Ko sem bila majhna, sem pogosto sitnarila mami, naj kaj spečemo, in skoraj vedno mi je ustregla. Eno izmed peciv, ki smo jih največkrat pekle (z mamo in sestro), je bilo domači prijatelj. Kako posrečeno ime, kajne? Ko si spekel domačega prijatelja, se ti je zdelo, da se bo gotovo kakšen prijatelj kmalu pojavil na vratih in življenje bo v trenutku bolj razburljivo.


Seveda tudi moji deklici gnjavita mene, naj kaj spečemo, pa sem se spomnila na tegale domačega prijatelja. Na en posebno dolgočasen zimski dan sem prosila mamo za recept in poslala mi je fotko, ki je nisem znala dešifrirati, zato sem recept poiskala na Kulinariki in ga malce priredila po svoje.

Kot ponavadi sem zmanjšala količino sladkorja in del moke nadomestila s polnovredno. In potem sem poskusila še s skrivnimi sestavinami, hihi. Tale rezultat je sila njamsi.

Domači prijatelj

3 bio jajca
lupina ene bio pomaranče
sok pol pomaranče
1 žlica amaretta
100 g trsnega sladkorja
1 zavojček vanili sladkorja
200 g bele moke
1 žlička pecilnega praška
100 g polnovredne moke
100 g rozin
100 g orehov

Jajca žvrkljaš v večji skledi, dodaš ostale sestavine in dobro premešaš z žlico. Testo bo dokaj vlažno, ampak kar brez panike.

Z vlažnimi rokami iz testa oblikuješ 2 štruci in ju položiš na s peki papirjem obložen pekač.

Pečeš 40 minut na 160 °C.

Še vroče razrežeš z nožem za kruh na rezinice debeline približno 1 centimeter, zložiš na pekač in daš v ugasnjeno, še toplo pečico za 15 minut. Shraniš v stekleni dozi s pokrovom. Najboljši so seveda prvi dan, a v zaprti škatli zdržijo še kar nekaj časa.

Kaj počnete v teh zimskih dneh?

Jaz ... kvačkam. No, učim se kvačkati, bo bolj pravilen izraz. Zaenkrat sem uspešno naredila dva ponesrečena trakova za ušesa (oba sem hotela narediti za Lumpiko, pa je eden prav Tadeju, drugi pa meni, ahem) in eno prijemalko, s katero moraš biti zelo previden, da se ne opečeš, ker ima prevelike luknje. Pa vrtnico, ki je pravzaprav hotela biti šal. In še nekaj razdrtih stvari:) No, na srečo se znam smejati sama sebi in me volja do kvačkanja še ni spustila. Imate kakšen nasvet, morda kak knjižni predlog? Zaenkrat se držim bolj tutorialov na You Tubeu, tako da slovenskih izrazov niti ne poznam, morda bi bilo dobro, da si kaj preberem v slovenščini. Sem kar malo obsedena s tem novim hobijem:)

Kvačkanje dokazano zelo sprošča in pomirja ter nasploh dobro vpliva na človeka, in tudi jaz, ki še nič ne znam, lahko to potrdim - boljše je od reševanja križank, ki sem si ga prej predpisala;) Pa še zelo hyggično početje je, in zima je sploh najboljši čas za to.

Najbrž ste se že zaleteli v pojem hyggeja? Lahko bi mu rekli danski joie de vivre ali umetrnost uživanja v življenju - predvsem v malih, vsakdanjih stvareh.  Opaziti in negovati udobnost, sproščujoče rituale in  ceniti vsak trenutek. Na to me je spomnila in opomnila knjiga Hygge Louise Tomsen Britts (ki je že druga knjiga v slovenščini na to temo).

