Si predstavljate, da bi nekega dne ugotovili, da ne prenašate več čokolade? Pa ne vaše brbončice ali vaša duša, pač pa recimo vaša glava ali želodec. To se je zgodilo mojemu dragemu, vsaj trenutno se tako zdi, da mu čokolada sproži migreno.

Rožiči so znana zamenjava za kakav in meni tudi zelo ljuba, saj sem odraščala s starši makrobiotiki (še kdo?), in sem tako dobro poznala Carobello (še posebej tole dvobarvno), rožičevo Nutello, ki je sedaj nekako ne najdem več (če ste v Ljubljani, jo najdete v Kalčku ali Maxiju), sem jo pa v nekem obdobju jedla naravnost obsesivno, tako da sem se ji morala docela odpovedati (z Nutello nikoli nisem imela takih "težav", poznam pa nekaj ljudi, ki jo jedo v ogromnih količinah:)).

V glavnem, rožiči so fajn. In tile brownieji, ali rjavčki, so tudi fajn. Za v službo, v park, na piknik, ker se ne pomečkajo in ne raztopijo, dajo pa fino vztrajno energijo. In najbrž bi bili super tudi nadrobljeni čez vanilijev, čokoladni ali bananin sladoled. Samo pravim.

Svojo verzijo sem zasnovala na starem receptu iz mamine knjige o makrobiotičnih sladicah, ko me je nanje spomnila mama in mi kupila fino rožičevo moko. Uporabite lahko fino ali grobo mleto rožičevo moko, pirino ali pšenično moko, namesto medjool datljev pa lahko uporabite tudi "navadne" (deglet noor) ali celo kako drugo suho sadje (v originalni verziji so rozine, ki jih imam sicer rada, a so mi datlji še ljubši).

Rožičevi rjavčki

150 ml rožičeve moke
400 ml pirine moke
pol žličke soli
50 ml kokosovega sirupa/nektarja
200 ml jabolčnega soka
100 ml nasekljanih medjool datljev
1 žlička pecilnega praška iz vinskega kamna
2 žlici kokosovega olja
orehi za okras

Pripraviš majhen pravokoten pekač (idealno: 20x20 cm, a tudi kaj približno podobnega bo ok) in pečico nastaviš na 180 °C.

V skledi zmešaš rožičevo in navadno moko, dodaš sol in pecilni prašek. V lončku zmešaš jabolčni sok in kokosov nektar ter staljeno kokosovo olje. Bolje se bo zmešalo, če vse skupaj nekoliko pogreješ.

Tekočo mešanico vliješ v suho in dodaš nasekljane datlje. Premešaš, a le toliko, da se vse lepo sprime.

Majhen pravokoten pekač (idealen bi bil 20x20 cm) premažeš z oljem in pomokaš ali pa obložiš s peki papirjem. Moj pekač je dimenzij 20x30, a ker je to testo tako gosto, je bil vseeno ok, ker se ni razlezlo. Testo razporediš po pekaču približno na 2 cm debelo.

Pečeš 25 minut na 180 °C.


Kakšni se vam zdijo rožiči? Bi bili dovolj dobra zamenjava za kakav? Poznate Carobello?

In še to, si želite več takih, polnovrednih veganskih recepov? Če ja, se pofočkajte v komentarju, ali pa predlagajte kaj drugega.

Kaj menite o gospodinjskih aparatih, ki so namenjeni uporabi za le eno stvar? Jaz sem v teoriji proti, v praksi pa kupim, kar le lahko v tistem trenutku upravičim:) Pekaču za vaflje sem se zelooo dolgo upirala in zamižala vsakič, ko sem na instagramu zagledala kakšno slastno fotko vafljev. Poskusila sem jih celo speči v toasterju, in recimo, da so nekako uspeli, niso pa bili ravno taki, da bi si jih upala ponuditi kakim gostom (kaj šele objaviti na instagramu;)).

Če se vam torej v tem trenutku lušta vafljev, lahko poskusite z rebrastim toasterjem, samo prosim ne me tožit, če vam bo šlo kaj narobe (torej - le na lastno odgovornost!). Če pa že dalj časa razmišljate o pekaču za vaflje in ste rabili le malo spodbude, poglejte gospodinjske aparate na recimo na Ceneje.si oz. v njihov iskalnik napišite "pekač za vaflje" ter izberite, kar se vam zdi najbolj kul; nekateri pekači za vaflje so srčkasti, drugi kvadratni, in znajo biti zelo poceni - začnejo se pri okoli 10 eur! Jaz sem svoj vafljač kupila pred nekaj leti v posebni ponudbi ene od verižnih trgovin, takega se ne da več najti, a sem prepričana, da bi katerikoli deloval.

