirano kokosovo olje za cvrtje


Iz prvih 3 sestavin narediš drobljenec, nato dolivaš vodo in narediš testo. Pregneteš ga v kepo, jo poškropiš z vodo in pokriješ s čisto vlažno kuhinjsko krpo. Pustiš počivati.

Krompir olupiš in narežeš na zelo drobne kockice.

Cvetačo nastrgaš ali zmiksaš.

Čebulo olupiš in drobno nasekljaš.

Na olju popražiš čebulo, nato grško seno; ko potemni, dodaš ingver in začimbe v prahu, pražiš nekaj sekund.

Dodaš krompir in pražiš 4 minute, nato dodaš cvetačo in pražiš še 4 minute. Ves čas mešaš. Dodaš grah, malo vode (2 žlici oz. po potrebi) in pokriješ. Na malem ognju kuhaš 15 minut oz. dokler se krompir ne zmehča. Poskusiš, po okusu soliš.

Nadev naj se ohladi.

Na pomokani površini razvaljaš testo. Razdeliš na 15 kroglic. Vsako kroglico razvaljaš v krog s premerom 15 cm (predstavljaj si en geotrikotnik; to je njegova hipotenuza).

Krog prerežeš na pol in polovico ravnega roba namažeš z malo vode. Prepogneš na pol, tako da združiš oba konca ravnega roba. Pritisneš, da dobiš tulec/stožec.

Tulec do 2/3 napolniš z nadevom in zapreš s testom. Oblikuješ v trikotnik. Moji "žepki" niso niti približno tako lepi kot pravi indijski. ampak nimam še veliko vaje, tako da mi prosim oprostite to pomanjkljivost. Ampak se mi je zdelo, da je recept tako fin, da se ga ne splača spraviti v naftalin do časa, ko bom znala perfektno oblikovati samose. Zato pa jim tudi rečem kar žepki in ne samose:)

Zdaj lahko žepke zapečeš v pečici - bolj zdrava verzija, ali ocvreš v olju/gheeju, kar je sicer manj zdravo, a super nadokusno.

Žepke cvreš 10-15 minut ob pogostem obračanju.

Jaz sem jih tokrat spekla v pečici. Za to bolj zdravo različico pripravljene žepke samo malo premažeš s stopljenim oljem alai gheejem, naložiš na s peki papirjem obložen pekač in pečeš v pečici na 220 °C 10 minut na eni strani in 10 na drugi oz. dokler niso lepo zapečeni (nadev pa je že itak kuhan;)).

Ker je kar nekaj dela s pripravo žepkov, sem za prilogo ponudila kar domačo vloženo rdečo peso, pomakali pa smo jih v grški jogurt. Če bi imeli še kak mangov čatni bi bili pa sploh na konju:)

*bio grah je veliko boljši od navadnega, po mojih izkušnjah. Jaz sem ga kupila v Hoferju. Sem ga pa v žepkih tudi že nadomestila s sladkim krompirjem, recimo.

Kateri recept pa vas navdušuje to zimo? Delite ga z mano, rada bi se navdušila še jaz! :)

Blitva z ingverjem in sezamom

Zapečena polenta z zelenjavo

Se še spomnite, kateri je moj najljubši lonec? Praktično ne mine dan, da ga ne bi tako ali drugače uporabila, z njim je pač vse boljše. Tako seveda ni naključje, da je svoje mesto našel tudi v prenekaterem receptu v moji knjigi. In zdaj imate možnost, da rdečega železnega lepotca parkirate v svojo kuhinjo tudi vi!

Jep, zadnjič sem vam skuhala provansalsko juho, zdaj pa toskansko enolončnico;) vidite vzorec? Ja, jesen je, in pašejo nam juhe - pa še nekaj je: jaz bi kam šla! Ampak zaenkrat mi ne kaže najbolje ... Imam pa druge stvari v planu, velike in lepe, zdaj pa res kmalu razkrijem ...