Na en zelo hyggičen dan, ko je bil naš dom lepo pospravljen in smo s puncama gledale staro francosko revijo za ustvarjanje Marie Claire Idees (to je tudi eden mojih hobijev, gledanje starih freancoskih in britanskih revij za dom in ustvarjanje, če jih imate doma in vam ne vzbujajo radosti, jih posvojim;)), smo naletele na tale preprost in zelo francoski recept za rochers a noix de coco. Zahteval je le 4 sestavine in vse smo imeli doma, tako da sem jih lahko kar tako mimogrede spekla in z njimi pričakala sosedo in njena dva mala čižka, ki so rdečih lic prišli peš čez zasneženo njivo na obisk. Najmlajša mi je takoj upihnila svečke na mizi in hyggičnost za kakšno stopinjo zmanjšala, pa se ni nič poznalo, rdeča lička so prav tako razsvetlila prostor. Evo, to je hygge. Če si tega želite več ali pa vam ni čisto jasno, o čem govorim, preberite knjigico Hygge, Danska umetnost srečnega življenja. In če se vam samo lušta francoskih kokosovih kekskov, sem vam prevedla recept.

Francoski kokosovi poljubčki - rochers a la noix de coco

2 beljaka malih eko jajc ali 4 žlice aquafabe - za vegansko verzijo*
ščep soli
60 g sladkorja z vanilijo
90 kokosove moke (naribanega kokosa)
 
 Beljak s ščepcem soli 1 minuto mešaš z mešalnikom ali metlico, da se nekoliko speni (ne potrebuješ snega), vmešaš sladkor in kokos. Nastati mora gosta, a ne ravno trda zmes iz katere se bo dalo oblikovati kekse - rocherje. Če je masa prevlažna (če so bili uporabljeni beljaki večji, npr.), dodaš še malo kokosa.

Zmes zajemaš s čajno žličko, z drugo čajno žličko pa jo polagaš na pekač, obložen s peki papirjem. Z navlaženimi prsti oblikuješ v piramidalno ali kapljičasto obliko.

Pečeš na 180 °C 15-20 minut oz. toliko časa, da se zlatorjavo obarvajo po robovih, v notranjosti pa morajo biti še malce mehki.

Pustiš, da se ohladijo na pekaču. Po želji potreseš s sladkorjem v prahu.


* Naredila sem tudi vegansko verzijo, v kateri sem uporabilo čičerikino slanico - aquafabo. Postopek je enak, le da izpustimo sol, saj je čičerikina tekočina iz pločevinke/kozarca ponavadi že slana. Več o aquafabi preberite tukaj.

Tile ingverjevčki so na las podobni medenjakom. Pomarančna lupina in sok sta tista pika na i, ki jih naredi res slastne. Meni krašenje ne gre tako dobro od rok, kljub temu pa se pri njem strašansko zabavam. A niso ljubki in old school? Nekaj nostalgičnega je na njih ... Predvsem pa odišavijo hišo s pravim vonjem praznikov!

Veganski ingverjevčki

150 g pirine moke
100 g bele moke
1/2 žličke pecilnega praška
1 žličko sode
1/2 žličke cimeta
2 žlički ingverja v prahu
1/2 žličke muškatnega oreščka
1/2 žličke klinčkov
lupina 1 bio pomaranče
80 g kokosovega olja sobne temperature
80 g sladkorja muscovado
1 zavojček vanili sladkorja
50 ml svežega pomarančnega soka
100 ml melase

V veliki skledi zmešaš vse suhe sestavine.

Z mešalnikom vmešaš kokosovo olje, sladkor in melaso. Dodaš pomarančni sok. Vse skupaj primešaš suhim sestavinam in zgneteš testo.

Testo naj zavito v folijo počiva 2 uri v hladilniku. Potem ga razvaljaš na pol centimetra debelo in izrežeš željene oblike. (Ali zamrzneš cel kos razvaljanega testa).

Pečeš 10 minut na 180 °C.

Po želji okrasiš z royal icingom.

Veganski "royal icing" z aquafabo

45 ml aquafabe - čičerikine slanice
250 g sladkorja v prahu
po želji nekaj kapljic limoninega soka

Iz konzerve/kozarčka čičerike skozi cedilo odliješ slanico v skledo. Miksaš, da postane penasta, potem postopoma dodajaš sladkor v prahu, dokler ne nastane sijoča, lepljiva "pasta" (10 minut). Uporabiš takoj ali spraviš, pokrito s folijo (zrak ne sme zraven).