Najboljša stvar pri vafljih je, da so strašno priročni, če dobiš nenapovedane obiske, ker se da vaflje narediti takoj, ješ lahko tople (oz. bolje, da ješ tople!), in sestavine imaš skoraj gotovo vedno pri roki, saj so iz samih shrambnih stalnic.

Malo manj dobra stvar pa je, da so pravi vaflji nabiti z maščobo in se po njih počutiš kar malce letargičnega (mogoče pa le jaz?), tega pa si jaz absolutno ne želim na kakšno lepo popoldne konec tedna, kaj pa vi?

Tako sem prejšnjih vikend iskala recept za vaflje z malo maščobe in naletela na tegale. Žal se ne spomnim, kje sem našla originalen recept, sem ga pa itak malce priredila po svoje ...

Vaflji z manj maščobe

70 g bele moke
70 g ržene moke
1 žlica kokosovega sladkorja
1 žlička pecilnega praška
ščep soli
200 ml sojinega mleka
1 bio jajce
2 žlici oljčnega olja

V eni skledi zmešaš suhe sestavine, v drugi pa tekoče. Suhe dodaš tekočim in zmešaš, a le toliko, da se nastane homogena zmes. Če mešaš predolgo, bodo vaflji gumijasti, in nihče noče gumijastih vafljev!

Pekač za vaflje tanko premažeš z oljem, vklopiš in ko se segreje, nanj vliješ približno 1/3 dobljenega testa. Pečeš nekaj minut, da zlato porjavi. Postrežeš z marmelado, nutello, smetano, sadjem - kar koli se ti pač zlušta. Lumpiki je bila všeč verzija z višnjevo marmelado, Falotki pa z veganskim čokoladnim namazom, ki mu reče lutella, kar je tako ljubko, da takoj popustim, ko hoče še.

To objavo sponzorira ceneje.si (za vafljače klikni tukaj), spletna stran za primerjavo cen v spletnih trgovinah, ki jo že leta uporabim pred vsakim spletnim nakupom, še posebej tehničnih stvari (kamor spadajo tudi gospodinjski aparati).

Po Valentinovem sva jo z dragim mahnila v Pariz. To je bilo najino prvo potovanje v dvoje, odkar imava otroke, in jaz sem se nanj odpravljala z metuljčki v trebuhu in težkim srcem, čeprav sva otroke pustila v dobrih rokah in sva bila odsotna le 4 dni. Ampak ... Pariz je odpihnil vse skrbi. Pa čeprav naju je pozdravil rutinski preplah na letališču (pozabljena prtljaga=grožnja). Nazaj grede sem na letalu sedela ob starejšem gospodu, Parižanu na poti v Zadar, ki je rekel, da je Pariz "the greatest city in the world". Nisem si mogla kaj, da se ne bi strinjala ... Si predstavljate, da živite v kraju, ki se vam zdi najboljši na svetu? Koliko samozavesti samo iz geografije!

No, fotkala nisem pa prav nič, kako sebično od mene, a nisem si želela vlačiti težke in dragocene reči s sabo, ampak le živeti. Lahko vam povem, da je v Parizu v drugi polovici februarja že cvetela mimoza. Da so slaščičarne in pekarnice na vsakem koraku. Da je espresso skoraj povsod dober in ima povsem zmerno ceno. Da se spominke Eifflovega stolpa najbolj splača kupiti ponoči prav pod stolpom. Da so ljudje prijazni in da se da sporazumevati v angleščini. Da pa pričakujte probleme s transportom in si za pot na letališče raje omislite Uber že v štartu ... Da bi v Pariz zagotovo še šla.

Prenočevala sva pri Airbnb gostiteljici s strašno zanimivo zgodbo (upam, da mi jo bo dovolila objaviti), ki se je v Parizu učila slaščičarstva. Njena knjižnba polica je bila sestavljena v glavnem iz knjig o slaščicah, zelo lepih, dodelanih in takih za v vitrino ... No, tale moja to ni, hehe, me je pa nanjo spomnila bivša Parižanka Mimi Thorisson, avtorica čudovite knjige A Kitchen in France, ki je prava paša za oči. Ona sicer naredi tele meringice čisto drugače, s smetano in čokolado, jaz pa sem hotela nekaj lažjega, tako so nastale tele dekonstruirane tortice. Kivi je bil logična odločitev v tem letnem času, pa čeprav sem ztadnjič v trgovini že zavohala (in šele potem videla) jagode.

Sladkorja je sicer precej (in ne priporočam zmanjševanja, ker ima v tem primeru tudi vlogo zgoščevalca ali kako naj se izrazim), je pa tudi kar nekaj beljakovin in zelo malo maščob (kako nepopularno!). Tako da skoraj dietno:)))) Skoraj prepričana sem, da bi se dalo narediti meringe tudi iz aquafabe, nimam pa še ideje, s čim bi za vegansko verzijo nadomestila grški jogurt ...

