Mislim, da sem vam že povedala, da bi zadnje čase najraje živela od pomaranč in čokolešnika. No, to me je sicer že malce minilo, kar je dobra novica. Zato sem si eno pomarančo tudi odtrgala od ust in vanjo zapičila pest klinčkov. Tako, zdaj je lepa in dišeča na najini (novi, macesnovi, iz Ikee, juhu!) kuhinjski mizi. In pomaga ustvariti božično vzdušje, kakopak. S čim pa vi dišavite Božič?

Krasite smrekco na božični večer ali že na začetku decembra? Jaz imam ponavadi plane, da bi jo okrasila takoj po Miklavžu in začela uživati pravo praznično vzdušje, potem pa jo ponavadi šele kakšen teden pred Božičem. Umetna je in prav majhna, naravne smrekce se mi smilijo vsaj od tiste srce parajoče Andersenove pravljice o božični smrečici, smrk. Ok, sedaj obstaja tudi ena super stvar -  Zeleno drevo: smreko ti v loncu pripeljejo domov, nato pa jo po praznikih odpeljejo, živo in celo (če ste jo kaj zalivali)! How cool is that? Ko bom velika in bogata (in bo takšno tudi moje stanovanje), bom definitivno uporabila zeleno drevo, za zdaj pa bom pač zadovoljna z malo plastično smrečico.

Naslednje eko vprašanje , ki se mi postavlja, so okraski. Lansko leto sem jih kupila v Merkurju, ker nisem imela ne časa ne energije ne idej, letos pa nisem hotela, da bi bila smrečica čisto enaka. Ampak kupovati vsako leto nove okraske iz umetnih mas? Brr:) Zato sem se lotila nostalgičnih okraskov iz slanega testa, kakršnih se spomnim iz otroštva. Gotovo pa je k odločitvi prispevala tudi kakšna Katjina objava.

Imela sem samo grobo sol, pa sem jo uporabila, misleč, da se bodo kristalčki lepo obnašali in celo odsevali svetlobo. Pa ni bilo tako, poleg tega je bilo okraske težje mesiti in oblikovati. No, če se boste lotevali tehle slanih okraskov, vam priporočam, da posežete po karseda fino mleti soli, kristalčke grobe soli pa vtisnite v testo naknadno.

Recept za okraske iz slanega testa

2 skodelici bele moke
1 skodelica soli
pol skodelice vode

Iz sestavin zamesiš testo, morda bo treba dodati več vode, vendar je bolje začeti z manj vode in jo postopoma dodajati, kot dodajati kupe moke. Testo razvaljaš in izrežeš v želene oblike s piškotnimi modelčki. V okraske narediš luknjice s pomočjo zobotrebca. Pečeš/sušiš pri 150°C kakšno uro in pol, tu in tam preveriš, če dobivajo barvo (ne bi je smeli). Ko se ohladijo, skozi luknjice napelješ bel cvirn in obesiš na drevce.

Katja jih je recimo tudi pobarvala, nekateri sestavinam dodajo tudi cimet (za barvo in vonj), takšne okraske pa lahko uporabiš tudi kot name-tage na darilih ali slavnostnem pogrinjku.

božični kolažek s pintersta

Če ste za kaj gospodinjci in gospodinje, ste najbrž že napekli čuda in pol keksičev. No, jaz sem očitno le kakšne pol gospodinje, spekla sem le ene piškotke in to iz polovične mase:) ampak imam še velike plane za pečico te dni. Beware!

Zaenkrat pa bi z vsemi zamudniki, zamudnicami ali tistimi, ki vam nikoli ni dovolj in nikoli prepozno, rada delila tole povezavo na menda najboljše vzhodnoevropske božične piškotke (med njimi tudi slovenske:)). Lotila se bom najmanj medenjakov in še kakšnih začinjenih keksičev.

Katere (bo)ste pa vi spekli?

