S Tamaro sva se spoznali na Facebooku, potem je postala mama samohranilka, pa še blogerka, ustvarjalka noro dobrih energijskih - sinergijskih ploščic, pa še marsikaj. Nekega dne se je s svojim sinkom Svarunom pripeljala k nam po moko na čeznočni (če to ni beseda, naj postane:)) obisk, pa čeprav sva se poznali le virtualno (omenjena je tudi v moji knjigi, se kdo spomni?), kar veliko pove o njeni spontanosti, odprtosti in pogumu, se vam ne zdi? Sama si pogosto želim, da bi teh lastnosti premogla več. Poleg teh pa Tamara izžareva tudi neko notranjo moč, in o tem sem jo spraševala v pričujočem intervjuju.

Vedno pokaš od energije in ustvarjalnosti. Kako ti to uspeva? 

Energije ne, ustvarjalnosti pa!  Verjameš ali ne, ampak energije imam po naravi bolj malo, nisem nek energičen hiperaktivček. Sem se pa v teh svojih tridesetih letih bivanja naučila, kako postopati, da grem vštric s seboj – in ne kontra sebi; to vključuje zgodnji odhod v posteljo, veliko discipline pri tem, da se ne razburjam po nepotrebnem in trošim svoje energije, prava, zdrava, z ljubeznijo pripravljena hrana in iskanje NAVDIHA kjerkoli, kadarkoli. Z navdihom se hrani naša duša, in če je ta sita in zadovoljena, te potreba po ustvarjanju in deljenju in predajanju sama dregne pod rebra.

Kaj te potolče?

Samo sebe potolčem, ko nisem sposobna ali voljna sprejeti ljudi takšne, kakršni so. Tudi in predvsem, ko si škodijo. Hkrati me potolče, ko mene ljudje niso sposobni ali voljni sprejeti in pustiti dihati. Tudi, ko grem zavoljo učenja najprej korak nazaj, preden naredim korak naprej. Si že slišala za tole: »Optimist je človek, ki ve, da ni katastrofa, če trem korakom naprej sledi korak nazaj. Temu se reče ča-ča-ča!«.


Pred kratkim si predstavila svoj app Igralnica - kuhalnica! Kako je prišlo do tega?

O, ja, moj novi otroček. Evo, samo vprašanje sem prebrala, pa me že razganja od Navdiha.  Da ti odgovorim na to vprašanje, moraš poznati celo zgodbo. V resnici se je koncept Igralnice Kuhalnice rodil še pred Svarunom, mojim sinom. Že v nosečnosti sem začutila zelo močno potrebo po tem, da hodim po svoji poti in dajem svetu, kar imam dajati – začutila pa sem tudi, da mi bo Svarun s svojim prihodom in bitjem pri tem zelo pomagal. Ko se je rodil torej nisem šla v službo, niti potem ne, ko je šel v vrtec. Namesto tega sem začela ustvarjati: pisati, govoriti, deliti svojo zgodbo, biti mama in ženska, iskati svoj mir, vzgajati otroka, skrbeti za čim bolj zdravo življenje naju obeh in … preživljati vse več časa v kuhinji, skupaj s Svarunom. Kuhinja je postala najina igralnica, sedež kreativnosti v najinem domu, in od vsega navdiha, ki se je ob tem sproščal, sem vedela, da moram to deliti. Ko sem se tega dodobra zavedala, sem spoznala Jeleno in preko nje Tjašo, moji tehnološki dobri vili, brez katerih tale aplikacija ne bi uzrla luči dneva. Igralnica Kuhalnica je namenjena vsem, ki se v kuhinji želijo igrati s svojimi fizičnimi ali notranjimi otroki, uporabljati preproste recepte in tehnike, živeti z letnimi časi, jesti sezonsko in bolj celostno skrbeti za svoje zdravje in zdravje svojih najbližjih. V tale program, ki se je pričel z oktobrom, je usmerjena vsa moja kreativna energija in v njem tiči moje srce že mesece.

Ko sva se prvič srečali, si bila samohranilka, tako po dejanskem stanju kot tudi po definiciji. Kako se soočaš s to nalepko?

Hm, moram priznati, da me ta nalepka ni preveč zaznamovala, saj sem se sama odločila za to pot. Vedno izbiram tiste bolj izzivalne, neuhojene, pustolovske poti … ne, da bi se dokazovala drugim, ampak sebi. Ne, da bi se primerjala z drugimi, ampak z najvišjo vizijo same sebe. Zato mi dandanes ta nalepka, če že kaj, daje zgolj občutek moči in modrosti v meni … ter hvaležnosti mojim staršem, ki mi že od začetka stojita ob strani.


In kako z dejanskim stanjem? Kdo ti pomaga pri vzgoji?

