Darila za pojest: Sladki namaz iz azuki fižola
23:22Fotogenični azuki fižolčki. In malo manj fotogeničen, zato pa bolj sladek namaz. |
Že pred kar nekaj časa sem našla korejsko nadaljevanko s sila privlačnim naslovom - King of baking, a sem pogledala le en del, saj brezposelni ljudje nimamo časa gledat nadaljevanke. Reven fantek, bodoči king, sklepam, je vzdihoval nad "štručkami z azuki pasto", ki so mu božansko dišale, a si jih ni mogel kupit (najbrž sem jokala pri tej sceni, ampak se na srečo ne spomnim). No, na koncu nadaljevanke ima gotovo celo tovarno štručk z azuki pasto, in jih deli revnim otrokom! Uf, hvala bogu za korejske nadaljevanke s srečnim koncem! Ko sem potem šla z mamo v šoping (par mesecev pozneje, da ne bo nesporazuma), in sem zagledala te lepe rdeče fižolčke, sem jih hitro vtaknila v košarico.
Doma smo azukije jedli skuhane z rižem in to je to. Sama sem pozneje iz njih naredila super okusne kalčke, sicer pa sem jih jedla še v japonski restavraciji - v sladoledu, ki je krasno pasal k tistemu z okusom matcha čaja. Japonci (pa še Korejci, Kitajci in tisti Somalci, ki imajo kaj za jest) namreč jedo azuki fižolčke v sladicah (ne vem sicer, če izključno, vsekakor pa praviloma). Ah, ti Japonci. Ljubim njihovo hrano!
Deska je hrastova in raskava ... |
Sem torej poguglala in našla recept za sladki namaz iz azuki fižola - ali po japonsko: tsubushian (潰し餡) -, ki me je premamil. Ni mi bilo všeč, da je v njem toliko sladkorja, zato sem ga naredila z agavinim sirupom, pa še tako je prišel presladek. Razmišljam, da bi ga, kljub temu, da ima agavin sirup nevtralen okus, naslednjič naredila s kakim finim rjavim sladkorjem. In obvezno s ščepcem vanilije!
Zapakirala sem ga v lonček, v katerem sem dobila prvo darilo od svoje bodoče tašče, zato se mi je porodila ideja, da bi si omislila "rubriko" darila za pojest. Kaj pravite na to? No, upam, da se bom še kakega spomnila, heh. Do božiča bi se jih moralo nekaj nabrat!;)
Sladki namaz iz azuki fižola - tsubushi-an (za en majhen kozarec)
100 g azuki fižola50 ml agavinega sirupa
ščep soli
3 dcl vode (+za dolivanje po potrebi)
Azuki opereš in namočiš čez noč. Naslednji dan azuki fižol zavreš, vodo odliješ in doliješ 3 dcl sveže vode. Kuhaš kako uro in pol, da se fižolčki res zmehčajo in vsa voda izpari (morda je bo treba še kaj doliti, vsake toliko časa vrži oko nanje, da se ne zažgejo!). Tik preden je fižol kuhan, dodaš ščep soli in pol deci agavinega sirupa. Kuhaš še kakih 15 minut, nato pretlačiš s paličnim mešalnikom.
Zapakiraš v kakšen lep kozarček od marmelade ali česa podobnega.
Moram priznat, da ne vem, kako dolgo se obdrži, zato je darilce najbolje kmalu podariti. Kakemu navdušencu nad Japonsko - ali nad nenavadno hrano.
Sladko! |
Ok, in kaj početi z azuki namazom (če ga recimo nič hudega sluteči dobite za darilo od svojega nad kuhanjem navdušenega prijatelja ali prijateljice, ki kuha, namesto, da bi šla k terapevtu ali vedeževalki)?
- žličkaš ga ob matcha čaju
- z njim lahko strašiš goste
- ješ ga na kruhu
- še veliko bolje: ješ ga v nekakšnem pecivu iz riževe moke
- z njim polniš muffine
- zmešaš ga v smetano in spremeniš v sladoled (ali Fuji po zgledu Mont Blanca! Oh, kakšna odlična ideja!)
- na wikipediji poiščeš imena azijskih desertov z azuki pasto in jih potem še poguglaš
No, in če se zdaj že križate, kdaj bo dovolj teh fižolovih sladic, vas moram obvestiti, da kmalu prihaja japonska sladica iz zelenega fižola! Aha! Tukaj pa si na blogu z najboljšim imenom ever - in krasnimi krasnimi fotkami, seveda - prosim oglejte noro kombinacijo, ki jo moram poskusit: fižol in čokolada!
Že dolgo vam nisem dala kakega komada! V tej objavi je veliko klicajev! Ena beseda v njej pa me je spomnila na tole:
Ampak najbrž ne boste uganili, katera, in to iz več razlogov: ker se izgovorjave tehle Baskov ali kaj ne razume najbolje, in ker sem besedo jaz čisto mogoče slišala - malo po svoje.
9 komentarji
Ej, tele fotke so vredne fine kuharske knjige (čeprav si niti od daleč ne predtavljam okusa tehle fižolčkov...in moja fantazija je zares brezkrajna...)
OdgovoriIzbrišiPloskam nad idejo darila za pojest. Z mojo drago nesestro (noh, ona je glavna kuharca in slaščičarka..taka nadarjena)že nekaj let prakticirava tovrstno obdarovanje. V glavnem čokoladne pite in kukiji v lepih škalah, pa razni oreščki v medu, ali začinjene soli. Letos so v programu konzervirane limonice. Navdih je prišel z mojimi maroškimi limonami, ki sem jih prinesla iz Casablance. Tam imajo na tržnici psoeben oddelek za limone! Uporabne in prelepe na pogled.
