Juha iz buče hokaido. To so dnevi, ko je dobrodošla vsaka stvar, ki mi olajša in skrajša kuhanje. Najbolj mi ga je olajšala mama, ki mi je za okrogli rojstni dan (in naslednje tri do pet!) podarila Blendtec, ki sem si ga tako dolgo želela. Potem mi ga je olajšala sestra (tista, ki slovi po torbicah, no, saj druge tudi nimam), ki mi je povedala, da lahko hokaido bučo zmiksaš celo, kar z lupino vred (tudi, če nimaš Blendteca). In tretja stvar, ki mi je olajšala kuhanje: Biogetta. Biogetta je nekaj takega kot vegeta, samo veliko bolj naravna in zdrava, predvsem pa brez sumljivega natrijevega glutaminata. V njej je mleta slovenska bio zelenjava (korenje, zelena, pastinak, peteršilj in por) in naravna morska sol iz sečoveljskih solin, katero sama tudi sicer najraje uporabljam pri kuhi. Moja tašča pripravlja nekaj podobnega, vendar je letos še ni scoprala, tako da mi je Barbarina prišla še kako prav! Ko nam domače zmanjka, pa bom vedela, kje jo kupiti ...

Naše hokaido buče so letos tako okusne (in imamo jih toliko, da jih bomo nekaj tudi prodali), da lahko ješ kar surove in brez vsega. Ampak, juha je pa še vseeno tako fajn zadeva, še posebej za otroke: oranžna, kremasta, sladko-slana ... Jaz bi jo lahko jedla vsak dan! Moram reči, da se je Biogetta lepo zlila s sladkostjo buče in ji dodala slano globino.

Najbolj preprosta provansalska buča juha

(za 4-6 oseb)

1 srednje velika hokaido buča
1 l vode
1 čajna žlička Biogette (ali ena jušna kocka brez glutaminata)
ščep ali dva provansalske soli (ali provansalskih začimb+morske soli)
1 čajna žlička ričkovega ali oljčnega olja (po želji)


Bučo dobro umiješ, na deski prerežeš na pol in izdolbeš sredico, ki jo zavržeš (ali shraniš semena). Narežeš na krhlje, te pa na približno enako velike kose. Daš v velik lonec in zaliješ z vodo. Posoliš s provansalsko soljo in  kuhaš, dokler se buča ne zmehča (približno 15-20 minut). Ko je buča fino mehka, vmešaš čajno žličko biogette in žličko olja (za boljšo absorpcijo vitamina A). Juho premiksaš s paličnim mešalnikom ali v blenderju, da postane svilnato gladka - ampak tudi, če so v njej koščki, je prav dobra.

Postrežeš. Kisla smetana, poper, krutoni ali jušne kroglice so seveda možni dodatki, a pravzaprav nepotrebni, vsaj za moj okus. Naj kraljuje hokaido buča!

Ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa od zadnjega zapisa! Vmes pa toliko dela (krasnega, ustvarjalnega dela, ki ga bom, upam, kmalu delila z vami!). Pa tudi malo počitnic na morju - pri noni, vročinski val, žetev (o tem več tukaj) in dva rojstna dneva: moj trideseti in Frejin prvi!



Rojstne dneve z veseljem izkoriščam za preizkušanje receptov za torte. Še vedno iščem perfekten recept za čokoladno torto - ima kdo? No, tokrat z vami delim en hecen receptič za čisto majhno tortico, namenjeno dojenčku za prvi rojstni dan. Prvič sem jo spekla za Lilo, pa potem še enkrat ali dvakrat, pa sedaj za Frejo. Ker je namenjena dojenčku, v osnovi ne vsebuje jajc, sladkorja, mlečnih izdelkov in medu, narejena je iz  pirine moke, ki je bolj prijazna do prebavil. No, na to nedolžno osnovo sem jaz vendarle namazala sladko marmelado in bio sirni namaz, po vrhu pa še prelila čokoladni preliv iz sojine smetane in črne čokolade. Po vrhu pa še mrvice ... Tako da alergenov kolikor hočeš, ampak mi smo tough in gurmani že od malega. Vi pa seveda lahko uporabite nesladkano marmelado in narezane banane ali sveže borovnice. Edino za nedolžno glazuro (tako, ki bi bila veganska in še brez sladkorja) nimam nobene pametne ideje - se morda vi česa spomnite?