Zimska tortica brez moke

6 jajc
330 g sladkorja v prahu
2 žlici vanilijevega pudinga
ščep soli

500 ml grškega jogurta, lahko z 2% maščobe ali polnomastnega
6 žlic agavinega sirupa (ali 3 žlice tekočega medu)

3 kiviji (ali več)

Pečico ogreješ na 130 °C.

Beljake ločiš od rumenjakov in daš v mikser. Stepaš nekaj minut, da se naredi sneg, dodaš sol in vanilijev puding, stepaš dalje in postopoma dodajaš sladkor v prahu. Stepaš približno 10-15 minut, dokler masa ne postane zelo gosta in sijoča. Ker mi je pri tem pomagal moj super ljubki (rozaaa!) univerzalni kuhinjski aparat Bosch MUM, sem se vmes lahko sprehajala naokoli in smrkavim otrokom stregla čaj.

S pomočjo dveh žlic nalagaš maso na velik pekač, obložen s peki papirjem. Dobiti moraš 6-9 mega španskih vetrcev (mering).

Pečeš 1 uro na 130 °C. Potem pečico ugasneš, vetrce pa pustiš še 15 minut v njej.

Grški jogurt zmešaš z agavo ali medom in naložiš na španski vetrc (1-2 žlici).

Kivi nasekljaš ali izrežeš z mini modelčki in z njim okrasiš sladico.

Ponudiš takoj.


Ste že bili v Parizu? Kakšen se vam je zdel?

Ta objava je nastala v sodelovanju z Boschem, ki mi je podaril tale krasni "univerzalni aparat" MUM. Roza mikserček je bil vedno visoko na mojem seznamu želja in z njim sem resnično zadovoljna (kot tudi moj dragi, ki zadnje čase peče še pogosteje kot jaz!), pa tudi v kuhinji je videti prav lepo, kajne?

Če nimate radi buč, potem tole sladico mirne duše preskočite. Ni ena tistih, ki povsem zamaskira okus "zelenjave". Če pa imate radi kremaste, karamelaste sladice, pite vseh vrst, in buče nasploh - potem vam bo tale bučna pita najbrž všeč. Meni je definitivno, ampak no, ne domišljam si, da sem merilo sladic. :)

Pripravila sem jo s pomočjo robota, ki je prišel na obisk. Kličemo ga OptiMUM, Optimum Prime. (Kdo šteka referenco? Nisem fan, ampak živim z enim.)

Optimum je ogromen in zmore veliko opravil. Samo za tole bučno pitko se je transformiral v tri različne pripomočke: najprej sem uporabila metlico z gumijasto lamelo, da je zamešal fino krhko testo; pri odmerjanju mi je bila v pomoč integrirana tehtnica, ki sproti tehta sestavine. Kremo sem naredila v mešalniku, ki je odporen na toploto (moja kuhana buča sicer ni bila vroča, ampak vidim veliko možnosti za uporabo, saj je posoda mešalnika zelo velika, steklena in odporna na toploto - pozdravljene zmešane kremne juhe). Smetano pa sem zmešala z mega veliko in robustno metlico, pri tem pa uporabila senzor, ki je zmešal perfektno smetano, ne da bi se jaz rabila s tem kaj proda truditi (priznam, da sem se na eni točki vprašala: "Bo res ustavil sam ali bo naredil maslo?" in točno, ko sem končala stavek, se je končal tudi program. AI, huh?). Skratka, vse je naredil tako, kot je treba.


Če ga boste kupili, ne mislite, da so opozorila na navodilih tam po nepotrebnem (s kapljicami krvi, no less!), jaz sem se uspela urezati! Ampak moja nerodnost z ostrimi predmeti je dobro znana. Še eno opažanje: če ste zelo majhne rasti, boste za optimalno uporabo OptiMUMa potebovali nižji pult ali visoke pete. Jaz sem s svojimi 164 centimetri komaj dosegla posodo mešalnika, ko je bil postavljen na moj otok standardne višine.

O vsem tem sva s Tadejem posnela tudi video, yaay! Zabavno je bilo. Lahko me vidite v akciji, skoraj vso svojo raztresenost sem izrezala, skupaj s posnetki mojega poletno oblečenega otroka, in otroške pesmice prekrila z Gnossiennes.