V kuhanju in peki veliko bolj uživam, če lahko eksperimentiram. Zato nimam stalnega repertoarja prazničnih sladic, čeprav moram reči, da so mehki medenjaki skorajda obvezni. Letos sem se poigrala z "mrvicami matere narave", zelenimi bučnimi semeni in rdečimi goji jagodami. Rezultat so presenetljivi keksi, ki nosijo s sabo precej neobičajen okus za kekse: kislost. Ta je rahla, a je tam. Ker so tako drugačni, in zaradi čokolade in svoje barve zgledajo prav luksuzno, so po mojem super dodatek prazničnemu krožniku piškotov (mojega je naredila Hana Karim). Me prav zanima, kakšni se bodo zdeli vam!

Funky keksi z goji jagodami in bučnimi semeni

170 g bio masla ali veganske margarine sobne temperature
120 g trsnega sladkorja
2 žlici jabolčne čežane
1 žlica chia semen
250 g bele moke (pol je lahko pirine)
ščep soli
60 g mletih bučnih semen
60 g fino nasekljanih goji jagod ali brusnic

200 g jedilne čokolade
žlica mletih bučnih semen
žlica nasekljanih goji jagod/brusnic






Maslo ali margarino vmešaš s sladkorjem s pomočjo mešalnika. Dodaš jabolčno čežano in chia semena.

Moko v veliki skledi zmešaš z bučnimi semeni in goji jagodami/brusnicami.

Mešanico moke in masleno mešanico združiš in zamesiš testo. Testo na pomokani površini razdeliš na pol in iz vsake polovice oblikuješ štruco. Štruci zaviješ v prozorno folijo za živila in daš za nekaj ur v hladilnik (ali naravnost v zamrzovalnik za poznejšo uporabo).

Ko se testo dodobra ohladi, ga narežeš na rezine in jih naložiš na pekač, prekrit s peki papirjem.

Pečeš na 180 °C 12-14 minut oz 2 minuti dlje, če je bilo testo v zamrzovalniku. (O shranjevanju keksov v zamrzovalnik preberi tukaj).

Čokolado stališ (v bain-marie, v mikrovalovki ali na malem ognju ob stalnem mešanju).

Ko se ohladijo, jih pomočiš v staljeno čokolado in posuješ s preostankom nasekljanih brusnic/goji jagod in mletimi bučnimi semeni.

Letos so me zamikali mehiški poročni keksi, ki sem jih videla na The Kitchn. Preverila sem nekaj receptov, potem pa izbrala tistega od New York Timesa. V originalnem receptu sicer ni čilija, a ker sem ravno brala, kako zdrav je čili in ker me vse, kar je mehiško, spominja na čili*, sem ga po navdihu nekaj dodala v maso. Meni je bilo super, čili je fino uravnotežil sladkost in maslenost teh super rahlih keksov, ki so takoj postali moji najljubši (resno, to ni samo blogersko hvalisanje).

Orehovi super rahli keksi s čilijem

originalni recept: New York Times

60 g orehov
120 g sladkorja v prahu
ščep soli
220 g bio masla, nakockanega
1 sladkor z vanilijo
250 g moke
ščep čilija
sladkor v prahu za posipanje








Orehe, sladkor, vanili sladkor, čili in sol daš v multipraktik in fino zmelješ. Maslo dodaš v multipraktik in mešaš vse skupaj, da nastane gladka masa. Postopoma dodajaš moko in jo vmešaš s pulziranjem.

Iz testa oblikuješ kroglo, jo zaviješ v folijo ali vrečko za zamrzovanje. Postaviš v hladilnik za 1 uro.

Testo zajemaš s čajno žličko in oblikuješ kroglice.

Kroglice zamrzneš na peki papirju, tako da se ne dotikajo med sabo. (Vsaj 1 uro v zamrzovalniku).

Pečeš 17 minut na 180 °C.

