*Freebie*

Kaj me pobere (+presni čokoladni tart)

10:34

_MG_8709

Včasih je potrebna samo drobcena nepoklicana misel, da me preplavijo negativna čustva. Ko se kamenček misli odkotali, je plaz čustev, kot so tesnoba, jeza, nergavost, melanholija, težko ustaviti. Kamenček je izmuzljiv in vztrajen, a z vajo se ga da, še posebej v razmeroma predvidljivih situacijah, ustaviti. Opazila sem, da v teh situacijah uporabljam nekaj močnih stavkov, ki zmorejo presekati rušilni tok in so najbrž nekaj čisto individualnega. Na seznamu ni nobenega "Sprosti se!" ali "Naj te ne bo strah". Če bi namreč človek deloval tako, bi bila ves čas sproščena in vedno pogumna. Pa nisem.

Sem mislila, da bi svoje pick me up stavke delila z vami in kdo ve, morda celo komu pomagala ujeti tisti kamenček - ali pa bom jaz od vas dobila kakšno novo idejo:)

Najnovejši tiramisu stavek je "Suck it up!". To je ena super mama iz nadaljevanke rekla svoji hčerki, ko je ta gripozna čuvala svoja prav tako gripozna (in relativno nenaklonjena) pastorka. To si sedaj rečem, kadar se recimo Lila zbudi ravno, ko sem jaz sladko zaspala. Ali ko me čaka gromozanski kup umazane posode, jaz pa bi se raje zabubila s knjigo. In kar naenkrat ni več težko začeti. Včasih moram poleg tega uporabiti še tistega, ki ga imajo tudi moje stare tekaške superge: "Just do it." (Uf, imajo dober slogan!)

_MG_8671

Začeti je težko, vztrajati pa tudi. Sploh če si recimo popoln tekaški začetnik. Ko pridem do hribčka, si pač povem še eno modrost iz nadaljevanke (Hung! Priporočam, pravo presenečenje, HBO, seveda), spet nekaj, kar je glavnemu junaku povedala mama: "Put one foot infront of the other."

Ko sem nergava, mi stvari v pravi luči prikaže vprašanje, ki mi ga je nekoč postavil T.: "Če bi bil to tvoj zadnji dan na Zemlji, bi ga preživela tako?" Odgovor je seveda odločen ne! Edini problem je v tem, da se tega vprašanja za resetiranje ne spomnim vedno pravi čas ...

Najhitrejši je treba biti pri lovljenju kamenčka jeze. Vsaj pri meni. Pravijo, da bi moral, ko si jezen, šteti do deset, če si zelo jezen, pa do sto. Ampak samo štetje meni ne pomaga, kvečjemu se jeza še bolj skuha (mogoče bi morala šteti še dlje?). Moj trik, ki uspe, če sem dovolj hitra, je sledeč: Poglej gor ... globoko dihaj ... in potem si rečem samo še "Zakaj bi bila zdaj jezna?"

_MG_8664

Za konec pa še najbolj beden, znucan stavek, ki name začuda deluje. Ko me načne tesnoba, si hitro in odločno povem: "Vse je v redu." Če je treba, večkrat. Če ne jenja, si rečem tudi: "Ne potrebujem te izkušnje." Smešno, vem. Ampak nekako deluje. Večinoma.

Še ena terapija, ki jo redno prakticiram, je slaščičarjenje. Če je brez moke, masla in sladkorja, je sploh ultra terapevtsko. Kot je bil tale presni čokoladni tart (za razliko od tegale čokoladnega tarta, khm), ki sem ga delala čisto na pamet in zato zanj ne potrebujete tehtnice. Upam, da vam je to v olajšanje in ne stres. Idejo zanj sem dobila na blogu Pleasing bite, ki ga je na pobudo prijateljev, navdušenih nad njenimi FB objavami pred kratkim začela pisati moja aikido kolegica iz Belgije, Katrien. Sestavin sem se samo približno spomnila, interneta pa na počitnicah v Istri nisem imela, da bi jih preverila, zato sem pač malo improvizirala. Bolj natančno navedene sestavine (in malce drugačen recept) si lahko pogledate pri Katrien.

_MG_8693

Presni čokoladni tart

tartno dno
toliko mandljev, da pokrijejo dno tortnega/tartnega modela
2 JŽ lanenih semen, zmletih v kavnem mlinčku
pest datljev (tam okoli 100 g, ocenjujem), namočenih v malo vode
ščep soli
po želji: cimet, vanilija


_MG_8652


čokoladni nadev
pest datljev, namočenih v malo vode
1 zrel avokado
2 JŽ (presnega) kakava
1 zmrznjena banana
po želji: agavin sirup, med

Mandlje, mleta lanena semena, ščep soli in datlje zmešaš v blenderju ali sekljalniku z malo vode, v kateri so se namakali datlji.

