S T. sva imela kar pester teden; v torek sem naredila plakat za njegov prvi aikido dojo - na Vrhniki. To je bil prvi plakat za oba. Pa malo sva skakala sem in tja, delila plakate prijaznim ljudem, ki jih bodo nalepili, in jih tudi sama lepila po vaseh okoli Vrhnike. Žal nisem vzela fotoaparata, pokrajina je bila namreč kar luštna, moram rečt - tako idilično slovenska, in od slikovitih kapelic je kar prekipevalo.
Krepčala pa sva se z rjavomaslenim začinjenim cake-om. Hmja ne vem, kako bi prevedla Brown Butter Spice Cake. In definitivno ni kolač ali bučni kruh, ampak cake. O tem ni debate. Heidi Swanson je čudovita avtorica več kuharskih knjig, vsaj dve od teh pa sta definitivno na mojem seznamu želja. Moj cake sicer ni bil tako zelo lep kot njen, mislim pa, da je bil vsaj tako slasten - bil je namreč res slasten:): mehak, da se je kar topil v ustih, hkrati pa hrustljav. Količino sladkorja sem zmanjšala za polovico, pa je bil ravno prav sladek, začimbice pa so mu dale prijetno toploto. Pravzaprav sem bila presenečena, kako zelo mi je uspel.
Drugo presenečenje s krožnika je bil coleslaw. Slovenci se redko spomnimo nanj, pa čeprav pojemo toliko zelja v solatah. Spomnim se, da sem svoje bivše zdravogurmanske sodelavce že nekoč prijetno presenetila z njim, ampak tokrat sem prijetno presenetila tudi samo sebe:)
Midva sva svoj coleslaw jedla poleg ene naravnost čudne jedi s prosom, repo in tofujem (je bolje, kot se sliši;)), sicer pa je coleslaw solata, ki jo Američani običajno jedo z barbecue-jem. Beseda coleslaw je poangležena iz nizozemske koolsla (kratko za koolsalade - zeljna solata). Od običajne zeljne solate se razlikuje predvsem po tem, da je narejena z majonezo, poleg zelja pa se v njej rad znajde korenček ali kakšna druga zelenjava. Obstaja precej vrst "slaw-ov", nekoč pa moram nujno poskusit tistega iz surovega brokolija.
No, da ne bom napisala disertacije o solati, recept (odvisno od velikosti zeljnih glav in od lakote udeleženih, ampak recimo da za kakšne 4 osebe):
- četrt glave zelja
- četrt glave rdečega zelja
- 1 velik nariban korenček
- 2 JŽ majoneze (ali veliko več, odvisno od tega, kako težko jed si želiš)
- 1 ČŽ oljčnega olja
- rdeča paprika (po okusu)
- kajenski poper (po okusu)
- pest rozin
- solni cvet (ali druga kvalitetna sol)
Sol oz. njena kvaliteta je bistvenega pomena. Še posebej pri pripravi jedi iz surove zelenjave - razlika je očitna. Jaz imam najraje solni cvet, čeprav je himalajska sol najbrž tudi čisto OK. Če se ti vse to zdi predrago, si nabavi vsaj paket naravne, nerafinirane morske soli iz naših solin.
Zelje nasekljaš na tanke trakove, korenček naribaš na velike trakce. Soliš (jaz bi na to dala dva velika ščepca solnega cveta z algami) in sol vtreš v zelenjavo z rokami (ali samo premešaš kot običajno). Dodaš rozine.
Majonezo (navadno, vegansko ali presno), oljčno olje, rdečo papriko in kajenski poper zmešaš v preliv (lahko ga malo razredčiš z vodo). Preliv je preliv zato, ker ga preliješ čez solato:) Američani zdaj solato postavijo na hladno, da se fino prepoji. Jaz nisem ljubiteljica postanih solat (ki niso isto, kot fermentirane solate ala kimči solata!), zato jem coleslaw takoj, ko je pripravljen.
P.S.: Rusi menda trdijo, da sta ajdova kaša in zeljna juha vsa hrana, ki jo človek potrebuje za preživetje. Ja, zelje je tako zdrava reč:)