Dojenčkova prva torta - za speštat (smash cake)

Beseda drobljenec se mi sploh ne zdi primeren prevod crumbla. Drobljenec se namreč reče tudi tisti okusni mešanici drobljenega sejtana in tofuja, in tej to paše. Mislim, da me moti, ker se drobljenec sliši tako, kot da se bo še vedno drobil (tako kot omenjena mešanica), tudi, ko bo pečen. Poleg tega se v SSKJ drobljenec reče nečemu čisto drugemu: to je strojno drobljeno kamenje. Ne ravno apetitlih, kajneda? Zato mu, če ga že moram prevesti, raje rečem nadrobljenec, ker ga enkrat nadrobiš, in potem je njami. In ga moraš jesti z žlico. Ker je sočen. In nič kaj kamnit.

Jagode in rabarbara so odličen par, vse je fino kislo, na to pa je nadrobljeno sladko, hrustljavo piškotasto testo, ki ga v tem receptu naredimo še bolj sladko in mu dodamo dimenzijo mehkobe in topljenja v ustih, za kar gre zasluga nadrobljenim španskim vetrcem, ki že po defoltu pašejo k jagodam. Pa še tako lepo beli so.

Jagodni nadrobljenec z rabarbaro in španskimi vetrci

750 g jagod (lahko zmrznjenih)
400 g rabarbare
50 g agavinega sirupa

70 g moke
70 g ovsenih kosmičev
pol žličke vanilije v prahu ali paketek sladkorja z vanilijo
70 g bio masla/veganske margarine/kokosovega olja, narezano na koščke
ščep soli
5 žlic sladkorja muscovado
pest mandljevih lističev

3-5 španskih vetrcev brez jajc


Pečico nastaviš na 200 °C.

Rabarbaro olupiš in narežeš na tanke koščke.

Pekač velikosti A4 lista namastiš, vanj zvrneš očiščene in oprane jagode in rabarbaro. Vse skupaj preliješ z agavinim sirupom.

V skledi ali na deski zmešaš moko, ovsene kosmiče, sol, sladkor in vanilijo. V to narežeš ali nadrobiš izbrano maščobo, in vse skupaj gneteš toliko časa, da se začne sprijemati in drobiti v velike drobtine. Pomembno je, da je vse "prepojeno" z maščobo, ne sme pa se narediti kepa, ostati morajo drobtine. Dodaš nalistane mandlje.

Piškotaste drobtine razporediš po sadju in daš v pečico.

Pečeš pol ure oz. toliko časa, da se zlato rjavo zapeče. Na gotovo jagodni drobljenec nadrobiš nekaj španskih vetrcev. Če to še ni dovolj dekadentno zate, ponudiš s stepeno sojino smetano ali vanilijevim sladoledom.

Ne vem, koliko je med vami interesentov za jezikoslovne debate, ampak prosim, javite se (če je kje kak)! Kaj se sliši bolj slastno, drobljenec ali nadrobljenec? Najbrž kar crumble, huh? Ali pa vam je morda čisto vseeno, samo da je jagodni in sladek?

Veganski nadomestek za beljak 

Recept za španske vetrce ali puhaste bele kekse brez jajc

sestavine
voda, ki jo odliješ iz ene 400 g konzerve čičerike
1 žlička limoninega soka ali vinskega kamna
250 ml sladkorja v prahu
pol žličke vanilije v prahu
Pečico ogreješ na 100 stopinj/ventilator ali 110 stopinj. 2 pekača obložiš s peki papirjem.

Od čičerike odliješ vodo v manjšo plastično skledo. Čičeriko prihraniš za poznejšo uporabo. Vodo ohladiš (15 minut v zmrzovalniku ali kakšna ura v hladilniku).

Miksaš, dokler ne nastane precej gost sneg, podoben beljakovemu snegu. To bo najbrž v 3-5 minutah. Dodaš limonin sok ali vinski kamen ter nekaj sladkorja. Spet miksaš in postoma dodajaš sladkor v prahu, pomešan z vanilijo v prahu.

Z beljakovo maso napolniš dresirno vrečko in nabrizgaš lepe španske vetrce. V tem jaz sploh nisem izurjena. ;) Lahko jo tudi zajemaš z žlico in polagaš kupčke na peki papir.

Pečeš (bolj sušiš) 2 uri na 100-110 stopinj, nato še 1h pustiš v pečici, da se ohladi.