Kekse ponudiš posute s sladkorjem v prahu.

Tile keksi so idealni za pripravit vnaprej in shranit v zamrzovalniku. Več o zamrzovanju keksov sem napisala tule.

*Ja, polna sem stereotipov in ne gojim pretiranega strahospoštovanja do nobene tradicije, se opravičujem, dragi Mehičani, rada vas imam.

Moja tašča že na začetku decembra speče goro, ampak res goro, keksov vseh vrst. Poleg praznikov sta namreč v decembru še dva rojstna dneva. To pa seveda pomeni, da vsi jemo kekse  v e s   d e c e m b e r. Kar seveda ne zveni slabo, a vsi vemo, kam to pelje, kajne? Do tega, da nam za dejanske praznike nič ne bo ostalo! (Okej, so še drugi problemi pri tem, pa pustimo te za januar:))

Ker je bila zadnja štiri leta vsa hiša ves mesec polna keksov, sem se jaz izogibala peki. A letos me je premamilo, moram tudi jaz kaj speči, mislim, kaj se to pravi, kulinarična blogerka, pa nima enega svojega keksa za ponudit? Skregano s koroškim blogerksim bontonom, če ne že s kmečko logiko.
Zdelo se mi je, da se gotovo da kekse tudi zamrzniti, kar bi bila elegantna rešitev, zato sem se lotila googlanja, kar je itak eden mojih najljubših hobijev. Res je, kekse se da zamrznit. Že gotove, seveda, a tudi "skoraj gotove", kar je še posebej fina možnost, saj imaš tako ves čas na dosegu roke, a na varnem v zamrzovalniku, čisto sveže pečene kekse, le dobrih 15 minut stran (kar je ravno dovolj daleč, da jih ne odmrzneš ob nenadnem napadu lakote, in dovolj blizu, da se jih lotiš, če se pojavijo nepričakovani obiski).



Dobro se zamrznejo (vsaj) 3 tipi keksov:

- kroglice ali kepice testa (keksi s čokoladnimi koščki, ovseni keksi, nakupčkani pirini keksi, Pfeffernussen, ...)
- plošče testa za izrezovanje (medenjaki, ingverjevčki, ...)
- štruce testa za narezane kekse (biscotti, drugačni keksi s čokoladnimi koščki,...)

Postopek je simpl.

Keksi iz kroglic/kupčkov

Pripraviš testo po izbranem receptu, oblikuješ kroglice ali z žličko nalagaš kupčke testa na pekač s peki papirjem. Ni treba, da so toliko narazen, kot kadar gredo takoj v pečico. Daš v zmrzovalnik za vsaj 2 uri oz. toliko časa, da so kroglice/kupčki povsem trdi. Nato jih shraniš v vrečko ali škatlo za zamrzovanje in skriješ na varno v zamrzovalnik.

Ko si zaželiš sveže pečenih keksov, jih samo vzameš iz zamrzovalnika in razporediš na pripravljen pekač. Pečeš v primerno ogreti pečici (glej posamezen recept, ponavadi 180 °C), a nekoliko dlje, kot piše v receptu (2-3 minute).

Keksi za izrezovanje

Pripraviš testo po receptu do točke, preden ga razvaljaš. Testo prestaviš na peki papir in na primerno debelino razvaljaš direktno na peki papirju. Peki papir potegneš na velik pekač. Testo pokriješ s folijo za živila in na pekaču prestaviš v zamrzovalnik za 2 uri ali čez noč. Ko je povsem trdo, ga dobro zaviješ v foliko za živila in previdno shraniš, da se ne zlomi.

Ko si zaželiš keksov, vzameš ploščko testa iz zamrzovalnika, jo odviješ in postaviš na pomokano delovni površino. Počakaš 5-10 minut, da se nekoliko odtaja - toliko, da lahko izrežeš piškote. Potem nadaljuješ po receptu, času peke pa dodaš minuto ali dve.