Dodaš le toliko vode, kot je je potrebno za to, da lahko blender zadevo prebavi".

Testo rukneš v s kokosovim oljem premazan model, enakomerno razporediš in pritisneš obenj, da dobiš dno in robove.

Olupljen avokado, datlje, zmrznjeno banano in kakav takisto vržeš v blender ali sekljalnik in pustiš, da laufa, dokler ne nastane super gladka temno rjava žametna krema. Zmrznjeno banano sem fliknila noter, ker je bilo zelo vroče, in ker banana in čokolada super pašeta skupaj. Če zmrznjene banane nimaš, jo komot izpustiš.

Poskusiš in po želji dodaš agavin sirup ali med oziroma še malo kakava. Priznam, da nisem uporabila presnega kakava, temveč odličen navaden bio kakav od Alnature, ki je sedaj moj najljubši. Končno sem ga našla!

_MG_8703

Imate tudi vi kake pick-me-up stavke? Ali pa morda - sladice?:)


You Might Also Like

17 komentarji

  1. Sama dobro poznam te trenutke jeze/malodušja/brezvoljnosti in imam več strategij, odvisno od časa, ki ga imam na voljo.
    Če se ne mudi, si rečem, da v hipu ne morem nič spremeniti, si skuham skodelico čaja, vzamem v roko knjigo in se odklopim za 15 min. Včasih vzamem v roke svinčnik in list papirja in zapišem svoje občutke/skrbi.
    Imam pa tudi stavke - V mojem svetu je vse v redu./To ni problem ampak izziv, ki ga rabim na poti naprej./Vesolje(življenje) vedno poskrbi zame ...
    Pa tudi kuhanje in druženje/igranje/tek z Glasnhovom mi pomagajo.
    Pa branje kakšnega fajn bloga (kot je tvoj) :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Pobere me zavedanje, da nisem sama, zavedanje, da so v življenju boljši in slabši trenutki, ki minejo...slabe skušam sprejeti kot darilo, ki me nekaj novega nauči, okrepi, mi pokaže, da zmorem... V dvoje je sigurno lepše premagovati ta del življenja, a mojstri zmorejo vse to tudi sami;-) Včasih bolje, drugič malo slabše, a vedno so poti k luči! V slabih trenutkih se pa sicer skušam distancirati od hrane. Tole tvojo tortico pa bom absolutno poskusila enkrat v prihodnje, ko bo pritisnil mraz in mi bo zadišalo po čokoladi;-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To, da lahko slabe izkušnje res vzameš kot nekaj, kar te uči, je velik dosežek. Meni to samo včasih uspe. Zame je peka (in podobnO) terapevtska stvar, še posebej, če sem tečna ali melanholična. Ob strahu in jezi pa ne mislim na hrano. Tu je "terapija" pogovor in dihanje.;)

      Izbriši
  3. Največ težav imam s kamenčkom Tesnoba in kamenčkom Melanholija. Preveč. Pa še kamenček Strah se povabi na obisk. Tudi jaz si največkrat pomagam s stavkom: "Vse bo v redu". Včasih deluje, včasih ne. Ugotovila sem, da mi šport pomaga. No, če se spravim do njega. Skušam si priklicati tiste fine občutke po vsaj polurnem teku, kako fino se bom počutila ko bom nekaj naredila zase....
    Kuhanje oz. predvsem peka mi pomaga, ko sem žalostna, ko me preplavijo občutki tesnobe. Vsekakor pa ne ko sem jezna, takrat mi ponavadi nič ne rata in posledično sem še bolj jezna in brez zaupanja vase.

    Se pa zgodi, da moram enostavno kak dan "prespat", nič razmišljat....in naslednji je boljši... :). Si bom pa zapomnila tole vprašanje: "Če bi bil to tvoj zadnji dan na Zemlji, bi ga preživela tako?" :)

    p.s.Tudi jaz uporabljam bio kakav od Alnature in je res odličen!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Šport in narava zelo pomagata, ja. Jaz tudi ne mislim na hrano, ko sem jezna, in zdi se mi, da bi takrat dala slabo energijo v hrano. Ko me muči kaj drugega, pa ustvarjanje in proces, ki ga imaš lahko zelo pod kontrolo in ni velike krize, če se sfiži (= kuhanje, peka), pomagajo k boljšemu občutku o svetu. Ja, tudi (pre)spanje pomaga!;)

      Izbriši
  4. Mene pa zanima, če imaš kakšen predlog za drugo sadje za kremo, poleg banane. Indijski oreščki mogoče? Še kaj, kar naredi tako lepo kremno teksturo?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sicer nisem Zulejka :), pa vseeno....za tako gladko teksturo poskrbi tudi kokos (kokosova krema) (če jo jeste seveda). Link:

      http://nuttykitchen.com/2010/06/01/coconut-whipped-cream/

      Izbriši
    2. Hvala Cimetova Ana, da si odgovorila. Mislim, da indijski oreščki ne bi šli zelo dobro z avokadom, ampak čisto možno da se motim. Kokosova krema zveni super. Kot pa sem že napisala, je banana notri bolj slučajno, poudarek je na avokadu (če izpustiš banano, daj še pol avokada več, recimo).

