Včeraj sva z mojo prvo cimro iz študentskih let virtualno klepetali o vsem in omenila je, da kuha kosilo. Seveda sem jo vprašala, kaj kuha, in je skoraj opravičujoče odgovorila, da ajdovo kašo in peso, za zraven pa olive in solato. "Skoraj preveč preprosto." Dodala je, da ne podpira diet, ampak zdrave prehranjevalne navade. Itak. In potem je napisala nekaj, kar me je res zadelo, saj veliko razmišljam o tem zadnje čase: "Tudi ne podpiram brbončic. Eni ljudje so ful mahnjeni na to kar je dobro in na uživanje. Za jezik in na prvi pogled."

Pirin kruh brez kvasa.

Prejšnji teden sva s T. prvič naročila Zeleni zabojček. To je res kul stvar, odlično bio zelenjavo ti pripeljejo na dom, ni se ti treba ukvarjati s tržnico (brez zamere, tale ljubljanska je polna ljudi, ki radi goljufajo mlade in neizkušene kupce), pa še ceneje je. In jagode iz tega zabojčka so bile najboljše, kar sem jih poskusila v zadnjih nekaj letih, če ne celo nasploh!

Zeleni zabojček je res zelen.

Češnje.

No, ta teden imam polno dela, ampak ne, ne bom veliko zaslužila. Delam pa na kul projektu, ki je nekoliko podoben Zelenemu zabojčku. Zato nimam veliko časa za kuhanje in za bloganje. Delam namreč ilustracije za portal Pri kmetu.si.

Zato je tudi tokratni pirin kruh, ki ga tudi sicer delam po hitrem postopku, še hitrejši - niti vzhajati mu ni bilo treba! Kruh brez kvasa je zelo okusen, pa tudi zdravejši - še posebej za tiste, ki se morajo izogibati kvasu. Danes je en dan star, pa sem vprašala T., če je še vedno dober. "Izredno dober kruh je. Se pa drobi," je rekel. Ampak to ne pomeni, da razpada, brez skrbi. Le malo več drobtin pusti za sabo.

Pirin kruh brez kvasa

Pirin kruh brez kvasa.

Zluštalo se mi ga je zaradi knjige, ki jo ves čas omenjam, sem ga pa še dodatno preverila na guglu, in našla tale recept na Kulinariki.net. Heidi Swanson , avtorica moje trenutno najljubše kuharske knjige, pa ga peče iz ržene moke in pinjenca, jaz pa sem poskusila s piro in sojinim mlekom s kančkom jabolčnega kisa.

sestavine za en pirin hlebček:
500 g pirine moke
dve pesti mešanih semen (oz. nekje od 20 do 200 g, kakor vam drago)
1 žlička soli
1 zavitek pecilnega praška iz vinskega kamna
1 JŽ oljčnega olja
3/8 do 1/2 litra sojinega mleka+žlička jabolčnega kisa

Pečico ogreješ na 200°C. V eni skledi zmešaš suhe sestavine, v drugi tekoče. Vse sestavine zmešaš s kuhalnico. Količina sojinega mleka je odvisna predvsem od tega, ali pečeš kruh v modelu za kruh ali ga želiš oblikovati v klasični hlebec. Testo, ki gre v model, je lahko bolj tekoče, seveda, če pa želiš hlebec, mora biti testo dovolj gosto, da ga lahko pregneteš z rokami in oblikuješ v lepo kepo. Če pečeš hlebec, pomokaj peki papir na velikem pekaču in nanj rukni svoj hlebček. Povrhu ga namažeš z mešanico sojinega mleka, olja in jabolčnega kisa. Narediš nekaj zarez (dve, ki se križata, tri vzporednice, srček, marjetico, ...) in daš pečt! Pečeš 1h na 200°C. Za lepo zapečeno skorjico kruh kakih 20 minut pred koncem pečenja pomakni za nivo više v pečici.

* Hja, nazadnje ko sem ga pekla 1h na 200°C je bil pa preveč zapečen ... Naslednjič bom poskusila na 180°C.

Pirin kruh.

Ko sem bila še študentka, sem najbolj pogrešala pečico. Kruha skoraj nisem jedla, kar je bilo morda dobro zame, čeprav malce dvomim v to: saj se vendar reče dober kot kruh ... (samo ne tisti z E-ji in kdo ve čim, bi rekla). Na srečo je pri meni s študentskim statusom minil tudi status človeka brez pečice.

Odkar jo imava, vedno pečeva svoj kruh (razen, kadar dobiva tistega od ene ali druge mame, iz peči na drva oz. prave krušne peči), enkrat eden, enkrat drugi. In še nimava sivih las zaradi tega. Obstaja namreč en fool proof recept za pirin kruh in zdaj vam ga bom zaupala:

- 1 l pirine moke (litrsko merilno posodo napolniš do vrha)
- 4 ščepci soli (toliko, kot primeš med palec, kazalec in sredinec)
- 1/3 kocke kvasa ali en paketek suhega kvasa
- 3/8 l mlačne vode

V večji posodi zmešaš pirino moko s soljo, vanjo vmešaš nadrobljeni kvas (lahko ga tudi posebej raztopiš v manjšem delu predpisane količine vode, ampak meni čisto dobro uspe tudi brez tega). Dodaš vodo in dobro premešaš s kuhalnico. Ja, tega kruha se ne mesi. Testo prestaviš v pomokan model (v obliki kvadra) in po želji okrasiš s takimi ali drugačnimi semeni. Pokritega s krpo pustiš vzhajati kakih 30 minut na toplem (jaz ga dam na desko na ne prevročem radiatorju), pečico medtem ogreješ na 180°C. Pečeš točno eno uro. Ko je kruh pečen, ga zvrneš iz modela in zaviješ v krpo (ta trik mi je zaupala S., njej pa njena babica - tako bo kruh bolj hrustal). Preden režeš, počakaš, da se ohladi. Moja mama je bila pri tem zelo striktna, saj se je kruh, ki ga režeš še toplega, ponavadi bolj lepil in drobil ...