Keksi iz štruce

Testo pripraviš po izbranem receptu, nato ga razdeliš na dva dela (če je testo iz 250 g moke; če je večja količina, raje na primerno več delov), ki ju oblikuješ v štruci/valja. Vsakega posebej zaviješ v folijo za živila in shraniš na ravni podlagi v zamrzovalniku.

*Če želiš čimbolj pravilen valj, ga najprej malo ohladiš v hladilniku, nato pa skupaj s folijo z dlanmi zvaljaš v čimbolj pravilen valj, in ga šele nato prestaviš v zamrzovalnik.

Ko si zaželiš keksov, vzamneš eno, dve, tri štruce iz zamrzovalnika, odviješ in počakaš 5-10 minut, da se testo nekoliko zmehča. Narežeš na rezine in pečeš 2-3 minute dlje, kot zahteva originalen recept.



Poznate tudi v kakšen trik, kako zamrzniti kekse? Se vam zdi večja težava, da se keksi pojedo pred prazniki, ali napeči dovolj keksov? Ali morda s tem nimate nobenih težav? ;)

P.S.: v naslednjih dneh lahko pričakujete 3 nove recepte za keksiče.

Objava je nastala v sodelovanju z Bosch Slovenija, od koder prihajamoj dragi hladilnik  Serie 6 KGN49AI22, ki mi je s svojim velikim in zmogljivim zamrzovalnikom pomagal pri ustvarjanju teh keksov za vas. Hvala, ker podpirate znamke, ki omogočajo delovanje Uglašene kuhinje.

Ko sem bila v OŠ, je bilo grozno popularno, da smo si govorili "ostani takšna, kot si" in razne izpeljanke tega. Ne vem, ali je to nekaj, kar se pač počne v OŠ ali pa je bila takrat nemara vsesplošna klima taka, da se je to pač govorilo. Ko sem zapustila OŠ, sem to floskulo slišala manjkrat, in bila sem prav olajšana, ko mi je enkrat ena bejba na kosilu rekla, da ji grejo na živce ljudje, ki so tako obožujoče zadovoljni s tem, kar so - zakaj pa ne bi bilo dobro, da se spremeniš? Nenazadnje smo ljudje bolj nagnjeni k temu, da se spreminjamo na boljše kot na slabše (čeprav to lahko pomeni, da smo za nekoga in do koga slabši, ker se z nami pač tudi odnosi spremenijo).




V zadnjih letih sem večkrat naletela na ravno obratno logiko, češ, nikoli se ne nehamo izboljševat, nikoli ne smeš bit zadovoljen s tem, kakšen si, ker si vedno lahko boljši. Obe logiki je pravzaprav lahko sprejeti, težko pa je iz njiju povleči tisto dobro, kar nosita v sebi. Ker sta formulaciji preveč enostavni in črno beli, se nam zlahka zgodi, da postanemo a) z vsem zadovoljni, leni in naduti, saj smo že dovolj dobri ne glede na vse; b) z vsem nezadvoljni, zlovoljni, deloholiki ali paralizirani od vsega, kar ni tako, kot bi moralo biti.



Šele pred kratkim se mi je posvetilo, kar vas večina najbrž že ve, ampak moram deliti s tisto manjšino, ki ji bo morda moja žarnica nad glavo kaj razsvetlila: obe misli je mogoče pripeljati skupaj in to le z eno tanko vrvico. Ja, res si v redu takšen kakršen si v tem trenutku, takšna, kakršna si bila takrat in takrat, in v redu boš tudi, kakršen koli boš nekoč v prhodnosti. Niso pa vsa tvoja dejanja, besede in misli "v redu", to lahko vedno izboljšaš. Lahko se opravičiš, lahko probaš popravit, predvsem pa lahko spremeniš to, kako misliš, govoriš in deluješ sedaj in v prihodnje. In še vedno velja, da si ti v redu, ker ti nisi vsako tvoje dejanje, beseda in misel. Te pa seveda oblikujejo in na svet vplivajo bolj, kot misliš, zato je prav in celo nujno, da si prizadevaš za čiste misli, prave besede in dobra dejanja. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako imeti boljše misli, saj je misel tista, ki vodi vse stvari, ki jih rodi in oblikuje, no, pa saj veste, kaj je rekel Buda.