Ampak zdaj se pogovarjajmo o juhi - enolončnici, toskanski. Čeprav tale sploh ni enolončnica, ampak dva- ali celo trilončnica! Začnemo z dobro podlago, ki ji Italijani rečejo soffritto, Francozi pa mirepoix. Gre preprosto za drobno nasekljano in prepraženo mešanico korenčka, zelene in veliko čebule. Temu dodamo česen in žajbelj, in zmešamo s kuhanim fižolom, jušno osnovo in dvozrnico, pripravljeno na zelo italijanski način. Čakaj, dvozrnico?

Ja, dvozrnico! To je naše novo žito, ki seveda ni naše, še manj pa je novo. Ampak, zrastlo je na naši zemlji in je še čisto sveže. In tako dobro! Nekaj več o dvozrnici sem napisala na blogu naše kmetije. In če koga zanima, zaenkrat je še naprodaj ...

No, ko je juha že v krožniku, ji dodamo kokosov posip. Dokler ga nisem poskusila, sem bila rahlo skeptična do raznih posipov in dodatkov juham (razen dobrih starih krutonov), ampak tale je res res fin. Poskusite ga, prosim, Dimljeno papriko lahko najdete v ljubljanski Hiši začimb, pa morda še kje (prosim, napišite v komentarjih!).

Toskanska enolončnica z dvozrnico

(za 4 osebe)

200 g suhega fižola, namočenega čez noč
250 g dvozrnice, namočene čez noč
1 korenček
1 steblo zelene
1 čebula
3 stroki česna
2 žlici oljčnega olja
sol ali domača vegeta
1 l vode (jušne osnove)
3 listki žajblja

Fižol skuhaš kot ponavadi (jaz vodo odlijem, ko prvič zavre, in dolijem svežo; ponavadi se kuha nekje 2 h). Če uporabiš zmrznjen svež fižol, je čas kuhanja bistveno krajši.

Na 1 jedilni žlici olja popražiš dvozrnico in nasekljan česen. Zaliješ z dvakratno količino vode (razmerje ni tako bistveno), ko zavre, soliš (1 ščep soli), pokriješ s pokrovko in kuhaš do mehkega (20-40 minut). Vmes večkrat preveriš, če je voda povrela in ji po potrebi dodaš.

Pol ure preden je fižol kuhan, nasekljaš korenček, zeleno in čebulo. Pražiš na 1 žlici oljčnega olja v velikem loncu z debelim dnom, dokler se ne zmehča. Dodaš 2 stroka česna in 3 listke žajblja. 2/3 fižola in del zelenjave (ali vso) zmiksaš.

Zmešaš vse skupaj, dodaš prihranjeni fižol in zaliješ z jušno osnovo (ali vodo, v katero vmešaš malo domače vegete). Kuhaš, dokler ne zavre. Ko zavre, odstaviš in vmešaš malce oljčnega olja (ali

Slasten dimljen kokosov posip

4 pesti kokosovega čipsa
2 ščepca dimljene paprike
1 žlica sojine omake
1 žlička javorjevega sirupa
čili (po želji)

Vse skupaj zmešaš in popražiš v veliki ponvi na malem ognju, dokler se kokos ne zapeče. Postrežeš ob enolončnici, tako da si lahko vsak na sam naloži, tik pred jedjo.

Poleg kokosovega posipa je dobrodošel tudi ščep sveže mletega popra, pikica oljčnega olja, dober kruh, mogoče pa celo kakšna solata ali zelenjava na žaru. Kaj pa vi jeste poleg enolončnic in kaj menite o posipih?

