Si predstavljate, da bi nekega dne ugotovili, da ne prenašate več čokolade? Pa ne vaše brbončice ali vaša duša, pač pa recimo vaša glava ali želodec. To se je zgodilo mojemu dragemu, vsaj trenutno se tako zdi, da mu čokolada sproži migreno.

Rožiči so znana zamenjava za kakav in meni tudi zelo ljuba, saj sem odraščala s starši makrobiotiki (še kdo?), in sem tako dobro poznala Carobello (še posebej tole dvobarvno), rožičevo Nutello, ki je sedaj nekako ne najdem več (če ste v Ljubljani, jo najdete v Kalčku ali Maxiju), sem jo pa v nekem obdobju jedla naravnost obsesivno, tako da sem se ji morala docela odpovedati (z Nutello nikoli nisem imela takih "težav", poznam pa nekaj ljudi, ki jo jedo v ogromnih količinah:)).

V glavnem, rožiči so fajn. In tile brownieji, ali rjavčki, so tudi fajn. Za v službo, v park, na piknik, ker se ne pomečkajo in ne raztopijo, dajo pa fino vztrajno energijo. In najbrž bi bili super tudi nadrobljeni čez vanilijev, čokoladni ali bananin sladoled. Samo pravim.

Svojo verzijo sem zasnovala na starem receptu iz mamine knjige o makrobiotičnih sladicah, ko me je nanje spomnila mama in mi kupila fino rožičevo moko. Uporabite lahko fino ali grobo mleto rožičevo moko, pirino ali pšenično moko, namesto medjool datljev pa lahko uporabite tudi "navadne" (deglet noor) ali celo kako drugo suho sadje (v originalni verziji so rozine, ki jih imam sicer rada, a so mi datlji še ljubši).

Rožičevi rjavčki

150 ml rožičeve moke
400 ml pirine moke
pol žličke soli
50 ml kokosovega sirupa/nektarja
200 ml jabolčnega soka
100 ml nasekljanih medjool datljev
1 žlička pecilnega praška iz vinskega kamna
2 žlici kokosovega olja
orehi za okras

Pripraviš majhen pravokoten pekač (idealno: 20x20 cm, a tudi kaj približno podobnega bo ok) in pečico nastaviš na 180 °C.

V skledi zmešaš rožičevo in navadno moko, dodaš sol in pecilni prašek. V lončku zmešaš jabolčni sok in kokosov nektar ter staljeno kokosovo olje. Bolje se bo zmešalo, če vse skupaj nekoliko pogreješ.

Tekočo mešanico vliješ v suho in dodaš nasekljane datlje. Premešaš, a le toliko, da se vse lepo sprime.

Majhen pravokoten pekač (idealen bi bil 20x20 cm) premažeš z oljem in pomokaš ali pa obložiš s peki papirjem. Moj pekač je dimenzij 20x30, a ker je to testo tako gosto, je bil vseeno ok, ker se ni razlezlo. Testo razporediš po pekaču približno na 2 cm debelo.

Pečeš 25 minut na 180 °C.


Kakšni se vam zdijo rožiči? Bi bili dovolj dobra zamenjava za kakav? Poznate Carobello?

In še to, si želite več takih, polnovrednih veganskih recepov? Če ja, se pofočkajte v komentarju, ali pa predlagajte kaj drugega.

60 g belih chia semen
2 žlici riževega/agavinega/javorjevega sirupa

200 g zmrznjenih malin

Tile ingverjevčki so na las podobni medenjakom. Pomarančna lupina in sok sta tista pika na i, ki jih naredi res slastne. Meni krašenje ne gre tako dobro od rok, kljub temu pa se pri njem strašansko zabavam. A niso ljubki in old school? Nekaj nostalgičnega je na njih ... Predvsem pa odišavijo hišo s pravim vonjem praznikov!

Veganski ingverjevčki

150 g pirine moke
100 g bele moke
1/2 žličke pecilnega praška
1 žličko sode
1/2 žličke cimeta
2 žlički ingverja v prahu
1/2 žličke muškatnega oreščka
1/2 žličke klinčkov
lupina 1 bio pomaranče
80 g kokosovega olja sobne temperature
80 g sladkorja muscovado
1 zavojček vanili sladkorja
50 ml svežega pomarančnega soka
100 ml melase

V veliki skledi zmešaš vse suhe sestavine.

