Včasih je potrebna samo drobcena nepoklicana misel, da me preplavijo negativna čustva. Ko se kamenček misli odkotali, je plaz čustev, kot so tesnoba, jeza, nergavost, melanholija, težko ustaviti. Kamenček je izmuzljiv in vztrajen, a z vajo se ga da, še posebej v razmeroma predvidljivih situacijah, ustaviti. Opazila sem, da v teh situacijah uporabljam nekaj močnih stavkov, ki zmorejo presekati rušilni tok in so najbrž nekaj čisto individualnega. Na seznamu ni nobenega "Sprosti se!" ali "Naj te ne bo strah". Če bi namreč človek deloval tako, bi bila ves čas sproščena in vedno pogumna. Pa nisem.
Sem mislila, da bi svoje pick me up stavke delila z vami in kdo ve, morda celo komu pomagala ujeti tisti kamenček - ali pa bom jaz od vas dobila kakšno novo idejo:)
Najnovejši tiramisu stavek je "Suck it up!". To je ena super mama iz nadaljevanke rekla svoji hčerki, ko je ta gripozna čuvala svoja prav tako gripozna (in relativno nenaklonjena) pastorka. To si sedaj rečem, kadar se recimo Lila zbudi ravno, ko sem jaz sladko zaspala. Ali ko me čaka gromozanski kup umazane posode, jaz pa bi se raje zabubila s knjigo. In kar naenkrat ni več težko začeti. Včasih moram poleg tega uporabiti še tistega, ki ga imajo tudi moje stare tekaške superge: "Just do it." (Uf, imajo dober slogan!)
Začeti je težko, vztrajati pa tudi. Sploh če si recimo popoln tekaški začetnik. Ko pridem do hribčka, si pač povem še eno modrost iz nadaljevanke (Hung! Priporočam, pravo presenečenje, HBO, seveda), spet nekaj, kar je glavnemu junaku povedala mama: "Put one foot infront of the other."
Ko sem nergava, mi stvari v pravi luči prikaže vprašanje, ki mi ga je nekoč postavil T.: "Če bi bil to tvoj zadnji dan na Zemlji, bi ga preživela tako?" Odgovor je seveda odločen ne! Edini problem je v tem, da se tega vprašanja za resetiranje ne spomnim vedno pravi čas ...
Najhitrejši je treba biti pri lovljenju kamenčka jeze. Vsaj pri meni. Pravijo, da bi moral, ko si jezen, šteti do deset, če si zelo jezen, pa do sto. Ampak samo štetje meni ne pomaga, kvečjemu se jeza še bolj skuha (mogoče bi morala šteti še dlje?). Moj trik, ki uspe, če sem dovolj hitra, je sledeč: Poglej gor ... globoko dihaj ... in potem si rečem samo še "Zakaj bi bila zdaj jezna?"
Za konec pa še najbolj beden, znucan stavek, ki name začuda deluje. Ko me načne tesnoba, si hitro in odločno povem: "Vse je v redu." Če je treba, večkrat. Če ne jenja, si rečem tudi: "Ne potrebujem te izkušnje." Smešno, vem. Ampak nekako deluje. Večinoma.
Še ena terapija, ki jo redno prakticiram, je slaščičarjenje. Če je brez moke, masla in sladkorja, je sploh ultra terapevtsko. Kot je bil tale presni čokoladni tart (za razliko od tegale čokoladnega tarta, khm), ki sem ga delala čisto na pamet in zato zanj ne potrebujete tehtnice. Upam, da vam je to v olajšanje in ne stres. Idejo zanj sem dobila na blogu Pleasing bite, ki ga je na pobudo prijateljev, navdušenih nad njenimi FB objavami pred kratkim začela pisati moja aikido kolegica iz Belgije, Katrien. Sestavin sem se samo približno spomnila, interneta pa na počitnicah v Istri nisem imela, da bi jih preverila, zato sem pač malo improvizirala. Bolj natančno navedene sestavine (in malce drugačen recept) si lahko pogledate pri Katrien.
Presni čokoladni tart
tartno dnotoliko mandljev, da pokrijejo dno tortnega/tartnega modela
2 JŽ lanenih semen, zmletih v kavnem mlinčku
pest datljev (tam okoli 100 g, ocenjujem), namočenih v malo vode
ščep soli
po želji: cimet, vanilija
čokoladni nadev
pest datljev, namočenih v malo vode
1 zrel avokado
2 JŽ (presnega) kakava
1 zmrznjena banana
po želji: agavin sirup, med
Mandlje, mleta lanena semena, ščep soli in datlje zmešaš v blenderju ali sekljalniku z malo vode, v kateri so se namakali datlji.
Dodaš le toliko vode, kot je je potrebno za to, da lahko blender zadevo prebavi".
Testo rukneš v s kokosovim oljem premazan model, enakomerno razporediš in pritisneš obenj, da dobiš dno in robove.
Olupljen avokado, datlje, zmrznjeno banano in kakav takisto vržeš v blender ali sekljalnik in pustiš, da laufa, dokler ne nastane super gladka temno rjava žametna krema. Zmrznjeno banano sem fliknila noter, ker je bilo zelo vroče, in ker banana in čokolada super pašeta skupaj. Če zmrznjene banane nimaš, jo komot izpustiš.
Poskusiš in po želji dodaš agavin sirup ali med oziroma še malo kakava. Priznam, da nisem uporabila presnega kakava, temveč odličen navaden bio kakav od Alnature, ki je sedaj moj najljubši. Končno sem ga našla!
Imate tudi vi kake pick-me-up stavke? Ali pa morda - sladice?:)
