Še ena stvar, ki si jo običajno nesem v službo (ja, kar s kovčkom grem;)), je voda. Imamo namreč vodo iz lastnega izvira (ki izvira na tuji zemlji, razumi sedaj to), ki je najboljša voda, kar sem jih kdaj pila. Zato jo je seveda smiselno nesti s sabo.

Sedaj jo nosim v ne najbolj ugledni, sicer pa dokaj funkcionalni bpa-free flaški, ampak temu ne bo več dolgo tako. Hočem flaško by Lavivavera! Resno, tako kjut flašk še nisem videla. Etno vzorčki v sodobni interpretaciji so mi že od nekdaj všeč. Ta interpretacija je res fina, moderna in šik. Za realizacijo projekta Veronika in Živa potrebujeta 150 prednaročil. Vabim vas, da oddate svoje, in ko se z našimi Lavivavera for Equa flaškami srečamo, bomo kot ena šik klika. In bomo naredili en čin čin. In potem namesto vode spili še kak vin. (Ok, dovolj bednih rim:) (in asonanc:))).

"Recept" za kavo

A ste videli moja dva ful huda krožnika? Eni gospe je bojda ime Camilla, a drugo ljubkovalno in naskrivaj kličem Lady Edith (po tisti sitni-pomilovani-k srcu prirasli Edith iz Downton Abbey, of course). Camilla bi namakala sebe in piškot v čokoljat - resnici na ljubo, kdo pa ne bi - medtem ko se Lady Edith drži nazaj in razmišlja o sami zelenjavi.

Prepričana sem, da ste avtorico krožnikov uganili veliko prej, kot se vam je zasvitalo, da so bučkine testenine dejansko iz bučk. Kako tudi ne, ko pa je že taka zvezda! Iz blogerskih kuloarjev in internetnih budoarjev (samo zaradi rime)se je namreč v rekordno hitrem času povzpela na pološčene police Mladinske knjige, Ike in Sisi, kjer lahko sedaj najdete šalce in ostalo porcelanovje by PolonaPolona, s katerim boste še tako uglajenemu hipsterju razmršile brado, zavihale brčice in  z nosu zbile očala brez dioptrije.

Virtualni šoping, prav tako izlivanje navdušenja in raznoraznih komplimentov, lahko opravite kar tule. In če nimate denarja, se lahko vsaj smejite zastonj, ampak od srca. Ha.

Ko sem bila v OŠ, je bilo grozno popularno, da smo si govorili "ostani takšna, kot si" in razne izpeljanke tega. Ne vem, ali je to nekaj, kar se pač počne v OŠ ali pa je bila takrat nemara vsesplošna klima taka, da se je to pač govorilo. Ko sem zapustila OŠ, sem to floskulo slišala manjkrat, in bila sem prav olajšana, ko mi je enkrat ena bejba na kosilu rekla, da ji grejo na živce ljudje, ki so tako obožujoče zadovoljni s tem, kar so - zakaj pa ne bi bilo dobro, da se spremeniš? Nenazadnje smo ljudje bolj nagnjeni k temu, da se spreminjamo na boljše kot na slabše (čeprav to lahko pomeni, da smo za nekoga in do koga slabši, ker se z nami pač tudi odnosi spremenijo).




V zadnjih letih sem večkrat naletela na ravno obratno logiko, češ, nikoli se ne nehamo izboljševat, nikoli ne smeš bit zadovoljen s tem, kakšen si, ker si vedno lahko boljši. Obe logiki je pravzaprav lahko sprejeti, težko pa je iz njiju povleči tisto dobro, kar nosita v sebi. Ker sta formulaciji preveč enostavni in črno beli, se nam zlahka zgodi, da postanemo a) z vsem zadovoljni, leni in naduti, saj smo že dovolj dobri ne glede na vse; b) z vsem nezadvoljni, zlovoljni, deloholiki ali paralizirani od vsega, kar ni tako, kot bi moralo biti.