      Izbriši
  5. U, kokos je super ideja! Slabo sem se izrazila, v bistvu se hočem izogniti avokadu. Ampak banana in kokos ... njamsi! Hvala obema :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Hja, nekako imam danes ravno tak dan, da izgleda kot da sem sama pisala tale tvoj post :) Prevečkrat se ubadam s takšnimi čustvi...kuhanje nikakor ne pomaga-ker za to si moram žvižgat in popevat, da vse lepo rata :) Pomaga spanec, strmenje v prazno in nato kreganje same sebe ''Si pa smotana, da se ubadaš s stvarmi, ki sploh niso tega vredne!!'' ali ''Kaj ti pa manjka? Spet si tečna za brezveze.'' itd. Včasih pomaga, včasih je ok komaj naslednji dan :) Če bi mi pa kdo spekel takšno tortico v tolažbo, bi jo takoj pohamala :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Mmmm, bi teknilo tudi sedaj in sploh vedno:). Enostavno in slastno! Upam,da te je dvigilo do neba!!! In da že vidiš sonček! Pa čutiš tudi,seveda!
    Včasih mi je bilo čudno, da ljudje jedo čokolado... danes pa... sem odvisnica od temnih...in čoko prelivov s kokosovim oljem...Vedno ne dobim kril, tekne pa...
    Sprobam! Hvala!
    Pozdravček

    OdgovoriIzbriši
  8. Ravnokar sem prebrala tale post in kako sem vesela, da sem ga. Zelo lepo in iskreno napisano. Tudi jaz imam doma malo dete in se vsakodnevno srečujem s temi čustvenimi kamenčki, predvsem me muči jeza. Namesto, da bi bila srečna za mojo zdravo in živahno štručko, sem jezna, ker se zbudi 5 minut potem, ko zaspi, ker se popaca čisto brez zveze, ker joka in je ne znam pomiriti, ker sem utrujena. Meni včasih pomaga tole http://www.keepcalmandcarryon.com/ včasih pa na žalost nič. Takrat izpustim del svoje frustracije, ponavadi mi pomaga pihanje zraka, "renčanje" ali pa ubesedenje, včasih pade tudi kakšna grda beseda vmes. Nikoli si nisem predstavljala, da bom taka mama, na (prepogoste) trenutke močno zoprna, zatežena in neljubeča. In to do malega bitja, ki mi pomeni največ na svetu. Tvoj post me je pomiril, ker me je spomnil, da nisem sama s takimi problemi. Danes sem to zelo potrebovala.
    Lp, M

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, grozno je, ker si vsi predstavljamo, da so mame ena taka utelešena potrpežljivost, in da bomo me seveda take ... Mislim, da je res pomembno tudi, da se naspiš, kolikor se le lahko, da se živci spočijejo, ampak jaz sem v tem podobna moji Lili - preveč radovedna, da bi spala:) Sem razmišljala, da bi si sprintala kak tale keep calm poster in ga uokvirila :) Me veseli, da te je moj post pomiril. Ti "podarjam" en lep link (obožujem to stran! čeprav kaže samo lepe in celo glamurozne plati materinstva), da se boš napolnila z novo lepo energijo za materinstvo:): http://www.theglow.com/

      Izbriši
  9. Odgovori
    1. O kako lepo:* Hvala! Bom kmalu kaj napisala. Vem, da so sam izgovori, ampak v tej novi kuhni ni nobene svetlobe, tako da moram fotkat v dnevni, kar vse skupaj precej zaplete, sploh, ker je dnevna polna igrač in tako dalje ... :) bom, bom kmalu nazaj, hvala za podporo!:*****

      Izbriši
    2. :)

      p.s. Tudi jaz fotkam v dnevni :P! No, samo da pri nas še nimamo igrač...:)

      Izbriši
  10. It's a shame you don't haѵe a ԁоnate
    buttоn! I'd most certainly donate to this fantastic blog! I guess for now i'll sеttle fοr bookmаrking and
    adding уour RSS feed tο my Goοglе
    account. I loοκ forωard to brand nеw updates anԁ wіll shaгe this ѕite with mу Facebook grouρ.
    Сhat sοon!

    mу weblog: laserentfernungsmesser ()

    OdgovoriIzbriši

Preberi tudi

Subscribe