Pirin kruh brez kvasa.

Prejšnji teden sva s T. prvič naročila Zeleni zabojček. To je res kul stvar, odlično bio zelenjavo ti pripeljejo na dom, ni se ti treba ukvarjati s tržnico (brez zamere, tale ljubljanska je polna ljudi, ki radi goljufajo mlade in neizkušene kupce), pa še ceneje je. In jagode iz tega zabojčka so bile najboljše, kar sem jih poskusila v zadnjih nekaj letih, če ne celo nasploh!

Zeleni zabojček je res zelen.

Češnje.

No, ta teden imam polno dela, ampak ne, ne bom veliko zaslužila. Delam pa na kul projektu, ki je nekoliko podoben Zelenemu zabojčku. Zato nimam veliko časa za kuhanje in za bloganje. Delam namreč ilustracije za portal Pri kmetu.si.

Zato je tudi tokratni pirin kruh, ki ga tudi sicer delam po hitrem postopku, še hitrejši - niti vzhajati mu ni bilo treba! Kruh brez kvasa je zelo okusen, pa tudi zdravejši - še posebej za tiste, ki se morajo izogibati kvasu. Danes je en dan star, pa sem vprašala T., če je še vedno dober. "Izredno dober kruh je. Se pa drobi," je rekel. Ampak to ne pomeni, da razpada, brez skrbi. Le malo več drobtin pusti za sabo.

Pirin kruh brez kvasa

Pirin kruh brez kvasa.

Zluštalo se mi ga je zaradi knjige, ki jo ves čas omenjam, sem ga pa še dodatno preverila na guglu, in našla tale recept na Kulinariki.net. Heidi Swanson , avtorica moje trenutno najljubše kuharske knjige, pa ga peče iz ržene moke in pinjenca, jaz pa sem poskusila s piro in sojinim mlekom s kančkom jabolčnega kisa.

sestavine za en pirin hlebček:
500 g pirine moke
dve pesti mešanih semen (oz. nekje od 20 do 200 g, kakor vam drago)
1 žlička soli
1 zavitek pecilnega praška iz vinskega kamna
1 JŽ oljčnega olja
3/8 do 1/2 litra sojinega mleka+žlička jabolčnega kisa

Pečico ogreješ na 200°C. V eni skledi zmešaš suhe sestavine, v drugi tekoče. Vse sestavine zmešaš s kuhalnico. Količina sojinega mleka je odvisna predvsem od tega, ali pečeš kruh v modelu za kruh ali ga želiš oblikovati v klasični hlebec. Testo, ki gre v model, je lahko bolj tekoče, seveda, če pa želiš hlebec, mora biti testo dovolj gosto, da ga lahko pregneteš z rokami in oblikuješ v lepo kepo. Če pečeš hlebec, pomokaj peki papir na velikem pekaču in nanj rukni svoj hlebček. Povrhu ga namažeš z mešanico sojinega mleka, olja in jabolčnega kisa. Narediš nekaj zarez (dve, ki se križata, tri vzporednice, srček, marjetico, ...) in daš pečt! Pečeš 1h na 200°C. Za lepo zapečeno skorjico kruh kakih 20 minut pred koncem pečenja pomakni za nivo više v pečici.

* Hja, nazadnje ko sem ga pekla 1h na 200°C je bil pa preveč zapečen ... Naslednjič bom poskusila na 180°C.

Sladoledi s kompliciranimi okusi niso "my thing"; zakaj bi jedla sladoled z okusom jabolčne pite/brownieja/sacher torte, če pa lahko jem sladoled ali (/in?;)) jabolčno pito,/brownie/sacher torto (čeprav moram priznat, da mi je bil sladoled s sacher torto nekaj časa kar všeč (bil je prvi te vrste))?

