Mislim, da sem vam že povedala, da bi zadnje čase najraje živela od pomaranč in čokolešnika. No, to me je sicer že malce minilo, kar je dobra novica. Zato sem si eno pomarančo tudi odtrgala od ust in vanjo zapičila pest klinčkov. Tako, zdaj je lepa in dišeča na najini (novi, macesnovi, iz Ikee, juhu!) kuhinjski mizi. In pomaga ustvariti božično vzdušje, kakopak. S čim pa vi dišavite Božič?

Krasite smrekco na božični večer ali že na začetku decembra? Jaz imam ponavadi plane, da bi jo okrasila takoj po Miklavžu in začela uživati pravo praznično vzdušje, potem pa jo ponavadi šele kakšen teden pred Božičem. Umetna je in prav majhna, naravne smrekce se mi smilijo vsaj od tiste srce parajoče Andersenove pravljice o božični smrečici, smrk. Ok, sedaj obstaja tudi ena super stvar -  Zeleno drevo: smreko ti v loncu pripeljejo domov, nato pa jo po praznikih odpeljejo, živo in celo (če ste jo kaj zalivali)! How cool is that? Ko bom velika in bogata (in bo takšno tudi moje stanovanje), bom definitivno uporabila zeleno drevo, za zdaj pa bom pač zadovoljna z malo plastično smrečico.

Naslednje eko vprašanje , ki se mi postavlja, so okraski. Lansko leto sem jih kupila v Merkurju, ker nisem imela ne časa ne energije ne idej, letos pa nisem hotela, da bi bila smrečica čisto enaka. Ampak kupovati vsako leto nove okraske iz umetnih mas? Brr:) Zato sem se lotila nostalgičnih okraskov iz slanega testa, kakršnih se spomnim iz otroštva. Gotovo pa je k odločitvi prispevala tudi kakšna Katjina objava.

Imela sem samo grobo sol, pa sem jo uporabila, misleč, da se bodo kristalčki lepo obnašali in celo odsevali svetlobo. Pa ni bilo tako, poleg tega je bilo okraske težje mesiti in oblikovati. No, če se boste lotevali tehle slanih okraskov, vam priporočam, da posežete po karseda fino mleti soli, kristalčke grobe soli pa vtisnite v testo naknadno.

Recept za okraske iz slanega testa

2 skodelici bele moke
1 skodelica soli
pol skodelice vode

Iz sestavin zamesiš testo, morda bo treba dodati več vode, vendar je bolje začeti z manj vode in jo postopoma dodajati, kot dodajati kupe moke. Testo razvaljaš in izrežeš v želene oblike s piškotnimi modelčki. V okraske narediš luknjice s pomočjo zobotrebca. Pečeš/sušiš pri 150°C kakšno uro in pol, tu in tam preveriš, če dobivajo barvo (ne bi je smeli). Ko se ohladijo, skozi luknjice napelješ bel cvirn in obesiš na drevce.

Katja jih je recimo tudi pobarvala, nekateri sestavinam dodajo tudi cimet (za barvo in vonj), takšne okraske pa lahko uporabiš tudi kot name-tage na darilih ali slavnostnem pogrinjku.

božični kolažek s pintersta

Če ste za kaj gospodinjci in gospodinje, ste najbrž že napekli čuda in pol keksičev. No, jaz sem očitno le kakšne pol gospodinje, spekla sem le ene piškotke in to iz polovične mase:) ampak imam še velike plane za pečico te dni. Beware!

Zaenkrat pa bi z vsemi zamudniki, zamudnicami ali tistimi, ki vam nikoli ni dovolj in nikoli prepozno, rada delila tole povezavo na menda najboljše vzhodnoevropske božične piškotke (med njimi tudi slovenske:)). Lotila se bom najmanj medenjakov in še kakšnih začinjenih keksičev.

Katere (bo)ste pa vi spekli?

Amazon ima eno zlobno, zlobno lastnost. In sicer, da ti pošlje mail, kaj bi ti lahko bilo všeč na podlagi tvojih ogledov/nakupov. Problem je seveda v tem, da so to reč zelo dobro razvili in bi jaz najraje kupila vse. Uh, težko življenje knjigoljubcev ...