Pohrustaš ob konkretni grenki kavi ali uporabiš v drugih sladicah ... Več o tem v prihodnjih dneh;)

Jep, tile španski vetrci so bili narejeni brez jajc.

Kaj boste počele in počeli ta vikend? Jaz se še nisem čisto odločila glede našega vikenda, ker nisem najbolj zdrava. Najbrž nas čaka sosedov rojstni dan, morda kakšni nakupi v velemestu, ki se mu reče Velenje, in če bom pri energiji, začetek prenove (ahem, začetek sploh) otroške sobe.

In morda tale koktajl. Nisem se veliko preizkušala v mešanju, ampak mislim, da sem s temle zadela v polno (samozavest serijsko, ahem).

Najboljše odkritje kdaj koli! Ne le, da je tale veganski nadomestek beljaka brez čudnih sestavin, je tudi povsem zastonj, in perfektnega okusa!

Še ena dobra ideja: z-muesli.si! Dve dekleti, Tina in Špela Jež (to je miks imen in priimkov mojih zelo dobrih prijateljev, kar mi je bilo takoj simpatično), sta si zmislili spletno stran, kjer si lahko izmisliš svoj muesli. Če pa nimaš idej, lahko naročiš že pripravljen misli. Jaz sem poskusila dve že pripravljeni varianti, Fit in Otroci, in si izmislila svojo, v katero sem si dala belgijsko čokolado s pomarančo (o, ja;)) in ingver. Za moj okus je razmerje med osnovo in dodatki premalo nagnjeno k dodatkom, kar je seveda stvar okusa. Lila je bila navdušena nad čokoladnimi medvedki, ki krasijo tistega za otroke! In če ste se naveličali samih mislijev, lahko iz njih tudi kaj ustvarite po njunih receptih. Zdi se mi res posrečena ideja in ploskam podjetnima dekletoma!

Moj najljubši you tube kanal je tale. In najnovejša pesmica je ne le odlično narejena, kot so tudi vse ostale, ampak tudi precej smešna.

Kdo bi si mislil, da je lahko fruktoza tako problematična. In da je celo v čebuli!

Lep vikend vsem,

Zulejka

Recenzija:  Več kot 100 veganskih receptov za vsakogar

Tokrat po dolgem času predstavljam eno kuharsko knjigo Več kot 100 veganskih receptov za vsakogar. Juhej, še ena odlična veganska kuharica! In to v slovenščini! In še dodaten bonus, vsaj zame, kot blogerko: knjigo je napisala blogerka. V mojem srcu je blogerska knjiga namreč posebna literarna zvrst, mogoče bom o tem kmalu prepričala tudi kakega literarnega teoretika (imam zveze;)).

 Angela Liddon je avtorica bloga Oh she glows, enega prvih, ki sem ga začela spremljati. Njen slog pisanja je duhovit in iskriv, od nje veje nekakšna ljubkost in samozavest glede receptov, kar utegne biti na trenutke skoraj malce moteče. Ampak, vsi vemo, kako je, če si lačen (in vegani imajo posebej zdrav apetit, vsaj tako se spomnim lastne - pozitivne! - izkušnje) in skuhaš nekaj dobrega: to je najboljša jed, ki je bila kdaj koli skuhana! No, Angela Liddon trdi celo, da so njeni veganski recepti preverjeno všeč tudi mesojedcem. To je pa res vredno preizkušanja, kaj ni?

Receptov je več kot dovolj, vsak je pospremljen s fotografijo in kratkim uvodom, ki spodbudita h kuhanju. Receptom so dodane tudi opombe o času priprave in primernosti za alergike. Knjiga je razdeljena na 13 poglavij, kar jo dela zelo pregledno. Poleg že ustaljenih poglavij, kot so poglavja o osnovnih sestavinah, pripomočkih in tehnikah, ki so zelo priročna za začetnike v kuhinji (veganski ali nasploh), najdemo še poglavja o zajtrkih, napitkih, predjedeh, solatah, juhah, glavnih jedeh, prilogah, prigrizkih in sladicah.

Angelino navdušenje je nalezljivo, sestavine v receptih so dejansko dostopne v vsaki malce bolje založeni trgovini, je pa res, da si je za marsikateri recept treba vzeti nekoliko več časa oz. predhodno planirati (npr. namočiti oreščke).