Kljub temu pa sem si nedavno zaželela štrudl v tekoči, hladni, gladki izvedbi (kdo ga bo vendar pekel v teh dneh?). In če se vam štrudl zdi bolj zimska stvar ... Je to najbrž zato, ker ga pečete v peči na drva (kot je dolgo počela moja mama):) Takole ledeno tekoč vas bo najbrž očaral, ne glede (ali pa ravno glede na?) letni čas. Štrudl smoothie ali po domače - šmudl;)

Recept za štrudl smoothie

1 banana, razkosana in zmrznjena (oz. vsaj pol ure v zmrzovalniku)
1 jabolko
2 dcl ovsenega mleka
cimet
klinčki
po želji javorjev sirup

Jabolko olupiš in narežeš. Miksaš z zmrznjeno banano, ovsenim mlekom, cimetom in klinčki. Če želiš še več sladkosti, dodaš javorjev sirup, ampak najbrž ne bo potrebno. Spiješ/postrežeš takoj, saj hitro porjavi (oksidira).

V soboto sem bila na prav posebnem pikniku. Pod hrastom nas je gostila Pepermintova Katja. Bili so keksi in sokci, čaj in pecivo, bili so pogovori, bil je srečelov! Spoznala sem nekaj izjemno simpatičnih ljudi izza blogov. Krasna ideja, tale piknik! Hvala vsem še od tu, pa še kdaj;)

No, sedaj pa k travi. Ne dvomim, da marsikdo že dobro ve, kako polepšati svet s travo ... Ampak danes ne bom govorila o tem;) Pa začnimo z enim dolgim uvodom, pravi metafikcijski komentar:

Ko sem bila majhna, so moji starši prijateljevali z najrazličnejšimi hipiji, takimi zaresnimi, in tega ne pravim z nobeno ironijo. Hipiji so fajn! (za razliko od hipurjev:)) Ena teh hipijevskih družin mi je ostala v spominu po zadevici, za katero ne najdem primernejše besede kot - oltar. To je bila majhna mizica, pogrnjena z barvnim blagom, na njej pa je bilo vsakič kaj drugega. Ne vem pa, ali se je dekoracija menjala z letnimi časi ali še pogosteje. Običajno so bile tu veje ali rože v vazi, poleg tega pa še druge sezonske reči in različne živalce. Našla so se tudi razna bajeslovna bitja: seštrikani škratki, vile iz svile, angeli, ki jih je gospa B. izdelovala lastnoročno. Bilo je, kot bi bile vse leto jaslice, a vsakič drugačne - in malo bolj poganske (pa ne čisto). Te spremembe sem opazovala z zanimanjem in občudovala njeno delo. Me prav zanima, ali ta navada še živi, čeprav je njena hčerka že odrasla ...





Na ta nenavadni "oltarček" sem se spomnila danes, ko sem nabirala rastlinice za v vazo in ugotavljala, kako se ti šopki praktično iz tedna v teden spreminjajo. Razen tega sem ugotavljala tudi, da gozd potrebuje dež. In kot bi me kak oblak slišal, se je začelo temniti, vse se je nekako umirilo, zapihal je sumljiv veter ... kako človek v gozdu hitreje začuti, da se bliža nevihta, pa čeprav ne vidi neba. A kaže, da je bil lažni alarm. Škoda, tudi jaz si prav želim nevihte! Slišati in vohati dež ...

Tako, danes sem spet prinesla nekaj travnika in gozda v svoje mestno domovanje. In bi vam rada povedala, da so trave prav zelo lepe! Pa toliko različnih je!

Recept za travnati šopek

Greš na bližnji nepokošen travnik in če imaš količkaj sreče, bo tam cela množica raznoraznih cvetočih trav. Če nimaš kakšne alergije, kar navali, naberi si travnati šopek. Doma travice primerno skrajšaj s škarjami in postavi v vazo. Še eno opozorilo (šopki niso hec!;)): zna biti, da bo s tvojim šopkom v tvoje domovanje prišel tudi travniški živelj s šestimi do osmimi nožicami ...

Ko sem travni šopek postavila v vazo in ga fotkala, sem ugotovila, da so cvetoče trave pravzaprav zelo polne barv! Resda sofisticirano zamolklih ... In sem si začela peti:

Mlad krompir in mlado zelje s starim fižolom. Njami.

