A ste videli moja dva ful huda krožnika? Eni gospe je bojda ime Camilla, a drugo ljubkovalno in naskrivaj kličem Lady Edith (po tisti sitni-pomilovani-k srcu prirasli Edith iz Downton Abbey, of course). Camilla bi namakala sebe in piškot v čokoljat - resnici na ljubo, kdo pa ne bi - medtem ko se Lady Edith drži nazaj in razmišlja o sami zelenjavi.

Prepričana sem, da ste avtorico krožnikov uganili veliko prej, kot se vam je zasvitalo, da so bučkine testenine dejansko iz bučk. Kako tudi ne, ko pa je že taka zvezda! Iz blogerskih kuloarjev in internetnih budoarjev (samo zaradi rime)se je namreč v rekordno hitrem času povzpela na pološčene police Mladinske knjige, Ike in Sisi, kjer lahko sedaj najdete šalce in ostalo porcelanovje by PolonaPolona, s katerim boste še tako uglajenemu hipsterju razmršile brado, zavihale brčice in  z nosu zbile očala brez dioptrije.

Virtualni šoping, prav tako izlivanje navdušenja in raznoraznih komplimentov, lahko opravite kar tule. In če nimate denarja, se lahko vsaj smejite zastonj, ampak od srca. Ha.

Ko sem bila v OŠ, je bilo grozno popularno, da smo si govorili "ostani takšna, kot si" in razne izpeljanke tega. Ne vem, ali je to nekaj, kar se pač počne v OŠ ali pa je bila takrat nemara vsesplošna klima taka, da se je to pač govorilo. Ko sem zapustila OŠ, sem to floskulo slišala manjkrat, in bila sem prav olajšana, ko mi je enkrat ena bejba na kosilu rekla, da ji grejo na živce ljudje, ki so tako obožujoče zadovoljni s tem, kar so - zakaj pa ne bi bilo dobro, da se spremeniš? Nenazadnje smo ljudje bolj nagnjeni k temu, da se spreminjamo na boljše kot na slabše (čeprav to lahko pomeni, da smo za nekoga in do koga slabši, ker se z nami pač tudi odnosi spremenijo).




V zadnjih letih sem večkrat naletela na ravno obratno logiko, češ, nikoli se ne nehamo izboljševat, nikoli ne smeš bit zadovoljen s tem, kakšen si, ker si vedno lahko boljši. Obe logiki je pravzaprav lahko sprejeti, težko pa je iz njiju povleči tisto dobro, kar nosita v sebi. Ker sta formulaciji preveč enostavni in črno beli, se nam zlahka zgodi, da postanemo a) z vsem zadovoljni, leni in naduti, saj smo že dovolj dobri ne glede na vse; b) z vsem nezadvoljni, zlovoljni, deloholiki ali paralizirani od vsega, kar ni tako, kot bi moralo biti.



Šele pred kratkim se mi je posvetilo, kar vas večina najbrž že ve, ampak moram deliti s tisto manjšino, ki ji bo morda moja žarnica nad glavo kaj razsvetlila: obe misli je mogoče pripeljati skupaj in to le z eno tanko vrvico. Ja, res si v redu takšen kakršen si v tem trenutku, takšna, kakršna si bila takrat in takrat, in v redu boš tudi, kakršen koli boš nekoč v prhodnosti. Niso pa vsa tvoja dejanja, besede in misli "v redu", to lahko vedno izboljšaš. Lahko se opravičiš, lahko probaš popravit, predvsem pa lahko spremeniš to, kako misliš, govoriš in deluješ sedaj in v prihodnje. In še vedno velja, da si ti v redu, ker ti nisi vsako tvoje dejanje, beseda in misel. Te pa seveda oblikujejo in na svet vplivajo bolj, kot misliš, zato je prav in celo nujno, da si prizadevaš za čiste misli, prave besede in dobra dejanja. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako imeti boljše misli, saj je misel tista, ki vodi vse stvari, ki jih rodi in oblikuje, no, pa saj veste, kaj je rekel Buda.



Po tem premisleku si zaslužimo piškot, kajne? Tile so pravzaprav predelava že znanih keksov, ki so vam bili precej všeč, če me spomin ne vara:)

Lešnikovo-čokoladni veganski keksi brez glutena

2 ČŽ mletih lanenih semen
2 JŽ riževega mleka
1 zrela banana

1 skodelica ajdove moke (okoli 120 g)
2 JŽ pravega kakava
pest praženih in nasekljanih lešnikov
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 ČŽ soli
100 g kokosovega olja*
1/2 skodelice trsnega sladkorja (okoli 100 g)
ščep vanilije v prahu





Mleta lanena semena zmešaš z riževim mlekom in speštano banano in daš na stran.

Vse suhe sestavine zmešaš skupaj, dodaš stopljeno kokosovo olje in vmešaš zgornjo bananino mešanico.

Iz mase oblikuješ večje kekse in jih položiš na s peki papirjem obložen pekač. Naj imajo dovolj prostora, saj se kar razlezejo.

Pečeš 12-15 minut na 180°C. 

* olja lahko uporabiš tudi precej manj, nekje do 50 g.

Skratka, z Zaplane smo se preselili na Koroško, na kmetijo, od koder je T. doma. Kot sem lani že omenila, so barve tukaj bolj sveže, čiste in jasne, zrak je pravi balzam, najboljša stvar pa so ljudje. Saj veste, Korošci so vedno za mušter bili:) Resno, tako prijaznih in srčnih ljudi se nisem spoznala. Samo upam lahko, da bo moje mnenje tako tudi ostalo ..