Z mešalnikom vmešaš kokosovo olje, sladkor in melaso. Dodaš pomarančni sok. Vse skupaj primešaš suhim sestavinam in zgneteš testo.

Testo naj zavito v folijo počiva 2 uri v hladilniku. Potem ga razvaljaš na pol centimetra debelo in izrežeš željene oblike. (Ali zamrzneš cel kos razvaljanega testa).

Pečeš 10 minut na 180 °C.

Po želji okrasiš z royal icingom.

Veganski "royal icing" z aquafabo

45 ml aquafabe - čičerikine slanice
250 g sladkorja v prahu
po želji nekaj kapljic limoninega soka

Iz konzerve/kozarčka čičerike skozi cedilo odliješ slanico v skledo. Miksaš, da postane penasta, potem postopoma dodajaš sladkor v prahu, dokler ne nastane sijoča, lepljiva "pasta" (10 minut). Uporabiš takoj ali spraviš, pokrito s folijo (zrak ne sme zraven).

Veganski sadni sladoled je res enostavna reč: zmrznjene banane in katerokoli drugo sadje zmiksaš in to je to. Hitro, naravno in brez dodanega sladkorja. Veganski čokoladni sladoled sem tudi že poskusila in je bil super, ampak moj najljubši sladoledni okus je vanilija. V trgovini se seveda da najti vegansko vanilijo, in je tudi precej dobra, ampak nekako zame ni čisto tista prava ...

Standarde je namreč postavila moja babica, ki je vanilijev sladoled delala sama. To je bil seveda najboljši vanilijev sladoled, kar sem ga kdaj poskusila. Babica je uporabila kar recept iz navodil, ki so prišla zraven strojčka. In kateri strojček je to bil? Ne boste verjeli, strojček za sladoled znamke Bosch! Ki sem ga podedovala. ;) Strojček je iz leta 1968 in se še vrti! Zato sem precej brez skrbi glede svojega hladilnika - najbrž bo leta 2066 še vedno hladil domače sladolede, ker tudi na njem piše - Bosch.

Seveda lahko sladoled naredite tudi v sodobni mašini, pač po navodilih, ki so prišla zraven.

Veganski vanilijev sladoled - recept

1 pločevinka kokosovega mleka (400 ml)
100 ml ovsenega mleka
2 zavojčka sladkorja z burbonsko vanilijo.
50 g trsnega sladkorja
velik ščep kurkume
zamašek ruma (neobvezno)
ščepec črne soli (neobvezno)

Sestavine daš v mašino za sladoled in pustiš, da jih zmeša. Prej jih lahko tudi zmiksaš v mešalniku, da bo ziher homogeno in da se sladkorj res dobro raztopi. Ampak meni je šlo tudi brez tega. Pri tem slediš navodilom proizvajalca tvoje mašine za sladoled.

In če je nimaš, ne obupaj: maso nalij v keramičen model ali kakšno "reciklirano" posodo za sladoled in daj v zamrzovalnik. Vsake pol ure do uro premešaj, dokler se ne strdi - zamrzne.

Sladoled vzemi iz zamrzovalnika kakih 15 minut pred postrežbo.

Sladoled sem zmešala v vintage mašini za sladoled Bosch, in ohladila v Boschevem hladilniku Serie 6 KGN49AI22, o katerem sem vam že povedala tukajle.

Tole objavo sem planirala za čas, ko smo se žgali v Franciji, a sem očitno stisnila napačen gumb in me je objava pričakala ... Tako da jo delim šele zdaj. Pa nič zato, tako vam lahko vsaj povem, da smo se peljali mimo Gardalanda, ki ga omenjamv že prej spisani objavi;) In dejansko smo mešalniček Vitastyle nesli s sabo, in to celo na Tadejevo pobudo. Moram vas razočarati, da granite sicer nismo naredili, zato pa maso za palačinke, omako za pašto, skuto s sadjem, smoothiejev pa toliko, da jih težko preštejem za nazaj (v pasji vročini so še kako pasali). 