Sama sem, kot rečeno, navdušena nad tem, da je takšna knjiga izšla v slovenščini, pa tudi ceno ima precej prijazno. Priznam, da še nisem utegnila veliko kuhati po njej, sem pa zadovoljna z recepti, ki sem jih preizkusila. Granola je bila super, zelo okusna, ampak pride je bolj malo, tako za mešat z navadnimi kosmiči.

Recept: (popolni oreščkasti) kupčki granole

250 ml celih mandljev
125 ml orehov
175 ml ovsenih kosmičev
125 ml surove ajdove kaše (res naj bo surova!)
150 ml brusnic
125 ml bučnih semen (jaz sem jih spustila, ker mi jih je zmanjkalo)
60 ml sončničnih semen (jaz sem jih dala več, glej zgoraj)
75 ml kokosovega čipsa
2 žlički cimeta
1 žlička mlete vanilije
ščep soli
90 ml javorjevega sirupa
60 ml stopljenega kokosovega olja


Pečico segreješ na 140 °C.

Pol mandljev zmelješ v moko, drugo polovico nasekljaš, prav tako tudi orehe. V veliki skledi zmešaš vse suhe sestavine, nato jim primešaš še tekoče in dobro zmešaš. Razporediš po največjem pekaču, obloženem s peki papirjem. Plast ne bi smela biti debelejša od 1 cm.

Pečeš 40-45 minut, nato še enkrat toliko časa ohlajaš.

Shraniš v steklenem kozarcu.

Katera pa je vaša najljubša veganska kuharica v slovenščini? Kaj pa blogerska nasploh?

Zapečena pašta z doma narejenim veganskim sirom

Že dolgo nisem z vami delila seznama lepih stvari na netu. Prepričana sem, da si ga res želite;) No, jaz jih že rada berem ...

Moja sestra se je lotila torbic! Žal je nisem mogla prepričati, naj jih naredi veganske, ampak če še kdo pošlje takšno povpraševanje, jo pa morda prepričamo? Ker lepe so pa ful. Pa še za na kolo. (Ko sem živela še v mestu, kjer se kolesari, sem vedno iskala samo torbice za na kolo).



Danilo dela naaaajlepše torte. Ko začnejo delati vegansko ticino maso, jo takoj naročim. V obliki Zverjasca, jasno.


Zadnjič sem si kupila šopek ranunkul ali zlatic. Za večno je obeležen na instagramu. Moje pa so tudi že pokukale iz zemlje. Ampak do cvetenja je še daleč.

Manca Juvan, ja, tista fotografinja, za katero ste že nedvomno kdaj slišali, ima nov pejđ. Lep, nežen, topel, a prav nič kičast, kar bo razveselilo vse, ki vas ne gane trenutno popularen bleščeči, sladki stil družinske fotografije. Manca je profesionalka, ki izhaja iz dokumentarnega žanra, in zna narediti brezčasno fotko. Jep, k njej se lahko naročite na fotošuting.



Dokler ne bom imela stare, stare kredence iz masivnega lesa, moja kuhinja preprosto ne bo popolna. Ve kdo za kakšno kredenco, ki si želi nov, topel dom?

Ena knjiga, ki me že dolgo mika, ampak je še nisem naročila, je A Kitchen in France. Brez dvoma je vizualni presežek, tako kot njen blog in Mimi sama, malo me edino skrbi, koliko receptov v knjigi je vegetarijanskih oz. takih, da bi se jih dalo prirediti. Jo kdo že ima?



In za konec še tole, ker se vsaka solidna stvar na internetu konča z videom luštnih muc. ;)

Hitra veganska pašta s cvetačo in poprom.

Tokrat se oglašam še z enim super hitrim kosilom. Če se mi res mudi, skuham pašto. In pri pašti sem zelo izbirčna. Za vsakdanjo uporabo prisegava na integralno pašto La Bio Idea. Zadnjič pa me je očarala tale embalaža (res sem slaba na dobro embalažo), njena posebna oblika (v rokah sem imela varianti calamarata in paccheri) in napis "lenta lavorazione", kar pomeni nekaj takega kot narejeno po počasnem postopku. In ker me je nedolgo tega moj oče poučil o pomembnosti počasnega postopka pri pripravi hrane, me je še toliko bolj zamikala: v Rummotu so počasi naredili pašto, da bi jo jaz lahko hitro spremenila v kosilo:)

Od nekod sem imela v glavi pašto cacio e pepe, ampak ker prvega nisem imela pri roki, sem raje naredila vegansko varianto: karfjola in poper. Meni je bilo res res všeč. Mislim, da bi šlo tudi s kako drugo kvalitetno pašto oz. tisto, ki je pač vaša najljubša, ampak če vam pride pod roke, se pustite premamiti Rummotu (tule je link na njihovo ofišal stran, ki mi je tako lepa, da jo bom takoj celo prebrala, ko najdem kaj časa). Jaz sem se malce zaljubila ...