Šele pred kratkim se mi je posvetilo, kar vas večina najbrž že ve, ampak moram deliti s tisto manjšino, ki ji bo morda moja žarnica nad glavo kaj razsvetlila: obe misli je mogoče pripeljati skupaj in to le z eno tanko vrvico. Ja, res si v redu takšen kakršen si v tem trenutku, takšna, kakršna si bila takrat in takrat, in v redu boš tudi, kakršen koli boš nekoč v prhodnosti. Niso pa vsa tvoja dejanja, besede in misli "v redu", to lahko vedno izboljšaš. Lahko se opravičiš, lahko probaš popravit, predvsem pa lahko spremeniš to, kako misliš, govoriš in deluješ sedaj in v prihodnje. In še vedno velja, da si ti v redu, ker ti nisi vsako tvoje dejanje, beseda in misel. Te pa seveda oblikujejo in na svet vplivajo bolj, kot misliš, zato je prav in celo nujno, da si prizadevaš za čiste misli, prave besede in dobra dejanja. Zdaj moram samo še ugotoviti, kako imeti boljše misli, saj je misel tista, ki vodi vse stvari, ki jih rodi in oblikuje, no, pa saj veste, kaj je rekel Buda.



Po tem premisleku si zaslužimo piškot, kajne? Tile so pravzaprav predelava že znanih keksov, ki so vam bili precej všeč, če me spomin ne vara:)

Lešnikovo-čokoladni veganski keksi brez glutena

2 ČŽ mletih lanenih semen
2 JŽ riževega mleka
1 zrela banana

1 skodelica ajdove moke (okoli 120 g)
2 JŽ pravega kakava
pest praženih in nasekljanih lešnikov
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 ČŽ soli
100 g kokosovega olja*
1/2 skodelice trsnega sladkorja (okoli 100 g)
ščep vanilije v prahu





Mleta lanena semena zmešaš z riževim mlekom in speštano banano in daš na stran.

Vse suhe sestavine zmešaš skupaj, dodaš stopljeno kokosovo olje in vmešaš zgornjo bananino mešanico.

Iz mase oblikuješ večje kekse in jih položiš na s peki papirjem obložen pekač. Naj imajo dovolj prostora, saj se kar razlezejo.

Pečeš 12-15 minut na 180°C. 

* olja lahko uporabiš tudi precej manj, nekje do 50 g.

Skratka, z Zaplane smo se preselili na Koroško, na kmetijo, od koder je T. doma. Kot sem lani že omenila, so barve tukaj bolj sveže, čiste in jasne, zrak je pravi balzam, najboljša stvar pa so ljudje. Saj veste, Korošci so vedno za mušter bili:) Resno, tako prijaznih in srčnih ljudi se nisem spoznala. Samo upam lahko, da bo moje mnenje tako tudi ostalo ..


No, en del hiše smo zaskvotali in ga uredili po svoje. Kuhinja je že bolj ali manj taka, kot naj bi bila (mogoče pride še en pult-otok, pa meni se lušta predelati kakšno kredenco iz 50-ih, samo nisem prepričana, da jo lahko še kam vtakneva), v dnevni sobi pa je zaenkrat samo kavč, preproga in stranska mizica-pobarvana gajbica. Ko sva razmišljala o talnih oblogah, s katerimi bi prekrila te ne ravno lepe (in mrzle!) ploščice, sva najprej prišla na idejo ladijskega poda, ampak bi bilo treba iti preveč v višino, menda je "debel" (stropi niso ravno visoki, pa se nama je zdelo škoda). Potem je nekdo omenil laminat, pa sem bila proti, ker sem imela imidž v glavi, da so grdi (mislim, da sem si sicer predstavljala star linolej), potem sem videla, da so lahko prav lepi, a se zanj nisva odločila, ker iz njega še dolgo izhlapeva formaldehid - ne hvala. Podobno velja za ostale talne obloge (ali pa nama enostavno niso všeč), tako da nama je preostal le še parket, to pa je strošek za čez nekaj let.





Z veseljem vam pokažem, kaj sem/smo naredili, čeprav je dela še veliko (sploh pa bo to itak najbrž večni "work in progress"). Kuhinja je taka, kot sem si jo vedno želela, tudi če bi imela več denarja, bi bila najbrž enako majhna, saj manj pulta pomeni manj prostora za odlaganje umazane posode, skratka, prislili te v sprotno delo, kar je zame plus. Vse je iz moje ljube Ikee, zavesice namesto nekaterih vratc pa še pridejo, ko najdem primerno blago. Ta velik umivalnik je zakon (v njem bi lahko kopala dojenčka, če bi bilo treba), črna pipa tudi, lesen pult je čudovita reč (predvsem zato, ker ni tako občutljiv na vročino in PREDVSEM zato, ker je res lep. Se pa vanj hitro zažrejo stvari, kot je rdeča pesa ali bučno olje ...). Magnet za nože je zelo praktična reč, mi je pa bilo malce tesno pri srcu, ker je na paketu pisalo "mesarska oprema" ali nekaj takega. Ko smo postavili kuhinjo, sva začela razmišljati, da bi bilo fino imeti še več odprtih polic za stvari (in še ceneje ... ampak prej se nama je pač zdelo, da morava imeti zaprte stenske elemente). S pečico se še nisva čisto spoznali, ampak mislim, da si bova všeč.