Recept za bučno pito

testo
250 g moke (bela ali mešanica bele in polnozrnate)
120 g masla+kokosovega olja (ali samo maslo), mrzlega, narezanega na koščke
50 g sladkorja muscovado
ščep soli
ingver (osmina žličke)
cimet (pol žličke)
1 rumenjak
žlica ali dve vode (po potrebi)

krema
1 majhna maslena buča (500-650 g)
2 žlici kokosovega olja
140 ml kokosovega mleka
2 eko jajci
140 g sladkorja muscovado
muškatni orešček

za postrežbo
smetana
bučna semena
cimet

Model pomažeš s kokosovim oljem in pomokaš. Daš na stran. (Ne tako kot jaz:))

Pečico nastaviš na 180 °C.

Iz sestavin za testo na hitro zamesiš testo. Prestaviš v pripravljen model in s prsti pritisneš obenj, da se enakomerno razporedi, popraviš še robove. Pripravljeno dno prepikaš z vilicami in daš za 10 minut v zamrzovalnik. Slepo pečeš 12 minut na 180 °C. Pustiš, da se vsaj nekoliko ohladi.

Pečico nastaviš na 220 °C.

Medtem pripraviš nadev. Bučo olupiš in na pari skuhaš do mehkega. V mešalniku zmiksaš v gladko kremo. Vliješ na pripravljeno pitino dno.

10 minut pečeš na 220 °C, potem zmanjšaš temperaturo na 180 °C in pečeš še 35-40 minut. Ko vzameš iz pečice, se nadev še malce trese, ni čisto trd, niti povsem mehek.

Pustiš, da se ohladi. Okrasiš s smetano, mletimi bučnimi semeni in cimetom. Postrežeš hladno ali sobne temperature.


Objava je nastala v sodelovanju z Bosch Slovenija. Mnenja, izkušnje in pripombe so moji, kot vedno. Hvala, da podporate znamke, ki omogočajo delovanje Uglašene kuhinje!

Že pred nekaj časa me je Eva Žontar, simpatična punca z bloga Evkaliptus, razveselila z novico, da je napisala knjigo. Knjiga ima sila obetaven naslov: Okusne, veganske in zdrave simpl sladice iz petih sestavin ali manj (no, na kratko in na veliko le Simpl sladice).

Knjiga je ljubkega manjšega formata, z mehko platnico. V njej je vsak recept (teh je 55+5;)), pospremljen s fotografijo, v knjigi pa najdeš tudi kar nekaj nasvetov za bolj zdravo in srečno življenje. Všeč mi je recimo njen nasvet, naj sladice jemo kot obrok. Sicer s tem ne misli, da jih lahko pojemo toliko, da zadostujejo za obrok (škoda;)), ampak poziva k temu, naj bodo sladice tako zdrave in polne hranil, da si jih lahko privoščimo kot obrok (npr. presni štrudelj za zajtrk). Eva je namreč tudi certificirana svetovalka na področju zdrave rastlinske prehrane. Ampak trenutno je pravzaprav svetovna popotnica (kar ne morem verjeti, kakšen krasen avtodom sta si naredila s partnerjem! Sedaj se oglašata iz Južne Amerike - res kul, kajne?).

Knjiga Simpl sladice je razdeljena na poglavja Osnovni recepti, Zajtrki & granole, Presne rezine, tortice & rulade, Piškote, kroglice & ploščice, Pečene biskvite, mafine & piškote ter Sladice v kozarčku. V njej najdete vse od navodil za izdelavo vsestransko uporabne datljeve paste, rolad in palačink iz dehidratorja, presnih granol do pudingov. Vse seveda brez dodanih olj, rafiniranega sladkorja in sestavin živalskega porekla. Zelo fina knjiga za vse, ki se radi sladkate, pa bi radi ostali zdravi (ali celo postali, če boste pridno upoštevali Evine številne nasvete v knjigi!).

Z veseljem bi preizkusila vse recepte, a žal nimam dehidratorja, ki je nujni pripomoček za marsikateri recept v tej knjigi. Seveda pa je tudi kar nekaj takih, pri katerih ga ne potrebuješ. Na primer hrustljave crispy kocke, v katerih nastopajo ajdovi hrustljavčki (te lahko po Evinem receptu naredite sami s pomočjo dehidratorja, jaz pa sem imela kaljeno ajdovo kašo Pegan).

Hrustljave ajdove rezine

(iz knjige Simpl sladice)

1/3 skodelice* temnega tahinija
4 jušne žlice kokosovega sladkorja ali datljeve paste
3/4 - 1 skodelica ajdovih hrustljavčkov

preliv
1 skodelica izkoščičenih, namočenih datljev
3/4-1 skodelica vode

*Skodelica drži 235 ml.