Ko sem bila še najstnica, smo na izletih v Gardaland konzumirali le granito - no, vsaj tako se spomnim. Takrat sem bila veliko bolj pogumna, kot sedaj ... Kaj pa vi, ste že bili v Gardalandu? Si upate na vlakec smrti in prosti pad? Takrat sem v tem uživala, zdaj pa res ne vem, če bi si še upala ...

Bi pa z veseljem spila še kakšno granito. Kot najstnica sem imela najraje metino, mislim pa, da sta bili na voljo še lubeničina in limonina (se kdo spomni?). "originalna" granita, prav iz Sicilije, je ponavadi z okusom mandljev, pistacij ali limon, tako pravi Wikipedia, na Siciliji žal še nisem bila.



Lubenica je kot ustvarjena za granito, in meta za lubenico, in roza hrane ni nikoli dovolj. Začuda moji ljubiteljici ledenih sladkih stvari in rožnate pa granite nista kupili. Nič zato, več zame!

Meni je strašno zadovoljujoče strgati ta sladek, rožnati led. Pol ga pojem že spotoma!;) Ker pa granito očitno obožujem le jaz, jo bom naslednjič naredila kar z rosejem. Granita za mami.

Granita iz lubenice in mete

0,5 litra nakockane lubenice, po možnosti tiste brez semen
2 dcl pomarančnega soka
sok pol limone
2 žlici trsnega sladkorja*
10 listkov (maroške) mete

Vse sestavine daš v mešalnik in zmiksaš v nekaj takega kot smoothie. V manjših mešalnikih, kot je Boschev VitaStyle Mixx2Go sestavine razdeliš na 2 dela in miksaš v dveh nadaljevanjih. Tako kot kadar eno knjigo posnamejo v dveh filmih (Harry Potter 7).

Ta lubeničin "smoothie" preliješ v keramičen model in postaviš v zamrzovalnik. Po kaki uri ali dveh z žlico napraskaš granito in postopek ponavljaš vsakih nekaj ur, ali pa pustiš, da zadeva docela zmrzne in potem napraskaš vse naenkrat. Postrežeš v kozarčkih s slamico, žličko ali žličkasto slamico, kot v Italiji.

Granito sem pripravila v Boschevem mikserčku VitaStyle Mixx2Go, ki ga lahko nesete tudi s sabo v Italijo, in tekmujete v granitanju z domačini, saj je majhen in kompakten, direkt za v kovček. Samo zavijte ga prosim v brisačo, da se ne potolče, da ne bom jaz kriva, če vam ne bo veljala garancija.

*sladkor lahko tudi izpustite ali zamenjate s kokosovim ali agavinim, a meni se zdi, da v tem receptu paše prav trsni sladkor

Objava je nastala v sodelovanju z Bosch Slovenija. Hvala, da podpirate znamke, ki omogočajo delovanje Uglašene kuhinje! 

Nedavno sem ugotovila, da se da muffine narediti kar v blenderju, kar je seveda super, saj tako zelo malo posode umažeš in vsi vemo, da je umazane posode vedno preveč, a ni res? Tehle malih cukrčkov sva se lotili z Lumpiko (to je najin "thing", peči muffine), in ker je Boschev mešalnik VitaStyle Mixx2Go tako priročno majhen, enostaven in predvsem tih (mojega glavnega zelo zmogljivega, a tudi zelo glasnega blenderja se sicer boji), sem vodstvo prepustila kar njej. Saj je stara že 5 let :) (brez skrbi, med snemanjem je bil na dosegu roke tudi ata).

Mini muffini z banano in kremnim prelivom

Muffini
150 g zrelih banan (1 velika ali 2 zelo mali)
60 g olja blagega okusa (npr. repično)
1/4 žličke jabolčnega kisa
130 g moke
3 žlice trsnega sladkorja
1 žlička psiliuma
pol žličke cimeta
ščep soli
1/2 žličke pecilnega praška
1/2 žličke sode bikarbone

Krema
200 g kremnega sira (npr abc, Philadelphia, ...)
1 žlica kisle smetane
1 žlica medu






1. Pečico nastaviš na 190 °C.

2. Model za mini muffine s pomočjo kuhinjskega čopiča premažeš z oljem in pomokaš.

3. Vrč mešalnika postaviš na kuhinjsko tehtnico in odšteješ njegovo težo (pritisneš "tare", ponavadi;)). Odtehtaš olje in banane ter odmeriš kis. Miksaš 1 minuto oz toliko časa, da se spremeni v gladko, enotno zmes, podobno smoothieju.