Juha iz buče hokaido. To so dnevi, ko je dobrodošla vsaka stvar, ki mi olajša in skrajša kuhanje. Najbolj mi ga je olajšala mama, ki mi je za okrogli rojstni dan (in naslednje tri do pet!) podarila Blendtec, ki sem si ga tako dolgo želela. Potem mi ga je olajšala sestra (tista, ki slovi po torbicah, no, saj druge tudi nimam), ki mi je povedala, da lahko hokaido bučo zmiksaš celo, kar z lupino vred (tudi, če nimaš Blendteca). In tretja stvar, ki mi je olajšala kuhanje: Biogetta. Biogetta je nekaj takega kot vegeta, samo veliko bolj naravna in zdrava, predvsem pa brez sumljivega natrijevega glutaminata. V njej je mleta slovenska bio zelenjava (korenje, zelena, pastinak, peteršilj in por) in naravna morska sol iz sečoveljskih solin, katero sama tudi sicer najraje uporabljam pri kuhi. Moja tašča pripravlja nekaj podobnega, vendar je letos še ni scoprala, tako da mi je Barbarina prišla še kako prav! Ko nam domače zmanjka, pa bom vedela, kje jo kupiti ...

Naše hokaido buče so letos tako okusne (in imamo jih toliko, da jih bomo nekaj tudi prodali), da lahko ješ kar surove in brez vsega. Ampak, juha je pa še vseeno tako fajn zadeva, še posebej za otroke: oranžna, kremasta, sladko-slana ... Jaz bi jo lahko jedla vsak dan! Moram reči, da se je Biogetta lepo zlila s sladkostjo buče in ji dodala slano globino.

Najbolj preprosta provansalska buča juha

(za 4-6 oseb)

1 srednje velika hokaido buča
1 l vode
1 čajna žlička Biogette (ali ena jušna kocka brez glutaminata)
ščep ali dva provansalske soli (ali provansalskih začimb+morske soli)
1 čajna žlička ričkovega ali oljčnega olja (po želji)


Bučo dobro umiješ, na deski prerežeš na pol in izdolbeš sredico, ki jo zavržeš (ali shraniš semena). Narežeš na krhlje, te pa na približno enako velike kose. Daš v velik lonec in zaliješ z vodo. Posoliš s provansalsko soljo in  kuhaš, dokler se buča ne zmehča (približno 15-20 minut). Ko je buča fino mehka, vmešaš čajno žličko biogette in žličko olja (za boljšo absorpcijo vitamina A). Juho premiksaš s paličnim mešalnikom ali v blenderju, da postane svilnato gladka - ampak tudi, če so v njej koščki, je prav dobra.

Postrežeš. Kisla smetana, poper, krutoni ali jušne kroglice so seveda možni dodatki, a pravzaprav nepotrebni, vsaj za moj okus. Naj kraljuje hokaido buča!

Hitra veganska pašta s cvetačo in poprom.

Tokrat se oglašam še z enim super hitrim kosilom. Če se mi res mudi, skuham pašto. In pri pašti sem zelo izbirčna. Za vsakdanjo uporabo prisegava na integralno pašto La Bio Idea. Zadnjič pa me je očarala tale embalaža (res sem slaba na dobro embalažo), njena posebna oblika (v rokah sem imela varianti calamarata in paccheri) in napis "lenta lavorazione", kar pomeni nekaj takega kot narejeno po počasnem postopku. In ker me je nedolgo tega moj oče poučil o pomembnosti počasnega postopka pri pripravi hrane, me je še toliko bolj zamikala: v Rummotu so počasi naredili pašto, da bi jo jaz lahko hitro spremenila v kosilo:)

Od nekod sem imela v glavi pašto cacio e pepe, ampak ker prvega nisem imela pri roki, sem raje naredila vegansko varianto: karfjola in poper. Meni je bilo res res všeč. Mislim, da bi šlo tudi s kako drugo kvalitetno pašto oz. tisto, ki je pač vaša najljubša, ampak če vam pride pod roke, se pustite premamiti Rummotu (tule je link na njihovo ofišal stran, ki mi je tako lepa, da jo bom takoj celo prebrala, ko najdem kaj časa). Jaz sem se malce zaljubila ...