Hladilnik je pravzaprav star hladilnik, kupljen na bolhi za 80 eur in prebarvan z barvo za kovino. Kar dobra alternativa tem dragim lepotcem. Najboljša zgodba pa je s tole črno stalažo ali kako se tej stvari reče - to je bila stalaža v šparu, niti ne vem, ali v trgovini ali v kuhinji, skratka, tast je nekako prišel do nje, potem pa je bila rabljena za skladiščenje v kleti. S T. sva mrzlično razmišljala o tem, kje bi (po možnosti zastonj) dobila še kako stvar za shranjevanje posode (ki je po mojem sploh ni veliko...), in nekega jutra pride T. iz kleti in mi začne navdušeno razlagat o tej zadevi. Bila je srebrna, in polna pajčevin (žal ni slike, ker sva jo hitro očistila s kirherjem in krpo) in neugledna, a sva oba videla potencial v njej. Vedno mi je bil všeč tak malo industrial chic, pa se mi je zdelo, da moram it čisto v rustikalnega, če smo že na kmetiji. No, pa je prišel industrial k nama oz. je bil že tu:) Na srečo je žlahta polna obrtnikov in stalaža je bila že čez par ur profesionalno posprejana s črno, jaz pa sem jo obdelala še z washi tapeki, ki sem jih enkrat zadela pri Katji. Sem si mislila, da bo všeč samo nama, a jo vsi hvalijo, kako praktična in kul je.

Tudi jedilna miza mi je grozno pri srcu. Bila je že v tej sobi, namenjena velikim družinskim srečanjem (poleg drugih, podobnih miz). Naredil je ni profesionalni mizar, zato ni ravno popolna, a to nama je nekako pri srcu. Wabi-sabi in to... Miza je iz borovega lesa, bila je polakirana s prozornim lakom, ki se je ponekod luščil. Na nekem blogu sem videla, da so družinsko jedilno mizo naoljili, in ideja mi je bila takoj všeč. Lak sem poskusila ročno odšmirglati, a je bil ponekod prav zažrt v les, kar mi je kapnilo šele potem, ko sem jo že  naoljila. Jah, prvič sem oljila staro mizo:) No, potem je Tadej na najini ljubi mizi skuril en sposojen tračni brusilnik, nakar sem jaz kupila novega in sva spet brusila. K obstoječim napakam sva dodala še ne najbolj spretno rabo brusilnika, tako da je miza dobila še nekaj vdolbinic po robu, pa kaj. In končno naoljila. Ah ... Ne vem no, meni je ta les tako lep ... In veste kaj, ko ga obrišem z vlažno krpo, zadiši po boru ... Upam, da bo še dolgo lep.


Za stare kmečke stole sem imela dve ideji, pobarvati belo ali pa vsakega v drugo barvo. Pa sem se odločila za belo, ker jo res enostavno prebarvaš v kaj drugega. Sedala pa so mi bila všeč lesena, in sem jih taka tudi pustila. Zaenkrat:) Nekoč bodo na njih najbrž kaki povštrčki. Ali pa tudi ne. Zaenkrat so belo-leseni kmečki stoli pomešani z ikeijinimi, kot je tale (pobarvan by me) na sliki.

No, to je torej zgodba o tem, zakaj tako dolgo nisem nič objavila. Kako se vam zdi?

V Grožnjanu je namreč najlepši bar ever, Kaya bar. Ni pa samo lep in na čudoviti lokaciji, ampak imajo v njem tudi noro dobre sladice, sveže sokove, smoothieje in celo odličen kapučino s sojinim mlekom. Tam sem lani jedla najbolj elegantno pito, s čisto tankim testom, mandljevo pasto in svežimi malinami.

