In
razmišljanje,
Shizma
Morda ste opazili, da je moj blogerski mojo upadel. Za to obstaja več razlogov, nekateri so zelo osebne in prehodne narave, nekateri objektivni, obstaja pa tudi ideološki, o katerem mi je bilo pravzaprav najtežje govoriti, zato nisem. Ampak po zadnji debati v eni od veganskih-vegetarijanskih skupin na Facebooku, imam vsega dovolj in bom z vami delila, kar me muči. Kdo ve, mogoče pa bom po tem spet našla veselje do bloganja?
V sedanji družbi obstaja miljavžent prehranskih teorij, na kupe "tihih ubijalcev" in morda še več "superhran". In čeprav se prvim izogibam in druge zmerno uporabljam, se mi vsa ta norija okoli hrane vse bolj upira. Najprej zato, ker se mi zdi nemogoče v vsej tej poplavi odločiti za eno (ker obstaja občutek, da se je treba, še posebej kot food-blogger), ker je treba pretehtati ogromno količino informacij, tehtnost virov teh informacij .... in kot da to ne bi bilo dovolj, lahko vedno najdeš nasprotno teorijo. Če se ozrem samo na tisto, kar imam v bližini: veganstvo. Na eni strani Kitajska študija, na drugi The Vegetarian Myth. Ali pač veganstvo in presnojedstvo, ki navdih iščeta pri primatih in na drugi strani paleo dieta, ki se zgleduje po praljudeh. Dve kolegici, ki sta po prekinitvi z vegetarijanstvom videti precej bolj zdravi, več njih, ki trdijo, da imajo ob izključno rastlinski hrani veliko več energije. Ena punca, ki je veliko mesa in ima premalo vitamina B12 in konstanten primanjkljaj železa, ena, ki je po štirih mesecih veganstva menda potrebovala injekcijo vitamina B12 in na drugi strani vegani, ki jim nič ne manjka in tečejo ultramaratone. Na eni strani kolega, ki po paleo dieti zgleda deset let mlajši (in ene toliko kil lažji), na drugi mlada vegančica, ki se hrani v glavnem samo bio, pa jo vse boli. Kar se mene tiče, je veganstvo z etičnega vidika seveda najbolj sprejemljiva odločitev, za zdravstveni pa nisem tako prepričana (kot tudi o nobeni drugi prehrambeni ideologiji nisem, da ne bo pomote).
Etična superiornost, ki pride z vegansko ideologijo, je pri nekaterih naravnost fanatična. Če uporabim svetopisemsko podobo, nekateri hodijo naokoli z vrečo kamnov in samo čakajo, kdaj bodo lahko vrgli tisti prvi kamen. Ker so brez greha, jasno. Kot da ni že metanje kamnov greh, če se gremo etiko. Vsi, ki ne dosegamo etičnih standardov ekskluzivnega veganstva, smo enako slabi ljudje, v očeh teh fanatičnih oseb. (Naj tu poudarim, da ne mislim, da je večina veganov takih, ampak da nekaj fanatikov zelo izstopa in meče veliko senco.)
Zato nisem veganka (če je to za koga šok, mu priporočam, da si v bodoče na vsakem naslednjem blogu prebere takozvani "about me page"). In zaradi zloglasnega razloga komoditete. V vsej zmedi z ideologijo in fanatizmi, ki jih preziram iz dna duše, se držim zelo ohlapnega mota: Eat food. Not too much. Mostly plants. (Srednja zadeva mi gre zaenkrat najtežje od rok;))
In zato bom opustila vse oznake. Na mojih receptih ne bo več pisalo veganski, presni, celo vegetarijanski ne. To bo za nekatere otežilo iskanje ne vem, veganske lazanje, a morda pa bom komu na tak način podtaknila rastlinski recept, ki mu bo spremenil življenje:)
Verjamem, da bo nekaj bralcev po temle zapisu za zmeraj zapustilo moj blog. Vso srečo v življenju vam želim. Upam, da ostanete zdravi in najdete duševni mir.
Tisti, ki želite ostati, hvala. Upam, da bomo še kaj dobrega skuhali.
V sedanji družbi obstaja miljavžent prehranskih teorij, na kupe "tihih ubijalcev" in morda še več "superhran". In čeprav se prvim izogibam in druge zmerno uporabljam, se mi vsa ta norija okoli hrane vse bolj upira. Najprej zato, ker se mi zdi nemogoče v vsej tej poplavi odločiti za eno (ker obstaja občutek, da se je treba, še posebej kot food-blogger), ker je treba pretehtati ogromno količino informacij, tehtnost virov teh informacij .... in kot da to ne bi bilo dovolj, lahko vedno najdeš nasprotno teorijo. Če se ozrem samo na tisto, kar imam v bližini: veganstvo. Na eni strani Kitajska študija, na drugi The Vegetarian Myth. Ali pač veganstvo in presnojedstvo, ki navdih iščeta pri primatih in na drugi strani paleo dieta, ki se zgleduje po praljudeh. Dve kolegici, ki sta po prekinitvi z vegetarijanstvom videti precej bolj zdravi, več njih, ki trdijo, da imajo ob izključno rastlinski hrani veliko več energije. Ena punca, ki je veliko mesa in ima premalo vitamina B12 in konstanten primanjkljaj železa, ena, ki je po štirih mesecih veganstva menda potrebovala injekcijo vitamina B12 in na drugi strani vegani, ki jim nič ne manjka in tečejo ultramaratone. Na eni strani kolega, ki po paleo dieti zgleda deset let mlajši (in ene toliko kil lažji), na drugi mlada vegančica, ki se hrani v glavnem samo bio, pa jo vse boli. Kar se mene tiče, je veganstvo z etičnega vidika seveda najbolj sprejemljiva odločitev, za zdravstveni pa nisem tako prepričana (kot tudi o nobeni drugi prehrambeni ideologiji nisem, da ne bo pomote).
Etična superiornost, ki pride z vegansko ideologijo, je pri nekaterih naravnost fanatična. Če uporabim svetopisemsko podobo, nekateri hodijo naokoli z vrečo kamnov in samo čakajo, kdaj bodo lahko vrgli tisti prvi kamen. Ker so brez greha, jasno. Kot da ni že metanje kamnov greh, če se gremo etiko. Vsi, ki ne dosegamo etičnih standardov ekskluzivnega veganstva, smo enako slabi ljudje, v očeh teh fanatičnih oseb. (Naj tu poudarim, da ne mislim, da je večina veganov takih, ampak da nekaj fanatikov zelo izstopa in meče veliko senco.)
Zato nisem veganka (če je to za koga šok, mu priporočam, da si v bodoče na vsakem naslednjem blogu prebere takozvani "about me page"). In zaradi zloglasnega razloga komoditete. V vsej zmedi z ideologijo in fanatizmi, ki jih preziram iz dna duše, se držim zelo ohlapnega mota: Eat food. Not too much. Mostly plants. (Srednja zadeva mi gre zaenkrat najtežje od rok;))
In zato bom opustila vse oznake. Na mojih receptih ne bo več pisalo veganski, presni, celo vegetarijanski ne. To bo za nekatere otežilo iskanje ne vem, veganske lazanje, a morda pa bom komu na tak način podtaknila rastlinski recept, ki mu bo spremenil življenje:)
Verjamem, da bo nekaj bralcev po temle zapisu za zmeraj zapustilo moj blog. Vso srečo v življenju vam želim. Upam, da ostanete zdravi in najdete duševni mir.
Tisti, ki želite ostati, hvala. Upam, da bomo še kaj dobrega skuhali.
