Veganska malica.

Pravijo, da je zdravo imeti pet obrokov dnevno. Ko sem začela o tem malce razmišljati, sem se zavedla, da v resnici ne jem le trikrat dnevno (kot bi še pred kratkim zatrdila), ampak tudi kaj vmes - in da je to "vmes" pogosto precej trapasto grizljanje, ko bi bila lahko pametna in zdrava malica. Sedaj delam na "reflektiranih" malicah:)

Tako bom danes z vami delila predlog za malico. Temu pač ne moreš ravno reči recept, a ne? Človek včasih potrebuje kakšen majhen kazalec (kažiprst!), da vidi nekaj sila preprostega, česar se sam ne bi spomnil. Pa vi, malicate, in kaj?

V tem sendviču uporabljam kvasove kosmiče. Mogoče jih že vsi poznate, jaz pa sem jih šele sedaj prvič kupila. Sicer sem že uporabljala biotopov pivski kvas, ampak to je nekaj povsem drugega! Kvasovi kosmiči imajo veliko veliko boljši okus, nekako oreščkasto-parmezanast (tudi te lahko uporabite kot nadomestek za parmezan). Kupila sem jih v Jablani (BTC Tržnica), kjer mi je prodajalka zatrdila, da sploh ne je več solate brez kvasovih kosmičev. Mislim, da jo začenjam razumet:)

Popečeni dimljeni tofu, gorčica, solata in čebula.

Njami kvasovi kosmiči.

 

Veganski sendvič z dimljenim tofujem

(za eno osebo)
kos domačega polnozrnatega / pirinega kruha
50 g dimljenega tofuja (meni sta všeč granovita in tajfun)
gorčica
solatni list
nekaj rezinic čebule
malo oljčnega olja
nekaj ščepcev kvasovih kosmičev
sol

Dimljeni tofu narežeš na (3) rezine, popečeš na olivnem olju in po okusu soliš. 

Kos kruha namažeš z gorčico in obložiš s solato, čebulo in popečenim tofujem.

Na koncu potreseš s kvasovimi kosmiči.

Seveda pa lahko narediš tudi "zaprti sendvič", pač v žemljici ali štručki, kar je najbrž bolj praktično, če misliš svojo vegansko malico odnesti s sabo. Na mini piknik v park, na primer.

Sendvič z dimljenim tofujem.

Mimogrede, nono od ene moje sošolke iz gimnazije je menda vedno pravil, da lahko na kresno noč (nocoj?) govoriš z živalmi. Upam, da bom srečala kakšno zgovorno:)

Kokosovi makroni z gozdnimi sadeži.

Življenje brez piškotov je pusto in prazno.

To je dejstvo, ki sem ga izkusila na lastni koži. S T. sva se podvrgla "eksperimentu", ki je izključeval sladkarije in hkrati nekako vključeval precejšnje količine mlečnih izdelkov. V samo dveh dneh sem dokončno ugotovila, da to ni zame. Ok, da brez piškotov ne gre, sem vedela že prvi dan. Drugi dan pa so, mlečnih izdelkov precej nevajena, začela glasno protestirati moja dihala in prebavila ... In potem sem rekla "Dost!" mlečnim izdelkom in "Živjo, srčki!" temle piškotkom, v katere sem se zaljubila na prvi pogled in takoj vedela, da jih moram speč. Sicer že po defoltu ne vsebujejo mleka, sem jih pa vseeno še zares veganizirala, in sicer z jajčnim nadomestkom (za katerega sem menda nekoč omenila, da ga ne maram ... ampak no, ima svoje čare, moram priznati. In tole je prva uporaba, kjer se je zares izkazal!).

Pred pečico.

Tile makrončki so izredno enostavni, strašno prikupni, in nič kaj suhi. Kombinacija gozdnih sadežev in kokosa je bombastična, ampak moram priznat, da mi je pri vsem skupaj najljubša njihova rozastost. Naslednjič bom uporabila manj sladkorja in - wait for it - secret ingredient! - limonino lupinico. Mislim, da bo fantastično. In če vas slučajno mika, da bi iz tehle srčkov naredili sendvičke, mislim, da je tale limonina krema iz kokosovega olja kot nalašč zanje. Zraven se poda trpek zeleni čaj. Ampak to rečem za skoraj vsako stvar.





Drugače pa gledam Once upon a time (ex-cimra T., hvala za namig!) in uživam v pravljici. Sneguljčica je moja nova vzornica:) Kateri pravljični lik pa je vam najljubši?