Šele po enem letu se mi je ponudila priložnost, da jo poskusim poustvariti. Z rezultatom smo bili precej zadovoljni, vendar vam iskreno priznam, da se mi je v Kaya baru zdela za pičico boljša. Morda pa je bilo to zaradi očarljive grožnjanske atmosfere, prijetne sence in kapučina s sojinim mlekom ... Vsekakor je vredno poskusiti, če nimate Kaja bara ravno za vogalom. ;)

Pita z malinami

Za testo sem uporabila recept za Easy No-roll Pie Crust iz knjige Joy the Baker, ki ga lahko najdete tudi tukaj. Za vegansko verzijo lahko uporabite ta recept za pate brise, pri čemer kot maščobo uporabite le kokosovo maslo.

eno testo za pito (glej zgoraj)
120 g mandljev
2-3 zvrhane JŽ medu (ali agavinega/riževega/javorjevega sirupa)
malo vode, po potrebi
300 g svežih malin
lističi melise ali mete, za okrasitev
stepena sladka (oz. sojina) smetana z malo vanilijevega sladkorja, ob postrežbi

Mandlje zmelješ in zmešaš s tekočim sladilom po izbiri. Če je masa presuha oz. pregosta, da bi se jo dalo razmazati, dodaš malo mlačne vode in dobro premešaš.

Mandljevo pasto enakomerno razmažeš na pečeno in ohlajeno pitino dno. Na to naložiš maline in dekoriraš z metinimi ali melisinimi listki.

Postrežeš s stepeno smetano po izbiri.
****** Končno razglasitev obdarjenke iz prejšnje mini nagradne igre: Jana iz Small Bits of Loveliness, piši mi, da ti lahko pošljem darilo!;)

Ta-da! Tu je moje presenečenje - Uglašena kuhinja z novim predpasnikom;) Vam je všeč?

No, meni vsekakor je, zelo! Z Veroniko Škof, tisto polovico Lavivavere, ki ni moja sestra, sva si kar nekaj časa dopisovali o bodočem dizajnu Uglašene kuhinje, predvsem zato, ker ima Veronika toliko idej (in vse so dobre!). Ko sva se bolj ali manj strinjali o tem, v katero smer bi z dizajnom šli, sva se dobili na super kratkem sestanku (nisem še imela tako učinkovitega sestanka), kjer sva dorekli zadnje detajle, in ostalo je še kar nekaj časa za kavo z ovsenim mlekom. Veronika je (poleg tega, da je polna idej in zelo učinkovita) res simpatična, topla in, kot vidite, zelo talentirana punca. In veste, sploh ni hotela, da jo takole hvalim (evo, še ena pozitivna lastnost: skromnost!).

In sedaj še druga lepa novica: moj kuharski blog prav danes praznuje svoj 4. (!) rojstni dan. No, od prve objave na Lakotnikovem brlogu so minila štiri leta, nekje vmes pa je bilo leto stagnacije (služba+diploma=nič časa za blog). Morda bi sicer bilo bolj prav praznovati datum, ko je bil blog pred dvema letoma ponovno rojen kot Uglašena kuhinja, no, pa saj lahko praznujemo tudi tega (25. januarja vsi rabimo še kak razlog za praznovanje, kajne?;)), a zgodovine na internetu ne moreš zatajit - torej, vse najboljše za te, dragi blog!

In ker imam danes same dobre novice, sem se odločila, da vam nekaj podarim. Ja, najlepše bi bilo, če bi vas vse povabila na torto, ampak letos še ne:) V nedeljo bom izmed vseh, ki boste pod to objavo pustili komentar (namig: voščilo blogu ali pohvale dizajnerki), izžrebala nekoga, ki bo dobil eno luštno presenečenje.

Včasih gledam dobre nadaljevanke, ki so življenju tako podobne, da je že strašljivo. Včasih gledam dobre nadaljevanke, ki imajo z življenjem skupno le kompleksnost, večplastnost likov in nobene obljube, da na koncu (kaj to sploh je, gospod G.R.R. Martin?) zmaga dobro. In včasih, priznam, zavijem v svet, kjer se vse konča dobro  (ampak je treba na poti tja tudi kako solzo potočit).

V temle zadnjem svetu povprečno zgledajoče ženske v srednjih letih zaprosijo tall, dark and handsome Francozi ... in jim za Valentinovo hočejo pripraviti cassoulet (sicer pozabijo namočiti fižol eno noč prej, ampak kdo bi jim zameril pri tistih mišicah). Hja, no, ta gospod me je spomnil, da imam nekje spravljen recept za cassoulet, ki sem ga že zdavnaj hotela deliti z vami, pa nekako ni prišel na vrsto, potem pa nisem bila več zadovoljna s fotko, in sedaj je že malce napačen letni čas (vsaj na papirju! Pri teh temperaturah bi si človek najraje skuhal joto ... ). Skratka, nesojeni cassoulet bom kljub vsemu delila z vami, ker je to krasna jed za k solati in vinu (jah, tak je vrstni red, ne obratno ... :))