Amazon ima eno zlobno, zlobno lastnost. In sicer, da ti pošlje mail, kaj bi ti lahko bilo všeč na podlagi tvojih ogledov/nakupov. Problem je seveda v tem, da so to reč zelo dobro razvili in bi jaz najraje kupila vse. Uh, težko življenje knjigoljubcev ...

Očarana sem nad Tea with Bea, predvsem zato, ker se mi zdi običaj pitja čaja eden od viškov civilizacije;) žal ga še nisem pila z Angleži, tako da imam samo skomine iz literature in filmov. Ampak en dober Earl Grey s pravim čajnim pecivom in ob prijetnem pogovoru ... Kaj je lepšega?

Kot kaže, me je ima Amazon za še večjo ljubiteljico italijanske hrane, kot dejansko sem. Ampak ne bi se branila ničesar od ponujenega s tega italijanskega pladnja. Recimo krasna Rustic Italian Food. Čeprav je menda polna mesnih receptov, me preveč mamijo recepti in procedure ustvarjanja pašte, kruha in omakic... K temu bi dodala še Italian Baker-ja, saj: "Who can resist bruschetta rubbed with garlic and drizzled with olive oil, almond-studded biscotti dipped in coffee or wine, and, of course, a thin-crusted pizza with fresh, sweet tomatoes and tangy mozzarella?"

Za na konec pa tole lepotico, ki mi jo je predlagala že ena od bralk (hvala, Matilda!): Dolci: Italy's Sweets. Očarala me je že romantična rustikalna naslovnica, nato pa še besede Wall Street Journala: "Italian home cooks seem to have a savant-like talent for elevating humble staples such as fresh fruit, nuts and cocoa to elegant heights." Kdo si ne bi želel, da kaj takega napišejo tudi o njem?;)

Miklavžev parkelj iz pire.

Ko sva bili s sestro majhni, sva za Miklavža dobili sadje, sladkarije in vedno tudi šibo. Ta šiba je bila sicer prav tankcena in običajno okrašena z rdečo pentljico. Ker je bila samo za okras, seveda. Cela šiba, ne le pentlja. No, med že omenjenimi sladkarijami je bil občasno tudi parkelj, ampak kolikor vem, kupljene sorte. Jaz pa sem jih letos nekaj vzgojila doma. So zelo pridni in simpatični. Zato pripravite kakšno fajn šibo za zraven. Če je potreba po njej (in to vemo, da vedno je;)).

Pirini Miklavževi parklji

sestavine za 4 srednje parklje

1 paketek suhega kvasa
2 ČŽ trsnega sladkorja
3 JŽ tople vode
1 SK toplega riževega (/drugega rastlinskega) mleka
2 JŽ kokosovega olja
2 SK pirine moke
2 JŽ trsnega sladkorja
1 SK bele moke
1/2 ČŽ soli
pomarančna lupinica
kurkuma (po želji)

par rozin, nekaj malih koščkov čokolade, malo rdečega blaga za oblikovanje

za premaz:
1 JŽ vode
1 JŽ trsnega sladkorja
1 JŽ margarine

"Zaplate" testa.

Oblikovanje pred vzhajanjem.

2 ČŽ sladkorja razmešaš v topli vodi, dodaš kvas. V posodi zmešaš obe vrsti moke, sol, pomarančno lupinico in nekaj malega kurkume (samo za barvo, okus ne bo ostal). V toplem mleku razpustiš kokosovo olje. Vse skupaj zmešaš in zamesiš elastično, a ne lepljivo testo. Zelo verjetno bo treba moko še dodajati. Iz testa narediš lepo kepo (nikar grde), pokriješ in pustiš vzhajati 1h30min. Potem spet premesiš in razdeliš na 4 približno enake dele, ki jih oblikuješ v podolgovate zaplate (recimo malo daljše od dlani in približno toliko široke, kot dlan; oz. po občutku). Parklje (in celo Miklavža) lahko oblikuješ* že sedaj, lahko pa po drugem vzhajanju, meni se oboje dobro obnese. Zdaj naj zaplate/parklji vzhajajo še 45 minut. Vzhajanje in oblikovane parklje premažeš z raztopino vode, sladkorja in margarine (1:1:1), po možnosti s čopičem. Jaz sem uporabila kar še ne uporabljen cenen slikarski čopič;) Če nimaš čopičev na zalogi, uporabi prste. Jasno.

Oblikovanje po vzhajanju.

Pečen.

Pečeš 20 minut pri 210°C. Zaradi premaza bodo hitro potemneli, sredica pa bo ostala mehka.

*Glede oblikovanja pa tako: meni se ni dalo nevemkako komplicirati, z nožem sem zarezala en rez za nogi, na vsaki nogi en rez, da nastanejo parkeljci, za po vsako roko en rez in še na vrhu glave rez za rogove. "Dlake" sem naredila tako, da sem s škarjami ščipala po že vzhajanem parklju. Za oči sem uporabila rozine ali čokolado, jeziček pa je iz filca. Parkelj brez porednega jezika pač ni pravi parkelj:)


Kaj pa ste vi dobivali za Miklavža in kaj dobijo vaši otroci?

Gospa Parkelj.

Gospod Parkelj.

Nekaj bom priznala. Zadnje čase se mi sploh ne kuha. Res. Gledam vse te čudovite bloge in me pri redko kateri stvari zamika, da bi jo poskusila, kaj šele skuhala. Najraje bi živela kar od pomaranč in čokolešnika. Pomaranč pojem toliko, da me začnejo bolet zobje od kislega. Čisto zares! Danes sem recimo pojedla deset kosov sadja (nekaj sem ga pravzaprav tudi popila, no), za zajtrk, malico in kar tako, ker pač zgleda slastno. In bi ga še več, če me ne bi že boleli zobje:)

Koroška jesen ...

Ker pa T. ne bi bil preveč zadovoljen s pomaranče-čokolešnik jedilnikom (in ker je tudi meni jasno, da to ni uravnotežena prehrana), pač tudi kaj skuham/spečem. In ko se mi res ne da, je to recimo krompir v pečici (kar z olupkom, saj je bio in dober in menda tudi zdrav), zraven pa skleda solate. Kaj pa vi skuhate, ko se vam ne da kuhat?

... in istrska jesen ...

Kadar pa se mi da vsaj malo kuhat, naredim kak curry. Ponavadi je curry s kokosovim mlekom (absolutno njami), ampak tale je s paradižnikom, kar zna biti priročno, saj kokosovo mleko ne pade kar z vsakega drevesa (za razliko od paradižnika, seveda). Vanj pa je romala tudi buča, oh, buča, ki je že vso jesen glavna zvezda kuharskih blogov (zdaj jo bodo začeli izrivati božični keksi, normalno), jaz pa jo tako grdo ignoriram. Ideja ni moja, pobrala sem jo od Skinny Bitches. Če kdo razmišlja o nakupu te kuharske knjige, jo lahko priporočam, saj je v njej več receptov, ki so resnično enostavni in dobri, kot se morda zdi na prvi pogled.

Če imate radi kislo-sladko-pekoče kombinacije, je tole prava stvar za vas.

Curry z bučo in krompirjem

1 JŽ kokosovega olja
pol čebule
1 strok česna
200 g nasekljanega paradižnika iz konzerve
1-1,5 dcl jušne osnove
1 JŽ curry paste (ali mešanica kumine, koriandra, kurkume, kajenskega popra, cimeta in klinčkov)
220 g krompirja
pol manjše Hokkaido buče
1/2-1 JŽ limoninega soka
svež peteršilj ali koriander

za zraven: rjav basmati riž


Na vročem kokosovem olju pražiš čebulo; ko se zmehča, dodaš še česen in pražiš cca. 1 minuto. Dodaš paradižnik in jušno osnovo, v kateri že prej raztopiš žlico curry paste. Posoliš z zajetnim ščepcem soli. Ko zavre, dodaš na kockice narezano bučo in krompir. Počakaš, da zavre, nato zmanjšaš ogenj in kuhaš, dokler se buča in, še pomembneje, krompir, ne zmehča (15-20 minut). Poskusiš omako, če je dovolj slana in po potrebi dosoliš. Dodaš limonin sok po okusu in postrežeš okrašeno s svežim nasekljanim peteršiljem ali koriandrom, z rižem kot prilogo.

Mogoče se sprašujete, s čim sem vendar tako zelo zaposlena, da nič ne kuham. Mogoče pa sem samo malo preveč domišljava?;) No, pravzaprav nisem zaposlena (z ničemer). In ravno v tem je težava. Morda boste presenečeni, dragi bralci in bralke, vendar človek, ki malo dela, tudi malo naredi. Ja, to je ena resnica, ki jo vsak dan spoznavam v globino. In kot veste, kdor pogleda v brezno, tega brezno pogleda nazaj.

Namesto, da bi, če že nimam "pravega" dela, vsaj prebirala težke klasike, napisala knjigo ali kuhala obroke s petimi hodi, pravzaprav samo ždim. No, saj tudi berem. Ampak bolj za preživetje. To pomeni, da se skrivam v knjige, predvsem ljubezenske romane, ne glede na kvaliteto.

No, pa rišem/slikam tudi - novoletne voščilnice! Po naročilu, za dedka, ki jih bo tokrat kupil od mene in ne od kakšne druge dobrodelne družbe. Ups, sem se ravnokar proglasila za dobrodelno družbo?

Pa kuham tudi. Ampak bolj za preživetje. Nekaj malega pa tudi čaram, kot recimo tistole serotoninsko tortico zgoraj - recept zanjo lahko najdete v novi številki Dela in dom +. In tele tartufke spodaj v zimskem Prostočasniku. V obeh glossy revijah je na kupe prisrčnih toplih idej za čim lepše praznike, zimo in vse leto, ki prihaja. Že imate kakšne načrte z njim?

Da obožujem knjige, ni nobena skrivnost. Še posebej ljube pa so mi tiste, ki niso lepe le med platnicami... I don't judge a book by it's cover, je pa vseeno lepo, če je cover privlačen za oko in te že malce popelje v čudoviti svet, ki te čaka znotraj... Penguinove knjige pa so zame nekaj prav posebnega. Ko sem bila še pravi mladič, se poceni knjig ni dalo tako zlahka dobiti, antikvariatov pa tudi še ni bilo v mojem "okrožju". Zato sem bila čisto očarana nad Penguini, ki so stali 500 SIT, kar sem si lahko privoščila celo s svojo žepnino. Veliko pozneje sem se zaljubila v ličen paketek zbranih del Jane Austen, smetanasto bel in z akvareli Kazuko Nomoto na naslovnici, cena za šest knjig pa naravnost smešna (tako veselo smešna).


Moja nova ljubezen pa so Penguinove The Great Food Series, na katere je opozorila Lushlee. V seriji kuharskih knjig z najlepšimi naslovnicami je zbrano pisanje o hrani iz zadnjih 400 let. Mislim, da mora to biti pravi zaklad za vsakogar, ki se na kakršen koli način ukvarja s pisanjem o hrani. In/ali ima rad(a) lepe knjige.

Lepe naslovnice je narisala Coralie Bickford-Smith. Ki ima blazno kul ime. A ne?

Ok, borovnice niso jesensko sadje, ne? So pa jesenske druge stvari v tem krasnem smoothieju: zrele, zrele hruške in ingver. Pogojno tudi orehovo olje. Ki je tu zaradi omega-3, tako kot laneno. Namesto tega bi lahko uporabila tudi konopljino olje. Čeprav ne vem, kako je v resnici z absorpcijo, še posebej v primeru, da olje kombiniraš s sadjem. Je pa zagotovo viden pozitiven vpliv na okus oz. teksturo, smoothie je z žličko zdravega olja bolj kremast. Pivski kvas pa je tu zaradi vitamina B, mogoče tudi več njih, ne spomnim se. Olje in kvas lahko izpustite, če ne čutite potrebe po omenjenih zadevah, nikakor pa ne izpustite borovnic, hruške in ingverja (razen če boste naredili en čisto drug smoothie. itak)! ;)

Borovničev smoothie z ingverjem

(za eno osebo)
4 JŽ zmrznjenih borovnic
1 zrela hruška
2 dcl sojinega mleka
1 ČŽ akacijevega medu
pol ČŽ orehovega olja
pol ČŽ lanenega olja
pol ČŽ pivskega kvasa
ingver v prahu

Vse skupaj zmiksaš v lep smoothie.


In še en glasbeni posladek, nad katerim me je navdušila prijateljica P. Dež! Grom! Wow.

Morda se še spomnite, kako smo Klara, Eva, Katja, Ana in moja malenkost objavile teaserčke? No, sedaj lahko končno izveste, zakaj toliko hrupa: prelistajte revijo Delo in dom +, pa vam bo takoj jasno - vsaj upam, da ne boste zamahnili z roko rekoč "mnogo hrupa za nič".

Mimogrede, kako vam je bil kaj všeč sneg včeraj? Tistim, ki ste ob njem že sanjarili o poletju, še posebej toplo priporočam, da prelistate najnovejšo številko omenjene revije:)

Solata s štrucarjem, surovo rdečo peso in praženimi bučnicami.

Drage moje, dragi moji,

kako ste kaj? Upam, da uživate v barvah jeseni in ste polni pozitivne energije. Ugotovila sem, da nimam entuziazma, da bi bila še enkrat brucka, šla še enkrat čez sito izpitov, neprijetnih profesorjev in neumnih predmetov, in vse to brez naivnosti brucke in brez peer podpore in pritiska. Ne, ne hvala. In tega ne bi mogla ugotoviti, če ne bi poskusila. Šele takrat, na tretji uri matematike (brrr), me je v vsej svoji veličini oblilo zavedanje, kaj vse je bil študij - in to, pozor, študij mojih sanj (=primerjalna književnost; o zaposlitvi seveda ne sprašujte), kjer ni bilo nobene matematike, da o fiziki ne govorimo. No, do konca ure sem vendarle počakala in celo razmišljala, če bi oddala domačo nalogo (ja, domačo nalogo; phhh) ali ne, potem pa sem z lahkim korakom faksu obrnila hrbet.


Lahke korake boste delali tudi vi, hehe, če si postrežete s tole solatko (še posebej, če bo to edino, kar boste pohrustali:); zame, priznam, ni bilo). Upam, da imate tudi vi kakšen tako lep krožnik (jaz sem ga dobila zastonj, ker ima napako - ta "napaka" pa mene spominja na oblaček ... ah wabi-sabi estetika ... ). 

Solatni predlog z rdečo peso in bučnimi semeni

radič štrucar
sveža rdeča pesa
pest bučnih semen/na osebo
oljčno olje
kvalitetna sol (nikar ne šparajte pri soli! Najbolje je uporabiti kar solni cvet, če ne pa vsaj mleto morsko ali himalajsko sol)


Upam, da se boste znašli brez natančno določenih količin. Če pa jih nujno potrebujete, poskusite z eno majhno glavo štrucarja, eno srednjo peso, dvema ščepcema soli in jedilno žlico oljčnega olja (za bučnice pa je količina že navedena).

Radič narežeš na primerno velike kose, opereš. Surovo rdečo peso olupiš in nastrgaš. Bučna semena suho prepražiš, da zadišijo in pričnejo pokati. Zmešaš skupaj in začiniš z oljčnim oljem in soljo. Najbrž bi bilo prav fino tudi s kakim dobrim bučnim oljem in, če si ne predstavljate solate brez kisa, z nekaj kapljicami balsamica.

Moram vam priznati, drage bralke in bralci, da sem imela kar slabo vest, ker toliko časa nisem ničesar objavila. Vse, kar sem skuhala, se mi je zdelo brezvezno, če že ne takrat, ko sem jedla, pa malo zatem, ko sem hotela o tem pisati. Celo preverjene stvari se mi niso najbolj posrečile, z nekaterimi sem pa imela prav smolo. Tako recimo s slivovo pito a la Amelie, v katere testo sem dala kokosovo olje in po pol ure počivanja testa ugotovila, da je olje pokvarjeno. Nisem se hotela ukvarjati s še enim testom za pito, zato sem naredila drugo francosko reč iz sliv, clafoutis. Pa tudi nad tem nisem bila navdušena. Sploh.


No, tale juhica pa je vendarle uspela in prijetno pogrela včerajšnji brr dan. Ravno to sem potrebovala po tem, ko me je v parih metrih od avtobusne do faksa (ja, spet sem študentka, pa že na začetku razočarana) dež z norim vetrom povsem zmočil. Juha je zelo simpl, pa prav zelo dobra. Prihaja pa seveda iz moje najljubše kuharice, Super Natural Every Day Heidi Swanson (zdaj že vem, kam se zateči na deževen dan). V originalu je pripravljena z zeljem, kar je odlično, ampak jaz sem zelje šparala za en drugi kuharski projekt (morda celo napišem kaj o njem, ampak ne bom obljubila), in sem v juhco varčno vrgla ohrovt. Bilo je super.

Recept za čičerikino juho z ohrovtom in curryjem

za 2 osebi
cca. 220 g ohrovta (ali zelja; to je približno četrt povprečno velike glave)
1 JŽ kokosovega olja (dišečega, uf) ali pa oljčnega
ščep soli
110 g krompirja (2 manjša krompirčka)
1 JŽ curryja v prahu
2 stroka česna
pol majhne čebule
pol litra zelenjavne jušne osnove
cca. 150 g kuhane čičerike (lahko iz konzerve)

No, tale juha je še ena od jedi, ki v knjigi sicer odlične fotografinje Heidi Swanson nima svoje fotke. Zdaj vem, zakaj: resnično ni najbolj fotogenična juha ...

Ohrovt ali zelje nasekljaš na tanke kratke trakove (moji niti niso bili tako tanki, khm).

Krompir opereš in narežeš na kockice; če je ekološki, ga ni treba niti olupiti.

Olje segreješ v velikem loncu z debelim dnom, vmešaš ščep soli in krompir, ter pokriješ. Kuhaš/pražiš 5 do 8 minut in občasno premešaš.

Ko se krompir zmehča, vmešaš curry, nato še čebulo in česen.

Malce popražiš, nato zaliješ z juho in dodaš čičeriko.

Ko zavre, dodaš nasekljan ohrovt ali zelje ter kuhaš še nekaj minut, da se ohrovt/zelje zmehča. Sedaj je čas, da juho poskusiš in po želji dodaš še soli ali currya.

Ker so že vse punce (po kronološkem vrstnem redu: Klara, Eva, Katja in Ana) objavile svoje teaserčke, se čutim dolžno, da tudi jaz nekaj namignem. K dnevu, ki bo obelodanjen enkrat oktobra, je vsaka izmed nas prispevala, kar najbolje zna (bolje rečeno, vsaj eno od teh stvari, saj smo vsestranske, a ne?;);  no, v mojem primeru so bili to kapkejki štirih različnih okusov, ki pa se zavoljo vročine in moje neizkušenosti žal niso obnašali kot bi bili na lepotnem tekmovanju. Zato so na fotkah bolje zastopana čudovita bio jabolka - stvaritve matere narave so pač veliko bolj odporne na takšne in drugačne izzive. In tako preprosto lepe!). Temu pa smo po mojem mnenju dodale še tisto kvaliteto, ki se ji reče "v slogi je moč" (ali: ko matematika odpove in je 1+1+1+1+1=10).

Kulinarično knjižno kazalo, ki ti prikliče nasmeh na obraz;)

Tale objava je že dva dni v moji glavi, kjer je sicer še en kup drugih zadev (ja, september je), in mi je kar nerodno, da je nisem na svitlo dala že kar takoj. Pred dvema dnevoma se je namreč zgodilo nekaj ... magičnega. T. je prinesel pošto. In niso bile položnice. Niti knjige, kar je sicer pogosto. Bila je ena lepa, lepa ovojnička, naslovljena name. Ki sem jo, žal, v naglici, podžgani z radovednostjo, prav nesramno strgala (zato je zdaj ne morete videti) in odkrila ... Moj prvi snail-mail-fan-mail! In v njem, ah, najbolj ljubko knjižno kazalo ever!

Takšna ljubka jagodka na zelenem svilenem trakcu, na drugem koncu srček+gumb - za srečo (in proti prismojanju). Naredila ga je tista gospa, ki se pod komentarje podpiše kot Piščanček, sicer pa sliši na ime Sovica Oka, in v katere delavnici kar mrgoli majhnih simpatičnih mehkih bitij, ki preganjajo knjižne molje:) Bila sem čisto ganjena, kot si najbrž lahko zamislite. Hvala, Urška-Piščanček-Sovica!

A nista lep par?

Z vami sem tokrat hotela deliti koristne informacije o knjigah. Saj veste, tistih zadevah, v katere spravljamo luštna knjižna kazala. Jesen je najboljši čas za branje, sploh, ko začne deževati, mmm. Takrat sanjam, da bi imela približno takole bralno okno:

Iz House Beautiful: http://www.housebeautiful.com/decorating/home-makeovers/cozy-fall-home-decor

Na katerem bi sedela, zavita v kako mehko dekico, z dobro debelo bukvo in večno polno skodelico večno toplega črnega čaja s sojinim mlekom. Ali japonskega zelenega. Mogoče tudi šipkovega ali tistega turškega jabolčnega. Anyway.

Na dušek sem prebrala Služkinje, prijetno debelo in prijetno roza knjigo punce, ki je začela pisati, ko je bila noseča - in s tem nadaljevala še kakih pet let potem. Kathryn Stockett ji je ime in zdaj je slavna ko hudič. In kmalu bomo lahko gledali film, posnet po njej (The Help, po angleško, če boste IMDB-jali). Zgodba je napeta in ganljiva, smešna in spodbudna ... ma ni da ni! Priporočam, pa čeprav morda ne bo branje na plaži, ampak ob čaju.


Druga knjiga, ki me je prevzela, se bere bolj počasi in je starejša, morda jo že zdavnaj poznate. Anna, Hanna in Johanna je njen naslov, Marianne Fredriksson pa v njej popiše življenja kar treh žensk iz treh različnih generacij, pri čemer mimogrede izvemo kar nekaj o švedski zgodovini in antropologiji, še veliko več pa o medsebojnih odnosih med materami in hčerami, starši in otroki, med moškimi in ženskami. Če si kdaj želite, da bi vam kdo povrnil vero v žensko moč (pa ne zgolj v nekem poenostavljenem feminističnem smislu), vzemite v roke Anno, Hanno in Johanno. Pa tudi takrat, ko bi rade pretresle svoje odnose z najbližjimi in si nastavile ogledalo ...

In za konec še ... kuharska, seveda. Naslednja v seriji Skinny Bitch, ki je končno odrastla in dobila fotke, pa recimo malo bolj sofisticiran jezik;) Gre za Ultimate Everyday Cookbook. Knjiga je zelo lepo oblikovana, polna lepih fotk in bogata z informacijami. Recepti so sicer odlični, ni več toliko ponarejenega mesa kot v predhodni kuharici, vendar pa jim jaz ne bi ravno rekla everyday recepti;) vsaj ne v našem klimatskem pasu. Porcije so seveda zelo majhne, je pa povsod kar precej maščob, kar me je presenetilo. Ampak vsekakor knjiga, ki sem jo enostavno morala imeti na svoji knjižni polici in moram rečt, da komaj čakam, da preizkusim recept za jagodne cupcake.