Veganski cappelletti z bučnim pestom.

Tole je pa nekaj resno posebnega. Vsaj mislim. Jaz še nisem jedla česa takega. Definitivno vredno probat.

Sestavine za veganske cappellette:

- 200 g črne moke
- 2 žlici sojine moke
- ščep soli
- kurkuma
- 1 čž (ali manj) oljčnega olja
- malo mrzle vode

Sestavine za pesto iz bučnih semen:

- pol skodelice bučnih semen
- velik šop špinače
- 1 JŽ bučnega olja
- solni cvet z algami



Kako narediš veganske cappellette?

V posodi (ali na deski) zmešaš črno moko, sol in sojino moko. Če nimaš sojine moke, zmelji žlico suhe soje v kavnem mlinčku in jo presej v moko. Dodaj oljčno olje in počasi vmešaj mrzlo vodo. Dobiti moraš trdo testo. Testo zavij v vrečko ali pokrij in pusti na hladnem vsaj kako uro. Tukaj preberi (in si oglej) več o tem, kako oblikuješ cappellette.

In še postopek za pesto iz bučnih semen:

Bučna semena prepražiš. Začela bodo pokati in dišati. Ohladiš na krožniku. Špinačo očistiš in skuhaš na pari z malo soli. Pari naj se le par minut, toliko, da se listi zmehčajo, ne smejo pa izgubiti žive zelene barve. Ohladiš.
Bučna semena zmelješ (npr. v blenderju). S paličnim mešalnikom speštaš špinačo, bučna semena, bučno olje in sol po okusu. Dobiti moraš precej gosto pasto. Z njo napolniš cappellette.

Sveže veganske cappellette kuhaš cca. 3 minute v veliki količini slane vode. Odcediš in postrežeš z veganskim oz. ponarejenim parmezanom.

Tukaj je pa en hud posnemovalec:)

Ponarejeni - veganski parmezan.

Da se razumemo, zelo sem proti nepravi hrani. Ponaredkom. Še posebej kapitalističnim. Neavtentičnim. Ampak to je piratski ponaredek. In pirati so avtentični. Hell yea. Ok, da pojasnim. Na živce mi grejo vsi ti "vegan chicken broth" in "vegan beef" - mogoče obstaja celo "vegan veal"? Zakaj bi kdo pri zdravi pameti to jedel? Razen mogoče kdo, ki mora biti brez mesa zaradi zdravja in meso hudo pogreša. Ti ljudje imajo vso mojo podporo, naj jedo ponarejeno meso in dolgo živijo in uspevajo.

Jaz teh zadev še nisem poskusila in ne vem, če bi si jih upala. A hočem vedet, kak okus ima pšanc ali govedina?

No, dovolj o tem. Ponarejen sir ali parmezan se mi zdita naravnost legitimna, saj ju lahko narediš doma in točno veš, kaj je noter.

Recept za ponarejeni parmezan:

- pest indijskih (akažu/cashew) oreščkov
- velik ščep soli
- malo kurkume, malo popra

Oreščke zmelješ v mlinčku za kavo, zmešaš s kurkumo (za barvo), poprom (za pikantnost) in soljo (za slanost). Uporabiš na testeninah.

Prebranac je veganski že po defoltu.

No, tole v naslovu je čisto zavajanje. Prebranac je namreč jed, ki je že po defoltu (lahko) veganska. Le da se ji ne reče veganska, ampak postna jed - jed za dni, ko se ne je mesa. Mislim, da večina Slovencev verjame, da mora "pujs stopit v skledo", ampak jaz ne pujsom ne drugim živalim ne dovolim, da lazijo po mojih skledah. Naj se igrajo na travnikih, mater, sklede so off limits!


Torej, prebranac. Tu so sestavine:

Dva od mojih najljubših pujsov.

1/2 kg belega fižola (tetovec)
400 g čebule (cca. 4 čebule)
1 dcl oljčnega olja
1 ČŽ rdeče paprike
sol, poper
po želji kumina in/ali pekoča paprika

Če se ti zdi 1 dcl olja veliko, ti moram povedat, da originalni recept zahteva 4 dcl. Prebranac pač ni dietna jed, a ne:) Da o čebuli ne govorimo: v originalu gre na pol kile fižola 600 g čebule ... Eni pač nimamo potapljaških očal doma, in zato se zadovoljimo s sekljanjem "borih" 400 g čebule.

Fižol namoči čez noč, kuhaj kakšno uro in pol do dve (dokler ni kuhan, bi rekla moja mama). Malo preden je kuhan, odlij vodo in dolij drugo ter posoli. Mogoče te ta dokaj skrivnostna navodila frustrirajo, a težko je dati jasnejša. Fižol je pač skrivnostna reč. Ko je kuhan, odlij vodo, a ne čisto vso.

Pečico nastavi na 200 °C.

Čebulo nasekljaj in praži na olju, dokler ne postekleni. Ne sme pa postati rjava. Tik pred koncem dodaj sladko papriko v prahu in poper, po želji pa še kumino in/ali pekočo papriko.

Zmešaj praženo čebulo in fižol. Predeni v keramični pekač ali kaj podobnega. Postavi v pečico, ogreto na 200 °C in peci cca. 30 minut. Proti koncu prižgi žar, se prebranac zapeče tudi od zgoraj in naredi lepo skorjico.

Danes pa nekaj najbolj luštnega eva - kuža in piščeta:

Pred Valentinovim so na blogih cveteli keksi v obliki srčkov. Takrat mi ni bilo do njih, mi je pa sedaj:) Čeprav moram biti varčna, sem si privoščila modelčke za piškote (za 2 evra in par centov). Na kuhinjskih pripomočkih pa ne bomo šparal', ane? Kurkuma je v teh veganskih keksih pristala po trenutnem navdihu - zagledala sem jo na polici in rekla "Aha!" - za barvo. Garam masala zelo paše v slaščice, ampak mislim, da se jo da nadomestiti tudi z mešanico začimb za medenjake. Melasa pa je ena kul zadeva, ki ima poleg zanimivega grenko-sladko-kovinskega okusa tudi veliko železa, magnezija in kalcija.

Ko sem dala piškot T.-ju za poskusit, sem mu rekla: "Pa reci, da so dobri!"

"Piškot ne morejo biti dobri. Dobra je lahko samo kakšna kremasta stvar. Piškoti so lahko samo piškotasti."

"No, pa reci, da so vsaj piškotasti," sem se vdala.

"Za piškote so pa prav dobri," je ugotovil in jih z veseljem hrustal še naprej. Yes!

sestavine za veganske piškotke :

2 skodelici fino mlete črne moke
1 velik ščep soli
pol vrečke pecilnega praška
malo kurkume
1 ČŽ začimbne mešanice garam masala
1/3 skodelice agavinega sirupa
2 žlici melase
2 žlici - 1/3 skodelice kokosovega masla
100 g na drobno nasekljane črne čokolade
malo mrzle vode

Zmešaš suhe stvari, v drugi posodi pa tekoče (in kokosovo olje), potem zmešaš vse skupaj. Mrzlo vodo dodajaš po žlicah, dokler ne dobiš lepo gnetljivega čvrstega testa. Testo potlačiš in razvaljaš in izrežeš srčke. Pečeš na 190°C približno 12 minut.

Tu je pa ena jako luštna pesmica. Ker sem razen o srčkih sanjala tudi o majhnih zajčkih. In ker moram postati the lion-hearted girl. Kar želim tudi vsem ostalim.



Citat, ki ga ne smem pozabiti: Confront the dark parts of yourself, and work to banish them with illumination and forgiveness. Your willingness to wrestle with your demons will cause your angels to sing. Use the pain as fuel, as a reminder of your strength.

Ohrovtova solata z brusnicami in hrenom.

Všeč mi je v najinem kvartu. Vsi so tako prijazni, kot nikjer drugje, in vse, kar potrebujem, je čisto blizu. Če ilustriram kar z današnjim dnem:
- stopila sem iz bloka tako rekoč naravnost v frizerski salon
- potem sem šla na sprehod na hrib - samo čez cesto je bilo treba, pa sem že bila v gozdu
- ko sem se vrnila iz gozda, sem šla pod cesto v trgovino po ohrovt, brusnice in hren

Najbolj živa stvar v gozdu.

Na pošto je prav tako blizu, tja grem rada, ker me ponavadi tam čakajo knjige. Banka je še bližje - ampak tja ne grem tako rada zadnje čase :/ Lokalčkov kar mrgoli, a preizkusila sem samo slavno čevapdžinico (le njihovo šopsko solato in prebranac, seveda) in ne ravno poceni picerijo (ki je super, picopek pa je z mojim mojstrom pic delil skrivnosti doma pečene pice). Če bi imela za blokom še knjižnico in čajnico, no, bi vedela, da sem že umrla:)

Gozd februarja.

Grmi že zvenijo po pomladi in zrak včasih tako zadiši, ampak v gozdu pomladi še ni. Tam je še sneg, najbolj živahna stvar pa so gobe (in kosi na obronku). Nadihala sem se zelene. Ko sem se vračala, sem hotela zeleno tudi pojest. In kaj je bolj zelenega kot ohrovt?

Našla sem ohrovt res slastnega videza, na katerem je pisalo nekaj precej zagonetnega: "pripravljen za kuhinjsko rabo" (ali pa je bilo "gospodinjsko"?). Ko sem ga doma odvila, sem ugotovila, kaj to pomeni: da je poln vode (in zato seveda težji ... ker pri ceni ohrovta se tistih par gramov vode res pozna:)) ...

No, tu je torej recept za eno fino zimsko solato z ohrovtom (glavna jed za 1 lačno osebo ali priloga za 2 osebi):

- 5 listov ohrovta
- pest brusnic
- pest bučnih semen
- malo sveže naribanega hrena (pač po okusu)
- limonin sok
- bučno olje
- solni cvet z algami

Rdeče jagodičevje povsod. NI pa vse za jest:)

Bučna semena namočiš v vodi. Ohrovtove liste opereš in narežeš na tanke trakove. Hren olupiš in naribaš. Vse skupaj zmešaš, dodaš brusnice, soliš in začiniš z bučnim oljem in limoninim sokom (mislim, da bi bilo tudi z balzamičnim kisom čudovito). Če hočeš, da bo videti res fensi, solato postrežeš v ohrovtovem listu (seveda na krožniku ali v manjši skledici). Solata je pisana, okusna, nasitna in kar poka od vitaminov, antioksidantov in sploh. Vsaj čutit je tako:)

Danes imam pa še darilo za vas, dragi bralci. Nisem ga ustvarila, sem ga pa našla ... In to je - vic!

So, Beethoven arrives in heaven. He is met by all the Archangels, who show him the Heavens and all its splendour. Beethoven is quite amazed with everything. Michael then says 'It is time, O, Beethoven, for thee to meet Our Lord!' Beethoven then bows his head and enters God's Chamber. What does he see? BACH!

"OH MY!" - says Beethoven - "I KNEW IT! BACH IS GOD!"

"Nop" - says Michael - "That's God, alright... He just thinks he is Bach".

Tole je pa nekaj čudovitega, kar se ves čas rola v najinem stanovanju:

Hruškova pita za Valentinovo.

Kar nekaj moških poznam, ki ne marajo Valentinovega. Ker je to kapitalistično s****e. Indeed.

14. februar je postal dan sv. Valentina - no, Valentinov, saj je bilo svetnikov s tem imenom več - nekje konec 5. stoletja n.š.. Nihče od njih ni bil povezan z romantično ali erotično ljubeznijo - bili so vendar svetniki:) Legenda o Valentinu, ki se je uprl Klavdijevem zakonu in kljub njemu poročal mlade može (ki naj bi po zakonu ostali samski - bojevniki) - Make love not war;), se je razvila pozneje. Še prej, pri Rimljanih in Grkih, pa je bil februarski čas povezan s poroko in plodnostjo.

Kdaj se je praznik svetega Valentina začel povezovati z ljubeznijo? Draga wikipedija pravi, da v času Geoffreya Chaucerja, ki je napisal: "For this was on seynt Volantynys day/Whan euery bryd comyth there to chese his make." Če kdo ne ve, Chaucer je srednjeveški pesnik. Ah, Chaucer, zgodnji kapitalist ... Najstarejši pravi valentinov verz pa naj bi bil: "Je suis desja d'amour tanné/Ma tres doulce Valentinée..." Charlesa d'Orleansa iz 15. stoletja.


Bi se res odpovedali prazniku ljubezni, ker v trgovini pač prodajajo čokolado v obliki srčkov?

Da bi bila res anti-potrošniška, sem za valentinovo darilce mojemu T. ponucala le stvari, ki sem jih že imela doma. In so bile užitne vrste. Tako je nastala tale čudovita hruškova pita.

za "testo"
- 250 g prosene kaše
- 3/4 litra sojinega mleka z okusom vanilije
- 1/4 žličke soli
- žlica masla (ali kokosovega olja)

za nadev
- 5 hrušk
- 2 JŽ masla
- 2 JŽ rjavega sladkorja
- 4 stroki kardamoma
- sok pol limone

Hruškova pita.

Mleko s soljo zavreš, vanj vsuješ oprano proseno kašo. Ko je kuhana, vmešaš žlico masla. Proseno kašo predeneš v model za tart - jaz sem naredila zelo tanko dno, zato mi je precej prosene kaše ostalo (čisto fina malica:)). Dobro potlačiš z ovlaženo žlico.

4 hruške olupiš in narežeš na tanke krhlje. Na maslu (kokosovem olju) raztopiš sladkor (ne bo se ravno zares raztopil, vsaj ne zelo hitro), dodaš kardamomova semena in hruške. Pokapaš z limoninim sokom. Podušiš, da se hruške malo omehčajo in prepojijo z vonjem kardamoma (kakih 5 minut). Hruške naložiš na proseno dno, sproti odstranjuješ kardamomova semena. S tekočino, ki ostane v ponvi, zaliješ hruške. Iz pete, neolupljene, hruške izrežeš poljubno število srčkov. Pita naj malo odstoji, postrežeš pa jo z malce smetane ali vanilijevim sladoledom.

Veganski čokoladni mousse.

O Valentinovem imam kar precej za napisat, ampak zdaj bom samo delila svojo srečo (in recept) z vami. Sreča: moj recept za veganski čokoladni mousse je prejel drugo nagrado v nagradni igri na FB strani Barbarella.si!

Zelo se veselim čudovitih čokoladic, še bolj kot to pa me veseli veliko priznanje - Barbarella alias Barbara Radojlovič je avtorica čudovitih receptov in res slastnih fotk, zato mi je nagrada resnično v čast. Čeprav sem manjši čokoholik, je bila največja spodbuda za sodelovanje v tej nagradni igri pravzaprav možnost učenja neposredno od nje, prva nagrada je bila namreč Barbarellina delavnica. No, nikakor se ne pritožujem, mislim, da bo priložnost za delavnico že še prišla;)

Recept si preberite na tej povezavi.

Upam, da ste imeli super Valentinovo, pa četudi sami s sabo! Bolj kot to, da nam nekdo daje ljubezen, je pomembno, da jo znamo ustvariti, gojiti in širiti sami. Gojenje ljubezni nas ne more utruditi in razdajanje ne osiromašiti.

Naše srce je kot lonček kuhaj! <3

Levo je bolj fotogenična ajdova kaša z zelenjavo: s papriko in šampinjoni. Desno pa manj fotogenična z zeljem:)

Moj T. ima strašno rad razpredelnice. Ko se pojavi kakšna težava, mu vedno rečem: "A boš naredil razpredelnico?" Naredi pa jih ponavadi takrat, ko mu jaz tega ne predlagam. Jaz namreč nisem najbolj človek razpredelnic, čeprav se trudim razvijat to svojo stran.

Tako je bilo tudi, ko sva nekega dne imela poln hladilnik, praktično prazno denarnico za gospodinjske nakupe in - nič za jest. "Nič, kar bi se ponašalo z imenom hrana," bi zapisal Murakami (čeprav on je to napisal za situacijo, ko sta imela zakonca le malo masla, dve čebuli in par starih keksov - no, pri nama ni bilo tako).

Takrat se je T. odločil, da potrebujeva jedilnik, tako da bova vedno vedela, kaj jesti, v hladilniku bo tisto, kar potrebujeva, in nikoli ne bova metala hrane stran. Razpredelnico je T. poimenoval Hranoplan. Sprva je bilo strašansko težko izpolniti hranoplan (s prigrizki in smoothieji vred!), ampak - kakšno olajšanje! Nič več stanja pred polnim - ali praznim - hladilnikom in tuhtanja, kaj naj vendar skuhava, nič slabe vesti, ko ti zgnije pol kile drage obskurne zelenjave ... Hranoplana se sicer ne drživa kot pijanec plota, ampak bolj tako kot gimnazijec urnika - če nama res ni, potem raje improvizirava (beri: prešpricava kakšno stvar).

"Dost mam kvašenega testa."

Tako sva zadnjič, kdo bi si mislil, prešpricala pico. Na račun ajdove kaše z zelenjavo. Ja, na hranoplanu je bila pica, ampak T. je rekel: "Dost mam tega kvašenega testa."

Vprašala sem, če za delat ali za jest, pa je začudeno rekel: "Za jest."

"A naredim ajdovo kašo?"

"Ajdova kaša bo super."

Pomislila sem se na jed, ki me kdo ve zakaj spominja na Tibet (hm, menda je ajda prišla od tam nekje k nam, pa taka meniška je) - ajdova kaša z zelenjavo in predvsem veliko zelja. Zanimivo je, kako zelo različno ta jed izpade, odvisno pa je predvsem od kvalitete ajde, tofuja in zelja.

sestavine za meniško ajdovo kašo z zelenjavo:

1 skodelica ajdove kaše
2 skodelici vode
ščepec soli
majhen brokoli
2 korenčka
1/4 majhne glave zelja
1 čebula
1 tofu
kokosovo olje (hm, kakšni dve žlici vsega skupaj?)
sojina omaka (po filingu)
kajenski poper/čili in ingver

Ajdovo kašo popražiš, da zadiši, nato zaliješ z vodo. Ko zavre, soliš s ščepcem ali dvema soli. Lahko uporabiš tudi začimbno sol.
Tofu narežeš na kockice, popečeš na olju in zaliješ s sojino omako.
Zelenjavo nasekljaš na poljubno velike koščke, popražiš na kokosovem olju (zelje dodaš čisto na koncu), dodaš sojino omako, čili/kajenski poper in ingver, zaliješ z malce vode in dušiš. Tofu, zelenjavo in ajdovo kašo zmešaš skupaj.

Pirin kruh.

Ko sem bila še študentka, sem najbolj pogrešala pečico. Kruha skoraj nisem jedla, kar je bilo morda dobro zame, čeprav malce dvomim v to: saj se vendar reče dober kot kruh ... (samo ne tisti z E-ji in kdo ve čim, bi rekla). Na srečo je pri meni s študentskim statusom minil tudi status človeka brez pečice.

Odkar jo imava, vedno pečeva svoj kruh (razen, kadar dobiva tistega od ene ali druge mame, iz peči na drva oz. prave krušne peči), enkrat eden, enkrat drugi. In še nimava sivih las zaradi tega. Obstaja namreč en fool proof recept za pirin kruh in zdaj vam ga bom zaupala:

- 1 l pirine moke (litrsko merilno posodo napolniš do vrha)
- 4 ščepci soli (toliko, kot primeš med palec, kazalec in sredinec)
- 1/3 kocke kvasa ali en paketek suhega kvasa
- 3/8 l mlačne vode

V večji posodi zmešaš pirino moko s soljo, vanjo vmešaš nadrobljeni kvas (lahko ga tudi posebej raztopiš v manjšem delu predpisane količine vode, ampak meni čisto dobro uspe tudi brez tega). Dodaš vodo in dobro premešaš s kuhalnico. Ja, tega kruha se ne mesi. Testo prestaviš v pomokan model (v obliki kvadra) in po želji okrasiš s takimi ali drugačnimi semeni. Pokritega s krpo pustiš vzhajati kakih 30 minut na toplem (jaz ga dam na desko na ne prevročem radiatorju), pečico medtem ogreješ na 180°C. Pečeš točno eno uro. Ko je kruh pečen, ga zvrneš iz modela in zaviješ v krpo (ta trik mi je zaupala S., njej pa njena babica - tako bo kruh bolj hrustal). Preden režeš, počakaš, da se ohladi. Moja mama je bila pri tem zelo striktna, saj se je kruh, ki ga režeš še toplega, ponavadi bolj lepil in drobil ...

Tudi to je zeleni smoothie.

Eden mojih najljubših piscev je definitivno Murakami. Haruki, čeprav mi je tudi Ryu zelo pri srcu, še posebej s prvencem, pa čeprav je menda z njim začetnik t.i. drug and fuck literature, kar se ne sliši nevemkako privlačno, vsaj meni ne.

Pravkar berem Murakamijeve kratke zgodbe, izšle pod naslovom Slon izginja pri Kondorju. So ravno tako prijetno čudaške kot njegovi romani, berejo pa se bolj kot fragmenti, ne kot "prave" kratke zgodbe. Pri Murakamiju mi je tako všeč to, da ga vedno berem z nasmehom. Razen, kadar mi gre na jok ... In včeraj me je res presunil Mali zeleni stvor.


Majhni stvori me vedno ganejo. Tale mali zeleni stvor je bil še posebno ganljiv - resda na tak spooky način, a res si ni zaslužil take krutosti. Potem sem še sanjala o tem, kako krute in usodne so lahko besede. (Zjutraj pa prebrala, da je Foucault razumel izjave kot dejanja - moram še ugotoviti, kako točno.)

No, pa k lažjim in svetlejšim stvarem, a ravno tako zelenim po svoji pravi naravi! Zeleni smoothie ni vedno zelene barve - ni barva tista, ki določa njegovo zelenost:) Torej: ena zimska zelenjava, kot je rdeče-vijolično-zeleni radič (iz Istre), in ena poletna poslastica, kot so gozdni sadeži, in še ena uvožena reč, kot je banana, naredijo v blenderju eno tako fino vijoličasto mešanico - prikriti zeleni smoothie za tiste, ki se zelene bojijo. Juhej!

velik šop očiščenega radiča
velika pest zmrznjenih gozdnih sadežev
1 zrela banana
malo limone (po želji)
žlica medu (po želji)
3-4 dcl vode

Veselo poblendaš in uživaš v globoko vijoličasti barvi!

Fadž ni bližnjevzhodna, ampak prejkone čisto zahodnjaška sladica.

Ko je človek brezposeln, mu takšne stvari, kot je Prešernov dan, nekako uidejo s koledarja, in zato namesto Prešernovih kroglic naredi čisto navaden ameriški fadž (fudge). No, ne čisto navaden. V Sloveniji namreč ne moreš kupiti nečesa, kar se prodaja kot "double cream" in ima 38%, 48% ali še več % maščobe. Naša smetana ima pač svojih 35%, zato se tudi obnaša drugače ... Recepti za čokoladni fadž se vedno končajo z " ... in potem fadž narežeš na kvadratke". Slovenski fadž se ne strinja. Slovenski fadž je jed na žlico.

A za to ni kriva le smetana, ampak tudi moja svojeglavost. Recept sem upoštevala le napol - vročega fadža namreč nisem stepala, ker se mi je zdelo, da to pa res ne more ničemur koristit. ZMOTA! Če ne zaupaš receptu, preveri na wikipediji. Tam ti povejo, zakaj moraš fadž stepati - da se strdi ... in wikipediji pač verjamem.

Poleg tega sem za ta ubogi fadž uporabila navadno jedilno čokolado. Zato ima okus po jedilni čokoladi, namesto po fadžu. Kljub vsem napakam pa je T. z blaženim izrazom izjavil, da je fadž neverjetno dober.

Naučila sem se torej:
- vsak recept preveri na wikipediji
- ne uporabljaj jedilne čokolade, ker ima potem vse isti okus - kot v menzi
- če ne veš, kaj pričakovati, si vseeno lahko prijetno presenečen

Recept za en tak slovenski fadž:

- 250 ml sladke smetane
- 100 g nasekljane temne čokolade
- 100 g nasekljanih oreščkov (lešniki, mandlji)
- 30 g masla
- 100 g sladkorja
- 2 žlici medu
- vanilija


Vse skupaj, razen oreščkov, raztopiš na malem ognju. Ko zavre, dodaš oreščke, nato odstaviš in stepaš. Ko se malce ohladi, vliješ v model in počakaš, da se strdi. Narežeš na kvadratke. V originalnem receptu je bilo več kot 2x toliko sladkorja, kar je povsem odveč. Še tale količina je prevelika za moj okus ...
Če ne rata trdo, ampak je kot en tak težek mousse z oreščki, lahko vedno zatajiš njegovo pravo ime;)

Mimogrede, za nekatere bolj olikane, a jezne, Američane je fudge nekaj takega kot za nas pismo - namesto f**k rečejo pač fudge.

Pisane dobrote iz Fresh for you.

Z grupo TMT rojstne dneve praznujemo tako, da jemo v restavraciji po izbiri slavljenca, ki pa mora biti presenečenje in nekaj posebnega. T. nas je tokrat razveselil s presno restavracijo v Portorožu z imenom Fresh for You, ki je prva takšna restavracija v Sloveniji.



Menu:
- kreker z namazom iz oreškov
- zeleni smoothie
- čudovite solate
- glavna jed z gobami in zrezkom iz semen, paprike, čebule in timijana
- sveže stisnjeni sokovi
- tris sladic (bananin sladoled, jabolčna sladica in čokoladna tortica, imena sem pozabila)



Po predjedi smo se hecali, da bomo še eno rundo celega kosila, a smo bili po glavni jedi tako zelo siti, da smo še celo sladice naročili v le polovični izvedbi, kar nam res ni podobno:) Za slabih 20 EUR se torej lahko do sitega naješ zdrave, sveže, okusne in tudi na pogled izjemno privlačne hrane. Mene sta najbolj očarala zrezek iz semen in čokoladna tortica, ki je prekašala vse pečene čokoladne torte, kar sem jih poskusila.






Ker se tako redko vidimo, smo se morali še obdarovati z novoletnimi pozornostmi. Tokrat so morala darila biti "ne iz trgovine". To je bilo moje darilo - rožlada:

Rožladna domača darila.

Vikend je bil tudi v Istri čudovit, sončen, topel in zvončkast. Ja, pri sosedovem hrastu že cvetijo zvončki. Dobila sem nekaj čudovitih komentarjev na svoj blog, hvala vam, res mi veliko pomeni.

Čudovita zelena Istra.

To je bil tudi vikend intenzivnega razmišljanja, a na koncu se izkaže, da je tisto, kar te premakne v resnici nasmeh neznanega otroka, izgubljena živalca in odločitev za ne-cinizem. Še posebej slednja je tako zelo pomembna, da jaz preprosto nimam besed za to.

Žive barve in okusi.

Imajo pa jih drugi, in te so se mi vsilile kar same, ko sem razmišljala, kako naj ubesedim ...

Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš - SENCE.
(Pavček)

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč zvon ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. (1 Kor 13, 1-8a)


Misel vodi vse stvari,
misel jih rodi in oblikuje.
Če človek poln zlih misli
govori ali deluje,
trpljenje mu zato sledi
kot voz kopitom vpreženega vola.

Misel vodi vse stvari,
misel jih rodi in oblikuje.
Če človek dobrih misli
govori ali deluje, sreča vedno mu sledi,
kot senca ga nikoli ne pusti.
(Dhammapada)

Tu in tam se pojavi kak dan, ko si človek - še posebej, če je ženskega spola - res želi rožlade. In ker je rožlada zelo draga, sem si jaz svojo naredila doma, po temle receptu za rožičevo čokolado s praženimi mandlji in lešniki.

Količino rožičeve moke sem povečala, dodala tudi kakav, namesto mandljev pa so bili samo lešniki. Kar mi pri tej rožladi ni všeč, je velika vsebnost mlečnih zadev. Naslednjič bom mleko v prahu nadomestila s sojinim. In upam, da bom izbrskala kje kakavovo maslo ... ;)

Pirini cappelletti s korenčkom.

Se vam zdi, da je nekatere jedi enostavno nemogoče narediti doma? Stavim, da so za večino ljudi to tudi testenine. Zame so gotovo bile. Na srečo govorim v pretekliku. Danes sem se, kljub slabemu počutju, spopadla s testeninami. In to ne katerimi koli, ampak s cappelletti.

Dolgo sem premišljevala, s čim bi jih polnila. Od možnih opcij me še vedno zelo mika ohrovtov pesto, ampak ni se mi dalo v trgovino, kaj šele na tržnico. Doma pa praktično samo korenček ... Torej bodo korenčkovi cappelletti!

Testo:
- 100 g presejane pirine moke
- 100 g bele moke
- ščep soli
- 1 jajce
- malo mrzle vode
- par kapljic oljčnega olja

Nadev:
- 2 korenčka
- pol čebule
- listi zelene (sušene za dober ščepec, za svežo pa po občutku)
- sveže mleti poper
- sveže mleti koriander
- kajenski poper
- dober ščepec solnega cveta z algami
- 1 čž oljčnega olja

Presejano pirino in belo moko zmešaš skupaj s soljo, v sredino narediš jamico in vanjo ubiješ jajce. Dodaš malce mrzle vode in po želji nekaj kapljic oljčnega olja. Zamesiš trdo testo, ga pokriješ ali zaviješ v vrečko, pustiš 30 min do 1h na hladnem.