Veganski cassoulet

za 2-3 osebe
malce prirejeno po Skinny Bitch: Ultimate Everyday Cookbook

400 g kuhanega belega fižola
1 JŽ olivnega olja
3 JŽ margarine alsan (ali masla, če niste vegani)
1 por, naobročkan
1 korenček, nakockan
1-2 stebli zelene, nakolobarčkane
1 strok česna, nasekljan
pehtran in timijan, po možnosti sveža (jaz sem upoabila suha, in je bilo ok), po okusu
1-2 lovorjeva lista
1 skodelica juhe
30 g drobtin
sol, poper

Najprej skuhaš fižol. No, najprej ga namočiš čez noč in potem skuhaš:) Ali pa ga enostavno kupiš, veliko konzervo. Jaz sem imela en zmešan domač fižol, od katerega se je en del razkuhal (neverjetno, ampak resnično), drugi pa je bil lepo kuhan. Zato cassoulet ne zgleda tako teksturirano, kot je običajno, ampak meni je bila njegova kremastost pravzaprav všeč.

Na 1 JŽ olivca in 1 JŽ masla popražiš zelenjavo, da se nekoliko zmehča, dodaš zelišča in nazadnje fižol. Zaliješ z juho in vmešaš 1/4 vseh drobtin. Vse skupaj kuhaš 20 minut, občasno pomešaš in po potrebi doliješ vodo/juho. (Če se mudi, lahko manj, ampak psssst, ne povejte nikomur.) Poskusiš, če je dovolj slano in začinjeno in po potrebi dodaš sol ali začimbe.

Medtem segreješ pečico na 180°C. Stališ preostalo maslo/margarino in vmešaš vanjo preostale drobtince.

Fižol sedaj flikneš v keramično posodo*, primerno za peko v pečici (nekoč sem zadevo spekla kar v litoželeznem loncu, v katerem se je kuhala - manj za pomivat!) in pokriješ s folijo (ali pokrovom, ki pride zraven keramičnega pekača) in pečeš 25 minut. Potem odstraniš folijo/pokrov, posuješ z maslenimi drobtinami in pečeš še toliko, da se drobtine lepo zapečejo (recimo 10 minut).

* še bolj luštno in francosko bo, če boste jed razdelili v tri manjše keramične posodice

David Frenkiel in Luise Vindahl sta ustvarjalca bloga Green Kitchen Stories, ki trenutno doživlja velikanski uspeh v svetu kuharskih blogov, pobira priznanja, nagrade in žanje občudovanje na vseh koncih. Najprej očara sam blog, ki je krasno oblikovan in poln sočno barvitih fotk, potem elegantna aplikacija za iPhone, sedaj pa še zajetna kuharska knjiga The Green Kitchen, ki v podnaslovu obljublja: Delicious and Healthy Vegetarian Recipes for Every Day. In obljubo avtorja držita, recepti so res dovolj preprosti, izvedljivi in tudi niso polni čudnih sestavin (moram pa priznat, da pasijonke recimo nisem našla na tržnici, ampak mogoče sem jo pa sploh iskala na napačnem koncu ali v napačnem letnem času, ker v resnici ne vem, kaj to sploh je;) Pa vi?).

Naslovna fotka obljublja veliko zelenjave in barvitosti, in tudi to drži, fotografije v knjigi so več kot okusne, čeprav moram priznati, da so mi tiste z bloga ponavadi še ljubše, ker imajo več zgodbe. Vsekakor pa fotke kar dobro predstavijo končni rezultat - jed. Aja, nekaj fotografij pa prikazuje tudi njihovo življenje, na njih seveda žari mala Elsa, tako da moram reči, da je to en prav prikupen dodatek h knjigi.

Na začetku knjige je nekaj splošnih priporočil za kuhanje nekaterih osnovnih jedi, kar jaz običajno preskočim (mogoče pa bi se lahko kaj pametnega naučila? no, meni se mudi k pravim receptom;)), na koncu pa je prijetno stvarno kazalo ali kako se temu reče. Recept podobno kot na blogu tudi v knjigi pospremita z malce predzgodbe, pri čemer se izmenjujeta, kar je prav simpatično.