Odkrila sem nekaj fotk s Koroške izpred, hm, treh tednov?, ko sem med drugim dobila čudovito pisanko. Iz časov pred Californication...:) Ah, zelenje, rožice in radovedne živali ... Predvsem pa zrak! Barve! Tukaj se niso tako posrečile, ker jih kit objektiv pač nekoliko izmaliči (vsaj mislim, da je krivda njegova, saj so fotke s 50-ko vendarle boljših barv). No, ne smem delat preveč reklame, saj prenaseljena Koroška ne bi bila več to, kar je, a ne?

Koroška bajeslovna favna.

Krasno škotsko govedo. Kar domov bi ga vzela;)

Recept za beli fižol s krompirjem in zeljem

Tale super recept, v katerem lahko uporabiš mlad krompir in mlado zelje, ki nam mežikata iz vseh štantov, je seveda iz moje trenutno najljubše kuharske knjige, Super natural every day. In to tisti z naslovnice! Tako preprost, pa vseeno tako drugačen - to dobro povzema celo kuharico, iz katere resnično lahko vsak dan nekaj skuhaš, tako enostavno je to. 

Mlad krompir in mlado zelje s starim fižolom. Njami.

sestavine za 2 ne zelo lačni osebi:
1 JŽ oljčnega olja
60 g krompirja
1 manjša šalotka
1 skodelica belega fižola (ali pol konzerve)
1,5 skodelice tanko narezanega zelja
po želji parmezan

Krompir olupiš (če je mlad, to niti ni potrebno), narežeš na majhne kockice, posoliš in vržeš na oljčno olje. Premešaš, pokriješ in kuhaš 5-8 minut, vsako toliko časa malo premešaš. Dodaš šalotko in fižolčke, pustiš, da fižol dobi nekoliko barve, nato spet dobro premešaš. Kuhaš toliko časa, da so fižolčki lepo porjaveli na vseh straneh. Takrat vmešaš narezano zelje in pustiš, da se le nekoliko zmehča. Postrežeš s parmezanom - ali pa tudi ne:)

Si sploh lahko predstavljate Parižana ali Parižanko, ki nista zaljubljena v svoje mesto? Ok, mogoče v neki cinični pozi umetnika in/ali priseljenca (kot je recimo Hank Moody v L.A. - ja, sem novopečena fenica Californication:)), ampak seriously? Potem se pač preseli v Pays d'Oc, ne? Zdi se mi res škoda, da živiš v kraju, ki ga ne moreš vzljubiti. In če res ne moreš živeti drugje, lahko svoj prislini "domači kraj" vzljubiš - včasih je treba samo malo bolj odpreti oči: kot če bi se šli turista na rodni grudi, tako nekako.

V soboto sem se po predolgem času sama sprehajala po Ljubljani (žal brez fotiča). Nisem se mogla upreti ulicam, nedavno umitim in sveže obsijanim s soncem. Nebo nad Ljubljano je še vedno sinje modro, strehe oranžne in Ljubljanica zelena. Greš se flaneurja po Ljubljani in čutiš vznemirljivo ščegetanje maja in veš, da se lahko vsak trenutek začne nova zgodba. Dober občutek. Evo, tu je nekaj slik iz Ljubljane za vas:

Na vogalu hripavi Indijec poje blues,
nad še vedno osončenimi vrhovi hiš se debeli luna,
zrak je mehak in tekači v pajkicah se lupčkajo in pijejo kavo nad Ljubljanico,
Ljubljanica leno nosi rastlinske smeti,
a pod njimi je še vedno lepa zelena.
Nepričakovane rože,
možati Arabci, vsak ima svojo šišo in svoj smeh,
na oknih so pelargonije in na balkonih mizice za kavo, pisano perilo,
lepo ostrižene punce in fantje z mehkimi očmi,
punce v allstarkah in z dolgimi lasmi, s katerih ne moreš odmaknit pogleda,
ukradeni pogledi, ukradena kolesa,
cvetoči kostanji, akacije, grad, fontane
moški v kravatah, čudni koncerti
jamice nad zadnjicami gibkih deklet
pesniki, mož brez čevljev, ljudje vseh barv
pojoče deklice z velikimi očmi
mešane poroke, zmešani zakoni
mladi očetje imajo nenavaden žar v očeh,
praženi mandlji, crepes, vaflji
muzika, kurbin sin, francosko vino
vsi mogoči psi
antikvarjati so odprti pozno v noč.
Utrujeno Tromostovje,
ganljivi ulični glasbeniki, prodajalci šopkov
mavrične klopce, aplavzi, kovanci
stare gospe v kratkih krilih, ženske z rutami
največji slovenski pesnik, smetarji,
zmaji, mesarji in čevljarji,
Kruharna in Kljukec,
maj 2011, Žogica Marogica je razprodana.
Zapora prometa, sobotni večer
na nebu sledovi letal.

No, pa k receptu za ovseno mleko. Jaz sem ga običajno kupovala, pa še to le, ko je bilo znižano. Potem pa me je ena krasna punca, ki piše blog o hrani v Parizu (in ima seveda zelo rada svoj Pariz:)), spomnila, da ga lahko zelo enostavno narediš doma. Ni tako sladko, kot kupljeno (morda zato, ker oves, ki ga imam, ne more začeti kliti, saj je očitno toplotno obdelan, žal), ampak to je morda celo prednost, saj ga lahko osladiš po okusu in potrebi. Je pa ravno tako gosto in kremasto, kot kupljeno - ali pa še bolj.

Recept za ovseno mleko z mandlji

sestavine za cca. 1l ovsenega mleka:
50 g oluščenega ovsa ("ovseni rižek")
ščep soli
pest mandljev
cca. 1,3 l vode

Oves in mandlje čez noč oz. za več ur namočiš, nato odliješ vodo in splahneš. Daš v lonec, zaliješ z litrom in kakimi tremi dodatnimi decilitri vode, dodaš ščep soli. Če nameravaš narediti sladko ovseno mleko, lahko že sedaj dodaš recimo ščep vanilije. Kuhaš cca. 40 minut. Oves in vodo, v kateri se je kuhal, zmiksaš, precediš skozi čimbolj fino cedilo (lahko tudi skozi krpo, po želji sladkaš z agavinim ali javorjevim sirupom in preliješ v steklenico. Zmes, ki ostane v cedilu, lahko z dodatkom rozin, čokolade, banane, ipd., poješ za zajtrk (to je pravzaprav ovsena kaša ali porridge), če pa nisi za take štose, jo lahko vmešaš v muffine ali kruh. Mleko shraniš v hladilniku in obvezno pred vsako uporabo pretreseš.

Tule pa je en video, on katerem me prime, da bi takoj kam odpotovala - ali vsaj plesala. V njem ni Ljubljane (je pa Pariz:)), ampak bi bilo res krasno, ko bi bila (Matt, visit us!:)). Navdihujoče!

Namaz iz indijskih oreškov na "krekerju" iz kolerabe.

Tole sploh ne bo recept, ampak prej predlog. Za veganski ali presni namaz iz indijskih oreščkov, ki malo spominja na sirne namaze. Jaz ga rada jem na "krekerjih" iz sveže kolerabe, ampak mislim, da se čisto dobro obnese tudi na drugi zelenjavi in seveda na kruhu.

Namaz iz indijskih oreščkov

(za eno osebo)
pest indijskih oreščkov
kurkuma
zajeten ščep soli
par kapljic limone
malo vode
sveža zelišča

Zeliščni namaz iz indijskih oreščkov.

Indijske oreščke zmelješ v kavnem mlinčku (ne predolgo, saj se hitro spremenijo v maslo in to ni najboljše za mlinček), dodaš kurkumo in sol po okusu, nekaj kapljic limone in previdno dodaš vodo, da dobiš želeno konsistenco. Pustiš nekaj ur, da se okusi prepojijo. Preden postrežeš, dodaš sveža zelišča. Jaz sem uporabila timijan, kar je super, ampak mislim, da bi bil drobnjak še boljša izbira.