Medtem očistiš in po potrebi ostrgaš korenček, ga narežeš na manjše kose. Čebulo nasekljaš. Oboje skupaj daš kuhat v malo vode (toliko, da komaj pokrije zelenjavo). Ko je korenček že mehak (po kakšnih 15 minutah), dodaš vse začimbe in kuhaš, dokler vode skoraj ne povre (previdno! če vsa povre, se bo korenje zažgalo in to se kar rado zgodi). Odstaviš, dodaš 1 čž oljčnega olja in zmiksaš s paličnim mešalnikom. Pustiš, da se malo ohladi.

Testo za cappellette razdeliš na tri dele in vsakega na tanko razvaljaš na pomokani površini. Pretiravati pa tudi ni treba, saj se pretanko testo hitro raztrga. Vsako plahto testa razrežeš na čimbolj podobne kvadratke s stranico cca 5 ali 6 cm. V sredino vsakega kvadratka daš za lešnik ali še manj korenčkovega nadeva. Cappellet zviješ od kota proti sredini in zlepiš krajca skupaj.

Cappellette lahko zamrzneš, lahko pa kar takoj skuhaš. Sveži so kuhani v manj kot 3 minutah! Lahko jih še malce podušiš na maslu. Postrežeš s pekorinom ali parmezanom ali s čim bolj zanimivim. So dokaj blagega okusa, zato za zraven ne priporočam radiča z bučnim oljem in čebulo, ampak raje kaj bolj nežnega.:)

Dobro je imeti vzornike - to so pravzaprav učitelji, in to zastonj. Kažejo ti smer, v katero bi rad šel. Zelo skromno priznam, da je moja vzornica, vsaj v kuhobloganju, Béa, avtorica La Tartine Gourmande, ki sem jo že omenila. In danes sem ugotovila, da imava nekaj skupnega. Enako skledico iz Ikee, namreč:)

Odkritje me je neznansko razveselilo. Kot če bi recimo pred 15-imi leti ugotovila, da Melanie C je svoje mueslije iz čisto enake skodelice kot jaz. O ja, jaz in moja vzornica imava nekaj definitvno skupnega. Tista skledica na levi je njena, na desni pa moja. Ja, enaki sta:) Njene fotke so seveda neskončno lepše ... kar je čisto dobra stvar. Zato pa je vzornica.

Drage bralke, bralci, kdo so pa vaši vzorniki? Blogerski in sicer?

Zeleni smoothie za dva.

Včeraj me je na tržnici spet zadel šok. Za pol kile listja (zelenega in rdečega, motovilca in radiča) sva plačala 8 EUR. Za kosilo za dva v špar restavraciji, na primer, bi dala malce manj ... Kila motovilca pa bi bila 12 evrov. Zeleno zlato, ha? Luksus zame.

Ampak: včeraj je bil 1. februar. In simpatičen fant nama je brez dlake na jeziku povedal, kaj od zelenja je domače, kaj pa ne. Radič štrucar, en tak rdečkast radič in motovilec. Mogoče še kakšna druga reč, ki me ni tako zanimala.

Nekaj dni prej sem pristala na predstavitvi izdelkov velike firme, ki prodaja prehranska dopolnila z skorajda čudežnimi lastnostmi. Fantje in dekleta so izračunali, koliko nas stane zajtrk. Da bi pokazali, da njihov shake iz velikega belega plastičnega lonca stane približno toliko, kot običajen zajtrk, je pa poln vsega dobrega, kar telo potrebuje. Ta normalna cena naj bi bila 1,50 evra.

Koliko pa stane en tak običajen zelen smoothie iz februarskega motovilca? Pa poglejmo.
- cca. 30 g motovilca - 0,36 EUR
- 1 banana - 0,20 EUR
- pol limone - 0,20 EUR
- 1 ČŽ medu - težko rečem, recimo da kakih 0,10 EUR
- 3 dcl vode - manj od 0,01 EUR
_______________________________________
4,5 dcl zelenega smoothieja - cca. 0,86

Skoraj pol litra zelenega smoothieja nas torej stane 86 centov. Lahko zaokorožimo na 1 EUR, recimo, da smo malo bolj radodarni pri zajemanju motovilca. Februarja. Ne gre nam tako slabo.

T. mi je pravkar pokazal en res posrečen spot!