Samo enkrat sem bila v Firencah, ko je bila tam na izmenjavi moja draga prijateljica T.. Obisk je bil kratek in zaznamovan s hrano. Nič nenavadnega, da se je T., sicer večna suhica, a velika ljubiteljica pašte, tam za nekaj kilogramov zredila. Zelo dobro se spomnim ovčjega sira z medom, ki nam ga je ponudila za prigrizek, pa piškotov, ki smo jih jedle ob kavi v neki kavarnici. Še bolj kot to pa mi je ostala v spominu pizza marinara, pica, ki jo v Sloveniji ponavadi naredijo z inčuni in je nisem nikoli hotela jesti, v Firencah pa je na meniju pisalo le: pomodori pellati, aglio, olio di oliva, origano. Sicer malce skeptična sem jo vseeno naročila. In izkazalo se je, da je to moja najljubša pica.
Mornarska pica je najskromnejša med picami, če vam je tako v hladilniku kot v shrambi vsega zmanjkalo, si verjetno še vedno lahko naredite mornarsko pico. Kot vedno pri najpreprostejših stvareh, je tudi tu pametno uporabiti le najboljše. Torej ekološko, lokalno pridelano moko, po možnosti domačo paradižnikovo mezgo (lani nam je ni uspelo skuhati, tako da mora biti kar iz trgovine), domač česen in ekstra deviško oljčno olje iz Istre, ki nam ga prinesejo moji starši.
Petek je pri nas proglašen za pica-dan, ampak nismo zelo striktni glede tega. Picopek v našem gospodinjstvu je ponavadi T., ki se je specializiral za vse, kar je italijanskega (no, lazanja je še vedno moj teritorij). Dolgo sem ga nagovarjala, naj mi naredi pico skoraj brez vsega, ker nekako ni mogel verjeti, da si to res želim. Ko me je končno uslišal, sem bila presrečna;) In presenetljivo, ta najskromnejša pica je tudi Lilina najljubša.
Pizza marinara/čisto rastlinska mornarska pica
testo300 g moke (pirina, bio pšenična ali mešanica obeh)
4 ščepci soli
2 jedilni žlici oljčnega olja (ali še več!)
2 - 2,5 dcl mlačne vode
1 vrečka kvasa
pol čajne žličke sladkorja
nadev
pol pločevinke pelatov/paradižnika v koščkih, zmiksanega v mezgo
1 čajna žlička origana
veeeeeliko česna (približno 8 strokov)
2 jedilni žlici oljčnega olja
groba morska sol
najboljše olive, kar jih lahko najdete (po želji)
Najprej pripraviš testo. V veliki skledi moko zmešaš s soljo. V manjšo posodo naliješ mlačno vodo, v katero nasuješ kvas, malo moke in po želji čisto malo sladkorja. Ko naraste, zmešaš z moko in oljčnim oljem. Zmešaš s kuhalnico, nato hitro in energično pregneteš, da nastane lepa krogla in se testo ne drži rok. Po potrebi dodajaš mlačno vodo ali moko. Pustiš vzhajati. Idealno je vsaj 2 uri, a kadar ni časa, lahko tudi manj (do 10 minut, po najinih izkušnjah!).
Vklopiš pečico in nastaviš temperaturo na 240 stopinj.
Olupiš in nasekljaš česen. še bolj fino pa ga je tudi narezati počez, na tanke lističe.
Testo razdeliš na dva dela, pregneteš in oblikuješ 2 diska. Na pult razgrneš en list peki papirja. Prvi disk postaviš na peki papir in razvaljaš na pol centimetra debelo, nato peki papir previdno potegneš na nizek pekač (tisti, ki pride s pečico;)). Drugi disk pokriješ s krpo.
Na testo razmažeš polovico paradižnikovo mezge. V nekem receptu je pisalo, da je to treba narediti v spirali, in jaz se tega držim, kadar sama pečem pico. Všeč mi je, ker je tako skrivnostno in estetsko. Nato soliš, prav tako v spirali. Nato spiralasto pokapljaš z oljčnim oljem. Po spirali nasuješ česen. Potreseš s toliko origana, kot ti je všeč (meni je všeč zelo veliko origana! Ljudje, ki si naročajo pico brez origana, po mojem sploh ne bi smeli jesti pice. Se opravičujem, če sem koga užalila, ampak pica brez origana je zgolj pita.), in po želji dodaš olive.
Flikneš v pečico za 10-15 minut.
Medtem, ko se peče, pripraviš pico številka 2. No, razen, če imaš pečico, ki zmore zanesljivo speči dve stvari hkrati enako dobro.
Katera je pa vaša najljubša pica? Jo pečete doma ali greste raje v picerijo (a katero priporočate?;)).
P.S.: Kako se vam zdijo črno-bele fotke hrane? Meni so prav čudaško všeč. ;)