Hitra veganska pašta: paccheri cavolfiore e pepe

Za 2 lačna

pol paketa pašte (okoli 250 g)
pol večje cvetače ali cela manjša
oljčno olje
sol
sveže mleti poper
razgrenjeni kvasni kosmiči (poiščite jih v bio trgovini, res se splača, ni isto kot običajen pivski kvas)

Cvetačo narežeš na male cvetke, posoliš in skuhaš na pari do želene mehkobe, nikar pa je ne spremeniš v zdriz, kakršnega dobiš v menzah. Če imaš zobe in se šteješ med odrasle, lahko zgrizeš svojo cvetačo. Obljubim.

Skuhaš pašto. Malo preden je pašta kuhana, cvetačo odcediš in vržeš na ponev, v kateri je že ma,lo ogreto oljčno olje, in čisto malo popražiš (eno minuto). Ta korak lahko tudi izpustiš in kuhano cvetačo samo zabeliš z oljem.

Zmešaš pašto in cvetačo, izdatno začiniš s sveže mletim poprom.

Postrežeš s kvasnimi kosmiči, ki si jih vsakdo doda po okusu.

Lila mi je ukradla par paccherov in je tudi ona kuhala;)

Moja mama je imela vedno tako tope nože, da je bolj pasirala zelenjavo z njimi kot pa jo rezala. Čeprav nisem poznala kakšnih zares ostrih nožev, me je to precej jezilo, ko sem začela kuhati v njeni kuhinji. Nekoč pa sem v nekem filmu videla samuraja, ki je brusil katano in naslednjič, ko sem hotela kuhati v mamini kuhinji, sem vzela brusni kamen (najbrž tisti za koso?) in nabrusila nož tako, kot sem videla samuraja brusiti katano. Malo bolje je pa le rezal.

Vedno sem si želela svojo katano svoj japonski nož. Malo zato, ker imam rada večino japonskih stvari, še posebej, če so za pojest oziroma povezane s hrano, malo pa zato, ker sem si predstavljala, da je pripravljanje hrane z dobrim nožem še bolj fino. In pred nekaj tedni sem dobila svoj prvi pravi japonski nož (prav iz Japonske, kdo bi si mislil, no, s posredovanjem trgovine Oster rob). Prišel je v škatli, zavit v svilen papir in z opozorilom, naj pazim na prste. Pravzaprav ni velik, je eden manjših in najlažji med mojimi noži. Če kuhaš v glavnem rastlinske jedi, ne potrebuješ tako veliko različnih nožev. Ta drobni, okretni, lahki nož z mahagonijevim ročajem bi lahko nadomestil vse razen velikega noža za kruh in lupilca, kot sem se naučila iz prve roke, khm. a o tem malo pozneje.

Že na prvi pogled me je očaral s svojim kovanim rezilom in tudi ročaj iz mahagonija je prav zasijal iz moje četice standardnih črnih ročajev na magnetu za nože. Seveda sem se naslednjega jutra (nekako okoli šestih) lotila rezanja z njim. Rezala sem jabolka za Frejin zajtrk, občudovala svilnato gladko površino krhljev, ki jo je za sabo puščalo ZARES ostro rezilo, in si mislila, pa dajmo še olupit jabolka, nož je dovolj majhen in gibčen ... Ves čas sem se trudila biti čimbolj zbrana, ostrina noža, pred katerim sem čutila rešpekt (in ga še sedaj), me je silila v meditativnost ... dokler nisem pomislila, kako bom to napisala na blogu ... in pol sekunde nepazljivosti je bilo dovolj, da sem se urezala, ali bolje pičila s špičastim začetkom rezila ... Kar nasmehnite se na moj račun, sem se tudi jaz, ko je kri nehala liti (flajštr sem morala tako zategniti, da mi je palec pomodrel). Ne vem sicer še kako, ampak mislim, da bi se dalo mojo zgodbico preoblikovati v koan. Any ideas?

Kljub temu, da sem še nekaj dni pomivala posodo z rokavicami (oz. je na ta račun nisem, hihi), je to zdaj uradno moj najljubši nož. Vsakič sem očarana nad gladkostjo površin, ki jo pušča za sabo - sploh si nisem mislila, da bi se lahko razlika med ostrim in neostrim nožem poznala tudi tako. Rezanje à la julienne pa je sedaj prav zabavno.