Pri vzgoji mi je veliko pomagal moj zadnji partner, s katerim smo preživeli pustolovsko poldrugo leto. Pokazal mi je, kako biti odločna, kako postaviti mejo, kako zaslužiti spoštovanje in predvsem, kako otroka naučiti samostojnosti … ali v njegovih besedah »naučiti uloviti ribo, namesto, da mu jo serviram že pečeno in očiščeno«. Sedaj, ko pa spet plujem sama, mi je dragoceno videti, kako se druge mame in očetje soočajo z določenimi situacijami. Potem lahko pri sebi, v sebi začutim, ali to zame in za Svaruna »štima«, ali ne. Najpomembnejše se mi zdi poznavanje svojega otroka, do česar pridem tako, da ga opazujem,  da ga sploh opazim tu poleg, da ga čutim … in v vsakem trenutku vem, kdaj gre za stres in kdaj za izigravanje. Otroci so otroci tu, da nam držijo zrcalo, in ko smo pripravljeni iti iz svoje glave, kjer tičita bolečina, upor, nesprejemanje … se imamo lahko res krasno. 

Kako so videti “zmenkarije” oz. spoznavanje novega partnerja potem, ko imaš otroka?

Hecno. Kot pri vseh parih z otroki, si je potrebno vzeti čas drug za drugega, ki mora izvirati iz želje po preživljanju časa s partnerjem kot moškim, ljubimcem. Moj nekdanji partner je v meni obudil spomin, da nisem samo mama, v kar se me mame mamaste tako zlahka ujamemo, ampak tudi ženska, bitje, ki si želi rasti. To je bilo zame osebno največje darilo tega odnosa, in sedaj svoje ženskosti ne bom več dala na stranski tir. Sicer se pa midva nisva spoznala tu, v Sloveniji, v ustaljenem življenju, ampak na potovanju, zaradi česar smo na neki divji plaži brez tekoče vode in elektrike na Tenerifih takoj zaživeli skupaj in je bil najin odnos od vsega začetka postavljen pred preizkušnje.


Tvoje žitne ploščice so nekaj najboljšega, kar sem kdaj poskusila. Prav zasvojijo te! Kako si prišla na idejo, da bi bile prav ploščice tvoj biznis? Si iskala idejo za posel ali je ona našla tebe?

Zdi se mi, da se ne zavedaš, da si bila točno ti tista, ki mi je dala idejo, da svoje zdrave in slastne dobrote pričnem prodajati.  Ko sva prišla na obisk na Koroško, sem s seboj vzela svoje prve ploščice, ki sem jih pripravila za pot in po tem, ko si jih poskusila, si me bolj kot ne v začudenju vprašala, zakaj jih ne prodajam. Zatorej jaz ideje nisem iskala, ampak je sama prišla do mene – od tebe! Hvala. Od tedaj naprej sem »gnezdila« na tej ideji in jo jeseni, po enotedenskem umiku v Apenine, realizirala: pričela sem izdelovati ekološke dobrote za zdravje velikih in majhnih otrok. Svojemu kreativnemu izražanju sem nadela ime Elixir in sedaj že dve leti prodajam ekološke granole (mešanice kosmičev, suhega sadja in oreščkov za zajtrk), energijske ploščice ter masla iz oreščkov ter tedensko razvažam v Ljubljano. 

Wow, nisem vedela! Ja res so fantastične. Recept za žitne ploščice je gotovo poslovna skrivnost, zato te po njem ne bom spraševala. Nam lahko zaupaš kateri drugi recept, na katerega si ponosna?

Seveda, z veseljem! Povedala vam bom recept za Pretepeni grah, mojo najljubšo međimursko jed. Pravkar sva s Svarunom prišla iz Međimurja, od koder je moja mama, in sem še pod navdihom te udobne zimske juhice, ki sem jo doma poustvarila in »veganizirala«. Za izvirnik potrebujemo kislo smetano, jaz pa jo naredim iz indijskih oreščkov.

Pretepeni grah

(Smetanova fižolova juha)
Dve pesti indijskih oreščkov
Dve pesti fižola
1 večja čebula
2 papriki
1 žlica kokosovega olja
2 žlici kvasnih kosmičev
3 žlice jabolčnega kisa
Lovorov list
Sladko mleto rdečo papriko
Sol in poper po potrebi

Večer pred kuho

Dve pesti indijskih oreščkov in dve pesti fižola vsako posebej namočimo v dovolj vode.

Predpriprava

Indijske oreščke odcedimo in speremo ter stresemo v blender, dodamo svežo vodo, in blendamo dokler ne dobimo tekočo zmes. Dodamo še kvasne kosmiče, ponovno zblendamo in odstavimo. Fižol odcedimo in speremo ter z lovorovim listom skuhamo do mehkega.