Ravno te dni, ko Blogger ni deloval, sem imela toooliko za povedat. Recimo tole, da me je včeraj iz postelje vrgel naš prijazni poštar (babice ga obožujejo). To pa zato, ker sem dobila nagrado! Pomagala sem namreč razširiti novico, da en simpatičen kuža išče dom, in imela seveda tudi srečo:) Lenčka, avtorica bloga Veganska po-iz-kušna, ki je nagrado razpisala in prijazno (pa ekspresno!) poslala, me je prosila, naj napišem recenzijo poslanih stvari, kar seveda z veseljem počnem.

Pa poglejmo:

- kokosova voda je prav hecna stvar, res. Pridobljena je iz mladih, zelenih, kokosov, in naj bi bila izjemno zdrava, še posebej po treningu. No, danes sem imela kar naporen trening, bomo videli, če bom jutri zaradi kokosove vode kot rožica:) Okus ima pa, hm, kako bi to opisala - zelen. Res, rahlo, ampak rahlo kiselkasta je, pa malce tudi sladka, za kanček pa je v njej tudi trpkosti, tako kot pri nezrelem sadju. T. je rekel, da ima sicer čuden okus, ampak da bi ti najbrž hitro postala všeč, če bi je veliko spil.

- sadna ploščica iz raznega tropskega sadja je bila po pričakovanju taka žvečljiva, skoraj gumijasta, sladka, rahlo lepljiva - fajn zadeva za v torbico in za kak prigrizek, ko nimaš časa ali volje za kaj več.

- bio presna kakavova zrna pa so nekaj čudovitega! Videti so kot na grobo ribana čokolada, hrustljavi in grenki, a ne preveč. V smoothieju z banano, domačim ovsenim mlekom (recept še pride:)), agavinim sirupom in meto pa so bili naravnost krasni. Pa še ful enih antioksidantov imajo in kup magnezija. Najbolj pa mi je všeč napis, ki obljublja "chocolate high". T. je bil sicer razočaran nad tem, da niso prav nič sladki, meni pa je pri čokoladi bolj pomemben kakav kot sladkor (čeprav je v majhnih količinah kakopak zaželen;)).

Zraven pa sem dobila še kjut razglednico s kužki:)

Hvala, Lenčka! Upam, da kuža kmalu najde dom!

Naj vam zaupam nekaj o seznamih želja - uresničujejo se;)))
Praktično vsi food bloggerji, ki jih spremljam,zadnji mesec ne govorijo o drugem, kot o novi knjigi Heidi Swanson z naslovom Super Natural Everyday. Najprej sem se tolažila, da bom zaradi finančnega stanja pač uživala zgolj v predelavah Heidinih receptov, nato pa sem se odločila, da si tole knjigo pa le lahko privoščim. In potem sva šla s T. na Koroško, kjer me je čakala pisanka, ki sta jo pripravila njegov brat in mama. Nikakor mi ni hotel povedati, kaj je, je pa rekel, da bom zelo vesela.

Kar nisem mogla verjeti, ko sem v roke dobila Super Natural Everyday! Malo je manjkalo, pa bi začela skakljati po kuhinji. Knjiga je polna čudovitih fotk in krasnih receptov - vse bi skuhala! No, to lahko tudi naredim, saj so recepti vegetarijanski. Je pa res, da gospa uporablja čisto preveč masla za moj okus;), ampak je pa carica, definitivno.

