Uglašena kuhinja: presna hrana

by Zulejka

In bosch, mešalnik

Presni čokoladno-figovi kozarčki + GIVEAWAY!

71Comments

by Zulejka

In pinjole, presna hrana

Torta za rojstni dan

31Comments

by Zulejka

In presna hrana, sladice

Presni parfait z jagodičjem ter vanilijevo in čokoladno kremo

11Comments

by Zulejka

In ajda, ajdova kaša

Moj novi najljubši zajtrk: surova ajdova kaša z orehi in sadjem

Surova ajdova kaša za zajtrk. Plus sadje in arašidovo maslo. Mmmm. Vredno vstajanja:)

Ko sem bila med zadnjimi prazniki z Lilo pri mojih starših, sta bila na obisku tudi dolgoletna družinska prijatelja A&P in jaz sem si pripravljala večerjo. Če lahko temo sploh tako rečem. Kuhano ajdovo kašo sem prelila s sojinim mlekom in to je bilo to, bila sem utrujena in lačna, to pa je bilo ravno pri roki. A. mi je gledal pod prste, rekoč: "Bomo napisali na blog 'kaj Zulejka v resnici je'." To me je spravilo v smeh. Ja, to v resnici jem, kaj čem? Včasih jem tudi le zato, da preživim in ne obratno:)

kot vidite, obožujem ajdovo kašo in ker je imam tudi polno shrambo, sem kar nekaj časa iskala način, kako bi jo jedla za zajtrk. Iskanja je konec, našla sem popoln recept! Resno, ne vem, kako bi lahko bilo tole boljše! V originalu je stvar začinjena z kardamomom in vanilijo, a meni je ljubše brez tega. Sadje paše gor ravno tisto, ki ga imaš pri roki (ok, edino za lubenico nisem prepričana, ampak zdajle je najbrž itak nimate doma, kaj?), suho tudi, meni pa je zelo všeč kombinacija goji jagod in zlatih rozin. Pravo piko na i pa da, vsa zame, temu zajtrku arašidovo maslo. Vem, vem, da ni surovo, ampak ko je pa TAKO DOBRO! No, če ste na 100% presni, potem uporabite kako presno oreščkasto maslo, sicer pa toplo priporočam arašidovo:)

Aja, še to, ni vsaka ajdova kaša kar surova ... Tista običajna slovenska je nekako toplotno obdelana in rjavkasta na pogled, zato poiščite tisto, ki je bolj zeleno-siva (npr. Sparova bio ajdova kaša; sicer moram še preizkusit, če kali).

Mimogrede, je brez glutena, vegansko, surovo in brez sladkorja. Dig in!

Surova ajdova kaša za zajtrk

čisto malce prirejeno po receptu z Green Kitchen Stories (močno priporočam njuno knjigo, tako prvo kot drugo, tretje pa še nimam)

(za 2)

120 g ajdove kaše

60 g orehov

(za sladkosnede še kak datelj brez koščice)

voda

sok ene pomaranče

1 veliko ali dve manjši jabolki, olupljeni

2 pesti svežega sadja (banane, kivi, borovnice, granatno jabolko, ...), opranega in po potrebi narezanega

1 pest suhega sadja (npr. zlate rozine in goji jagode)

1 ČŽ arašidovega masla

Ajdovo kašo in orehe namočiš v vodi čez noč.

Zjutraj odcediš in opereš ajdovo kašo in orehe, vržeš v blender, dodaš koščke olupljenega jabolka. Zaliješ s sokom ene pomaranče in zmiksaš v kremo.

Razdeliš v dve skledici in obložiš s svežim in suhim sadjem. Dodaš žličko arašidovega masla.

V hladilniku se obdrži vsaj še 2 dni, tako da lahko narediš večjo količino in imaš naslednji dve jutri super zajtrk že pripravljen.

Ko se naveličaš tega (če je sploh mogoče!), lahko poskusiš moj najljubši zajtrk iz študentskih časov.

Ajda pa je super tudi v drugih jedeh, ena mojih najljubših pa je tale - obljubim, da je tako preprosta, da naslednjič ne boste več potrebovali recepta:)

Oh, in če slučajno še nisem povedala;))), tudi sama sem napisala knjigo, ki spodbuja k sezonskemu kuhanju - tudi zajtrkov.

47Comments

by Zulejka

In indijski oreščki, krema

Presna limonina krema iz indijskih oreščkov z granatnim jabolkom

12Comments

by Zulejka

In malica, predjedi

Zapostavljena zelenjava: Repa

Preprosta predjed iz surove repe z bučnim oljem in solnim cvetom.

(Opozorilo: zelo dolga objava, pa čisto kratek recept.)