Po duhu kuhinje in dizajnu knjige me The Green Kitchen spominja na mojo sicer (še vedno!) najljubšo knjigo, Super Natural Everyday. Moram priznati, da je lažje kuhati po GKS (ker imam nekako vse sestavine ponavadi pri roki), po drugi strani pa moram priznati tudi, da sem nad recepti GKS manj navdušena (Heidi Swanson je pač nenadkriljiva konkurenca, to sploh ni kritika zelo mladih kuharjev, Davida in Luise). Je pa tudi res, da morda še nisem začela preizkušati najbolj navdušujočih receptov:) Do sedaj sem pripravila: danski rženi kruh, pizzo s testom iz cvetače, čičerikine palačinke z raito in zelenjem, bučkine testenine in lečine kroglice, bučkine zvitke z rikoto, čokoladno torta z rdečo peso, zamrznjeno jagodno torto z dnom iz sončničnih semen in peso po burgundsko. Slednja naju je (še posebej zahtevnega jedca T.) najbolj navdušila, zato tudi delim recept z vami.

 Burgundska obara z rdečo peso

Recept je Davidova in Luisina predelava slovite boeuf à la Bourguignonne (govedina po burgundsko) Julie Child. Čisto majčkeno sem ga spremenila tudi jaz, ker nisem imela vsega doma, oz. sem uporabila bio maslo namesto olivnega olja, ker se mi to zdi bolj francosko, in zakaj pa ne. ;)

(za dva)
1 JŽ masla (ali olivnega olja)
1 majhna čebula, nasekljana
2 stroka česna, nasekljana
3 korenčki, narezani na večje kose
3 rdeče pese, narezane na večje kose
2 lovorjeva lista
2 ščepca timijana
sol, poper
1 JŽ paradižnikove paste
125 ml rdečega vina (jaz sem uporabila kar refošk, ki je bil pri roki)
250 ml juhe

200 g zelene leče
ščep soli

1 JŽ masla (ali olivnega olja)
okoli 200 g gob (jaz sem uporabila malo svežih in nekaj konzerviranih šampinjonov, sicer se v BB uporabljajo kostanjevke), narezanih na rezine ali četrtine, če so manjše
4-5 biserne čebulice/šalotke/na četrtine narezana majhna čebula (jaz sem uporabila slednje)
1 ČŽ koruznega škroba/arowroot (po želji), razmešanega v malo vode (žlica)



V velikem (po možnosti litoželeznem) loncu segreješ maslo oz. olje, nanj vržeš čebulo in česen in pražiš, da se zmehča. Potem na to vržeš peso, korenček, lovor in timijan, pa soliš in popraš po okusu (oz. na oko). To cmariš kakih 5 minut, tu in tam premešaš.

Dodaj v vinu razmešano paradižnikovo pasto, zalij z zelenjavno juho. Kuhaj 20 minut na malem ognju.

Medtem skuhaš še zeleno (francosko) lečo. Najprej jo zavreš, odliješ in dodaš novo vodo, kuhaš skoraj do mehkega (cca. 15-20 minut), potem soliš, še par minut kuhaš in odliješ vodo. Daš na stran.

V ponvi segreješ maslo/olje, nanj vržeš čebulice oz. razčetverjeno čebulo in narezane gobe. Pražiš, dokler gobe ne porjavijo. Soliš in popraš po okusu. Vmešaš v obaro.

Poskusiš obaro in dodaš še vina, začimb, soli ... Dodaš lečo (ali pa jo dodaš v krožnike tik preden naložiš vanje obaro). Če si res fensi, pred postrežbo iz obare pobereš lovorjeve liste, če ne pa nanje zgolj opozoriš ostale jedce;)

Pirini keksi z vanilijo in figami.

Včasih imam kakšen recept zelo dolgo v planu. Tegale recimo par mesecev, vse odkar mi je mama prinesla figovo marmelado in mi povedala, po katerem receptu dela piškote z njo. In včeraj je napočil dan, ko je bilo te piškote nujno treba narediti.

Imam namreč teden razmeroma slabe volje, morda zaradi tegale, morda pa kar tako. Po dolgem obdobju zdravega življenja, telovadbe (Zuzka, seriously!), ustvarjanja in vzdrževanja higienskega minimuma v hiši, me je prijela lenoba na kvadrat in velik apetit za slaščice. Dvakrat sem pekla kosmičevo-bananine kekse z dodatki, bom delila svojo verzijo, ko jo izpopolnim (naj povem, da je T. že sedaj zelo zadovoljen z njo, ampak jaz mislim, da je še prostora za izpopolnjevanje), potem pa sem hotela nekaj drugega ... in sem se spravila k temle veganskim pirinim keksom, nakar sem ugotovila, da so res super izi za pripravo in super mehki, skorajda sočni - na dober način (čuden izraz v paru s keksi, vem).

