Kaj se je zgodilo z lepo besedo? Kot otrok sem pogosto slišala pregovor "lepa beseda lepo mesto najde" in napotek "če nimaš kaj lepega za povedat, bodi raje tiho". Ampak internet je drugačen svet. Seveda lahko najdete tudi v tem svetu enklave prijaznosti in lepih besed, večinoma pa je to džungla/ divji zahod, kjer ima vsako mnenje veljavo in kjer so vsi lahko sodniki.
Ko sem nazadnje hotela svoji sicer zelo prijazni in precej vljudni deklici spomniti, da "če nimaš kaj lepega za povedat, bodi raje tiho", sem naletela na nepričakovan odpor, pa ne od njiju, temveč od nekaterih soudeležencev pri mizi. "Otroci so pač iskreni, povejo tako kot je", "otroke boš vkalupila v dolgočasne ljudi", "če ti otrok reče kaj, kar je težko slišati, moraš delati na sebi (ne na vzgoji otroka, kot se zdi)". Naj povem, da nimam nič proti otroški iskrenosti, da si ne želim vkalupiti otrok, in ja, "delati na sebi" je tudi treba.
Kaj je pravzaprav iskrenost? Je to nefiltrirano izražanje vsake misli, ki se ti porodi, brez ozira na to, ali je njeno izrekanje koristno, prijazno in sploh v resnici resnično? Na misel nam pride sto tisoč stvari, nekaj so vsiljene misli od kdo ve kod, nekaj podobe iz kulture, ki jo konzumiramo, nekaj najbrž samo igranje možganov, ko jim je dolgčas, pa še vse mogoče variacije. Če bi jaz resno jemala vsako misel, ki se mi pojavi, me že davno ne bi bilo več tukaj, in najbrž enako velja za marsikoga med vami. Da bi bila misel, samo zato, ker se pojavi v tvoji glavi, pomembna, preprosto ne more biti res.
Bom otroke vkalupila, če jih naučim, da ni primerno biti neprijazen in da njihove besede lahko prizadenejo? Če bo to kalup, bo to kalup prijaznega vedenja in uvidevnosti, ki po mojem mnenju ni ravno napačen. Veliko bolj se bojim kalupov nebrzdane potrošnje, pasivnosti, brezbrižnosti, sovraštva do drugega in drugačnega, vlog žrtve, pa tudi popolne nevkalupljenosti, razlivanja identitete, zmedenosti glede temeljnih vrednot, skratka - kaosa.
Da je treba delati na sebi nedvomno drži, je pa ta nasvet dvorezen meč. Po eni strani z njim jemlješ nase vso odgovornosti za svojo dobrobit, kar pomeni, da nisi pasivna žrtev in imaš moč nekaj spremeniti - vsaj svoje dojemanje, če že ne samih okoliščin, in iz tega (morda) sledi tudi sprememba v materialnem svetu. Po drugi strani pa takšen pristop zunanje okoliščine (ljudi, korporacije, države), odvezuje vsake odgovornosti - te lahko počnejo karkoli; vsak človek je težak, kolikor lahko nosi. Poleg tega pa: ali ni treba tudi "delati na" otrocih? Ali pa morajo nemara počakati, da bodo odrasli in si bodo lahko sami predpisali (ali pa jim bo kakšen dobronamernež v bližini), naj delajo na sebi?
Pa vi, bi se raje družili z ljudmi, ki imajo manire in so nekoliko uvidevni do vaših čustev, ali bi raje dobili na vsaki kavici s prijateljico še krožnik "cold hard truth*"?
*na primer: "Živjo, kako si? Blazno podočnjakasta zgledaš. In ta pulover je res brca v temo, a maš to od dedka? V bistvu se mi sploh ni dalo dobit s tabo, raje bi gledala Friendse, sam te nisem hotla užalit."
Jaz bi raje kot hladno in trdo resnico dobilo tole hladno in kremasto mehko presno tortico, pa kakšno prijazno besedo. Recept za spodnjo torto je bil pred dvema letoma objavljen v reviji Preprosto.
Praznična presna torta
Naj povem, da torte niso moja najljubša sladica (šokantno, vem), in tudi nisem najbolj vešča v pripravljanju in krašenju klasičnih tort. Se pa glede tega prav nič ne sekiram. Presne torte so mi ljubše, tako po okusu kot po preprostosti priprave (če le imaš blender), da o počutju po tem, ko jo poješ, niti ne začenjam.
Sestavine
100 g datljev
100 g orehov pekan
Pol žličke začimb za medenjake
Ščep soli
200 g indijskih oreščkov
200 g indijskih oreščkov z brusnicami
50 g suhih brusnic
100 g kokosove maščobe, stopljene
6 žlic agavinega sirupa
100 g zamrznjenih malin
Za okrasitev: mak, matcha prah, suhe čajne vrtnice, zamrznjene maline ...
Postopek
Indijske oreščke in brusnice namočimo v vodi čez noč. Posebej namočimo še datlje.
Model za mini torte namažemo s kokosovim oljem. Vodo odcedimo od datljev in prihranimo za pozneje. Datlje izkoščičimo in v zmogljivem mešalniku zmešamo z orehi in začimbami, da dobimo gladko zmes. Po potrebi dodamo nekaj vode od namakanja datljev, da mešalnik lažje steče, vendar čimbolj varčno. Zmes damo v pomaščen model in jo z vlažnimi prsti pritisnemo ob dno modela, da se povsod enakomerno razporedi. Tako dobimo tortno podlago. Postavimo v hladilnik.
Od indijskih oreščkov in brusnic odcedimo vodo in jih skupaj z agavinimi sirupom, malinami in stopljeno kokosovo maščobo zmešamo v gladko kremo. Kremo s pomočjo silikonske lopatke namažemo na pripravljeno tortno podlago. Torto pokrijemo s folijo in postavimo v zamrzovalnik. Nekaj ur pred postrežbo jo vzamemo iz zamrzovalnika in okrasimo z makom, vrtnicami, matcho … Tik pred postrežbo na torto naložimo še zamrznjene maline - tako bodo ob postrežbi videti, kot da jih je prekrilo ivje ...
Nisem se še čisto odločila, kaj bomo (poleg obvezne potice moje mame) še imeli na praznični mizi. Vi že veste? Povejte mi v komentarju spodaj!
