Oh, ko bi nekje našla takole omarico ... (Tudi mačkona se ne bi branila).

Posodje na razstavi.

Blizu oči, blizu srca.

A lahko dobim te krožnike in vrče, prosim?

Krasna barva.

Všeč mi je, da je vse pomešano. Je pa najbrž konfuzno, ko hočeš kuhat.

Res shabby, ampak prav domačno.

Ful ozke in stajliš poličke, mešanica živil in posode je kul.

Še vedno padam na babičasti šik.

Zelo simpl in pregledno.

Všeč mi je ta les, mogoče je re-purposed?

Takle minimalizem je še meni všeč.

Zelo urejeno, pri meni že ne bi bilo tako:) lepe barve ...

Mali prstki.

Ne vem no, tole tihožitje bi si dala kar na steno.

Res zelo tanka pita.

A je ajs? Ni ajs!

Fina pita z jabolki

Tu vidite, kako vzgojna in pozorna sem: rahlo zakurjena pita, v ozadju pa približno nič pojedenega kosila pred že praznim otroškim sedežem.

To je bil pilaf. V ozadju ploščata falafelčka alnatura.

Moj prvi pilaf

Toum (nekaj kot česnova majoneza)

Matcha latte s sojimim mlekom.

Na levi lahko vidite creamer lonček in polito razpenjeno mleko.

Matcha latte s sojinim mlekom

A vidite tri barvne plasti?;)

Drage bralke in bralec ;), nad vašim odzivom na prejšnjo objavo sem bila prijetno presenečena in kar malo ganjena. Vsekakor ste me spodbudili, naj spet kaj objavim.

V pripravi imam nekaj receptkov za vas, a tokrat bi vam rada povedala še o eni drugi stvari, ki se mi trenutno podi po glavi, in bo, ko jo uresničim, sem prepričana, povečala tudi moje veselje do preživljanja časa v kuhinji. Kuhinjski otok! Kot ste morda že videli, je naša kuhinja bolj ... žepne sorte. Kar se tiče elementov in delovnih površin, ne pa tudi samega prostora, to pa zato, ker je bil budget zelo omejen (pravzaprav sploh nisem verjela, da si lahko privoščim kuhinjo; hvala bogu za Ikeo!). Začela sem pogrešati več delovne površine, in kuhinjski otok se mi zdi idealen način, kako jo pridobiti.

Najprej sem razmišljala "in the box", torej Ikea, najti nekaj čimbolj podobnega preostanku kuhinje, potem pa sem na Pinterestu videla kar nekaj variant izstopajočega kuhinjskega otoka, drugačne barve kot je celotna kuhinja. In ideja mi je bila takoj všeč, ker bi rada vnesla več barve v svojo sicer v glavnem belo kuhinjo. Poleg živobarvnih kuhinjskih otokov so mi všeč tudi rustikalni ali pa skandinavsko minimalistični.

No, razen kuhinjskega otoka pa si že ves čas želim eno tako staro kredenco, tam iz 50-ih prejšnjega stoletja (kot je tale, ali kar koli približno podobnega). Če veste za koga, ki bi se je rad znebil (in ga bremena ne kanite rešiti vi sami), se zelo priporočam:)

Rustikalni kuhinjski otoki

Rustikalni so taki malo Downton Abbey, leseni, trdni, domačni ... In nujno z vazo rož! (PS: a ni taprva kuhinja ena sofisticirana sestrična moje? Torej bi takle kuhinjski otok gotovo pasal vanjo:))

Tale otok mi je zelo luštkan, čeprav morda ne najbolj praktičen (think majhni otroci in odprte košare ... )

Eleganten, da je kaj, ampak mislim, da nekako ... preresen zame. Saj ne morem verjeti, da sem to rekla:)

Mmmm, ta mi vliva toliko zaupanja, zdi se mi, da ga bodo lahko uporabljali še Lilini vnuki. Morda vendarle preglomazen za našo kuhinjo?

Ne vem, če ne bi bil takle ravno pravi ... Všeč mi je, da so vanj zložene tudi knjige:)

Pisani kuhinjski otoki

O-g-r-o-m-n-e-ž! Barva je nebeška, knjige lepo za steklom ... Hm.

Malo preveč načičkan, ampak barvna kombinacija je top! Mogoče pa mi je všeč zaradi kapkejkov?

Velikost in barva super ... ampak nekaj mi fali?

Ne vem, če ni tole moja najljubša barva - bi bila to meta? Limeta? Mojito:)

Tale je tudi zelo vesel, ampak mogoče mi je še bolj všeč zaradi hortenzij.

Skandinavski kuhinjski otoki

Barve v tej kuhinji so super, pultek je iz Ikee, ampak mislim, da je malo premajhen zame.