Aja, mimogrede, Cosmopolitanova novinarka Živa me je uvrstila na seznam najboljših slovenskih kuharskih blogov! Tam so tudi moji ljubi Ana, Ana, DB in Špela.

Pirini keksi z vanilijo in figovo marmelado (veganski)

200 g fine pirine moke (če je nimate, samo presejte navadno)
2 zajetna ščepca vanilije
1/3 ČŽ pecilnega praška
1/3 ČŽ sode bikarbone
ščep soli

120 ml ne preveč sladke figove marmelade (ali pol skodelice nasekljanih suhih fig+pol skodelice jabolčnega soka)
8 JŽ stopljenega kokosovega olja
6 JŽ agavinega sirupa



Pečico segreješ na 180-200 °C (odvisno od tega, kako močna je... Tista v prejšnjem stanovanju bi morala biti na 180, tanova mora biti na skoraj 200 ... ).

V skledi zmešaš suhe sestavine, nato jim dodaš mokre. Dobro premešaš.

Na pekač, obložen s peki papirjem, z majhno žličko nakupčkaš testo (piškotki naj bi bili približno velikosti oreha).

Pečeš 10 minut na 180-200 °C oz. toliko časa, da so ob robovih lepo zapečeni.

Pustiš, da se ohladijo na pekači in po želji potreseš s sladkorjem v prahu, ki mu dodaš ščep vanilije.

Super pašejo k črni kavi in earl greyu. ;)

Presna torta s pinjolami in jagodičevjem.

Spet so eni prazniki pred vrati (ok, in eni že za vrati:)). In jaz sem slaba s prazniki, ne vem, če ste opazili, ampak ignorirala sem čisto vse praznike po vrsti, mislim, da sem nazadnje obeležila predlanski Božič. Pa ni to neka hipsetrska odločitev "oh sej meni prazniki sploh niso pomembni, vsak dan je praznik, blah blah". V resnici so mi precej pomembni, ampak, resnici na ljubo, nisem jaz iz najbolj prazničnih krajev (figurativnih) in če mi ne grejo od rok, je to najbrž zaradi pomanjkanja vaje in ne odsotnosti kakšnega posebnega prazničnega gena.

Pravzaprav sem se kar slabo počutila, ker nisem dovolj praznovala in prispevala k prazničnosti, zato sem se odločila, da začnem z najpomembnejšim: osebnimi prazniki. In zdaj vsem dragim pečem - ali pa nepečem - rojstnodnevne torte (razen, če me kdo prehiti). Rojstni dan se mi zdi še posebej pomemben dan, odkar sem bila enemu rojstvu "priča" in vem, da to ni hec. Pravzaprav bi za vsak rojstni dan morala torto dobiti tudi slavljenčeva mama ... Ampak tale torta je za očeta.



Mogoče sem vam kdaj prala možgane, da mora biti hrana sezonska ... mja, in kaj, če hočeš narediti sadno torto aprila? Greš v štiri (ja, dobesedno) trgovine in ugotoviš, da je najbolje kupiti kar tole, kar vidite na slikah. Prvotni plan so bile samo jagode, ampak no, borovnice in maline so bile preveč luštne na pogled, da bi jih pustila v trgovini. In kmalu bodo zares sezonske:) Drugače pa sem se poigravala še z idejo manga, bil bi lep, pa zelo sezonski, hehe (nekje že, kajne?), poskusim ob priliki (mislite, da paše s timijanom? Ali bolj z meliso?).

Kakor koli, tale kombinacija je bila super. Pinjole so popestrile že znano kremo iz indijskih oreščkov in ji dodala še eno noto, ki je sploh ne znam opisat, ampak paše z limono in kiselkastim sadjem. In še mnenja jedcev, ne da bi se hotela preveč hvaliti, "ta torta je tako dobra, da ti jo je žal pojest, ker je potem ni več" in "še boljša, kot pečena".

Presna torta s pinjolami in jagodičevjem

(za manjši tortni model)

tortno dno
1 SK (236-250 ml) mandljev, zmletih
1/2 SK datljev+ena suha figa, namočenih
ščep soli

krema
1/2 SK pinjol (približno ena mini vrečka oz. okoli 50 g)
1+1/2 SK indijskih oreščkov
sok dveh limon
1 zvrhana jedilna žlica kokosovega olja
5 JŽ agavinega sirupa (po okusu dodajte več)
naribana lupina ene bio limone
ščep vanilije
voda (po potrebi)

nadev
100 g malin
100 g borovnic
200 g jagod
malo agavinega sirupa (po potrebi)

dekoracija
par užitnih rožic (vijolice, sivka, marjetice, trobentice, vrtnice ... )


Če imaš bolj švohoten blender ali sekljalnik, tako kot jaz, posebej sesekljaš mandlje, nato še datlje z malo vode, v kateri so se namakali, in potem zmešaš oboje skupaj+ščep soli. V dober blender pa lahko vržeš vse hkrati.