4. V skledi zmešaš moko, sladkor, psilium, cimet, sol, pecilni prašek in sodo. Suho mešanico postopoma dodajaš v zmes banan in olja. Če se zatakne, mešalnik izklopiš in s silikonsko spatulo potisneš sestavine bolj proti dnu. Mešaš le toliko časa, da se vse sestavine premešajo in nikjer ni več videti suhe moke.

5. Ko so sestavine dobro premešane, s pomočjo 2 žličk nadevaš testo v pripravljen model za mini muffine. Jaz napolnim kar do roba. :)

6. Pečeš 15 minut na 190 °C. Z zobotrebcem preveriš, ali so pečeni. Še 5 minut naj se ohlajajo v pekaču, potem jih previdno pobereš ven in odložiš na mrežo.

7. Medtem, ko se muffini pečejo, zmešaš kremo iz kremnega sira, kisle smetane in medu. So pa zelo okusni tudi brez kreme (nekaterim so celo bolj všeč brez nje, recimo Lumpiki, ampak meni se je zdelo, da bi pasalo še nekaj kremastega zraven:)).

8. Ko se ohladijo, na muffine nabrizgaš ali nadevaš kremo (perfekcionizem po želji, jaz se ga ne poslužujem) in okrasiš z mrvicami.

Namigi in zamenjave

Recept lahko podvojiš in narediš muffine običajne velikosti. V tem primeru tekoče sestavine priliješ suhim v skledi in mešaš s kuhalnico (razen, če je vaš mešalnik zelo velik in zmogljiv), čas pečenja pa podaljšaš na 20 minut.

Uporabiš lahko pirino ali belo moko ali mešanico obeh.

Namesto psiliuma lahko uporabiš mleta semena chie ali lanu, ali ga celo povsem izpustiš. Meni je všeč psilium, ker nič ne vpliva na okus in se ga sploh ne opazi, teksturo pa naredi res fino in ravno prav kompaktno.

Mini bananine muffine je Lumpika naredila z Boschevim mešalnikom VitaStyle Mixx2Go, ki je zelo enostaven za uporabo in dovolj tih, da se ga otrok ne ustraši:) V kratkem zmontiram še video najinega podviga.

**Hvala, da podpirate znamke, ki omogočajo delovanje Uglašene kuhinje!

Obožujem pletenice! Ste že kdaj pletli pletenico? Prav terapevtsko je. In veste kaj? V tej zelo rumeni pletenici ni nobenega jajca. Prav zares, niti enega. V moji velikonočni pletenici se namreč skriva, no, ne skriva, naravnost postavlja se, nekaj najbolj dragocenega: žafran.

Kuhanje z žafranom je skoraj kot alkimija; vzameš ga le ščepec, gram ali manj, in videti je rdeč, in potem ga v možnarju zdrobiš v prah skupaj s sladkorjem. In takorekoč povsem izgine, le tu in tam se vidi kakšna rdeča pikica. Potem pa vmešaš v testo - in bam! Zlato rumena je tu.

Če žafrana niste vajeni, ga za prvič uporabite le pol grama. Če pa ga nimate, lahko za podoben efekt uporabite kavno žličko kurkume, podobno kot sem to naredila v svoji pinci, ki je prav tako velikonočna jed.

Že pred nekaj časa me je Eva Žontar, simpatična punca z bloga Evkaliptus, razveselila z novico, da je napisala knjigo. Knjiga ima sila obetaven naslov: Okusne, veganske in zdrave simpl sladice iz petih sestavin ali manj (no, na kratko in na veliko le Simpl sladice).

Knjiga je ljubkega manjšega formata, z mehko platnico. V njej je vsak recept (teh je 55+5;)), pospremljen s fotografijo, v knjigi pa najdeš tudi kar nekaj nasvetov za bolj zdravo in srečno življenje. Všeč mi je recimo njen nasvet, naj sladice jemo kot obrok. Sicer s tem ne misli, da jih lahko pojemo toliko, da zadostujejo za obrok (škoda;)), ampak poziva k temu, naj bodo sladice tako zdrave in polne hranil, da si jih lahko privoščimo kot obrok (npr. presni štrudelj za zajtrk). Eva je namreč tudi certificirana svetovalka na področju zdrave rastlinske prehrane. Ampak trenutno je pravzaprav svetovna popotnica (kar ne morem verjeti, kakšen krasen avtodom sta si naredila s partnerjem! Sedaj se oglašata iz Južne Amerike - res kul, kajne?).