V skledi zmešaš tahini in kokosov sladkor ali datljevo pasto. Dodaš ajdove hrustljavčke (postopoma; če uporabljaš datljevo pasto, jih bo treba dodati več). Dobro premešaš in na peki papirju iz "testa" oblikuješ 2-3 cm visok kvadrat; moj je bil sicer bolj pravokotnik in tanjši, zato sem kocke preimenovala v rezine;)). Kvadrat zaviješ v peki papir in postaviš za kako uro v hladilnik.

Datlje namočiš za nekaj ur. Odcediš. Z malo vode zmešaš v blenderju, da dobiš gladek preliv. S tem premažeš ajdovo podlago. Postaviš v hladilnik za pol ure, nato narežeš na 4-6 kock/rezin.

*opombe:

Jaz sem imela malo premalo tahinija, zato sem dodala žlico kokosvega olja, kar ni najbolj v skladu z Evino filozofijo. Je pa vseeno zelo okusno. Upam, da mi bo oproščeno:)
Vsega preliva nisem namazala na rezine, ker mi je bilo bolj všeč, da je malo bolj tanko namazano. Preostanek bom porabila kot datljevo pasto.
Jaz sem si svoje rezinice posolila z mini ščepcem Danilove pikantne himalajske soli, kar je zame res odlična kombinacija, saj sol uravnoteži sladkost datljev, čiliji pa dodajo pikico na i.

Vas mikajo?

Bil je čas, ko sem lahko brala bloge. Krasno obdobje. Sicer večina ljudi pravi "real life more important", ampak saj to je tudi real life (pa čeprav tuj in le delček njega). Večino avtorjev in avtoric sicer poznam le virtualno, ampak so  mi kot prijatelji. Vesela sem, ko se zaročijo, raznežim se, ko dobijo otroke, kupim njihove knjige in sanjarim, da bom šla na kakšno njihovo delavnico.


In če bi lahko spoznala le eno blogerko v real lifeu, bi to bila Molly. Povedala sem vam že, da je knjiga Molly Wizenberg: A Homemade Life ena mojih najljubših, in to po več kot treh letih še vedno velja. Njeno pisanje je res krasno, in je najbrž tudi ena najbolj izobraženih, razgledanih blogerk, kar jih boste srečali. Pa tudi ena tistih, ki imajo sicer fabulozno (najbrž to ni slovenska beseda, ampak ta mi pride na misel) življenje, a je zelo prizemljena. Mislim, ob sobotah bere The New Yorker in hodi na delavnice lončarstva in poezije.
V njeni knjigi je precej vegetarijanskih receptov, najbrž tudi zato, ker je njen mož (bil?) vegetarijanec, veganski pa mislim, da ni noben. Recept za limonin kolač ima prav posebno mesto, saj sta se z možem spoznala prav zaradi njega (in to preko bloga, resno!). Gre za klasičen francoski recept, z veliko jajc in jogurta, začuda pa v njem ni masla. To je tak vsakdanji kolaček, ki mu rečejo babičin kolaček in spominja na naše jogurtovo pecivo - v originalu se vse meri v jogurtovih lončkih. Že dolgo sem razmišljala, kako bi ga veganizirala. In potem se mi je utrnila ena ideja: čičerika! Prisežem, da ne bi nikoli uganili. Kolaček je nekoliko bolj gost od klasičnega, ampak krasen za k čaju ali kavi. Če vam je ostalo kaj oranžata, ga vmešajte v testo, meni je zelo všeč:)

Veganski limonin kolač

250 g moke
nastrgana lupina ene limone
2 žlički pecilnega praška
ščep soli
120 g sladkorja
pest ali dve oranžata (po želji)
125 ml navadnega ali vanilijevega sojinega jogurta
125 ml olja blagega okusa
150 g čičerike iz konzerve s tekočino vred (pol/pol po teži)
sok pol limone

za preliv (po želji):
60 ml limoninega soka
100 g sladkorja v prahu

ob postrežbi (po želji)
granatno jabolko

Suhe sestavine zmešaš v skledi. Olje, sojin jogurt, limonin in čičeriko zmiksaš v kremasto zmes.
Primešaš k suhim sestavinam in preliješ v pomaščen in pomokan pekač. Jaz uporabim mini pekač za šarklje ali klasičnega za štruce. Pečeš 35-45 minut na 180 °C.

Medtem, ko se peče, zmešaš preliv iz limoninega soka in sladkorja. Če ti ni všeč ideja, da bi kolač zalili s sladkorjem, ga le nežno psujte z najtanjšo plastjo sladkorja v prahu in zraven postrezite semena granatnega jabolka.

In, si upate dati čičeriko v pecivo? ;) Če je dobra za španske vetrce, potem je najbrž tudi za takale peciva, se vam ne zdi? Jaz je gotovo nisem zadnjič vtaknila v pecivo ...