Priprava

Na kokosovem olju prepražimo čebulo in papriko, da zadišita. Dodamo mleto papriko, sol in poper ter pražimo 5 minut. Nato dolijemo 1 do 2 šalici vode, skuhamo do mehkega ter s paličnim mešalnikom zmiksamo v homogeno zmes. Sedaj v kozico dodamo vse predpripravljene sestavine, ter jabolčni kis. Začinimo po potrebi in pustimo, da zavre. Nato ugasnemo plin, ter ponudimo. To tradicionalno međimursko jed začnejo pripravljati pozno poleti, v izobilju mladega fižola, ko jo jejo hladno. V hladnem delu leta jo jemo toplo in si zraven privoščimo kak kos dobrega kruha, najbolje koruznega. Video, v katerem s Svarunom pripravljava to juho, je na voljo naročnikom skupine Igralnica Kuhalnica.

Kaj bi svetovala drugim mladim mamicam, ki so ostale same z otrokom (z otroki)?

Dala bi jim isti nasvet, ki je mene prebudil letos poleti, ko sem ga slišala od ene mamice samohranilke: »Ni nam [mamam samohranilkam] treba biti mama in oče. Samo zavedati se moramo bolje svoje ženske moči, ki tiči v ljubeči, prijazni, sočutni, nežni … pozornosti. Ko napoči čas za vzgajanje zato namesto, da smo glasne in/ali agresivne – da trošimo svojo energijo po nepotrebnem – raje otroku preprosto odtegnemo našo ljubečo pozornost. Takoj bo pretehtal in ugotovil, da je materina pozornost kot sonce, v prisotnosti katerega on cveti.«

Kaj meniš o očetovski figuri oz. vlogi pri vzgoji svojega sina? Jo pustiš opravljati kakšnemu sorodniku, prijatelju?

Ko je bil Svarun star šest tednov, mi je moja ginekologinja - močna, krasna ženska - rekla, da "oče" nima nobene zveze z biologijo. Strinjam se, da lahko socialno vlogo očeta otroku odigra kdorkoli, in ta je po mojem mnenju veliko prodornejša od genetike. Saj vemo: na inteligentnost v 5% vplivajo geni in 95% okolje; enako je z vsem. Najpomembnejše se mi zdi, s čimer/ komer otroka obdajam. Svarun ve, kdo je njegov biološki oče, okrog tega ni bilo nikoli nikakršnih skrivnosti. Ve pa tudi, da mu je zaenkrat najpomembnejša očetovska figura moj zadnji partner, ki sem ga že omenjala. Poleg tega ima še nonota, mojega očeta, moje prijatelje, pa partnerje mojih prijateljic … in z doprinosi vseh teh se mu počasi sestavlja mozaik moškosti. »Kaj pomeni biti moški« se bo učil od drugih, in rada poskrbim, da bo dobil čim več različnih priokusov tega. Zato ob ponujenih priložnostih z veseljem kdaj prepustim prijateljem, da Svarunu pokažejo kak odtenek moškosti; navsezadnje so moji prijatelji tisti moški, ki jih spoštujem in cenim za to, kar so.

Z velikim veseljem otvarjam serijo intervjujev z izjemnimi ženskami, ki so "šle po svoje". Eva Žontar je ena najbolj pogumnih, pustolovskih žensk, kar jih poznam. Pred dobrim letom se je odpravila na potovanje s takratnim partnerjem, sedaj pa se po Južni Ameriki vozi sama in živi v svojem starem Mercedesu. Pogovor z njo je kot svež veter, ki prinaša pogum in prebuja pustolovski duh. Mene Eva dnevno navdušuje s fotografijami in globokimi mislimi na svojem Facebooku, zato jo z veseljem predstavljam tudi vam. Uživajte v branju tako kot sem jaz!

Nazadnje, ko sva govorili, si bila v Peruju. Kje se nahajaš zdaj? Kaj vidiš (skozi okno)?

Ko sva nazadnje govorili, pred kakimi tremi tedni, sem ravno prišla v Peru. Ostala bom še kar nekaj časa, všeč mi je. Veliko je odvisno tudi od vize. Skozi okno trenutno vidim morje, Tihi ocean. Močno piha, valovi so visoki in nebo je temačno. Menda je v teh koncih Ernest Hemingway dobil navdih za Starca in morje. Parkirana sem ob velikem pomolu, na katerem sedijo albatrosi. Po plaži teče nekaj ljudi, devet zjutraj je.

Kako se je začelo tvoje, če lahko tako rečem, razmerje z začimbami? Katera je bila prva začimba, ki si jo spoznala in vzljubila?