Hitra veganska pašta: paccheri cavolfiore e pepe

Za 2 lačna

pol paketa pašte (okoli 250 g)
pol večje cvetače ali cela manjša
oljčno olje
sol
sveže mleti poper
razgrenjeni kvasni kosmiči (poiščite jih v bio trgovini, res se splača, ni isto kot običajen pivski kvas)

Cvetačo narežeš na male cvetke, posoliš in skuhaš na pari do želene mehkobe, nikar pa je ne spremeniš v zdriz, kakršnega dobiš v menzah. Če imaš zobe in se šteješ med odrasle, lahko zgrizeš svojo cvetačo. Obljubim.

Skuhaš pašto. Malo preden je pašta kuhana, cvetačo odcediš in vržeš na ponev, v kateri je že ma,lo ogreto oljčno olje, in čisto malo popražiš (eno minuto). Ta korak lahko tudi izpustiš in kuhano cvetačo samo zabeliš z oljem.

Zmešaš pašto in cvetačo, izdatno začiniš s sveže mletim poprom.

Postrežeš s kvasnimi kosmiči, ki si jih vsakdo doda po okusu.

Lila mi je ukradla par paccherov in je tudi ona kuhala;)

Moja mama je imela vedno tako tope nože, da je bolj pasirala zelenjavo z njimi kot pa jo rezala. Čeprav nisem poznala kakšnih zares ostrih nožev, me je to precej jezilo, ko sem začela kuhati v njeni kuhinji. Nekoč pa sem v nekem filmu videla samuraja, ki je brusil katano in naslednjič, ko sem hotela kuhati v mamini kuhinji, sem vzela brusni kamen (najbrž tisti za koso?) in nabrusila nož tako, kot sem videla samuraja brusiti katano. Malo bolje je pa le rezal.

Vedno sem si želela svojo katano svoj japonski nož. Malo zato, ker imam rada večino japonskih stvari, še posebej, če so za pojest oziroma povezane s hrano, malo pa zato, ker sem si predstavljala, da je pripravljanje hrane z dobrim nožem še bolj fino. In pred nekaj tedni sem dobila svoj prvi pravi japonski nož (prav iz Japonske, kdo bi si mislil, no, s posredovanjem trgovine Oster rob). Prišel je v škatli, zavit v svilen papir in z opozorilom, naj pazim na prste. Pravzaprav ni velik, je eden manjših in najlažji med mojimi noži. Če kuhaš v glavnem rastlinske jedi, ne potrebuješ tako veliko različnih nožev. Ta drobni, okretni, lahki nož z mahagonijevim ročajem bi lahko nadomestil vse razen velikega noža za kruh in lupilca, kot sem se naučila iz prve roke, khm. a o tem malo pozneje.

Že na prvi pogled me je očaral s svojim kovanim rezilom in tudi ročaj iz mahagonija je prav zasijal iz moje četice standardnih črnih ročajev na magnetu za nože. Seveda sem se naslednjega jutra (nekako okoli šestih) lotila rezanja z njim. Rezala sem jabolka za Frejin zajtrk, občudovala svilnato gladko površino krhljev, ki jo je za sabo puščalo ZARES ostro rezilo, in si mislila, pa dajmo še olupit jabolka, nož je dovolj majhen in gibčen ... Ves čas sem se trudila biti čimbolj zbrana, ostrina noža, pred katerim sem čutila rešpekt (in ga še sedaj), me je silila v meditativnost ... dokler nisem pomislila, kako bom to napisala na blogu ... in pol sekunde nepazljivosti je bilo dovolj, da sem se urezala, ali bolje pičila s špičastim začetkom rezila ... Kar nasmehnite se na moj račun, sem se tudi jaz, ko je kri nehala liti (flajštr sem morala tako zategniti, da mi je palec pomodrel). Ne vem sicer še kako, ampak mislim, da bi se dalo mojo zgodbico preoblikovati v koan. Any ideas?