Hvala za kompliment, ampak jaz vidim še zelo veliko napak - ampak to je pozitivno, tako pride rast;)
OdgovoriIzbrišiWow, oddelek za limone! Zeliščne soli tudi meni hodijo po glavi, to moram res kmalu naredit. Kakšne delata vedve, imata kak dober in fleksibilen recept? Se priporočam;)
ah nobena znanost, groba sol, poper v zrnu, rožmarin pa še kaj kar paše k mesu..
OdgovoriIzbrišipri nas smo vsi mesojedci
Jaz sem za darila, ki jih je mogoče pojesti. Navsezadje gre ljubezen skozi želodec, in prah se ne nabira na njih. Pa še v skladu z minljivostjo japonske estetike je ^v^
OdgovoriIzbrišihttp://thestonesoup.com/blog/
OdgovoriIzbrišiče morda ne poznaš:)
Živjo Zulejka, sem se prav nasmejala ob tvojem postu :) Imaš pa sila hude ideje. Mogoče bi morala združiti kuhanje še s kakšnimi pravljicami in nastala bi zanimiva kuharska knjiga ... taka pravljična in začarano sladkosneda, recimo :)
OdgovoriIzbrišiImam recept za fižolovo rulado, pa presodi, če bi pasal tale fižolčič semkaj.
za 4 osebe:
500g kuhanega belega fižola
100g keksov (albert, leibnic ali kaj v tem stilu)
150g masla
200g sladkorja
300-500g kokosove moke
80g kakava v prahu
2 zavitka vanilijevega sladkorja
0,5 dl ruma
Priprava: skuhamo fižol, ga odcedimo in skupaj z maslom v mešalniku zmešamo za gost pire.
Pire damo v skledo in mu primešamo zdrobljene piškote, navadni in valilijev sladkor ter rum. Maso razdelimo na dva dela. Prvemu delu primešamo kakav, drugemu pa kokosovo moko.
Belo zmes (s kokosom) na peki papirju oblikujejo v 2 cm debel pravokotnik, čezenj položimo rjavi svaljek in zavijemo v rolado.
Potem pa hop z njo v hladilnik in kmalu v želodčke.
Sama še nisem tega sprobala, med tem ko pišem se mi zdi, da tale fižol ne bi dal pač bele barve :) No mogoče bo pa ideja za kaj drugega :)
to sem enkrat videla v odprti kuhinji, recept je pa od Polone Demšar.
Tale namazek pa ne vem zakaj, ma ne vem če bi mi teknil, pa brez zamere ... fižol tako avtomatično povezujem s soljo, semeni, kakšnim namazom, juho itn :)
Hvala, zdravilka, zanimiv recept!
OdgovoriIzbrišiFižoli so precej različni, tale azuki ima dejansko rahlo kostanjev okus, tako da paše s sladkim. Če sem prav razumela, bi se Japoncem zdelo čudno pripravljati azuki "na slano";) mislim, da sem se glede fižola v sladki obliki sprostila, ko sem poskusila japonsko sladico iz zelenega fižola in menda riževe moke (in sladkorja, morda pa še česa). Pa v enem najboljših sladkih namazov ever (dvobarvna carobella ali kako se že reče) je baza - bob. Ampak čisto razumem, če ti ni do teh tujih mešanic:)
Sicer pa ja, ko bo kuharska knjiga, bo gotovo malo pravljična;)
No tole pa še nizem nikjer zasledila. Niti tega fižola v trgovini. očitno nisem manični fan, za razliko nad japonskimi sladicami :)
OdgovoriIzbrišiHvala za tale link Have cake, will travel... zem tudi jaz kakšne pol leta nazaj ugotovila, da fotka hrane najlepš (za moje oči) izpade na stari deski ali prtičku... no še zdej nisem prebarvala svojih dest, pa jih je samo pet. Bi bil že čas, dokler je še sonce :)
V fotografiji hrane pa napreduje... po naključju vidim, da mave enako desko, s tem da na njej jaz nisem slikala nič drugega kot na pol razrezane limone... ker se mi je zdela grda deska, ampak pri tebi prav fajn izpade. Zavidam svetlobo na 2. in 3. sliki :)
Lp Sara
Aja PS. Sem te pri pepermintu spraševala o sladoledu iz riževega mleka, ki si ga kupila v mercatorju... mogoče veš formo, ali vsaj kakšni okusi so, da lažje poiščem? Bi bila zelo hvaležna.
Hvala.
Hvala za kompliment, Sara! Ja, (stare) deske so zakon! Moram (še) kako nabavit. Kako pa jih boš ti prebarvala? Saj sonce bo še nekaj časa;)
OdgovoriIzbrišiDeska je pa fajn (a je tvoja tudi od Breke?), sam nekam hrapava. Včeraj sem na njej postregla maki-sushi in je bilo prav lepo za videt. sem tudi slikala, ampak ni bla prava svetloba.
Sori, da nisem odgovorila na sladoled, očitno sem pozabla obkljukat, naj mi bloger pošlje nadaljnje komentarje. Rižev sladoled je v lepi osemkotni škatli, taki rumenkasti, gor piše "Rice" in je narisan vanilijin cvet - mislim, da je to tudi edini okus, vsaj v "mojem" mrkatorju. Imajo pa tudi sojin sladoled s čokolado, ki je zelo njami in ga ne bi nikoli pogruntala, da je sojin;) ta čokoladni je pa v osemkotni črni škatli, gor piše Swedish glace pa nekaj takega kot rich chocolate. Res priporočam! Začuda niti dragi niso tile sladoledi. Upam, da boš našla in da ti bo povšeči;)