Beseda drobljenec se mi sploh ne zdi primeren prevod crumbla. Drobljenec se namreč reče tudi tisti okusni mešanici drobljenega sejtana in tofuja, in tej to paše. Mislim, da me moti, ker se drobljenec sliši tako, kot da se bo še vedno drobil (tako kot omenjena mešanica), tudi, ko bo pečen. Poleg tega se v SSKJ drobljenec reče nečemu čisto drugemu: to je strojno drobljeno kamenje. Ne ravno apetitlih, kajneda? Zato mu, če ga že moram prevesti, raje rečem nadrobljenec, ker ga enkrat nadrobiš, in potem je njami. In ga moraš jesti z žlico. Ker je sočen. In nič kaj kamnit.

Jagode in rabarbara so odličen par, vse je fino kislo, na to pa je nadrobljeno sladko, hrustljavo piškotasto testo, ki ga v tem receptu naredimo še bolj sladko in mu dodamo dimenzijo mehkobe in topljenja v ustih, za kar gre zasluga nadrobljenim španskim vetrcem, ki že po defoltu pašejo k jagodam. Pa še tako lepo beli so.

Jagodni nadrobljenec z rabarbaro in španskimi vetrci

750 g jagod (lahko zmrznjenih)
400 g rabarbare
50 g agavinega sirupa

70 g moke
70 g ovsenih kosmičev
pol žličke vanilije v prahu ali paketek sladkorja z vanilijo
70 g bio masla/veganske margarine/kokosovega olja, narezano na koščke
ščep soli
5 žlic sladkorja muscovado
pest mandljevih lističev

3-5 španskih vetrcev brez jajc


Pečico nastaviš na 200 °C.

Rabarbaro olupiš in narežeš na tanke koščke.

Pekač velikosti A4 lista namastiš, vanj zvrneš očiščene in oprane jagode in rabarbaro. Vse skupaj preliješ z agavinim sirupom.

V skledi ali na deski zmešaš moko, ovsene kosmiče, sol, sladkor in vanilijo. V to narežeš ali nadrobiš izbrano maščobo, in vse skupaj gneteš toliko časa, da se začne sprijemati in drobiti v velike drobtine. Pomembno je, da je vse "prepojeno" z maščobo, ne sme pa se narediti kepa, ostati morajo drobtine. Dodaš nalistane mandlje.

Piškotaste drobtine razporediš po sadju in daš v pečico.

Pečeš pol ure oz. toliko časa, da se zlato rjavo zapeče. Na gotovo jagodni drobljenec nadrobiš nekaj španskih vetrcev. Če to še ni dovolj dekadentno zate, ponudiš s stepeno sojino smetano ali vanilijevim sladoledom.

Ne vem, koliko je med vami interesentov za jezikoslovne debate, ampak prosim, javite se (če je kje kak)! Kaj se sliši bolj slastno, drobljenec ali nadrobljenec? Najbrž kar crumble, huh? Ali pa vam je morda čisto vseeno, samo da je jagodni in sladek?

Zadnjič sem napisala seznam stvari, ki mi gredo na živce. Ker je včasih fino malo pošimfat, saj si tako prevetriš glavo. In fino je brati tuje sezname stvari, ki gredo ljudem na živce, in zraven kimat in se privoščljivo ali pravičniško hehetati.

Potem pa sem na Facebooku začela opazovati, koliko ljudi tisto luštno vrstico "What's on your mind?" uporablja za naštevanje stvari, ki jim grenijo življenje, jim gredo na živce ali pa jih preprosto morajo pošinfat. Prozorne pajkice. Debeli ljudje v pajkicah. Debeli ljudje nasploh. Politiki. Senzacionalistični mediji. Mediji na sploh. Do kolesarjev brezobzirni vozniki. Objestni kolesarji. Prodajalci v trgovini, ki ti nočejo pomagati ali pa ti z nasveti naravnost škodujejo. Ljudje, ki trkajo na vrata in ti hočejo nekaj prodati. Če ste se prepoznali in vas je oblila rdečica, brez skrbi, tudi jaz sem se in me je oblila zona.

Moja šibka točka so ljudje pred vrati. Živimo na osamljeni kmetiji (mislim, da se tako reče tej geografski zadevi), a veliko ljudi trka na naša vrata. Veliko je žlahte, ljudje pridejo kaj kupit, pripeljejo prodat ajdovo in proseno kašo z drugega konca Slovenije, jabolka, bučno olje, pobirajo prispevke za rdeči križ ali srečelov, pripeljejo paket preljubkih oblačilc ali kakšno knjigo, ali pa pridejo zmlet svojo piro k nam. Skratka, veliko ljudi pred vrati. Na vsake kvatre pridejo tudi Jehove priče. Tako kot pred nekaj dnevi. Odprli sva jima z Lilo. Bili sta dve starejši gospe, ta, ki je govorila, je bila videti blaga in utrujena, nekaj je bilo narobe z njenimi očmi, ne vem pa, ali je imela tik ali je morda škilila. Govorila je prijazno in spoštljivo, tako sem tudi jaz govorila z njo. Iz vljudnosti sem vzela tudi listek, ki mi ga je dala, čeprav sem vedela, da bo romal kot vsi drugi pildki hitro v smeti.