Spet, če imaš bolj švohoten blender ali sekljalnik, tako kot jaz, pinjole in indijske oreščke zmelješ v kavnem mlinčku, zmešaš z ostalimi sestavinami ter pustiš stati v hladilniku. Sicer je bolje pinjole in oreščke namakati 6 ur in nato zblendati v gladko kremo ter dodati še ostale sestavine.

Tortni model namažeš s kokosovim oljem, vanj rukneš pripravljeno mandljevo "testo" in pritisneš v ravno ploskev, torej brez roba kot pri piti ali tartu.

Na to nadevaš kremo, lepo pogladiš in vtakneš v zmrzovalnik za vsaj 15 minut, da se krema strdi. Potem jo prestaviš v hladilnik (ali pa tudi ne?).

Malo preden misliš torto servirati, jo obložiš s sadjem (jaz sem ga pred tem čisto malo pokapljala z agavinim sirupom, da se je lepše svetilo in bilo malo bolj sladko - hja, če ni sezonsko, tudi sladko ni tako, kot naj bi bilo).

Dekoriraš z užitnimi rožicami.

Pašta s čičeriko.

Pašta! A sem sploh že objavila kak recept za pašto (razen seveda domačih testenin)?

Razlog za to notorično odsotnost pašte na blogu pa ni kakšen snobizem, tudi pri nas je pašta vsaj enkrat tedensko na meniju:) Skrivnost je v tem, da se je za testenine (in italijansko kuhinjo širše, upam, da kmalu napišem več o tem) specializiral T., in naj vam povem, da zna pripraviti ubijalsko pašto.

Ampak ko sem pri Deb videla tale link za pašto s čičeriko in česnovo-rožmarinovim oljem, so se mi pocedile sline in sem takoj namočila nekaj čičerike. Recept imam že ene dva meseca napol pripravljen za vas, in ko sem danes videla fotke, sem si rekla, da to pa zdaj res moram delit. Že res, da je to taka tolažilna in mogoče malo bolj zimska hrana v osnovi, ampak mene rožmarin spominja na poletje kot nobena druga začimba. Pa vas?

Pašta s čičeriko, rožmarinom in česnom (Pasta con ceci)

malce prirejeno
(za dve do tri osebe)

1/2 čebule
1 korenček
1 por
4 stroki česna (ali 2velika)
2 jedilni žlici nasekljanega peteršilja
kosmiči rdečega feferona (nasekljan feferon)

1/4 dcl olivnega olja
sol
1 JŽ paradižnika iz tube
1 pločevinka čičerike ali 250 g kuhane čičerike

250 g manjše polnozrnate pašte (npr. fusilli)

1/4 dcl olivnega olja
1 JŽ nasekljanega rožmarina
2 stroka nasekljanega česna

Fino, ampak res fino sesekljaj prvih 6 sestavin (lahko kar v električnem sekljalniku).

Polovico olivnega olja segrej v veliki kozici, na njem prepraži nasekljano zelenjavo (8-10 minu). Soli po okusu.

Paradižnik iz tube zmešaj in raztopi v 1 dcl vode, s tem zalij zgornjo mešanico. Naj zavre, potem zmanjšaj ogenj in cmari še kakšnih 5-8 minut, da se zgosti. Dodaj še čičeriko in eno skodelico vode (240 ml), kuhaj 10-15 minut. Potem zajemi približno eno skodelico omake in jo zmiksaj (lahko tudi s paličnim mešalnikom kar v kozici).

Skuhaj pašto (tokrat striktno al dente). Odcedi in prihrani približno 250 ml vode.

Kuhano pašto vrzi v omako in zalij z 1 dcl prihranjene vode. Kuhaj, mešaj in po potrebi dodajaj vodo. Ko bo vsaj pašta lepo pokrita z omako, jo odstavi.

V majhni kozici segrej preostanek olivnega olja (cca. četrt dcl), nanj vrzi česen in rožmarin in cvri/praži cca. 1 minuto.

Pašto razdeli na krožnike in prelij z rožmarinovo-česnovim oljem. Buon appetito!