Ker je nož japonski, sem hotela v njegovo objavo vtakniti kaj zelo zelo japonskega, na primer suši (call me cliche), ampak tu na Koroškem je očitno zelo težko priti do wasabija, brez wasabija pa suši ni popoln. Še sreča, po eni strani, saj je suši takšna reč, ki zahteva čas, jaz pa sem trenutno velika fenica kosil, ki jih pripraviš v petnajstih minutah. (Tudi vi, najbrž?) Tako da tokrat namesto sušija dobite kosilo, ki se navdihuje pri azijski kuhinji (upam, da tega ne dojemate kot brezsramni orientalizem), in je res hitro gotovo. Pa čeprav je treba kajr nekaj stvari narezati;)

Asian fusion krožnik (ima kdo idejo za boljše ime?)

(za 2 osebi)

1 jedilna žlica kokosovega olja
pol glave brokolija (200-250 g)
1 velik korenček
1 por
pol skodelice (zamrznjenega) graha
nekaj šampinjonov
ščep ali dva soli
1 jedilna žlica sojine omake (shoyu)
čili

1 majhna skodelica riža basmati
1, 5 te iste skodelice vode
ščep soli

2 domači bio jajci (po želji nadomestiš z na hitro popečenim tofujem s kančkom sojine omake)
olje
sol

Najprej daš kuhati riž: riž opereš v cedilu, daš v mrzlo vodo, postaviš na ogenj in ko zavre, daš na najmanjši možni ogenj, soliš in pokriješ. Pokrito kuhaš približno toliko časa, kot piše na embalaži oz. dokler riž ne popije vse vode. Takrat ugasneš ogenj in pokriti riž pustiš, da odstoji (pravzaprav se bo na ta način še nekaj časa kuhal in bo ravno prav mehek, a ne razkuhan).

Medtem, ko se riž kuha, pripraviš zelenjavo. Brokoli nalomiš na cvetke oz. narežeš. Korenček poševno narežeš na tanke kose (ne kolute, pač pa elipse), te pa naložiš eno na drugo v obvladljiv stolp in nato narežeš na palčke (ali tako kot v video, ki sem ga prilepila zgoraj). Por narežeš na tanke kolute. Šampinjone narežeš na četrtine.

V woku raztališ eno žlico kokosovega olja. Ko je vroče, vržeš vanj vso zelenjavo. Pražiš. Ves čas mešaš. Brokoli naj ti bo za lakmusov papir. Ko postane še bolj živo zelen, kot je bil prej (po kakih dveh, treh minutah), dodaš grah in pražiš še nekaj minut, toliko, da se vsa zelenjava nekoliko zmehča, nikakor pa ne sme izgubiti barve, kaj šele oblike. Malce posoliš in zaliješ s sojino omako. Po želji dodaš mlet čili (močno priporočam).

Tik preden je pečeno, spečeš še jajca na oko (ali popečeni tofu). Na krožnik naložiš riž, zelenjavo in pečeno jajce (tofu), vsako na eno tretjino krožnika (ali na eno četrtino, če se na eni četrtini skriva kaj tako posrečenega kot na mojem krožniku by Polonapolona (ki si je še pred nedavnim delila prostore z Ostrim robom, kar sem izvedela šele potem, ko sem ju poparčkala v tem obroku)).

Objava je nastala v sodelovanju z Ostrim robom, ki se mi zdi res kul. Hvala, ker podpirate moje sponzorje, pa čeprav "zaradi" njih včasih teče kri ;)

Nekje v Franciji delajo lonce, težke in lepih barv. Iz litega železa, emajlirane. Lonce, ob katerih začneš sanjariti, kaj bo jutri za kosilo. To so seveda lonci Le Creuset, tisti najlepši lonci, ki jih na svojih štedilnikih in policah razkazujejo vsi kuharji, ki dajo kaj nase:)

To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)

No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).

Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.

Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.

In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.

Pirina kastrola z indijskimi oreščki