Nekje v Franciji delajo lonce, težke in lepih barv. Iz litega železa, emajlirane. Lonce, ob katerih začneš sanjariti, kaj bo jutri za kosilo. To so seveda lonci Le Creuset, tisti najlepši lonci, ki jih na svojih štedilnikih in policah razkazujejo vsi kuharji, ki dajo kaj nase:)
To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)
No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).
Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.
Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.
In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.
To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)
No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).
Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.
Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.
In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.
Pirina kastrola z indijskimi oreščki
200 g zrnja pire
1 jedilna žlica oljčnega olja
1 čebula, nasekljana
1 krompir, (olupljen) narezan na kocke
2 pesti zmrznjenega graha
2 majhna korenčka, narezana na kocke
1 žlička domače vegete ali 1 bio jušna kocka
majaron, ščepec ali dva
120 g indijskih oreščkov
250 ml sojinega mleka
2 jedilni žlici repičnega ali kokosovega olja
2 jedilni žlici polnovredne pšenične moke
muškatni orešček, sol, poper
Piro je najbolje namočiti čez noč, a tudi brez tega gre.
Piro skuhaš v 3-kratni količini vode. Pred koncem kuhanja dodaš žličko domače vegete ali v malo vode raztopljeno bio zelenjavno jušno kocko.
V najljubšem loncu segreješ olje, vanj vržeš čebulo in krompir, malo posoliš, opražiš, pokriješ in na malem ognju dušiš kakih 5 minut (tu in tam preveriš, če se ne smodi). Dodaš korenček in malo pozneje še grah. Ko je vse bolj ali manj mehko (po približno 10 minutah), vmešaš piro, začiniš z majaronom, in odstaviš.
Pečico segreješ na 180 stopinj.
Večino indijskih oreščkov zmelješ v mešalniku, nekaj jih prihraniš za okras.
V kastrolci zavreš sojino mleko in odstaviš. V drugi kastrolci segreješ olje, na njem ob stalnem mešanju prepražiš moko (2 minuti). Počasi dolivaš vroče mleko in mešaš z metlico, da ni grudic. Kuhaš toliko časa, da nima več okusa po surovi moki (5 do 7 minut). Začiniš s soljo, poprom in muškatnim oreščkom. Vmešaš zmlete indijske oreščke.
Bešamelasto omako vmešaš v pirino rižoto. Po vrhu naložiš nekaj oreščkov.
Pečeš pol ure na 180 stopinj oz. toliko časa, da oreščki na vrhu rahlo porjavijo. Postrežeš s kvasovimi kosmiči in po želji s kančkom zelo kvalitetnega oljčnega olja. Pa kakšno solato.
Imate tudi vi kakšen svoj najljubši lonec? Mogoče celo Le Creuset? A ste ga poimenovali?;) Če vas je zamikal prav tale Le Creuset, si lahko več o njem preberete na tej povezavi (ps: celo na akciji je!).
Hvala, ker podpirate moje sponzorje.