 

Veganski kokosovi makroni

sestavine za cca. 20 piškotov

200 g kokosove moke
100 g sladkorja v prahu
malo soli
85 g svežih ali zmrznjenih gozdnih sadežev, odtajanih
2 ČŽ jajčnega nadomestka
4 JŽ sojinega mleka
1 ČŽ amaretta

Pečico segreješ na 160°C.

Jajčni nadomestek razmešaš v sojinem mleku, dodaš žličko amaretta.

Kokosovo moko, sladkor in sol vržeš v blender in dobro premešaš.

Mešanici v blenderju dodaš gozdne sadeže in jajčni nadomestek, zmešaš v testo. Če ostane kakšen sadež cel in kje kakšna bela zaplata, je to kvečjemu v plus, tako da brez panike.

Aja, vse to lahko narediš tudi brez blenderja, pač ročno zmešaš sestavine v skledi in dodaš (z vilicami ali čim podobnim) že pretlačene  gozdne sadeže.

Iz mase oblikuješ za oreh velike piškotke in jih polagaš na pekač, obložen s peki papirjem. Kakšna radost, rola vnaprej na mero odrezanih pol peki papirja! In testo, ki ga lahko brez skrbi ješ surovega;)

Pečeš 25-30 minut na 160°C. Počakaš, da se ohladijo ... Kar se mene tiče, bi lahko bili manj sladki.Po drugi strani pa je njihova sladkost krasna protiutež grenkim poživljajočim napitkom, kar nikakor ni zanemarljiva kvaliteta. A ne?

Ko berem knjige, v katerih junak pije recimo earl grey, si moram čim prej zvariti skodelico, da potem še bolj uživam v branju. Ko slišim besedno zvezo "pristaviti za čaj" ali "pristaviti kotliček" (mimogrede, v slovenščini se to čisto premalo uporablja! Zavestno se borim proti tej krivici), se mi zdi, da se je svet za trenutek malo bolj prav naravnal. Do blogerjev, ki mimogrede omenijo ljubezen do kakega čaja, nehote nemudoma začutim simpatijo. Še nikoli nisem rekla ne, če mi je kdo ponudil čaj, in svoje cimre sem po vsej verjetnosti z golim entuziazmom ustrahovala do te mere, da so vedno rekli, da bodo seveda pili čaj z mano.

Ok, in zakaj čaj? S čajem gre ena posebna vrsta intimnosti, pogovori so daljši in bolj poglobljeni, že o samem čaju se lahko lep čas pogovarjaš ... S čajem pa gre tudi cela vrsta čajnih peciv, kar lahko vidiš že v trgovinah na policah s piškoti, ampak ti me ponavadi sploh ne fascinirajo. Zares pa me fascinirajo čajna peciva iz romanov. Okus peciva, njegov vonj, ko se peče in način, kako se topi v ustih, je ena tistih stvari, ki te z nekim junakom lahko najbolj konkretno povežejo. Jasno, da pri slavnih Proustovih magdalenicah fora ni v samih magdalenicah in lipovem čaju - ampak hudiča, a si ne želite tega takoj poskusiti, pa čeprav so za vas magdalenice v proustovskem pomenu nekaj čisto drugega, recimo pražen krompir, cvetačna juha ali pehtranova potica?



Scones so bili dolgo na mojem seznamu čajnih peciv, ki jih je treba nujno poskusiti, in ko sem prijateljico M. zadnjič uspela zvabiti na čaj, sem končno dobila dober izgovor, da sem spekla sconese (kako rokersko, ne?) in jo tako pričakala s pravo mini čajanko. Še sreča, da sem našla še en kozarec super domače jagodne marmelade ... T. pa je tisti dve, ki sta ostali, pojedel hladni in brez vsega (preden sem mu uspela razložiti, kako se to je) in bil kljub temu prav zadovoljen:)

Taki zelo običajni čajni "scones"

1 1/2 SK bele moke
1 JŽ rjavega sladkorja
1 1/2 čajne žličke pecilnega praška
1/4 ČŽ sode bikarbone (ali pecilnega, če je nimaš)
1/4 ČŽ soli
80 g bio masla
1 bio jajce
1/4-1/2 SK (sojinega) mleka
1/2 SK rozin

za postreč:
bio maslo
domača jagodna marmelada
bio sladka smetana+malo sladkorja
in seveda dober pravi čaj:)






Najprej zmešaš vse suhe sestavine, potem dodaš maslo in pregneteš, da se naredijo take velike drobtine.

Jajce in mleko razžvrkljaš in vmešaš v testo, malo pa prišparaš za premaz.