Kljub temu, da sem še nekaj dni pomivala posodo z rokavicami (oz. je na ta račun nisem, hihi), je to zdaj uradno moj najljubši nož. Vsakič sem očarana nad gladkostjo površin, ki jo pušča za sabo - sploh si nisem mislila, da bi se lahko razlika med ostrim in neostrim nožem poznala tudi tako. Rezanje à la julienne pa je sedaj prav zabavno.

Ker je nož japonski, sem hotela v njegovo objavo vtakniti kaj zelo zelo japonskega, na primer suši (call me cliche), ampak tu na Koroškem je očitno zelo težko priti do wasabija, brez wasabija pa suši ni popoln. Še sreča, po eni strani, saj je suši takšna reč, ki zahteva čas, jaz pa sem trenutno velika fenica kosil, ki jih pripraviš v petnajstih minutah. (Tudi vi, najbrž?) Tako da tokrat namesto sušija dobite kosilo, ki se navdihuje pri azijski kuhinji (upam, da tega ne dojemate kot brezsramni orientalizem), in je res hitro gotovo. Pa čeprav je treba kajr nekaj stvari narezati;)

Asian fusion krožnik (ima kdo idejo za boljše ime?)

(za 2 osebi)

1 jedilna žlica kokosovega olja
pol glave brokolija (200-250 g)
1 velik korenček
1 por
pol skodelice (zamrznjenega) graha
nekaj šampinjonov
ščep ali dva soli
1 jedilna žlica sojine omake (shoyu)
čili

1 majhna skodelica riža basmati
1, 5 te iste skodelice vode
ščep soli

2 domači bio jajci (po želji nadomestiš z na hitro popečenim tofujem s kančkom sojine omake)
olje
sol

Najprej daš kuhati riž: riž opereš v cedilu, daš v mrzlo vodo, postaviš na ogenj in ko zavre, daš na najmanjši možni ogenj, soliš in pokriješ. Pokrito kuhaš približno toliko časa, kot piše na embalaži oz. dokler riž ne popije vse vode. Takrat ugasneš ogenj in pokriti riž pustiš, da odstoji (pravzaprav se bo na ta način še nekaj časa kuhal in bo ravno prav mehek, a ne razkuhan).

Medtem, ko se riž kuha, pripraviš zelenjavo. Brokoli nalomiš na cvetke oz. narežeš. Korenček poševno narežeš na tanke kose (ne kolute, pač pa elipse), te pa naložiš eno na drugo v obvladljiv stolp in nato narežeš na palčke (ali tako kot v video, ki sem ga prilepila zgoraj). Por narežeš na tanke kolute. Šampinjone narežeš na četrtine.

V woku raztališ eno žlico kokosovega olja. Ko je vroče, vržeš vanj vso zelenjavo. Pražiš. Ves čas mešaš. Brokoli naj ti bo za lakmusov papir. Ko postane še bolj živo zelen, kot je bil prej (po kakih dveh, treh minutah), dodaš grah in pražiš še nekaj minut, toliko, da se vsa zelenjava nekoliko zmehča, nikakor pa ne sme izgubiti barve, kaj šele oblike. Malce posoliš in zaliješ s sojino omako. Po želji dodaš mlet čili (močno priporočam).

Tik preden je pečeno, spečeš še jajca na oko (ali popečeni tofu). Na krožnik naložiš riž, zelenjavo in pečeno jajce (tofu), vsako na eno tretjino krožnika (ali na eno četrtino, če se na eni četrtini skriva kaj tako posrečenega kot na mojem krožniku by Polonapolona (ki si je še pred nedavnim delila prostore z Ostrim robom, kar sem izvedela šele potem, ko sem ju poparčkala v tem obroku)).

Objava je nastala v sodelovanju z Ostrim robom, ki se mi zdi res kul. Hvala, ker podpirate moje sponzorje, pa čeprav "zaradi" njih včasih teče kri ;)

Nekje v Franciji delajo lonce, težke in lepih barv. Iz litega železa, emajlirane. Lonce, ob katerih začneš sanjariti, kaj bo jutri za kosilo. To so seveda lonci Le Creuset, tisti najlepši lonci, ki jih na svojih štedilnikih in policah razkazujejo vsi kuharji, ki dajo kaj nase:)

To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)

No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).

Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.

Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.

In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.

Pirina kastrola z indijskimi oreščki