No, en del hiše smo zaskvotali in ga uredili po svoje. Kuhinja je že bolj ali manj taka, kot naj bi bila (mogoče pride še en pult-otok, pa meni se lušta predelati kakšno kredenco iz 50-ih, samo nisem prepričana, da jo lahko še kam vtakneva), v dnevni sobi pa je zaenkrat samo kavč, preproga in stranska mizica-pobarvana gajbica. Ko sva razmišljala o talnih oblogah, s katerimi bi prekrila te ne ravno lepe (in mrzle!) ploščice, sva najprej prišla na idejo ladijskega poda, ampak bi bilo treba iti preveč v višino, menda je "debel" (stropi niso ravno visoki, pa se nama je zdelo škoda). Potem je nekdo omenil laminat, pa sem bila proti, ker sem imela imidž v glavi, da so grdi (mislim, da sem si sicer predstavljala star linolej), potem sem videla, da so lahko prav lepi, a se zanj nisva odločila, ker iz njega še dolgo izhlapeva formaldehid - ne hvala. Podobno velja za ostale talne obloge (ali pa nama enostavno niso všeč), tako da nama je preostal le še parket, to pa je strošek za čez nekaj let.





Z veseljem vam pokažem, kaj sem/smo naredili, čeprav je dela še veliko (sploh pa bo to itak najbrž večni "work in progress"). Kuhinja je taka, kot sem si jo vedno želela, tudi če bi imela več denarja, bi bila najbrž enako majhna, saj manj pulta pomeni manj prostora za odlaganje umazane posode, skratka, prislili te v sprotno delo, kar je zame plus. Vse je iz moje ljube Ikee, zavesice namesto nekaterih vratc pa še pridejo, ko najdem primerno blago. Ta velik umivalnik je zakon (v njem bi lahko kopala dojenčka, če bi bilo treba), črna pipa tudi, lesen pult je čudovita reč (predvsem zato, ker ni tako občutljiv na vročino in PREDVSEM zato, ker je res lep. Se pa vanj hitro zažrejo stvari, kot je rdeča pesa ali bučno olje ...). Magnet za nože je zelo praktična reč, mi je pa bilo malce tesno pri srcu, ker je na paketu pisalo "mesarska oprema" ali nekaj takega. Ko smo postavili kuhinjo, sva začela razmišljati, da bi bilo fino imeti še več odprtih polic za stvari (in še ceneje ... ampak prej se nama je pač zdelo, da morava imeti zaprte stenske elemente). S pečico se še nisva čisto spoznali, ampak mislim, da si bova všeč.



Hladilnik je pravzaprav star hladilnik, kupljen na bolhi za 80 eur in prebarvan z barvo za kovino. Kar dobra alternativa tem dragim lepotcem. Najboljša zgodba pa je s tole črno stalažo ali kako se tej stvari reče - to je bila stalaža v šparu, niti ne vem, ali v trgovini ali v kuhinji, skratka, tast je nekako prišel do nje, potem pa je bila rabljena za skladiščenje v kleti. S T. sva mrzlično razmišljala o tem, kje bi (po možnosti zastonj) dobila še kako stvar za shranjevanje posode (ki je po mojem sploh ni veliko...), in nekega jutra pride T. iz kleti in mi začne navdušeno razlagat o tej zadevi. Bila je srebrna, in polna pajčevin (žal ni slike, ker sva jo hitro očistila s kirherjem in krpo) in neugledna, a sva oba videla potencial v njej. Vedno mi je bil všeč tak malo industrial chic, pa se mi je zdelo, da moram it čisto v rustikalnega, če smo že na kmetiji. No, pa je prišel industrial k nama oz. je bil že tu:) Na srečo je žlahta polna obrtnikov in stalaža je bila že čez par ur profesionalno posprejana s črno, jaz pa sem jo obdelala še z washi tapeki, ki sem jih enkrat zadela pri Katji. Sem si mislila, da bo všeč samo nama, a jo vsi hvalijo, kako praktična in kul je.

Tudi jedilna miza mi je grozno pri srcu. Bila je že v tej sobi, namenjena velikim družinskim srečanjem (poleg drugih, podobnih miz). Naredil je ni profesionalni mizar, zato ni ravno popolna, a to nama je nekako pri srcu. Wabi-sabi in to... Miza je iz borovega lesa, bila je polakirana s prozornim lakom, ki se je ponekod luščil. Na nekem blogu sem videla, da so družinsko jedilno mizo naoljili, in ideja mi je bila takoj všeč. Lak sem poskusila ročno odšmirglati, a je bil ponekod prav zažrt v les, kar mi je kapnilo šele potem, ko sem jo že  naoljila. Jah, prvič sem oljila staro mizo:) No, potem je Tadej na najini ljubi mizi skuril en sposojen tračni brusilnik, nakar sem jaz kupila novega in sva spet brusila. K obstoječim napakam sva dodala še ne najbolj spretno rabo brusilnika, tako da je miza dobila še nekaj vdolbinic po robu, pa kaj. In končno naoljila. Ah ... Ne vem no, meni je ta les tako lep ... In veste kaj, ko ga obrišem z vlažno krpo, zadiši po boru ... Upam, da bo še dolgo lep.


Za stare kmečke stole sem imela dve ideji, pobarvati belo ali pa vsakega v drugo barvo. Pa sem se odločila za belo, ker jo res enostavno prebarvaš v kaj drugega. Sedala pa so mi bila všeč lesena, in sem jih taka tudi pustila. Zaenkrat:) Nekoč bodo na njih najbrž kaki povštrčki. Ali pa tudi ne. Zaenkrat so belo-leseni kmečki stoli pomešani z ikeijinimi, kot je tale (pobarvan by me) na sliki.

No, to je torej zgodba o tem, zakaj tako dolgo nisem nič objavila. Kako se vam zdi?