Ja, takle mamo. Včasih sta tudi dva na mizi.

Od te neznosne vročine imam ves čas občutek neopredeljive treme, od tega pa, da me bo vsak čas pobralo. Zvečer me je T. peljal brat v park Kodeljevo. Hlad pod debelimi drevesi me je kar presenetil. In hlad tal. In kako prijazni so lahko do konca izklesani fantje, ki v parku vadijo hojo po vrvi (ta reč ima ziher neko drugo, zelo nobel anglosaško ime, a ga kdo ve?). En takle izklesan fant je hodil po vrvi, pa pritečeta dve dekletci, kot iz skandinavskega filma o otroškem prijateljstvu. Gospod Izklesani ju vljudno pozdravi in vpraša, če želita poskusiti. Višja, svetlolasa deklica v modri oblekici se takoj sezuje, liziko potisne v roke zagoreli prijateljici in stopi na vrv. Gospod Izklesani jo drži za roko, ko mala graciozno lovi ravnotežje in nazadnje skoči spet na tla. Prijateljica ji poda štafeto, in zaletavo stopi na vrv, pa kaj hitro izgubi ravnotežje. Nerodno ji je, in hoče stran, a ne Svetlolasa je navdušena. V drugo se tudi Zagorela elegantno sprehodi po vrvi.

Potem pride barbika s črnimi lasmi in očitno prijateljica Izklesanega, in poskuša prepričat svoja dva ofucana psa, ki spominjata na zavese iz 70-ih (pasemska, ne mešančka; pa brez zamere, če je kdo prepoznal svojega ljubljenčka;)), da bi hodila po vrvi. Mogoče sta pasme puščavski vrvohodec? Kakor koli, to jima ne uspe. Tudi Barbika se oprime roke gospoda Izklesanega, pa se na njej kar vse ziblje in hitro pristane na tleh. Ji pa vendarle gre bolje kot njenemu puščavskemu vrvohodcu.

Potem se dekletci še kar nekaj časa, vse dokler se ne stemni in ju mama ne pokliče na pico, sprehajata po vrvi, gospod Izklesani pa ju kar drži za roko in je videti neverjetno potrpežljiv.

Ko se sprehodim po hladni travi in se nad nami začnejo spreletavati netopirji, se končno malo razhladim. Bom kar tu končala tole zgodbo o hlajenju, dokler ima še srečen konec.

Bučke v omaki s kokosovim mlekom in limonino lupino (in proseno kašo)

Tole je ena fina, enostavna jed in bučk imate gotovo vsi na pretek. Super paše s proseno kašo, pravzaprav sem jo prav s tem namenom, namreč pasati k proseni kaši, tudi izumila. Kokosovo mleko jo naredi rahlo dekadentno, limonina lupinica in bazilika pa prineseta fin poletno mediteranski vetrček v pregreto kuhinjo. Kljub vsemu pa je tole dokaj nežna jed. Ravno prav za poletje.

Okus tele omake z bučkami je bolj živahen, kot daje slutiti slika, posneta v naglici (in lakoti).

za dve osebi:
1-2 bučki
1 JŽ kokosovega olja
2 stroka česna
pol skodelice kokosovega mleka
lupina pol limone (naj bo bio)
bazilika (suha ali sveža, po okusu)
sol (recimo 2 ščepca oz. po okusu)
+ 1 skodelica prosene kaše, ki jo skuhaš v 2 skodelicah vode s ščepcem soli

Bučke narežeš na kolobarje, lunice, kockice, kar ti je ljubše. Česen nasekljaš. Oboje skupaj vržeš na ogreto kokosovo olje (v ponvi ali voku, seveda), malce popražiš, soliš in zaliješ s kokosovim mlekom. Dodaš limonino lupino in baziliko in kuhaš par minut (2-3), nato poskusiš, če je dovolj slano/limonasto/bazilikasto, in po potrebi dodaš kaj od naštetega.

Postrežeš s proseno kašo. Ne goljufat s kakim rižem (čeprav bi pasal zraven), nekdo mora pojest proseno kašo!;) ps: prosena kaša ima veliko beljakovin in še enih zadev, ki so dobre za lase in nohte (če to ni dobra novica!), pa še naravno brez glutena je.

Fotogenični azuki fižolčki. In malo manj fotogeničen, zato pa bolj sladek namaz.

Že pred kar nekaj časa sem našla korejsko nadaljevanko s sila privlačnim naslovom - King of baking, a sem pogledala le en del, saj brezposelni ljudje nimamo časa gledat nadaljevanke. Reven fantek, bodoči king, sklepam, je vzdihoval nad "štručkami z azuki pasto", ki so mu božansko dišale, a si jih ni mogel kupit (najbrž sem jokala pri tej sceni, ampak se na srečo ne spomnim). No, na koncu nadaljevanke ima gotovo celo tovarno štručk z azuki pasto, in jih deli revnim otrokom! Uf, hvala bogu za korejske nadaljevanke s srečnim koncem! Ko sem potem šla z mamo v šoping (par mesecev pozneje, da ne bo nesporazuma), in sem zagledala te lepe rdeče fižolčke, sem jih hitro vtaknila v košarico.

Doma smo azukije jedli skuhane z rižem in to je to. Sama sem pozneje iz njih naredila super okusne kalčke, sicer pa sem jih jedla še v japonski restavraciji - v sladoledu, ki je krasno pasal k tistemu z okusom matcha čaja. Japonci (pa še Korejci, Kitajci in tisti Somalci, ki imajo kaj za jest) namreč jedo azuki fižolčke v sladicah (ne vem sicer, če izključno, vsekakor pa praviloma). Ah, ti Japonci. Ljubim njihovo hrano!

Deska je hrastova in raskava ...

Sem torej poguglala in našla recept za sladki namaz iz azuki fižola - ali po japonsko: tsubushian (潰し餡) -, ki me je premamil. Ni mi bilo všeč, da je v njem toliko sladkorja, zato sem ga naredila z agavinim sirupom, pa še tako je prišel presladek. Razmišljam, da bi ga, kljub temu, da ima agavin sirup nevtralen okus, naslednjič naredila s kakim finim rjavim sladkorjem. In obvezno s ščepcem vanilije!

Zapakirala sem ga v lonček, v katerem sem dobila prvo darilo od svoje bodoče tašče, zato se mi je porodila ideja, da bi si omislila "rubriko" darila za pojest. Kaj pravite na to? No, upam, da se bom še kakega spomnila, heh. Do božiča bi se jih moralo nekaj nabrat!;)

Sladki namaz iz azuki fižola - tsubushi-an (za en majhen kozarec)

100 g azuki fižola
50 ml agavinega sirupa
ščep soli
3 dcl vode (+za dolivanje po potrebi)

Azuki opereš in namočiš čez noč. Naslednji dan azuki fižol zavreš, vodo odliješ in doliješ 3 dcl sveže vode. Kuhaš kako uro in pol, da se fižolčki res zmehčajo in vsa voda izpari (morda je bo treba še kaj doliti, vsake toliko časa vrži oko nanje, da se ne zažgejo!). Tik preden je fižol kuhan, dodaš ščep soli in pol deci agavinega sirupa. Kuhaš še kakih 15 minut, nato pretlačiš s paličnim mešalnikom.

Zapakiraš v kakšen lep kozarček od marmelade ali česa podobnega.

Moram priznat, da ne vem, kako dolgo se obdrži, zato je darilce najbolje kmalu podariti. Kakemu navdušencu nad Japonsko - ali nad nenavadno hrano.

Sladko!

Ok, in kaj početi z azuki namazom (če ga recimo nič hudega sluteči dobite za darilo od svojega nad kuhanjem navdušenega prijatelja ali prijateljice, ki kuha, namesto, da bi šla k terapevtu ali vedeževalki)?

- žličkaš ga ob matcha čaju
- z njim lahko strašiš goste
- ješ ga na kruhu
- še veliko bolje: ješ ga v nekakšnem pecivu iz riževe moke
- z njim polniš muffine
- zmešaš ga v smetano in spremeniš v sladoled (ali Fuji po zgledu Mont Blanca! Oh, kakšna odlična ideja!)
- na wikipediji poiščeš imena azijskih desertov z azuki pasto in jih potem še poguglaš

No, in če se zdaj že križate, kdaj bo dovolj teh fižolovih sladic, vas moram obvestiti, da kmalu prihaja japonska sladica iz zelenega fižola! Aha! Tukaj pa si na blogu z najboljšim imenom ever - in krasnimi krasnimi fotkami, seveda - prosim oglejte noro kombinacijo, ki jo moram poskusit: fižol in čokolada!

Že dolgo vam nisem dala kakega komada! V tej objavi je veliko klicajev! Ena beseda v njej pa me je spomnila na tole:



Ampak najbrž ne boste uganili, katera, in to iz več razlogov: ker se izgovorjave tehle Baskov ali kaj ne razume najbolje, in ker sem besedo jaz čisto mogoče slišala - malo po svoje.

Ajdove. Veganske. Palačinke.

Vegan buckwheat crepes with peach sauce

- scroll down for english version of the recipe!

Me pa res dolgo ni bilo na spregled! Se me še spomnite? V glavnem sem bila odsotna zavoljo pakiranja, potovanja, treniranja po 5h na dan, potovanja nazaj, razpakiravanja, uglaševanja na domača tla. Na Nizozemskem, kamor smo šli na poletno šolo aikida, je bil v glavnem dež in mraz, veliko treninga, smeha in lepih hišk, ki se jih še vedno nisem naveličala - so res kot iz pravljice (žal jih nisem fotknila). Vse je nadurejeno, hiške iz opek, vaze in kipci na oknih, zelenica in veliko rož, poštirkane pa so celo njihove kravice (res!). Nizozemska hrana je komajda prebavljiva (ne le zame, še za par pajdašev), imajo pa lepe starinske krožničke na vaških bolšjakih. No, bila sem le na enem in nameravala kupiti le en krožniček, ampak gospa ni znala angleško, jaz pa ne nizozemsko, zato sem morala kupiti štiri (ahem, za rezervo, kajne). Doma sem ugotovila, da niso nizozemski, temveč nemški. Upam, da so vsaj res vintič - no, pa tudi, če niso;)

Lep krožniček, ni res?

Ta moja nova kuhinjska pridobitev je kot ustvarjena za mini palačinkice. Iz ajdove moke in z breskvami. Zraven sem si zamislila še karamelni preliv (o ja!), ampak sem ga neučakano šla delat, ne da bi prej prebrala kak recept (I do this all the time), zato sem dobila le kepo karamele v lužici veganskega masla. Upam, da me bo izučilo. So bile pa potem tudi z javorjevim sirupom prav dobre. Ampak drugič bo vendarle karamela!

Ajdove palačinke z breskovo omako

sestavine za 6 malih palačink

pol skodelice ajdove moke
pol skodelice pirine moke
ščep soli
1 skodelica vode
kokosovo olje za mazanje ponve

Sestavine zmešaš z metlico in pustiš stati vsaj 2h (če jih pustiš stati čez noč, naj bodo raje v hladilniku). Pečeš kot običajne palačinke, le v majhni ponvici, na katero vsakič kaneš malo kokosovega olja in vlivaš po eno slabo zajemalko naenkrat.

sestavine za breskovo omako

4 zrele breskve
2-3 JŽ rjavega sladkorja
2 ČŽ koruznega škroba (ali primerna količina agarja, kuzuja ...)
naribana limonina lupinica bio limone
1 JŽ limoninega soka

Breskve opereš in narežeš na kockice. Vržeš v kozico in posuješ s sladkorjem, dodaš limonino lupinico in limonin sok. Daš kuhat na majhen ogenj. Če so breskve zrele, bodo spustile dovolj svojega soka. Nekaj tega soka vzameš stran in zmešaš skupaj s koruznim škrobom (po potrebi dodaš še malo vroče vode). Vmešaš k breskvam in ob pogostem mešanju kuhaš, dokler se ne zgosti.

Palačinke namažeš z breskovo omako, zviješ oz. prepogneš in postrežeš z javorjevim sirupom. Tudi sojina smetana ne bi bila odveč, če želiš bolj fensi jed;)

Dozdevno vintič.

***

Vegan buckwheat crepes with peach sauce

the crepes

ingredients (makes 6 crepes)

1/2 cup buckwheat flour
1/2 cup spelt flour
pinch of salt
1 cup water
coconut oil for the pan

In a bowl, whisk together all the ingredients and let the batter sit on the counter (or in the fridge overnight). Preheat a small non-stick pan, grease with a little bit of coconut oil for each crepe. About one scoop at a time, pour the batter on to the pan. Cook until the edges are firm (about 2 minutes), then turn the crepe using a wooden spatula. Cook until the other side is browned as well.


peach sauce

ingredients

4 ripe peaches
2-3 tablespoons cane sugar
2 teaspoons cornstarch (or corresponding amount agar, kuzu, ...)
grated organic lemon zest
1 tablespoon lemon juice

Wash and dice the peaches. Place them in a saucepan, add the sugar, lemon zest and lemon juice. Cook for a few minutes, then take some peach juice and mix it with the cornstarch in a small bowl. Pour into the peaches. Cook, stirring, over medium-low heat until thickened.

Spread the crepes with peach sauce, fold them in a triangular shape and serve with maple syrup and some soy whipped cream, if looking for a fancier dessert.

Vegan buckwheat crepe.