Dodaš še dodatke po izbiri (v mojem primeru rozine, lahko pa bi bili koščki čokolade, mandlji...) in na kratko premesiš na pomokani podlagi. Če se testo preveč prijemlje na prste, dodaš še malo moke, a paziš, da ostane mehko.

Razvaljaš na dober cm debelo (nekje za 1 prst), izrežeš trikotnike/kroge/velike srčke.

Preden daš peč, premažeš vsak scone z mešanico mleka in jajca in posuješ z malo sladkorja (jaz tega nisem naredila).

Pečeš na 230 C cca. 10-15 minut, oz. dokler niso lepo rjavkasto zapečeni. Ponudiš vroče z maslom in (jagodno) marmelado+stepeno smetano.




In kaj sem si pela ob peki? Prav tole vižo, ki se mi kdo ve zakaj, zelo pogosto prikrade v misli:

Lečini polpeti.

Danes naj vam zgodbo namesto mene pove Jorge Bucay. Kul tip, kul zbirka in res kul zgodba. O leči. Ki je kul hrana. In zelo poceni. Pa tako okusna in hranljiva!

Diogen je s krožnikom leče v rokah sedel pred vrati neke hiše. Nobena jed v Atenah ni bila cenejša od leče. Če si jedel lečo, je to pomenilo, da bolj reven sploh ne moreš biti. Mimo je prišel vladarjev odposlanec in mu rekel: "Diogen, če bi se naučil biti bolj pokoren in bi se vsaj malo prilizoval vladarju, ti danes ne bi bilo treba jesti leče."
Diogen je prenehal jesti, dvignil pogled s krožnika, ostro pogledal premožnega sogovornika in mu rekel: "Kaj pa je narobe s tabo, brat? Če bi se naučil jesti malo leče, ti ne bi bilo treba biti tako zelo pokoren in se tako prilizovati vladarju."  (Jorge Bucay, Ti povem zgodbo, str. 184-185)

V našem gospodinjstvu jemo kar precej leče in ne le iz zgornjih etično-nazorskih razlogov. Včasih prav nič ne kompliciramo, kot na primer pri lečini juhi z limono. Včasih malo bolj eksperimentiramo po indijsko ... In včasih naredimo iz železovo-beljakovinske leče nekaj zelo podobnega junk food-u. Tako, da je to treba uravnotežit s polnovrednim rižem in kumaricami. Tele lečine polpete je sfiniširal T., v precej veliki količini olja. Tako sicer postanejo izredno okusni, pa tudi precej junk, jih je pa mogoče speči tudi na bistveno manjši količini olja (le toliko, da pokrije dno ponve) ali celo brez tega, v pečici in na peki papirju.

Lečini polpeti za lačne

za 2 zelo lačni osebi (ali 3, mogoče celo 4 ne tako zelo lačne:))
osnovni recept prilagojen po temle na tudi sicer zelo uporabni povezavi

• pol skodelice zelene/rjave leče
• 1 JŽ oljčnega/kokosovega olja
• 1 korenček
• pol pora
• pol paprike
• četrt čebule
• 2 stroka česna
• kurkuma
• kajenski poper
• sol
• poper
• drobtine
• (kokosovo) olje za cvrtje  

Lečo skuhaš kot ponavadi, z malo soli. Odcediš, malo vode prihraniš za vsak slučaj, če bi bila masa presuha.

Vso zelenjavo nasekljaš in popražiš na olju, malo posoliš, začiniš in vmešaš lečo.

Celotno zadevo spasiraš ali obdelaš s paličnim mešalnikom. Ni treba, da je stvar taka kot pire, kakšen košček zelenjave tu in tam ne škodi.

Poskusiš, če je dovolj začinjeno in po potrebi dodaš sol ali začimbe.

Vmešaš toliko drobtin, da lahko oblikuješ polpete, ki jih  še malce povaljaš v drobtinah. Meni so se priljubile velike, germanske drobtine (namig: kupiti v trgovinah nemškega porekla).

Ocvreš/popečeš na ne premočnem ognju v poljubni količini olja, nekaj minut na vsaki strani (recimo 2 minuti? nikoli ne gledam zares na uro) ali v pečici (nimam pojma, poskusila bi s 30 minut na 200°C, s tem, da jih na polovici nekje obrneš).

Veganski cupcakes s sadjem.

V soboto smo imele z najljubšimi puncami eno posebno čajanko, tako s pravim čajem (kdo bi si mislil, kajne?) in z rožami, lampijoni ter seveda kapkejki. Tam je bil tudi čokoladni tart in kupček pisanih bombonov. In potem je ena vprašala: "Kakšna je razlika med mafini in kapkejki?" Kot iz topa sem izstrelila: "V tem, da imajo kapkejki kapo." (Mafini pa so ma ... fini.)