Očarana sem nad Tea with Bea, predvsem zato, ker se mi zdi običaj pitja čaja eden od viškov civilizacije;) žal ga še nisem pila z Angleži, tako da imam samo skomine iz literature in filmov. Ampak en dober Earl Grey s pravim čajnim pecivom in ob prijetnem pogovoru ... Kaj je lepšega?

Kot kaže, me je ima Amazon za še večjo ljubiteljico italijanske hrane, kot dejansko sem. Ampak ne bi se branila ničesar od ponujenega s tega italijanskega pladnja. Recimo krasna Rustic Italian Food. Čeprav je menda polna mesnih receptov, me preveč mamijo recepti in procedure ustvarjanja pašte, kruha in omakic... K temu bi dodala še Italian Baker-ja, saj: "Who can resist bruschetta rubbed with garlic and drizzled with olive oil, almond-studded biscotti dipped in coffee or wine, and, of course, a thin-crusted pizza with fresh, sweet tomatoes and tangy mozzarella?"

Za na konec pa tole lepotico, ki mi jo je predlagala že ena od bralk (hvala, Matilda!): Dolci: Italy's Sweets. Očarala me je že romantična rustikalna naslovnica, nato pa še besede Wall Street Journala: "Italian home cooks seem to have a savant-like talent for elevating humble staples such as fresh fruit, nuts and cocoa to elegant heights." Kdo si ne bi želel, da kaj takega napišejo tudi o njem?;)

Miklavžev parkelj iz pire.

Ko sva bili s sestro majhni, sva za Miklavža dobili sadje, sladkarije in vedno tudi šibo. Ta šiba je bila sicer prav tankcena in običajno okrašena z rdečo pentljico. Ker je bila samo za okras, seveda. Cela šiba, ne le pentlja. No, med že omenjenimi sladkarijami je bil občasno tudi parkelj, ampak kolikor vem, kupljene sorte. Jaz pa sem jih letos nekaj vzgojila doma. So zelo pridni in simpatični. Zato pripravite kakšno fajn šibo za zraven. Če je potreba po njej (in to vemo, da vedno je;)).

Pirini Miklavževi parklji

sestavine za 4 srednje parklje

1 paketek suhega kvasa
2 ČŽ trsnega sladkorja
3 JŽ tople vode
1 SK toplega riževega (/drugega rastlinskega) mleka
2 JŽ kokosovega olja
2 SK pirine moke
2 JŽ trsnega sladkorja
1 SK bele moke
1/2 ČŽ soli
pomarančna lupinica
kurkuma (po želji)

par rozin, nekaj malih koščkov čokolade, malo rdečega blaga za oblikovanje

za premaz:
1 JŽ vode
1 JŽ trsnega sladkorja
1 JŽ margarine

"Zaplate" testa.

Oblikovanje pred vzhajanjem.

2 ČŽ sladkorja razmešaš v topli vodi, dodaš kvas. V posodi zmešaš obe vrsti moke, sol, pomarančno lupinico in nekaj malega kurkume (samo za barvo, okus ne bo ostal). V toplem mleku razpustiš kokosovo olje. Vse skupaj zmešaš in zamesiš elastično, a ne lepljivo testo. Zelo verjetno bo treba moko še dodajati. Iz testa narediš lepo kepo (nikar grde), pokriješ in pustiš vzhajati 1h30min. Potem spet premesiš in razdeliš na 4 približno enake dele, ki jih oblikuješ v podolgovate zaplate (recimo malo daljše od dlani in približno toliko široke, kot dlan; oz. po občutku). Parklje (in celo Miklavža) lahko oblikuješ* že sedaj, lahko pa po drugem vzhajanju, meni se oboje dobro obnese. Zdaj naj zaplate/parklji vzhajajo še 45 minut. Vzhajanje in oblikovane parklje premažeš z raztopino vode, sladkorja in margarine (1:1:1), po možnosti s čopičem. Jaz sem uporabila kar še ne uporabljen cenen slikarski čopič;) Če nimaš čopičev na zalogi, uporabi prste. Jasno.