Po tem premisleku si zaslužimo piškot, kajne? Tile so pravzaprav predelava že znanih keksov, ki so vam bili precej všeč, če me spomin ne vara:)

Lešnikovo-čokoladni veganski keksi brez glutena

2 ČŽ mletih lanenih semen
2 JŽ riževega mleka
1 zrela banana

1 skodelica ajdove moke (okoli 120 g)
2 JŽ pravega kakava
pest praženih in nasekljanih lešnikov
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 ČŽ soli
100 g kokosovega olja*
1/2 skodelice trsnega sladkorja (okoli 100 g)
ščep vanilije v prahu





Mleta lanena semena zmešaš z riževim mlekom in speštano banano in daš na stran.

Vse suhe sestavine zmešaš skupaj, dodaš stopljeno kokosovo olje in vmešaš zgornjo bananino mešanico.

Iz mase oblikuješ večje kekse in jih položiš na s peki papirjem obložen pekač. Naj imajo dovolj prostora, saj se kar razlezejo.

Pečeš 12-15 minut na 180°C. 

* olja lahko uporabiš tudi precej manj, nekje do 50 g.

Kakavovi keksi brez sladkorja.

Po takemle naslovu se človek nemara vpraša, kaj pa je v teh čudežnih keksih. Ja najboljše stvari vendar, kokos, kakav, javorjev sirup ... samo od pisanja sem postala lačna. Ovsene kosmiče iz originalnega recepta sem zamenjala z ajdovo moko, na katero sem, kot veste, navdušena, dodala pa sem še janež, goji jagode in koščke čokolade, kar tako, ker lahko. (so pa čisto odlični tudi v originalni, še bolj preprosti verziji, tako da kar poskusite oboje in še kaj svojega, saj se ponujajo kot preparirano platno)

Recept sem videla pri Karli, prihaja pa iz Sprouted Kitchen (mimogrede, Sarah in Hugh Forte sta izdala čudovito knjigo, ki pa je še nimam na polici, zato skoz vrtim samo ta recept;)). Nad preprostostjo ideje sem bila navdušena, in izkazalo se je, da je zadeva tudi v praksi naravnost čudovita. Aja, pa veganska, brezglutenska in celo brez sladkorja! Sem že povedala?  Za te kekse ne potrebujete nobenih čudnih sestavin (no, mogoče edino javorjevega sirupa nimate ravno vsi doma, ampak tega je vredno kupiti, že samo za granolo), pa še gotovi so zelo hitro. In, kot slišim, prepričajo celo tiste, ki se sicer ne štejejo med zdravo-pecivo-ljubce.

Veganski kakavovo-kokosovi keksi brez glutena in sladkorja

1+1/2 SK (150 g) kokosa (kokosove moke, takšne, kot so jo uporabljale že naše babice)
1/2 SK kakava
1/3 SK ajdove moke
1/2 SK javorjevega sirupa
1/4 SK kokosovega olja, stopljenega
vanilija v prahu, dva ščepca
janež, dva ščepca
cimet, dva ščepca
nekaj goji jagod
par mini koščkov črne čokolade




Kokos, kakav, ajdovo moko, vanilijo, cimet in janež, javorjev sirup in stopljeno kokosovo olje zmešaš skupaj in daš za 20 minut v hladilnik.

Pečico ogreješ na 100 °C.

Oblikuješ majhne kroglice in jih malce potlačiš (ali pa tudi ne), vanje vtisneš košček čokolade ali goji jagodo (ali pa kaj drugega ali pa čisto nič).

Pečeš 20 minut na 100 °C.