Všeč mi je ves ta distressed šarm, belina ... Ampak ja, jaz rabim še kej barve.

Tole je precej posh in uporabno hkrati, mogoče preveč minimalistično za mojo kuhinjo. Vaza in šopek pa sta svetovna!

Kako se vam zdijo tile, kateri vam je najbolj všeč? Ali ste bolj za high tech minimalizem;) Kaj pa vi mislite o kuhinjskih otokih? Ga imate doma? Je nepogrešljiv? Ste ga naredili sami? ;)

*Vse slikice sem našla na Pinterestu. (se opravičujem, da ne navedem natančnejših virov, ampak so tudi že tam tako zmedeni, da bog pomagaj).

Morda ste opazili, da je moj blogerski mojo upadel. Za to obstaja več razlogov, nekateri so zelo osebne in prehodne narave, nekateri objektivni, obstaja pa tudi ideološki, o katerem mi je bilo pravzaprav najtežje govoriti, zato nisem. Ampak po zadnji debati v eni od veganskih-vegetarijanskih skupin na Facebooku, imam vsega dovolj in bom z vami delila, kar me muči. Kdo ve, mogoče pa bom po tem spet našla veselje do bloganja?

V sedanji družbi obstaja miljavžent prehranskih teorij, na kupe "tihih ubijalcev" in morda še več "superhran". In čeprav se prvim izogibam in druge zmerno uporabljam, se mi vsa ta norija okoli hrane vse bolj upira. Najprej zato, ker se mi zdi nemogoče v vsej tej poplavi odločiti za eno (ker obstaja občutek, da se je treba, še posebej kot food-blogger), ker je treba pretehtati ogromno količino informacij, tehtnost virov teh informacij .... in kot da to ne bi bilo dovolj, lahko vedno najdeš nasprotno teorijo. Če se ozrem samo na tisto, kar imam v bližini: veganstvo. Na eni strani Kitajska študija, na drugi The Vegetarian Myth. Ali pač veganstvo in presnojedstvo, ki navdih iščeta pri primatih in na drugi strani paleo dieta, ki se zgleduje po praljudeh. Dve kolegici, ki sta po prekinitvi z vegetarijanstvom videti precej bolj zdravi, več njih, ki trdijo, da imajo ob izključno rastlinski hrani veliko več energije. Ena punca, ki je veliko mesa in ima premalo vitamina B12 in konstanten primanjkljaj železa, ena, ki je po štirih mesecih veganstva menda potrebovala injekcijo vitamina B12 in na drugi strani vegani, ki jim nič ne manjka in tečejo ultramaratone. Na eni strani kolega, ki po paleo dieti zgleda deset let mlajši (in ene toliko kil lažji), na drugi mlada vegančica, ki se hrani v glavnem samo bio, pa jo vse boli. Kar se mene tiče, je veganstvo z etičnega vidika seveda najbolj sprejemljiva odločitev, za zdravstveni pa nisem tako prepričana (kot tudi o nobeni drugi prehrambeni ideologiji nisem, da ne bo pomote).

Etična superiornost, ki pride z vegansko ideologijo, je pri nekaterih naravnost fanatična. Če uporabim svetopisemsko podobo, nekateri hodijo naokoli z vrečo kamnov in samo čakajo, kdaj bodo lahko vrgli tisti prvi kamen. Ker so brez greha, jasno. Kot da ni že metanje kamnov greh, če se gremo etiko. Vsi, ki ne dosegamo etičnih standardov ekskluzivnega veganstva, smo enako slabi ljudje, v očeh teh fanatičnih oseb. (Naj tu poudarim, da ne mislim, da je večina veganov takih, ampak da nekaj fanatikov zelo izstopa in meče veliko senco.)

Zato nisem veganka (če je to za koga šok, mu priporočam, da si v bodoče na vsakem naslednjem blogu prebere takozvani "about me page"). In zaradi zloglasnega razloga komoditete. V vsej zmedi z ideologijo in fanatizmi, ki jih preziram iz dna duše, se držim zelo ohlapnega mota: Eat food. Not too much. Mostly plants. (Srednja zadeva mi gre zaenkrat najtežje od rok;))

In zato bom opustila vse oznake. Na mojih receptih ne bo več pisalo veganski, presni, celo vegetarijanski ne. To bo za nekatere otežilo iskanje ne vem, veganske lazanje, a morda pa bom komu na tak način podtaknila rastlinski recept, ki mu bo spremenil življenje:)

Verjamem, da bo nekaj bralcev po temle zapisu za zmeraj zapustilo moj blog. Vso srečo v življenju vam želim. Upam, da ostanete zdravi in najdete duševni mir.

Tisti, ki želite ostati, hvala. Upam, da bomo še kaj dobrega skuhali.