Že vse od konca predavanj na faksu se sprašujem, kaj je to odraslost. Ko sem bila majhna, se mi je mudilo biti odrasla, ker bi to pomenilo, da imam lahko avto in fanta (predstavljala sem si recimo enega Richarda Gerea, kdo ve zakaj) in visoke pete in sem nasploh zelo glamurozna. Ampak kdaj je človek odrasel? Kot punčka sem mislila, da moraš dobiti menstruacijo, in potem si - tadam! - ženska. Ko sem dobila menstruacijo, mi je bilo kmalu jasno, da zato še nisem gospa Odrasla Ženska. Naslednji mejnik je bila nedolžnost. Odkljukano. O odraslosti še vedno ne duha ne sluha. Matura? Mah. Diploma? Mja. In potem veliki mejnik, rodila sem otroka. Sem zdaj odrasla, če ne drugače, pa v odnosu do Lile? Morda, ampak v resnici se bolj kot kdaj koli počutim neodraslo in nedoraslo.

V ta kontekst je zelo lepo padel spodnji dialog, ki vam ga kar ve celoti kopiram semkaj, se mi zdi en tak skoraj zen ameriške filmske produkcije:

Prof. Peter Hoberg: You know how old I am?
Jesse Fisher: No, how old are you?
Prof. Peter Hoberg: It's none of your goddamn business. Do you know how old I feel like I am?
Jesse Fisher: [shrugs]
Prof. Peter Hoberg: 19. Since I was 19, I have never felt not 19. But I shave my face, and I look in the mirror, and I'm forced to say, "This is not a 19-year-old staring back at me."
[sighs]
Prof. Peter Hoberg: Teaching here all these years, I've had to be very clear with myself, that even when I'm surrounded by 19-year-olds, and I may have felt 19, I'm not 19 anymore. You follow me?
Jesse Fisher: Yeah.
Prof. Peter Hoberg: Nobody feels like an adult. It's the world's dirty secret.

(dialog je iz filma Liberal Arts, priporočam za Valentinov filmski večer, je take vrste, da je tudi moškim simpatičen. Še posebej, če ima vsaj eden v paru kanček humanista v sebi.)

Ena od reči, ki zagotovo pašejo v odraslost, je najbrž pripravljenost priznati lastne napake in se morda iz njih celo kaj naučiti. In tudi to bi rada storila, preden vam odraslo serviram odraslo zelenjavo. V prejšnji objavi sem kritizirala (po globini tišine, ki je nastopila po njej, sklepam, da se je v mojih opisih prepoznal tudi kdo, ki ga tam ni bilo). In potem sem se počutila tako slabo, da bi najraje šla in izbrisala svoje besed. Ampak tega seveda nisem mogla narediti, če pa vendar pišem o integriteti, kajne. Zato sem si rekla, da bom pač pojedla, kar sem skuhala (plus eno veliko čokolado, za živce) in pretrpela te občutke. Najbrž je tudi to odraslost. Vsaj upam, da ni to v resnici totalna regresija:) Kakor koli že, pometanja pred lastnim pragom je toliko, da resnično ni treba hoditi k drugim trkat. Kmalu po tem, ko sem se izkašljala, sem se namreč zavedla, da se marsikatero moje dejanje lahko prav tako interpretira kot "puščanje na cedilu" in tudi, da so mi ravno tisti, ki sem jih kritizirala, v nekih obdobjih zelo pomagali. Tako da zaključujem, da je najbolj modro molčati, če nimaš kaj dobrega za povedat.

Zdaj pa bodimo odrasli in za predjed (kako odraslo! indeed) pojejmo eno repo (kako odraslo!).

Zapostavljena zelenjava: Repa

Zamisel za rubriko zapostavljena zelenjava se mi je porodila že pred najmanj enim letom, pa se je kdo ve zakaj nisem lotila. Morda sem samo čakala na pravo spodbudo, in prišla je v obliki repe. Repa je tako lepa zelenjava, s svojim zardelim čelom in punkersko frizuro me vedno znova očara. Lahko jemo kislo (s proseno kašo, v joti, kar tako ...) ali nekisano kuhano (s krompirjem ...), še najljubša pa mi je v svoji surovi obliki.

Ko sva bili z Lilo pri mojih starših, smo jo vsak dan jedli, surovo, narezano na tanke kolobarje, posoljeno s solnim cvetom in pokapljano z bučnim oljem. Nisem se je mogla naveličati! Mogoče me sedaj kdo postrani gleda, ampak pravim vam, poskusite.

Vam pa polagam na srce, da za to jed nabavite res najboljšo, bio repo. Tista iz mrkatorja zelo verjetno ne bo v redu. Pa dobro sol, najmanj iz sveže mleta iz sečoveljskih solin, če že ne kar solni cvet. Pa dobro bučno olje, ne kakšne olimpove solatne mešanice. Tri zelo kvalitetne sestavine, en preprost in okusen obrok. Mislim, da bi bagetka krasno pasala zraven, če hočete iz predjedi narediti malico.

sestavine

(za 2 osebi)

2 bio repi

2 ščepca solnega cveta

1 JŽ bučnega olja oz. po okusu

Repo opereš, odrežeš del pri steblih in pri korenini.

Neolupljeno repo (razen, če ima res debel olupek) prepoloviš in vsako polovico narežeš na čim tanjše kolobarje.

Naložiš na krožnik/a, posoliš in pokapaš z bučnim oljem.