Knjiga Simpl sladice je razdeljena na poglavja Osnovni recepti, Zajtrki & granole, Presne rezine, tortice & rulade, Piškote, kroglice & ploščice, Pečene biskvite, mafine & piškote ter Sladice v kozarčku. V njej najdete vse od navodil za izdelavo vsestransko uporabne datljeve paste, rolad in palačink iz dehidratorja, presnih granol do pudingov. Vse seveda brez dodanih olj, rafiniranega sladkorja in sestavin živalskega porekla. Zelo fina knjiga za vse, ki se radi sladkate, pa bi radi ostali zdravi (ali celo postali, če boste pridno upoštevali Evine številne nasvete v knjigi!).

Z veseljem bi preizkusila vse recepte, a žal nimam dehidratorja, ki je nujni pripomoček za marsikateri recept v tej knjigi. Seveda pa je tudi kar nekaj takih, pri katerih ga ne potrebuješ. Na primer hrustljave crispy kocke, v katerih nastopajo ajdovi hrustljavčki (te lahko po Evinem receptu naredite sami s pomočjo dehidratorja, jaz pa sem imela kaljeno ajdovo kašo Pegan).

Hrustljave ajdove rezine

(iz knjige Simpl sladice)

1/3 skodelice* temnega tahinija
4 jušne žlice kokosovega sladkorja ali datljeve paste
3/4 - 1 skodelica ajdovih hrustljavčkov

preliv
1 skodelica izkoščičenih, namočenih datljev
3/4-1 skodelica vode

*Skodelica drži 235 ml.

V skledi zmešaš tahini in kokosov sladkor ali datljevo pasto. Dodaš ajdove hrustljavčke (postopoma; če uporabljaš datljevo pasto, jih bo treba dodati več). Dobro premešaš in na peki papirju iz "testa" oblikuješ 2-3 cm visok kvadrat; moj je bil sicer bolj pravokotnik in tanjši, zato sem kocke preimenovala v rezine;)). Kvadrat zaviješ v peki papir in postaviš za kako uro v hladilnik.

Datlje namočiš za nekaj ur. Odcediš. Z malo vode zmešaš v blenderju, da dobiš gladek preliv. S tem premažeš ajdovo podlago. Postaviš v hladilnik za pol ure, nato narežeš na 4-6 kock/rezin.

*opombe:

Jaz sem imela malo premalo tahinija, zato sem dodala žlico kokosvega olja, kar ni najbolj v skladu z Evino filozofijo. Je pa vseeno zelo okusno. Upam, da mi bo oproščeno:)
Vsega preliva nisem namazala na rezine, ker mi je bilo bolj všeč, da je malo bolj tanko namazano. Preostanek bom porabila kot datljevo pasto.
Jaz sem si svoje rezinice posolila z mini ščepcem Danilove pikantne himalajske soli, kar je zame res odlična kombinacija, saj sol uravnoteži sladkost datljev, čiliji pa dodajo pikico na i.

Vas mikajo?

Nigella, oh Nigella. Redkokdaj kuham po njenih receptih, ker niso ravno blizu mojemu običajnemu repertoarju. Ampak, kadar koli jo vidim, si mislim, da bi pa mogoče bilo pametno, če bi. Če namreč drži, da si to, kar ješ, potem Nigella kuha res prav odlično. Mislim, a ni fejst bejba? Če bom pri 56-ih zgledala tako, bom cel dan poplesavala. In vse zabelila s kupi masla, hehe. Njena zadnja knjiga, Simply Nigella (ni čisto nova, izšla je lani oktobra), pa se sliši in vidi tako obetavno, da me resno srbijo prsti, da bi jo kupila. Če ne za dobesedne prevode v kuhinjo, pa za inspiracijo. Izkazala se je namreč za kar dobro inspiracijo, vsaj v primeru tehle vilinskih tortic.
Tele vilinske tortice so izredno sladke, to je že treba povedati, ampak to je ena od tistih sladkarij, pri katerih si rečeš: sladkarija naj bo sladkarija. Ali si vi tega nikoli ne rečete?;) Zato je bila tudi sodba o njih pri nas doma deljena: hčerki zelo za, mož ne najbolj, tašča pa je celo rekla, da so božanske! Morda najbolje, da poskusite na lastnih brbončicah, hm?

Kakšna se pa vam zdi Nigella? Vas kaj mika njena knjiga?



Veganske vilinske tortice
za 10 tortic
(navdihnjeno po Nigelli)

100 g kokosovega olja
80 g kokosovega sladkorja
6 žlic aquafabe (slanica iz konzerve čičerike)
pol žličke jabolčnega kisa
100 g pšenične moke
2 žlici mletih mandljev
1 žlička pecilnega praška
1/2 žličke sobe bikarbone
vanilija v prahu
2-3 žlice rastlinskega mleka

Pečico ogreješ na 190°C.

V večji skledi zmiskaš kokosovo olje in sladkor. Doliješ aquafabo, mleko in kis, ter zmiksaš.

V drugi skledi zmešaš moko, vanilijo, pecilni in sodo, ter preseješ v tekoče sestavine. Dodaš mlete mandlje in nežno premešaš z metlico (ne miksati).

Nadevaš v papirnate ali silikonske modelčke za mafine.

Peci na 190 °C 20-25 minut oz. dokler niso robovi rahlo zapečeni.



Veganski royal icing

2 žlici aquafabe
250 sladkorja v prahu
vanilija v prahu
1 žlička limoninega soka

Aquafabo stepeš, da se začne lepo peniti, postopoma vsuješ sladkor in vanilijo, dodaš limonin sok in stepaš 10 minut. S tem poljubno na debelo premažeš tortice in posuješ z mrvicami. Lahko uporabiš tudi navaden ali obarvan royal icing ali pa poljubno tanko razmazan kokosov sladkorni preliv iz tega recepta za kapkejke.

Tile brownieji so res fini, zelo čokoladni, gosti in na trenutke hrustljavi zaradi orehov. Skratka, so vse, kar si od brownieja želiš! In čeprav sta mi tamali dve hoteli pojesti vse testo, nad pečenimi nista bili tako zelo navdušeni - smo bili pa odrasli toliko bolj, ahem. Navdušenje nad brownieji iz blaga in celo košarico pa ne jenja. Zelo navdušena je tudi Freja, ampak ona te igrice jemlje precej dobesedno, tako da so sedaj naši brownieji in lubenica oplemeniteni z njeno slino ...

Veganski brownieji

4 žličke mletega lanu
2 žlici marante v prahu*
100 g moke**
100 g mletih mandljev
60 g kakava
pol žličke soli
četrt žličke sode bikarbone
60 g kokosovega olja
200 g sladkorja (jaz sem uporabila mešanico brezovega in kokosovega sladkorja)
130 g čokolade, nasekljane (50 g daš na stran)
60 ml rastlinskega mleka
vanilija v prahu
60 g nasekljanih orehov


*prah marante se uporablja za zgoščevanje, podobno kot recimo koruzni škrob ali tapiokina moka. Jaz sem jo spustila, ker nisem imela nič od tega doma. Morda bi se brownieji malenkost manj drobili, če bi jo uporabila, ampak je bilo še vseeno super!

**Angela je uporabila riževo moko, in tako so njeni brownieji brez glutena, jaz pa nimam nič proti glutenu, zato sem uporabila kar belo moko, ki je bila pri roki.

Pečico razgreješ na 180 °C. Manjši pravokotni pekač obložis s papirjem. Jaz sem uporabila tistega v velikosti A4, če pa imaš kvadratnega s stranico 23 cm, prav za brownieje, toliko bolje.

Lan v skodelici zmešaš s tremi žlicami vode.

V večji skledi zmešaš moko, kakav, maranto (če jo imaš), sodo in sol.

V srednje veliki kozici raztopiš čokolado in kokosovo olje ali vegansko maslo.

Primešaš laneno mešanico in mandljevo mleko. Vse skupaj vliješ k suhim sestavinam in dobro premešaš. Nato vmešaš še preostanek nasekljane čokolade in nasekljane orehe.

Testo razporediš v pekač in pokriješ s peki papirjem. Z rokami pogladiš, da se lepo poravna.

Pečeš na 180 °C 30-36 minut. Počakaš, da se docela ohladi, potem razrežeš na kvadratke.

Poznate tiste vice o slončku in miški? Moja mama jih ima najraje, poleg tistih o zajčku, seveda. No, danes sem si enega izmislila sama, pravzaprav se je zgodil v moji kuhinji. Kaj dela slonček na pultu? Je miške, seveda!

Lila se vsak dan, neodvisno od pusta, obleče v princesko, Rdečo kapico, Elso ali Elso Rdečo kapico. Zato sem imela malce težav, da sem jo prepričala, naj bo malo slonček. Ampak, ko sem ji rekla, da je lahko Elly Elephant, je bila pa takoj za štos in je v preobleki uživala! Še posebej, ker je bila lahko
slonček z najljubšo roza oblekico. In potem je plesala in trobila in se elegantno držala - stvari pač, ki jih počnejo slončice, kajne.
Kostumček Oskar&Ellen se je izkazal za zelo praktičnega in strašno pikupnega, in na kožo pisanega malim frajlam, ki ne odstopajo od čisto svojih modnih zapovedi, to je oblekic na petek in svetek (zanimiv članek o tem fenomenu si lahko preberete tukaj). Kapa z ušesi je zelo prilagodljive velikosti, prijetno mehka in nemoteča. Repek pa je strašno luštkan in prav tako nemoteč za otroka. Lila ga je, značilno kreativno, pozneje uporabila tudi kot kravato:)
In kakšne miške si je privoščil tale moj slonček? Brezglutenske, brez jajc in brez mlečnih izdelkov! Zvenelo je kot težka naloga, ko sem primerjala recepte za miške iz taščinih knjig - kupi jajc, jogurt, skuta ... Pa se je izkazalo, da mi spet lahko na pomoč priskočijo banane! Okus teh mišk vam bo morda znan, sploh, če ste poskusili bananin kruh iz moje knjige. Ampak so vseeno čisto čisto drugačne! In res njami. Vsaj, če so vam všeč ajda in banane.

Veganske miške brez glutena 

130 g ajdove moke
1/2 čajne žličke sode
1/2 čajne žličke pecilnega praška
ščep soli
sladkor z vanilijo (če boste uporabili vanilijev jogurt, lahko tega izpustite)
2 majhni zreli banani
1/2 žličke jabolčnega kisa ali limoninega soka
70 ml sojinega jogurta, navadnega ali vanilijevega

olje za cvrtje (jaz sem uporabila kokosovo maščobo, tisto tapoceni, kar celo kocko ... (250g))

sladkor v prahu za posip (po želji)



Banani speštaš z vilicami in dobro zmešaš z jogurtom in kisom ali limono. Ajdovo moko zmešaš z ostalimi suhimi sestavinami in primešaš k bananini zmesi, da se poenotita. Masa je precej gosta, ampak ne sme bit prav trda. No, v takem primeru jo lahko razredčiš s kakšno dodatno žlico jogurta ali rastlinskega mleka. Vse male banane niso isto male, to je bolj umetnost kot znanost;) Masa naj 10 minut odstoji, pokrita, na pultu.

V majhnem loncu razgreješ olje. Ko je zelo vroče, s pomočjo dveh malih žličk vanj nadevaš miške. Z eno žličko zajameš maso, z drugo jo potisneš v vrelo olje. Temperaturo malce znižaš in pečeš, da porjavijo in priplavajo na površje. Ne smejo pa ravno počrneti:) Polagaš na krožnik, obložen s kuhinjskim papirjem, da se odcedijo.

Postrežeš še tople, posute z malo sladkorja v prahu. Ali veliko, če vam pomaga sladkosnedi slonček:)


Oh, če bi tudi vi imeli slončka na pultu ali pa kakšno drugo žverco Oskar&Ellen, se vsekakor odpravite v Silly svet, jaz sem navdušena! (Ta objava je sponzorirana, a mnenje je v celoti moje (in Lilino!).)