Takoj, ko sem lahko, sem preizkusila njen recept. Pač tistega, za kar sem imela vse sestavine. Muffini s proseno kašo, limono in medom. Rahli, lepi, spominjajo me na otroštvo. Objavim recept, ko jih pretopim v vegansko različico:)

Ker je tole blog o kuhinji in seveda hrani, se zapisovanju negativnih misli izogibam - te res ne grejo dobro skupaj s hrano, prebavo in zdravjem. Ampak tudi jaz jih imam, brez dvoma. In dni, ko gre vse narobe. In pesmice v stilu "ko ti vse narobe gre, le nasmehni se" prav nič ne pomagajo. Malo pomaga veliko telefoniranja, sprehod po gozdu (danes sem prvič srečala srnice na Golovcu! in to kar tri! lušna bitja) in lepi, prijazni komentarji na mojo Najbolj zdravo jabolčno pito, da o tistih na recept za veganske cappellette s pestom iz bučnih semen ne govorim;) Hvala, drage bralke in bralci.

No, včeraj, ko je bil tak nemoj dan, sem skupaj spravila tale seznam. Pa se mi je zazdelo, da tega pa že ne bi nihče hotel brat. Ampak ga bom zdaj vseeno objavila, saj so lepe stvari. Cukri za v kuhinjo! Pa ne tisti taužitni, ampak tisti, ki naredijo hrano še bolj mikavno - luštni in mogoče malce odštekani kuhinjski pripomočki, ki bi jih z veseljem razkazovala v kuhinjski kredenci, mizi, (in na blogu).



Dve najlepši beli skledi Isabelle Abramson, mlade in uspešne ameriške ustvarjalke, za katero sem izvedela nikjer drugje kot na Pepermintu. Thanks, Katja;)  In potem so tukaj babuške! Merilne posodke! Ah! S spletne strani Greenhouse. Lovely. Od tam je tudi ura s sovkami. Vsak ve, da v kuhinji rabiš kjut uro. In sove so tako prisrčne!



Jupi, končno tudi v Sloveniji prodajajo bento škatlice! In to kako stajliš! Hude - iz Hooda. Ko bom imela službo, si bom kako omislila:)



A ni to najbolj kul pribor, kar ste jih videli? Mogoče pa ni uporaben - kislo grozdje sindrom;) pri Alessiju so ga naredili, seveda.



Še ena hudo uporabna stvar (recimo) - deska by Joseph Joseph.


In najlepši prt. Marimekko, of course.



Kot vidite, slike tokrat niso moje delo - bi pa seveda bile, če bi imela tele sanjske kuhinjske pripomočke doma;) Ampak pol to ne bi bil seznam želja, a ne?

Kot eno bolj zabavnih kosil v službi mi je v spominu ostalo eno prvih kosil s P. in B., na katerem sva s P. spravili v zadrego B., ko sva si izmišljevali nemogoče okuse sladoledov. P. je namreč velika fenica Benovih in Jerryjevih sladoledov. Njihove kombinacije so naju navdihnile in izmislili sva si kup svojih. Žal se spomnim le ene mešanice, v kateri so bili tudi bomboni rum kokos, imenovala pa bi se Piratova mošnja.

O asketizmu iz prejšnjega posta še ni ne duha ne sluha. Prastara knjiga The Book of Tofu, ki sem jo našla na mamini knjižni polici in v kateri kar 250 receptov s tofujem, ter recept za sladoled na slovenskem blogu Culinary journey by me sta me premamila, da sem skupaj vrgla pravi veganski sladoled. Temu je botrovalo tudi preverjanje sestavin običajnih sladoledov - emulgatorjev je v njih več kot pravih sestavin.


Okus tegale veganskega čokoladnega sladoleda je popoln. Ne vem, če bi lahko še kaj dodala. Sicer ni "kristalčkast", bi se pa dalo graditi na teksturi, da bi bil bolj kremast. Morda z dodatkom sojine smetane ... T. ga je poskusil, ko je bil le hladna krema, in ugotovil, da je njami. Pa ne le to, dejal je tudi, da je "Poživljajoč". A lahko to zase reče še kak drugi sladoled?:) (sem odprta za predloge)

Veganski čokoladni sladoled

sestavine:
200 g tofuja
100 g črne čokolade
1 JŽ kokosovega olja
1 JŽ kakava
1 JŽ rožičev v prahu
pol skodelice sojinega mleka
1 banana
50 g nasekljane črne čokolade
pest nasekljanih orehov (ali več)