Z začimbami se spogledujem že od otroštva dalje, saj so te krasile tako babičin kot mamin vrt. Torej peteršilj, drobnjak, origano, žajbelj, šetraj, pehtran, če jih naštejem le nekaj, se mi smehljajo že od nekdaj. V čisto pravem razmerju z njimi in še kopico drugih, seveda, pa sem od prvega seminarja na Hvaru pred skoraj osmimi leti, kjer sta me z njimi uročili še Sanja in Mariji (soavtorici). No, od takrat dalje sem verjetno največja porabnica cimeta v Sloveniji, od domačih pa že od nekdaj obožujem peteršilj.

Sabina Topolovec, soavtorica knjige Ščepec rešitve. (foto: arhiv S.T.)

Prideluješ svoje začimbe? Imaš kakšne priljubljene mešanice začimb (recept zelo dobrodošel:))?

Seveda - na vrtu imam vse, kar uspeva pri nas in tega sploh ni malo. Kar se le da pa vseeno raje naberem v naravi, najraje na katerem izmed hrvaških otokov, kjer si začimbe same izborijo svoj kotiček pod soncem. V teh je največ sončka in s tem moči. Domače začimbe vedno izbiram po navdihu ali natančneje: vstopim v vrt in počakam, da me same pokličejo. Pozimi uporabljam posušene ali vložene v olje ali sol. In seveda obožujem bazilikin pesto z najboljšim olivnim oljem, mandlji in veliko parmezana, pa svežo baziliko s česnom, limonino lupinico in gheejem, pa domače začimbe v vseh mogočih "provansalskih" različicah ... Od bolj eksotičnih pa prisegam na tiste, ki se najbolje podajo v čokoladne stvaritve, torej poleg cimeta še kardamom, ingver, klinčki, piment, pomarančna lupinica, muščatni orešček ,... Všeč so mi tudi mlečne jedi s pridihom prave vanilije, vrtnic, kardamoma in janeževe zvezde ...

Knjiga Ščepec rešitve je napisana z nekako mističnim pridihom. Si imela tudi ti kot ena od avtoric mistično izkušnjo z začimbami?

Če bi spregovorila o svojih izkušnjah z nekaterimi začimbami, ki so mi dobesedno čez noč povsem odpravile nekatere težave, bi marsikdo najprej pomislil na mistiko. A tu v resnici ni nič mističnega. Začimbe v resnici neredko delujejo celo bolje od sinteznih zdravil. Zagotovo pa je tako rekoč mističen okus skoraj vsake jedi, ki jo oplemenitim z začimbami, če le ob tem ne pozabim na ključno sestavino - ljubezen. Odkar imam otroka, je priprava hrane še večji užitek. Moja hči je ljubezen do začimb očitno podedovala, saj se že od malega "pase" po vrtu in uživa tako meliso, kot meto, drobnjak, koromačeve lističe, baziliko, peteršilj. Najbolje ji teknejo, ko jih sama utrga in vanje zagrize že v vrtu. Z bratcem sta to poletje ugotovila, da so koromačevi lističi zelo sladki, zato jima seveda nadvse teknejo. Vesta tudi, da lahko meto žvečiš namesto žvečilnega, in res se trudita, da bi navdušila tudi otroke z vasi ...

Če bi lahko na samotni otok vzela samo tri začimbe, katere bi to bile?

Ker sem precej sladkosnede sorte, prav gotovo cimet (ki se sicer odlično poda tudi k ostalim okusom). Nekako si tako romantično predstavljam, da bi na tistem otoku rastlo kakšno eksotično drevo s sladkimi sadeži, ki bi se jim težko uprla in trebušna slinavka bi gotovo potrebovala pomoč cimeta. Prav gotovo bi s sabo vzela tudi peteršilj (tudi semena, da si tam zasejem svojega, da mi ga nikoli ne zmanjka). Za dušo in kot dragoceno prijateljico v samoti pa bi s sabo povabila še vrtnico. Sicer pa nekako računam na to, da bi na tistem otoku že samo po sebi rastlo veliko divje rastočih začimb, tako da mi v tem pogledu verjetno ne bi manjkalo prav dosti ...

In za konec še, ker smo v blogosferi, če bi po zgledu mnogih znanih blogerjev (Cannelle et Vanille, Cinnamon and Thyme, My darling lemon thyme, Meta Mint, Pehtran) svoj blog poimenovala po eni ali dveh začimbah, kako bi se mu reklo?;)

Hm, težko rečem. Če bi želela združiti prijeten zven imena z močjo rastline, bi moj blog nosil ime Artemisia, ki je botanično ime za pelin. Pelin je v resnici rastina z izrazito žensko energijo, velja za mater vseh zelišč. Je "vse v enem". Je močna in mogočna, tako po svojem delovanju kot po svoji podobi.