Takoj, ko sem videla recept za ajdove kekse (avtorja knjige The Einkorn Cookbook, ki me zelo mika), sem vedela, da jih moram speči. Ajda je fina, a v obliki keksov je še nisem poskusila, zato sem bila zelo firbčna, kaj se bo iz tega izcimilo. Poleg tega bi takele brezglutenske kekse lahko ponudila tudi prijateljici s celiakijo, vsi si namreč zaslužimo piškote, kajne. Pri teh mi je všeč, da so tako preprosti, brez tistih čudnih xantanov in ne vem česa še. (Verjamem, da je te dodatke fino uporabljat, če vedno pečeš brezglutensko, če pa zgolj občasno, je prav super imet pri roki en tak simpl recept.)

Originalni recept je zahteval eno jajce in en rumenjak, namesto tega sem jaz uporabila banano, laneno seme in chia semena. Za chia semena ste najbrž že vsi slišali. No, T. se je nekaj zmrdoval, ko sem mu (večkrat) predlagala, naj jih namesto jajca zameša v testo za štrudl (štrudl je ena od reči, ki jih vedno pripravlja on), in ker sem bila take volje, sem ga sitno vprašala: "Kaj imaš proti chia semenom? V tistih ajdovih piškotih, ki so se ti zdeli zelo dobri, so bila chia semena, veš?"

"Ampak meni so ti piškoti zelo dobri, ker so rahli in čokoladni, ne zaradi chia semen," me je utišal. Tako, chia semena gor ali dol, piškoti so rahli in čokoladni, specite jih in na kavo povabite prijatelja ali prijateljico, ki navadnih ne sme jesti. Kekse sem, skupaj z mnogimi finimi novimi recepti, vključila tudi v svojo knjigo, ker so vam tako všeč. ;)

Ajdovi keksi s čokolado (veganski, brez glutena)

1 ČŽ mletih lanenih semen
1 ČŽ mletih chia semen
2 JŽ sojinega mleka
1 zrela banana

1 skodelica ajdove moke (okoli 120 g)
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 ČŽ soli
100 g kokosovega olja (ali kombinacija bio masla in kokosovega olja)*
1/2 skodelice trsnega sladkorja (okoli 100 g)
1 vanili sladkor (ali še bolje, vanilija v prahu)
50-90 g temne čokolade, nasekljane na koščke

Mleta semena zmešaš z mlekom in speštano banano in daš na stran.

Vse suhe sestavine (razen čokolade) zmešaš skupaj, dodaš stopljeno kokosovo olje in vmešaš zgornjo bananino mešanico.

Vmešaš čokoladne koščke.

Iz mase oblikuješ približno 8 velikih keksov in jih položiš na s peki papirjem obložen pekač. Naj imajo dovolj prostora, saj se kar razlezejo.

Pečeš 8-10 minut na 180°C.

Takoj, ko se spečejo, so zelo mehki, zato brez panike. Važno je, da imajo zapečen rob. Nekaj minut jih pustiš v pekaču, da se še nekoliko strdijo, nato jih zložiš na mrežico, kjer se bodo ohladili.

*Pozneje sem uporabila manj olja, recimo 50g.

Keksi s čokoladnimi koščki.

Pred nedavnim sem brala Pavčkove Angele, njegovo zadnjo zbirko, ki jo je končal malo pred smrtjo, oktobra lani. Od Pavčkove smrti je torej že kar nekaj mesecev in žal mi je, da o tem govorim šele sedaj. Tone Pavček je pesnik, s katerim smo odrasli. Še sedaj se spomnim verzov iz njegovih Majnic, ki sem ji brala v osnovni šoli, in verjamem, da se jih tudi moji sošolci. Pa ne le zato, ker smo ga obiskali na njegovem primorskem domu, kjer se je izkazal kot prijazen in gostoljuben stric. Najbrž zato, ker se nam je zdelo, da nas je razumel, bolj kot naši dedki, čudaški tovariši (ja, tako smo takrat še rekli učiteljem), da o starših ne govorimo.

Eno njegovih preprostih, tako od življenja pokajočih pesmi sem že delila z vami, ker se mi zdi izredno pomembna.  Še ena, ki bi si jo morala pripeti na najbolj vidno mesto (zabeleženo na TO-DO): Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.