Oblikovanje po vzhajanju.

Pečen.

Pečeš 20 minut pri 210°C. Zaradi premaza bodo hitro potemneli, sredica pa bo ostala mehka.

*Glede oblikovanja pa tako: meni se ni dalo nevemkako komplicirati, z nožem sem zarezala en rez za nogi, na vsaki nogi en rez, da nastanejo parkeljci, za po vsako roko en rez in še na vrhu glave rez za rogove. "Dlake" sem naredila tako, da sem s škarjami ščipala po že vzhajanem parklju. Za oči sem uporabila rozine ali čokolado, jeziček pa je iz filca. Parkelj brez porednega jezika pač ni pravi parkelj:)


Kaj pa ste vi dobivali za Miklavža in kaj dobijo vaši otroci?

Gospa Parkelj.

Gospod Parkelj.

Nekaj bom priznala. Zadnje čase se mi sploh ne kuha. Res. Gledam vse te čudovite bloge in me pri redko kateri stvari zamika, da bi jo poskusila, kaj šele skuhala. Najraje bi živela kar od pomaranč in čokolešnika. Pomaranč pojem toliko, da me začnejo bolet zobje od kislega. Čisto zares! Danes sem recimo pojedla deset kosov sadja (nekaj sem ga pravzaprav tudi popila, no), za zajtrk, malico in kar tako, ker pač zgleda slastno. In bi ga še več, če me ne bi že boleli zobje:)

Koroška jesen ...

Ker pa T. ne bi bil preveč zadovoljen s pomaranče-čokolešnik jedilnikom (in ker je tudi meni jasno, da to ni uravnotežena prehrana), pač tudi kaj skuham/spečem. In ko se mi res ne da, je to recimo krompir v pečici (kar z olupkom, saj je bio in dober in menda tudi zdrav), zraven pa skleda solate. Kaj pa vi skuhate, ko se vam ne da kuhat?

... in istrska jesen ...

Kadar pa se mi da vsaj malo kuhat, naredim kak curry. Ponavadi je curry s kokosovim mlekom (absolutno njami), ampak tale je s paradižnikom, kar zna biti priročno, saj kokosovo mleko ne pade kar z vsakega drevesa (za razliko od paradižnika, seveda). Vanj pa je romala tudi buča, oh, buča, ki je že vso jesen glavna zvezda kuharskih blogov (zdaj jo bodo začeli izrivati božični keksi, normalno), jaz pa jo tako grdo ignoriram. Ideja ni moja, pobrala sem jo od Skinny Bitches. Če kdo razmišlja o nakupu te kuharske knjige, jo lahko priporočam, saj je v njej več receptov, ki so resnično enostavni in dobri, kot se morda zdi na prvi pogled.

Če imate radi kislo-sladko-pekoče kombinacije, je tole prava stvar za vas.

Curry z bučo in krompirjem

1 JŽ kokosovega olja
pol čebule
1 strok česna
200 g nasekljanega paradižnika iz konzerve
1-1,5 dcl jušne osnove
1 JŽ curry paste (ali mešanica kumine, koriandra, kurkume, kajenskega popra, cimeta in klinčkov)
220 g krompirja
pol manjše Hokkaido buče
1/2-1 JŽ limoninega soka
svež peteršilj ali koriander

za zraven: rjav basmati riž


Na vročem kokosovem olju pražiš čebulo; ko se zmehča, dodaš še česen in pražiš cca. 1 minuto. Dodaš paradižnik in jušno osnovo, v kateri že prej raztopiš žlico curry paste. Posoliš z zajetnim ščepcem soli. Ko zavre, dodaš na kockice narezano bučo in krompir. Počakaš, da zavre, nato zmanjšaš ogenj in kuhaš, dokler se buča in, še pomembneje, krompir, ne zmehča (15-20 minut). Poskusiš omako, če je dovolj slana in po potrebi dosoliš. Dodaš limonin sok po okusu in postrežeš okrašeno s svežim nasekljanim peteršiljem ali koriandrom, z rižem kot prilogo.