Uglašena kuhinja: življenje

Novorojenčica!

by Zulejka

Orangette je eden prvih blogov, ki sem jih začela spremljati. Ne spomnim se, kako sem prišla nanj, in nekaj časa sem zelo uživala, potem pa so se mi zamerile ene zelo nazorne ne-vegetarijanske fotke, če povem z evfemizmom, in takrat sem ga odstranila iz blogrola. Kljub temu si nisem mogla kaj, da se ne bi občasno vračala nanj, pogledat, kaj se dogaja rdečelasi kuharici Molly, in kaj je spet skuhala. Najbrž sem že takrat kliknila na njeno knjigo, A Homemade Life, in dobila bežen vpogled v njeno očarljivo zgodbo, ampak potem sem na to za dolgo časa pozabila.

Pred nekaj meseci me je Molly znova očarala z granolo, v katero je dala olivno olje in mi tako dala navdih za mojo granolo. In potem še z dejstvom, da je noseča (hehe, jaz sem bila takrat še tudi). Skratka, zamera je bila pozabljena in Orangette je spet eden mojih najljubših blogov. In Molly Wizenberg verjetno najljubša piska (ne morem reči pisateljica, in kako pisca spremeniš v žensko?) o hrani. Like, ever.

Molly je duhovita, samoironična, izredno inteligentna, topla, povrhu pa še tako lepa. Pravzaprav je čisto taka, kot si predstavljam, da bi bila Tadejeva sestra. Peljala bi jo na večerjo ... ne vem, če bi si jo upala skuhati zanjo; vsaj ne na prvem zmenku ... Kot vidite, sem se zaljubila.

Njena očarljivo minimalistična knjiga A Homemade Life kar brbota od življenja. Minimalistična je v dizajnu, v številu receptov in številčnosti njihovih sestavin. Vsak recept je pospremljen z zgodbo o družinskem članu ali prijatelju, o nekem obdobju v njenem življenju ali o kakem kraju, vse skupaj pa se povežejo v dovršeno celoto, ki kulminira tako, kot morajo knjige s srečnim koncem za odrasle - v poroki:).

Že odkar berem kuharice, je zame odločilni kriterij za dobro knjigo drobec vpogleda v življenje avtorja, povezava hrane z dejanskimi ljudmi in življenjem. Njena resničnost. Knjige, opremljene z odličnimi profi fotkami in razumljivimi recepti, revije s skoraj pornografskimi posnetki hrane in večnimi inovacijami so čisto uporabna reč, ampak kje so ljudje, ki to hrano pripravljajo in jedo? Je ta hrana "testirana na ljudeh"? Ima dejansko osebnost, osebni pečat?

A Homemade Life je knjiga, ki ima tega elementa več kot dovolj. Pravzaprav je okoli njega zgrajena, to ni zgolj začimba, ampak bistvo njene knjige.Prebrala sem jo v (za mlado mamico;)) rekordnem času - pri tem, da sem prebrala še celo vse (ja, tudi mesne) recepte, od začetka do konca. Fotk v tej krasni knjigi ni (so pa namesto tega vprašanja za book club, če koga zanima), pa mi ni nič manjkalo ... Po njenih receptih sem do zdaj spekla le dve torti (eno vidite na sliki), obe sta bili krasni. Komaj čakam, da preizkusim še vse druge vegetarijanske recepte (teh je veliko! Mogoče zato, ker je njen mož vegetarijanec?;)). Gotovo bom kakšnega delila z vami. Do takrat pa ...

8Comments

by Zulejka

In humanitarno, življenje

Medtem ko jaz kuham xy, so otroci za vogalom lačni

2Comments

by Zulejka

In beležka za recepte, življenje

Beležka za recepte

5Comments

by Zulejka

In lila, življenje

Kako je Lili prišla k Lili

11Comments

by Zulejka

In lila, življenje

Hvala!

10Comments

by Zulejka

In življenje,

Cravings: Glasba

8Comments

by Zulejka

In lila, življenje

Najslajše

28Comments

by Zulejka

In pomlad, razmišljanje

Razočaranja

Moj dedek ima skoraj 90 let in je že vse svoje življenje optimist. Tako vsaj pravi sedaj, ko se je začela pomlad in ima prvič v življenju tudi palico. S katero rokuje (in hodi) bolj kot kak dandy, ne dedi. Pesimisti so samo že vnaprej slabe volje, pa četudi po nepotrebnem, se je strinjal z mano. Moja starša pa sta pesimistična, tu in tam že rahlo apokaliptična, sploh, ker v Istri menda že več kot eno leto ni pravega dežja in je voda že tako malo, da bi morali uvesti redukcije, a oblast s tem odlaša in stanje prikriva zaradi obetavnih velikonočnih turističnih napovedi. Tako so mi povedali.

Rada bi rekla, da sem tudi jaz optimist, ampak meni se to vklopi šele, ko je res nujno potrebno, po principu osmoze (se mi zdi). Samo takrat torej, ko je v bližini kakšen še večji pesimist. In kadar sem optimist kljub vsemu, me potem to udari po glavi. Kot nazadnje, ko nisem šla na volitve, čisto lahkoverno in lahkotno prepričana, da je pametnih ljudi več kot dovolj. Fant, sem se zmotila! Zdaj me boste zagovorniki družinskega zakonika s svojimi dandyjevskimi palicami najbrž po glavi. In upravičeno...

Glede drugega dogajanja, ki ga opažam, sem manj lahkoverno optimistična. Razen v skrajnosti, saj se mi zdi, da bo tako ali drugače moralo priti do prave revolucije ... Ampak o politiki resnično premalo vem - pa še to je understatement - , da bi nadaljevala.

Čas močnega deziluzioniranja v mojem življenjskem ciklusu žal sovpada s splošno družbeno depresijo. In čeravno se nimam za optimistko, se potem velikokrat izkaže, da sem to bila. V obliki razočaranja, kakopak. In tega imam dandanašji na pretek. Včasih sem razočarana tudi "za" nekoga (tako kot me je včasih za koga sram). Dobro, da ne dobiš zaposlitve je že nekako dejstvo, s katerim si niti ne belim več glave, tako da glede tega - samo blago vsesplošno razočaranje (zame in za večino svojih kolegov). In potem po dolgem času čakanja recimo dobiš (honorarno) delo. Ki ti ga pol leta ali več ne plačajo. Pa recimo, da ti plačajo, ampak potem se kar od nekod pojavijo neke neopredeljene zadolžitve in pričakovanja, da se pa kaj naredi tudi kar na lepe oči. In potem spet dolgo nikjer nobenega dela ... Čakanje na honorarje, teženje za svojih par fičnikov ... Poslušanje, branje komentarjev, kako lahko vsak sposoben človek najde delo v "realnem sektorju" - haha, delo že, kaj pa plačilo za to? Od kulturnikov (in podobne svojati) pa se še itak pričakuje, da stvari delajo "iz veselja". Škoda, da ne morem z "veseljem" plačat najemnine ... Ali ga zamenjat za, kaj pa vem, en tank bencina, jagode in seveda kakšno spomladansko oblekico z rožicami.

In ko smo že pri pomladi (ki je vesela in zastonj!) - vsako leto me preseneti. To, da sploh pride (ups, tega sploh nisem mislila cinično) in v kakšnih oblikah se pokaže. Vedno vidim cveteti kakšen grm, ki ga "še nikoli prej nisem videla", vse je bolj žareče in dišeče in pojoče in opojno kot kdaj koli prej. Optimistično upam, da bo tako še naprej in v nedogled. Prosim, pomlad, naj bo.