In sedaj Angeli. Ko jo je Pavček pisal, jih je imel že čez osemdeset in je bil težko bolan. Pa vendar so to pesmi, ki še vedno pokajo od življenja, od sle in veselja do njega. V njih je veliko te značilne otroškosti, nedolžne naivnosti in, bi si pa drznila reči, tudi modrosti. Mene so spravile v solze, pa najbrž ne le zaradi hormonov.

 "Pravijo, da ima vsak / svojega angela," je zapisal Tone Pavček. In res, v tej zbirki ga najdejo tako deklice kot žene, tako sirote kot pijanci, je angel poroke in angel bolečine, angel smrti in angel z žogo... Moja najljubša trenutno pa sta Angel za mame in Najmanjši angel.




Najmanjši angel



(Tone Pavček, Angeli) 



K tejle tematiki bi najbrž bolj pasal angelski kolač, a me trenutno ne mika porabiti 12 beljakov za en kolač:) zato vam ponujam kekse, ki bi jih "še angelci jedli", kot zna reči moj dedek (ki ima, mimogrede, zelo rad poezijo). T pa pravi, da bi lahko te kekse prodajala. Posebna niša: športniki. Na to idejo je prišel, ko je bil po nekem obisku čisto brez energije od pogovora, ko je pojedel nekaj tehle keksov, pa ga je kar dvignilo. Recept sem prilagodila po sicer čudovitem receptu za kekse s čokoladnimi koščki (ki jih bolj poznamo pod chocolate chip cookies) prekrasne avtorice Aran (kako lepo ime!) s Canelle et Vanille.

Keksi s čokoladnimi koščki

50 g masla
60 g kokosovega masla
100 g neobdelanega trsnega sladkorja (muscovado)
vanilija
1 ČŽ jajčnega nadomestka+3 JŽ sojinega mleka
130 g pirine moke
100 g bele moke
1/2 ČŽ soli
1/4 ČŽ pecilnega praška
150 g nasekljane kvalitetne čokolade
groba morska sol



Maslo in kokosovo maslo stepeš skupaj s sladkorjem. Dodaš jajčni nadomestek, zmešan z mlekom.

Posebej zmešaš obe moki, vanilijo v prahu, sol in pecilni prašek, nato mešanico vmešaš v masleni miks.

Nazadnje vmešaš čokoladne koščke.

Iz testa na kosu peki papirja oblikuješ štruco. Lepo bi bilo, če bi bila valjasta, ne neke čudne zaobljeno-poligonalne oblike, kot moja:) Štruco za vsaj 1h postaviš v hladilnik.

Pečico ogreješ na 180°C.

Ohlajeno štruco narežeš na rezine, malo debelejše od 1 cm. Naložiš jih na s peki papirjem obložen pekač, pa ne čisto skupaj, ker se malce razlezejo.

Posuješ z grobo mleto soljo - po občutku!

Pečeš okoli 12 minut. Aran pravi, da je dobro, če se zdijo nekoliko premalo pečeni.



Opombe:


Žal nisem imela solnega cveta (oh, how I miss it!), sem pa zato uporabila grobo mleto morsko sol iz naših (in Pavčkovih) Solin, pa je bilo super.


Posebna zgodba je tudi sladkor, neobdelan trsni sladkor namreč. Ima lep okus po melasi, tudi videti je fantastično (pa najbrž malce obarva testo). Seveda lahko namesto tega uporabite sladkor muscovado, kar predlaga Aran (in bi ga tudi jaz uporabila, če bi ga imela).


Kar se tiče čokolade - uporabite jasno najboljšo. Meni trenutno najljubša je ena domnevno z Madagaskarja, ki ima okoli 40% kakava in ni veganska. Ne bi pa priporočala uporabe navadne mlečne ali jedilne čokolade. Torej naj bo temna, kvalitetna ...


Iz več razlogov (ekonomski, zdravstveni in gurmanski) sem uporabila pol masla in pol kokosovega olja. Prav lahko bi uporabila le eno ali drugo.


Prav tako lahko namesto jajčnega nadomestka in treh žlic sojinega mleka uporabite kar običajno eko jajce.