Zakaj vsa ta zgodba? Ker sem isti dan slišala druge ljudi govoriti posmehljivo o Jehovih pričah, in ker sem na Facebooku brala komentarje o vsiljivežih pred vrati. In sem se spomnila, da je bil eden teh "vsiljivežev" nekaj časa tudi moj oče, ki je na tak način prodajal svoje slike. Nikoli ni pokazal, da mu je to odveč, pravzaprav je bilo videti, da preživljanje družine vidi kot izziv. Ko pomislim, da bi morala jaz za preživetje družine služiti denar od vrat do vrat, se v meni vklopi ogromen odpor. Nočem moralizirat, samo spomnit, da so ljudje pred vrati ljudje kot vi ali jaz, ki pa so v nekakšni stiski. No, razen če so ekstra ekstrovertirani in si tako želijo stika z ljudmi, da z veseljem "težijo" od vrat do vrat;) Hočem reči, če nekdo pride do vaših vrat in vam nekaj prodaja, to najbrž počne, ker drugače ne more zaslužiti za preživetje (z verskimi skupinami je sicer malo drugače). Ne pravim, da morate kaj kupiti, lahko pa pokažete nekaj spoštovanja. Vedno se vračam na Gatsbyja: "In my younger and more vulnerable years my father gave me some advice that I've been turning over in my mind ever since. 'Whenever you feel like criticizing any one,' he told me, 'just remember that all the people in this world haven't had the advantages that you've had.'" Naslednjič, ko vam nekdo "teži" na vratih, se sponnite, da je to morda oče kakšne blogerke, ki jo radi berete.

Kaj ti bo notranji mir, če ga nimaš, kadar pridejo trkat inkasanti? ;)

Pa dajmo zdaj spečt eno pecivo, mogoče ga bomo ponudili ljudem, ki pridejo trkat na vrata.

Bučni kolač s kandiranim ingverjem (čisto rastlinski)

130 g fine pirine moke
1 ČŽ začimb za medenjake (ali kombinacija cimeta in ingverja)
1/3 ČŽ sode bikarbone (skratka, malo manj kot pol žličke)
ščep soli
50 g riževega sladu (ali malo manj sladkorja)
150 g pireja iz buče hokaido
60 ml repičnega olja
pest kandiranega ingverja
1/4 ČŽ jabolčnega kisa

Veganske čokoladne rezine

čokoladni biskvit

čokoladna krema s svilnatim tofujem

Mafini z rdečo peso.

No, tale naslov se ne sliši prav prijazno in sodobnovzgojno, ampak seriously, če otrokom podtikaš nekaj, kar je dobro zanje v nekaj, kar se njim zdi dobro, je to po mojem win-win situacija. Čokoladni mafini z rdečo peso. No, "podtikanje" vam bo seveda uspelo le, če imajo tudi vaši otroci radi mafine in čokolado.

To je bil torej prvi trik, rdečo peso zapakiraj v obliko mafina in zamaskiraj s čokolado.

Drugi trik: kam s pulpo, ki ostane po stiskanju soka iz rdeče pese? V mafine. Ali pa bi morala formulirati drugače: pulpa ni odpad. No, moram priznati, da to morda ne velja za vse sokovnike, morda so vaši tako dobri, da iz pese iztisnejo še zadnje kapljice soka, in vam ostane le rdeča žagovina, ki ni za drugam kot za na kompost. Ampak če imate povprečen sokovnik, bi moralo tole delovati. Aja, seveda lahko namesto pulpe uporabite tudi drobno naribano rdečo peso.



Tretji trik: če ti zmanjka mleka, ga pač narediš. Seveda govorimo o čudoviti stvari, ki se ji reče rastlinsko mleko, in tudi ni prvič, da sem ga naredila, sem ga pa prvič naredila tik pred zdajci, brez predhodnega planiranja torej, in prav zaradi tehle mafinčkov. In prvič sem ga naredila iz sončničnih semen! Preprosto zblendaš 1 kavno skodelico sončničnih semen in 4 enake skodelice vode. Za uporabo v mafinih niti ni nujno, da mleko precediš (v tem primeru ga zgolj potrebuješ nekoliko več). (Če se vam ne da ubadati s tem, lahko seveda uporabite rastlinsko mleko, ki ga imate pri roki.)

Četrti trik: kako nekomu za darilo prinesti mafine in biti pri tem res fensi? Nič lažje, oblecite jim ogrinjalca:) (Naj vas spomnim, da jih lahko tudi zadenete, če se pridružite nagradni igri, ki jo pripravljam skupaj s Trgovino Popolna dekoracija!)

Mafini z rdečo peso in čokolado

250 g moke (pol pirine, pol bele)
2 ČŽ pecilnega praška (vinski kamen)
ščep soli
8 JŽ pravega trsnega sladkorja
5 JŽ kakava v prahu
1 JŽ chia ali lanenih semen, zmletih
300 ml rastlinskega mleka
4 JŽ olivnega olja
50 g temne čokolade, nasekljane
200 g pesine pulpe/naribane pese

Veganski mafini.

Model za mafine obložiš s papirčki ali silikonskimi modeli.

Pečico nastaviš na 190 Celzijev.

V veliki skledi zmešaš vse suhe sestavine (prvih šest).

Dodaš mleko in olje, premešaš le toliko, da dobiš enotno zmes (preveč mešanja - gumijasti mafini!).

V testo nežno zamešaš pesino pulpo in nasekljano čokolado.

S pomočjo žlice testo nadevaš v model za mafine.

Pečeš na 190 stopinjah približno 15-25 minut (ali so pečeni, preveriš z zobotrebcem, kot ponavadi). Nič se ne bom pritožila, če mi boste sporočili, koliko časa so se vam pekli! (V moji pečici so rabili kar 25 minut).

Veganske čokoladne lučke.

Sladoled! (Predstavljajte si, da to zakličem z navdušenjem moje skoraj dveletne hčerke; res, to je en tako lušten vzklik, pri katerem se s-ja skoraj ne sliši, sliši pa se resnično veselje).

Okej, čokoladne lučke niso moj najljubši sladoled per se, ampak ko sem pred dnevi brala en romančič, v katerem so ves čas glodali čokoladne lučke, so se mi pocedile sline (saj poznate ta pojav, literarno gurmanstvo). In ker sem v fazi, ko bi v vsako sladico vtaknila pražene lešnike, sem jih tudi v sladoled, v upanju, da bo podoben gianduiottom. Z rezultatom sem bila zelo zadovoljna, čeprav je bil bolj čokoladen od gianduiotta. Ampak nad tem se niti ne gre pritoževat, kajne?

Fotka je sicer ... meh ... ni bil tak dan, da bi se mi dalo čarati s talečim se sladoledom. Ampak mislim, da mi ne boste zamerili, saj se tudi vam mudi naredit ta sladoled. ;)

Čokoladne lučke brez mleka in jajc

1 pločevinka kokosovega mleka brez aditivov (jaz uporabljam Alnatura, iz DM)
100 g dobre temne čokolade
70 g lešnikov (raje jih spražite 100 g, ker jih boste pogrizljali ob delu)
1 JŽ medu (po želji izpustite)
vanilija v prahu (ali vanili sladkor)

Modelčke za lučke oplakneš z vodo.

Lešnike popražiš na malem ognju in oluščiš lupine s pomočjo krpe.

Čokolado stališ nad soparo, v mikrovalovki ali kar tako na malem ognju ob stalnem mešanju in budnem očesu (jaz to prakticiram brez problemov, čeprav tega pametni kuharji menda ne priporočajo).

Vse sestavine vržeš v blender in zblendaš v gladko zmes (kot en smoothie).

Naliješ v modelčke za lučke, vtakneš paličice in daš v zmrzovalnik. Če ti ostane še sladoleda, modelčkov pa ni več, ga lahko naliješ v manjšo škatlico s pokrovom in zamrzneš, ali pa v šalčko in daš za par ur v hladilnik - ven pride en tak krasen mousse-puding! (mogoče bom še enkrat napisala isti recept z drugačnim naslovom in drugačnim zadnjim korakom, torej ne zamrznit ampak ohladit kot mousse ...).

Rožičeva potica brez mleka in jajc.

Nekaj nasvetov za začetnike pri potici 

Sestavine iz Lidla:)

Rožičeva potica brez mleka in jajc

Tast je bil nad potico precej navdušen in jo je posebej pohvalil. Mislim, da mu je bila tako všeč, ker ga je spominjala na otroštvo, ko je kot otrok dobil rožiče in je bilo to nekaj res posebnega (ob čemer sem naravnost ganjena, še posebej, ko pomislim, koliko čokoladnih zajčkov je že dobila Lila, pa sploh še Velika noč ni). Kot sem že omenila, je moja najljubša pehtranova potica. Pa vi, katero potico imate najraje? Jo pečete sami? Imate kak dober nasvet za nas?;)