Tofu daš v vrelo vodo in počakaš, da priplava na površje. Skuhati ga je treba zato, da postane bolj kremast. 100 g čokolade in kokosovo olje raztopiš. Oboje premestiš v odsluženo sladoledno banjico (da umažeš čimmanj posode:)), dodaš kakav, rožiče, banano in sojino mleko. Zmiksaš s paličnim mešalnikom. Ko je gladko, vmešaš čokolado in orehe. Zamrzneš. Če imaš mašino za sladoled, toliko bolje, ampak jaz je še nimam in sem zadovoljna z rezultatom tudi kar tako. Lahko pa ga samo dodobra ohladiš in ješ kot čokoladni mousse. Not bad. Not bad at all.

Smoothie z rožiči.

Hm, se vam zdijo moji naslovi predolgi? Well, it's my party ... ;) Po številnih uspelih veganskih keksih sem se lotila spet enih, hm, bolj standardnih, narejenih z maslom. Reče se jim sables in so francoski. Ah. Našla sem jih na blogu Heidi Swanson, ki jo ves čas omenjam. Njihova oblika mini solzic mi ni in ni šla iz glave, pa tudi sicer so zveneli odlično. V njih so skriti praženi mandlji (ah...) in v moji variaciji pa tudi črna čokolada in na drobno nasekljane rozine. Surovo testo je bilo božansko, rahlo slano, z maslenim okusom, prepleteno z aromo praženih mandljev, razkošjem črne čokolade in z občasnimi presenečenji v obliki rahlo "žvečljivih" in osvežilnih rozin. Ko pa sem zadevo spekla - pa srčkov nisem zažgala! - je vsa čarovnija izpuhtela. Morala bi enostavno pojesti surove:) No, mojemu dragemu dedku pa so bili vseeno zelo všeč. Naslednjič jih bom zagotovo preoblekla v vegansko preobleko ...



Pretekli teden je bil kar prepoln vsega dobrega, tako da bi bil čas za malo asketizma, se mi zdi. Kljub vsemu pa bi vam na zadnji praznični dan rada podarila en krasen receptič za razvajanje sebe in svojih dragih. Brez greha pa zato, ker so v njem same stvari, ki so oh in sploh zdrave.

Razkošni rožičev smoothie

Mleko iz indijskih oreščkov je čudovito, a obnese se tudi sojino in zagotovo še kakšno drugo. Rožiči* morajo biti res fino mleti (tako fino kot pravi kakav, da si boste lažje predstavljali). Najbolje bo, če jih kupite kar v kakšni bio trgovini oz. na oddelku z zdravo hrano.




sestavine:
3 dcl mleka iz indijskih oreščkov ali drugega rastlinskega napitka
7 datljev
2 JŽ najbolj fino mletih rožičev*
1 zrela banana
cimet (po okusu)

Datlje namočiš v vodi vsaj za 2h, še raje pa čez noč. Vode ne odliješ, ampak jo uporabiš v smoothieju. Vse naštete sestavine zblendaš v svojem najljubšem kuhinjskem pripomočku, gospodu blenderju.

*Ok, kaj so rožiči?

Rožiči so ena taka hecna zadevica, ki smo jo včasih dobili za Miklavža. Ljudje, ki se iz kakršnega koli razloga izogibajo kakavu, ga ponavadi nadomestijo z rožiči. Rastejo v Sredozemlju.

Slika iz Wikipedije.

Rožiči so naravno sladki, tako da je sladilo pogosto nepotrebno, če so v receptu. Poleg tega pa so še polni antioksidantov (ok, kaj pa ni, dandanes?:)), dobri za prebavila in dihala, so bogati s kalcijem in fosforjem, imajo pa tudi galno kislino, ki naj bi imela antialergijsko, antibakterijsko in protivnetno delovanje. Tako da - jejte rožiče!;) Recimo v rožladi s celimi lešniki, mmm ...

Če bi tale smoothie pel, bi pel nekako takole: