Solata s črnim fižolom in avokadom.

Če se želiš opreti pretežno ali celo zgolj na rastlinske vire beljakovin, je dobro poznati čim več različnih vrst stročnic. Predvsem pa je dobro vedeti, kaj z njimi počet ... Mene recimo čili iz črnega fižola sploh ni prepričal. Pravzaprav me še noben čili do sedaj ni. Mogoče, ker ima ponavadi paradižnikovo mezgo med sestavinami, ta mi pa ne paše s fižolom. Tako, sploh ne. Zato pa nenavadno fino pašeta skupaj črni fižol in avokado. Pa kumarca! Ok, res ni najboljši čas za kumarce, ampak tele angleške al kako se jim reče, so nenavadno okusne za ta letni čas.

Solata s črnim fižolom in avokadom

(predjed za 3-4, s popečenim kruhom večerjica za 2)
1 majhna skodelica suhega črnega fižola
pol zrelega avokada
1/3-1/2 sveže kumare
nekaj suhih paradižnikov v olju (4,5)
3 mlade čebule
oljčno olje
sol
balzamični kis in kajenski poper, po želji

Črni fižol v vintage krožniku. "Smeti" na mizi so moka, ki je ostala tam od priprave domačih testenin, jaz pa sem jo v naglici kar ignorirala. Ah ja.

Črni fižol namočiš čez noč (vsaj 12h), nato daš kuhat v nesoljeno vodo. Ko zavre, odliješ vodo in doliješ svežo. Kuhaš kakšno uro in pol oz. dokler se fižol ne zmehča. Malo pred koncem kuhanja soliš.

Zrel avokado narežeš in olupiš. Kumaro narežeš na poljubno majhne koščke (npr. na rezine, ki jih potem razčetveriš). Suhe paradižnike narežeš na majhne koščke. Mlado čebulo očistiš in nasekljaš. Vse zmešaš s fižolom ter začiniš s soljo in oljčnim oljem.

Jaz kisa nisem uporabila, ker mi je solata včasih všeč brez njega, vendar bi kak dober balzamični kis odlično pasal zraven. In malo sveže mletega čilija ali kajenski poper, če si za vroče. Postrežeš v lepem starinskem krožniku;) (Hvala, M.!)

Čudoviti čokoladni mousse s pomarančnim prelivom. Ah!

Čokoladni mousse, ki sem ga delala včasih, je bila ena ultra dekadentna varianta po Jamieju Oliverju, ki mi jo je zelo simpatično (med poukom, se mi zdi) narisala sošolka T. (ki je šla potem študirat slikarstvo). Ta mousse je seveda vseboval smetano in surova jajca, pa viski, pa med ... in seveda velike količine jedilne gorenjke.

Lani sem poskusila "izumiti" mousse, ki bi bil brez jajc, brez smetane in po možnosti presen. To je bilo kar uspešno. V tem mousse-u so bili glavna zvezda (poleg presne čokolade) namočeni, olupljeni in zmiksani mandlji. Včeraj pa sem naredila lešnikovo mleko in potem mi je bilo žal vseh tistih lešnikov, ki jim ponavadi rečemo pulpa in jih tretiramo kot ostanek. Pa sem se spomnila, da jih lahko recikliram v mousse, podobno, kot sem v bolj fensi mousse-u uporabila (posebej zanj pripravljene, glej zgoraj ali na povezavi) mandlje. Nekje na pol poti med zdravilnim in dekadentnim ...  Moj preizkuševalec je dobil tisti blaženi nasmešek ... In potem sem dobila še "božanski navdih" (saj veste, da obožujem pomaranče) in čudoviti mousse prelila s pomarančnim sirupom. Moram reči, da že dolgo nisem bila tako zadovoljna s kakšnim svojim izdelkom:)

Veganski čokoladni mousse

(za 3 skromne ali 2 navdušena jedca)
100 g zmiksanih, 12h namočenih lešnikov oz. prav toliko pulpe od lešnikovega mleka
100 g najljubše črne čokolade
3 JŽ margarine alsan ali kokosovega masla
2 JŽ javorjevega sirupa

Čokolado in margarino/kokosovo maslo stališ na malem malem ognju (ali, bolj varno, nad posodo z vodo). Zmešaš z lešnikovo pulpo in javorjevim sirupom. Pustiš vsaj nekaj ur v hladilniku (recimo enih 6). Postrežeš s pomarančnim sirupom in okrasiš s koščki pomaranč. *Za nevegane: če nimate margarine alsan ali kokosovega masla, uporabite bio maslo. Namesto javorjevega sirupa pa bo super kakšna žlica medu.

Pomarančni preliv

sok ene pomaranče (cca. 1 dcl, raje malo več kot manj)
lupina pol-ene bio pomaranče
3 JŽ trsnega sladkorja
ščep jedilnega škroba (po želji)

Vse sestavine kuhaš na malem ognju, dokler se sok ne zgosti. Če želiš zelo gost sirup, dodaš dober ščepec jedilnega škroba. Ohladiš in preliješ čez čokoladni mousse.

Malo sem se igračkala:)

Včeraj sem gledala Izlet, prvenec Nejca Gazvode, pisatelja in režiserja mojih let. Priznam, pričakovala sem, da mi bo film všeč, čeravno nisem velika fenica slovenskih filmov (glavni razlog za to je depresivno vzdušje alkoholizma in samomorilnosti, pospremljeno s teatraličnostjo igre, ki sem ju zaznala v tistih nekaj filmih v slovenščini, ki sem jih vendarle pogledala). Ampak Izlet me je presenetil. Bil je veliko boljši, kot sem pričakovala. Ne vem, se je to zgodilo v zadnjih letih s slovenskim filmom? Sem mogoče pristranska, ker govori o moji generaciji (ki je verjetno najbolj sama s sabo obsedena generacija:)) in ker Nejca (sicer bežno) poznam? Mogoče pa je enostavno res dober?

Trije mladi igralci, na katerih sloni zgodba, niso videti, kot bi zbežali z gledališkega odra ali kot bi igrali sami sebe, nikjer ni sledu o kakem izumetničenem dialogu, ni butastih narečnih ali slengovskih klišejev ... No, zdaj pa k pozitivnemu vrednotenju;) Zgodba teče naravno, v vsakem trenutku ti je jasno, zakaj se liki obnašajo, kakor se, in kadar je to razumevanje analitično, je občutek ob prepoznanju toliko bolj (grenko)sladek.  Razmerje med govorico podob in dialogi je, kako naj rečem, globoko zadovoljujoče. Liki so živi, njihove zgodbe posebne, pa ne tako drugačne, da se v njih ne bi mogli prepoznati. Z njimi se lahko iskreno nasmejimo, meni pa so izvabili tudi solze v oči (in zdi se mi, da je ena gospa za mano pol filma tu in tam zahlipala - dvomim, da kdo običajno tako diha...). Muzika je super. Ključni argument ZA pa je to, da film v mojem spominu ni začel bledeti že pri stopicljanju iz dvorane, kot se mi velikokrat zgodi, ampak je v mojih mislih še vedno svež, barvit in sploh tak, da bi ga z veseljem pogledala še enkrat (in tokrat skupaj s T.!). . No, filmske recenzije niso moje področje, zato bom tukaj zaključila in vas vse povabila, da si Izlet ogledate še sami.


... and now for something completely different ...

Žitni polpeti z zelišči.

 

Veganski žitni polpeti

Ok in zdaj... Čaki, zakaj zdaj polpeti, če sem vam pa obljubljala piškote? Ker se polpet rima na izlet;) V zadnjem času sem dobila precej kuharskih knjig (brez skrbi, vse pridejo na vrsto na tem demokratičnem blogu), in tale je iz ene zame zelo zanimive: Kuhinja na osnovi žitaric v ritmu s tednom Emme Graf. Sem namreč velika fenica žitaric (heh, mogoče ima to tudi kaj opraviti z mojo krvno skupino? Ali pa tudi ne...). Knjigica ni debela, v njej ni fotk, nekatere ideje so mi precej tuje, vendar pa so recepti vegetarijanski, zanimivi in zelo okusni. Resnici na ljubo sta smetana in maslo zastopana skoraj v tolikšni meri kot same žitarice, ampak z malo iznajdljivosti (in oljčnega olja, npr.), je vsak recept lahko veganski (in brez holesterola).

V originalu se tem polpetkom reče ječmenovi ocvrtki, vendar pa se v njih znajde lep delež ovsenih kosmičev in ajdova moka, zato sem jih poimenovala žitni. Polpeti pa zato, ker pravzaprav ne vem, kaj je fora ocvrtkov in se bolje razumem na polpete:)

Sestavine

(za 4 osebe)
65 g ječmena
1/2 litra vode
65 g ovsenih kosmičev
1 jušna žlica jušne osnove ("začinke") v prahu/granulah
70 g mletih orehov
1-2 JŽ ajdove moke
drobtinice
začimbe in zelišča po želji (recept predlaga papriko in curry ter razna zelišča; jaz sem uporabila le zelišča, mislim da majaron, zeleno, peteršilj in še začimbno mešanico Dobra volja:))

Ječmen zmelješ v kavnem mlinčku, namočiš čez noč oz. za nekaj ur (kaki 2). Pol litra vode zavreš, vmešaš jušno osnovo in dodaš ječmen ter ovsene kosmiče; pokriješ in namakaš 30 minut. Vmešaš še ostale sestavine in z rokami s pomočjo drobtin (ali tudi brez) oblikuješ polpetke. Ocvreš na kokosovem olju ali olju oljne ogrščice (najbrž pa bi se jih dalo speči tudi v pečici). Jaz sem zraven postregla s pirejem iz krompirja in sladkega krompirja (super kombinacija nore barve) in kremno špinačo z občutno preveč česna (ah ja, ta mi nikoli ne rata ...).

No, k ogledu tegale sem vas vabila (če slučajno še niste videli trailerja):

Sara! Sara, javi se prosim na mail zulejka.javersek(at)gmail.com, potrebujem seveda tvoj naslov.

Najraje bi vam vsem potalala darilca! Zlate (in zlati;)) ste! A sploh nisem skuhala veliko marmelade ... Zato sem morala stvar, kot napovedano, prepustiti sreči, torej Tadeju. In je izžrebal Saro.

Naslednjič pa vas pocrkljam s kakšnimi piškotki ...

Nekam bi šla. Na Škotsko, na Irsko, na Japonsko, na Karibske otoke. Preselila bi se na deželo. Živela bi v res velikem mestu. Imela bi službo. Delala bi od doma. O svojem delu sploh ne bi razmišljala kot o službi. Ustvarjala bi. Prebrala bi vse klasike, kar se jih lahko spomnim. Ok, kaj naj izberem in kje naj sploh začnem? ;)

Recimo da je dobro začet z zelenim smoothiejem. Tudi pozimi. Če že ne za zajtrk, pa enkrat čez dan. Pogrešam smoothieje, ki jih dela moj oče - iz "plevela" in zeli, ki rastejo okoli hiše. Recimo kopriv. V smoothieju prav nič ne pečejo, neverjetno. Sicer jih najbrž tja nihče ne bi vtaknil, kajne?

No, okoli tele hiše (bloka) pač ne moreš nabirat kopriv (eni jim rečejo tudi kropive, zabavno, ne?). Lahko pa si nabaviš kup špinače! Za dobro mero zelenega pa še žlička ječmenove trave in žlička spiruline. Ah, zeleno ...

 

En predlog za zimski zeleni smoothie

dober šop špinače
kaki
kivi
mandarina
zrela banana
košček ingverja (recimo v velikosti lešnika)
1 ČŽ ječmenove trave
pol ČŽ spiruline
1 ČŽ medu
pol limone
pol litra vode
led (po želji)

Vse sestavine po potrebi lepo opereš ali olupiš, vržeš v mikser in pustiš, da naredi svoje. Moj kaki je bil že napol suh, zato je bil smoothie kar precej gost, pa v njem se je dalo videti oranžne koščke olupka. Z mehkim kakijem bi bilo še boljše! Najbrž pa je kul tudi s trdim kakijem.

Ko sem bila majhna, sem imela zelo rada sezname. Mogoče me je nad njimi navdušila ena knjiga z rdečelaso junakinjo, ki je pisala čudaške sezname, kaj več pa se o njej ne spomnim. Lahko da ji je bilo ime Anastazija, mogoče pa sem tudi vse pomešala.

Začetek leta je seveda odličen za sezname, še posebej, če si si pravkar pogledal navdihujočo Sarah Kay (spet ime, ki me spominja na otroštvo, ampak mislim, da nimata nobene zveze), ki jih ima za nekakšno predsobo poezije.

10 stvari, ki so zaznamovale moje blogersko leto

1. prva objava po dolgem, dolgem času
2. ko sem izvedela, da me berejo ljudje, za katere tega sploh nisem pričakovala
3. blogerska prijateljstva, kot recimo tole
4. blogerski piknik v režiji Pepermintove Katje
5. sodelovanje s Prostočasnikom
6. prijazni maili, komentarji in celo darila
7. blogerska čajanka in objava na bleščečih straneh glossy revije
8. spoznavanje vedno novih zanimivih strani, blogov, knjig, receptov in seveda ljudi (naštela sem samo tiste, ki so me navdušili nazadnje)
9. za bloganje sem navdušila tudi sestrico
10. nova energija, entuziazem in dobra volja, ki jo vsak dan prinašate semkaj ve in vi

Za slednje bi se vam rada zahvalila, zato bom končno razpisala en miniaturni giveaway. Juhej! Upam, da bo to rekel tudi tisti, ki bo v njem zmagal, hehe. Podarila bom eno mojo bio marmeladico iz izabele in jabolk ter eko nakupovalno vrečko.


Če vas je zamikalo, da bi zajtrkovali čisto majčkeno drugače ali šli po špežico malo bolj quirky, mi v komentarju napišite, kateri dogodek je najbolj zaznamoval vaše leto (blogersko ali drugače). Upam, da se vam darilo zdi vredno časa za komentiranje:) Komentarje lahko oddate do 15. januarja do 23h.

Drage bralke in dragi bralci, želim vam vse lepo v novem letu! Verjamem, da bo boljše kot lansko in ne verjamem, da bo zadnje. Čeprav je ta misel lahko tudi vse prej kot depresivna. Vprašate se namreč lahko, tako kot je mene moj najdražji, ko sem bila brez razloga tečna in malodušna že zjutraj: "Če bi bili to tvoji zadnji trenutki na Zemlji, kako bi jih preživel-a?" Zase lahko rečem, da sem takoj postala boljše volje in bolj prijazna...

Prijazna je bila tudi ena od dveh čudnih tetk, ki sem ju danes srečala, na svojem prvem sprehodu v letu 2012. Oblečena v dolg rjav pelcmantl, pleteno krilo do tal in baretko enake barve, se je s frizuro iz dvajsetih prejšnjega stoletja in tranzistorčkom iz tega sprehajala po osončeni ulici, poslušajoč opero. Druga teta je bila bolj običajno oblečena, sprehajala je psa in telefonirala, do tu nič čudaškega. Potem pa je začela glasno komentirati moje razgibavanje na soncu, češ, to ni nič, treba je vsaj počepe delat. Nisem reagirala, zato se je spravila kar na sonce, češ da to sonce ni nič. In potem še zaokrožila komentar z glasnim: "Kdo jo je tega naučil, stat na soncu." Eni res znajo začet novo leto, a ne?



Jaz sem s svojim začetkom novega leta zelo zadovoljna, med drugim sem ga zaznamovala tudi s peko piškotov. Enih zdravih in drugih ... no, malo manj. Morda so celo rahlo dekadentni (kot vse, kar potreseš s sladkorjem v prahu, kajne) ... Nemški praznični piškotki Pfeffernussen, ki so videti kot kupčki snega, mehki, dišeči in sladki - ravno pravšnji za zimsko razvajanje. Upam, da si jih boste privoščili tudi vi.

Nemški praznični piškoti s poprom

Recept sem si sposodila od vsemogočne Marthe Stewart.

1 1/4 sk sladkorja v prahu
2 1/4 sk bele moke
1/4 čž sveže mletega popra
1,5 - 2 čž začimb za medenjake
1 čž pecilnega praška
115 g bio masla na sobni temperaturi
3/4 sk rjavega sladkorja
1 bio jajce iz proste reje
2 jž melase
vanilija


Pečico nastaviš na 180°C.

Suhe sestavine zmešaš skupaj.

Maslo, rjav sladkor in melaso miksaš kake 3 minute, nato dodaš jajce in še malo miksaš.

Zmešaš suhe in tekoče sestavine, toliko, da se sprimejo. Iz testa oblikuješ kroglice velikosti oreha in polagaš na pekač. Jaz sem jih spravila na en standardni pekač.

Pečeš cca. 15 minut oz. toliko, da so že čvrsti in malce razpokajo.

10 minut pustiš, da se malo ohladijo. V papirnato vrečko nasuj nekaj sladkorja v prahu in dodaj nekaj toplih piškotov. Pretresi, da bodo piškoti povsem prekriti z belim prahcem. Z njim je bila prekrita tudi moja kuhinja, vrečka je seveda imela luknjo. Zato sem namesto nje potem uporabila veliko sladoledno škatlo. Ta se je dobro obnesla.