Brstični ohrovt iz pečice in s prelivom. Mmm.

Kar se tiče dneva:

Zjutraj se dodobra pretegneš, pozajtrkuješ sadje ali smoothie, nadaljuješ s palačinkami.

Med delom in opravki si vrtiš dobro muziko.

Za kosilo skuhaš nekaj preprostega, hitrega in lahkega. Kot na primer pečen brstični ohrovt, basmati riž in popečen dimljeni tofu. Deliš z najljubšim človekom (ali več njimi).

Ustvarjaš ali se igraš.

Zvečer izmenjaš dogodke dneva, vsa čustva in misli z najljubšim človekom.

Greš dovolj zgodaj spat. (!!! Moram delat na tem.)

Pečen brstični ohrovt

Brstični ohrovt zveni kot strašilna beseda za otroke, kajne? Tudi zame je bila. Ampak nekje po dopolnjenem osemnajstem najpozneje se z brbončicami nekaj zgodi, in brstični ohrovt postane dober. Brbončice odrastejo in se sofisticirajo. Ali pa jih samo uniči alkohol (in po možnosti cigarete), ki ga skonzumiraš v srednji šoli, khm.

Kakor koli, tu je en fin recept za brstični ohrovt v pečici, prirejen po temle. T. me je po tem kosilu sicer (predvidljivo) vprašal: "Kje je pa glavna jed?", ampak jaz sem bila zadovoljna, počutila sem se napolnjena z energijo (in ne toliko s hrano). V čemer je po mojem point. Ampak za vsak primer recept namenjam predvsem samskim ženskam - ali ženskam pri samskem kosilu.

sestavine
(za 2 osebi; za samsko kosilo pač prepolovi ... ali pa tudi ne:))
350 g očiščenega brstičnega ohrovta
6 strokov česna (olupljenega)
2 JŽ olivnega olja
ščep soli

za preliv:
3 JŽ sojine omake Shoyu
2 JŽ agavinega sirupa
ščep ali dva zdrobljene suhe mete (ali žlica nasekljane sveže)
1 JŽ nasekljanega drobnjaka
1 ČŽ mletega suhega česna (če se vam mudi; če ne raje 1 strok nasekljanega svežega)
mleti čilijevi kosmiči

za zraven:
basmati riž
na olivnem olju popečen dimljeni tofu

Slikanje kosila je vedno huda reč.

Brstični ohrovt prerežeš na polovice (ali četrtine, če je res velik).

Brstični ohrovt in olupljen česen posoliš in preliješ z olivnim oljem, dobro premešaš in naložiš s plosko stranjo navzdol v s peki papirjem obložen pekač.

Pečeš 25-30 minut na 230 °C. Pač toliko časa, da se lepo zapečejo, niso pa ravno črni. Hja.

Sestavine za preliv zmešaš skup v posodici. Pol preliva razporediš po pečenih brstičkih, preostanek pa ponudiš ob kosilu.

Doma narejeno življenje.

Orangette je eden prvih blogov, ki sem jih začela spremljati. Ne spomnim se, kako sem prišla nanj, in nekaj časa sem zelo uživala, potem pa so se mi zamerile ene zelo nazorne ne-vegetarijanske fotke, če povem z evfemizmom, in takrat sem ga odstranila iz blogrola. Kljub temu si nisem mogla kaj, da se ne bi občasno vračala nanj, pogledat, kaj se dogaja rdečelasi kuharici Molly, in kaj je spet skuhala. Najbrž sem že takrat kliknila na njeno knjigo, A Homemade Life, in dobila bežen vpogled v njeno očarljivo zgodbo, ampak potem sem na to za dolgo časa pozabila.

Ravno, ko je bilo tole kosilo narejeno, se je tako zelo stemnilo ... in nisem čakal, da bo spet svetlo.  Je bilo treba jest! ;)

 Najina shramba je polna ajdove kaše. Človek bi si mislil, da je ajda ultimativni survivor food ... in prav mogoče je. Nekje sem prebrala, da so ruski vojaki živeli od ajdove kaše in zelja, žal ne vem več, kje in zato nisem čisto prepričana v verodostojnost te informacije, vendar zveni zelo prepričljivo. Ajda vsebuje vse esencialne aminokisline, poleg teh še precej vlaknin, mangana, magnezija, bakra in triptofana. Je čudovita brezglutenska zamenjava za žito, vir beljakovin, pri tem pa še znižuje holesterol. In če vas vse to prav nič ne zanima, vam povem, da je ajda zelo okusna reč. Kot vidim, se vrača na naše krožnike, hvala bogu.

Ko sem pred nekaj leti prvič skupaj vrgla tale recept, se mi je zdel tako fin, da sem si ga zapisala. Seveda brez natančnih količin, in tudi vam jih bom navedla le kot okvirno vodilo. Takrat se mi je zdelo, da je v jedi nekaj tibetanskega. Predstavljala sem si, da na Tibetu pojedo veliko ajde, in da bi bili tamkajšnji menihi veseli te preproste, a okusne jedi, ki te fino pogreje od znotraj. (opomba: to je skoraj povsem enak recept, kot sem ga objavila februarja lani, a jed je izpadla čisto drugače, in meni še boljše ... Zato si ga drznem objaviti še enkrat. Tokrat tudi z bolj natančnimi količinami.)

Ajdova kaša s tofujem in zeljem

Meniška pojedina z ajdovo kašo.

(za dve osebi)
120 g ajdove kaše
voda
ščep soli

2 JŽ olivnega olja
pol čebule, narezane na tanke krhlje
ena majhna cvetača "romanesko", narezana na cvetke
3 nepekoči feferoni, narezani na kolute
2 majhna korenčka, narezana diagonalno
250 g zelja, narezanega na kvadratke
100-150 g tofuja, narezanega na trikotnike
čilijevi kosmiči
2 JŽ sojina omaka
malo vode

Ajdovo kašo skuhaš po navodilih na vrečki (ali kot sem opisala tule).

V litoželezni ponvi na olivnem olju popražiš čebulo, preden porjavi vržeš nanjo tofu in zelenjavo (našteto ali 200-250 g poljubne druge) razen zelja.

Malo pražiš, nato dodaš še zelje.

Preliješ s sojino omako, zaliješ z malo vode (toliko, da pokrije dno) in začiniš s čilijevimi kosmiči (sveže zmletimi).

Kuhaš, dokler se zelje ne zmehča (kakih 7-10 minut). Fino je, če je res mehko, ni pa ga treba ravno razkuhat. Skratka, biti mora masleno mehko in rahlo sladkastega okusa.

Dosoliš, če je treba, in ponudiš z ajdovo kašo.

Mimogrede, ajda je tudi super za prst in za čebele, ampak to so področja, na katera se ne bi spuščala, ker jih ne poznam dovolj. Vsekakor pa bi vas rada spodbudila k uživanju ajde, in to po možnosti slovenske (meni jo je priskrbela tašča).