In kapa na kapkejkih (morda bi jih lahko končno prevedli kot kolačke s kapo? skodelični kolački se res čudno sliši, ne?) je ravno tisto, kar mi ponavadi dela preglavice. Najprej z estetskega vidika, preizkusila sem vse mogoče nastavke za dresirno vrečko IN še tisto drugo zadevo, tubo ali kaj, pa nisem bila nikoli čisto zadovoljna z rezultati. Sicer še nisem poskusila s kovinskimi nastavki, kot mi je predlagala Cimetova, ki dela res lepe kapkejke, mislim, da je trik bolj v tem, da imaš grif ali pa ga nimaš.



In druga težava je, kako narediti te kape veganske. Maslo, smetana, beljaki in mascarpone, ki so odlične osnove, torej odpadejo. Lahko recimo uporabiš margarino, ampak dobra je samo ena (alsan), vsaj če mene vprašaš, in po tisto je treba vse do Kalčka. Sem pa v nekem hecnem članku v NY Timesu zasledila, da je kokosovo olje uporabno za kape na kapkejkih, recepta pa nikjer. Potem pa sem našla tudi recept, in to pri Skinny bitch, ki mi je po začetnem razočaranju vse bolj všeč.

Kokosovo-limonasta kombinacija je super osvežilna, prav tako gozdni sadeži, vse skupaj pa je resnici na ljubo precej sladko in tudi polno maščob (sicer zdravih, kokosove in mandljeve, ampak vseeno). Ampak to so kapkejki. Nihče ne pravi, da morajo biti zdravi, morajo pa biti okusni in luštni - zato lahko rečemo, da so zdravi za dušo, a ne? :)

Kapkejka za fantke in za punčke.

 Veganski kapkejki

za kolačke

3/4 sk trsnega sladkorja
1 sk mandljeve moke
1 sk bele moke
pol pecilnega praška
4 žlice stopljenega kokosovega olja
2 JŽ mletih lanenih semen
1 sk sojino-riževega mleka
1 ČŽ jabolčnega kisa
1 sk (zmrznjenih) gozdnih sadežev

Pečico razgreješ na 180°C.

V pekač za muffine pripraviš papirnate modelčke. Silikonske v tem primeru odsvetujem, saj je kapkejke zaradi kap težje in bolj packasto jesti iz teh, kot iz papirnatih, ki jih lahko po mili volji strgaš, zavihaš ... Ker pa so kolački sami tako mehki, so modelčki res dobrodošli, olje in moka namreč ne bosta dovolj, da se ne primejo na pekač.

Mleta lanena semena namočiš v sojino-riževem mleku, ki mu dodaš 1 ČŽ jabolčnega kisa.

Sladkor, mandljevo in belo moko zmešaš s pecilnim praškom.

Kokosovo olje stališ.

Vse sestavine zmešaš in dodaš še gozdne sadeže. Testo se bo malce strdilo, ne bo tako tekoče, kot za kakšne druge kakpkejke, saj se kokosovo olje v stiku z zamrznjenimi gozdnimi sadeži spet strdi.

Maso nadevaš v modelčke, nekako do dveh tretjin. Jaz jo pač vso razporedim v 12 modelčkov, ne glede na to, ali je to do 2/3 ali malo čez ... Pa je ponavadi v redu:)


Kolačke pečeš na 180°C 15-20 minut. Če so pečeni, preveriš z zobotrebcem, ki ga zapičiš v kolaček in mora iz kolačka priti čist, brez prilepljenega testa, torej. Kolačke docela ohladiš, preden jih začneš krasiti.

za kape

55-60 g kokosovega olja/masla
200 g sladkorja v prahu
naribana lupina ene bio limone
3 JŽ limoninega soka
+ okraski po želji (te je res težko najti veganske, priznam! ampak nekatere pisane mrvice to dejansko so)

Kokosovo olje tokrat v trdnem agregatnem stanju miksaš s sladkorjem v prahu. Sladkor dodajaš postopoma!

Ko vmiksaš ves sladkor, dodaš limonin sok in lupinico ter še malo miksaš. Poskusiš, če še vedno škrta pod zobmi in v tem primeru nadaljuješ z miksanjem.

Če je prijetno gladko, pa lahko kar nakapkejkaš. Jaz sem opustila velike perfekcionistične težnje in tokrat nanesla kape na kolačke kar z navadno žlico, pa se mi zdijo prav simpatične.

Sedaj pa še okrasiš ... in do čajanke shraniš v hladilniku. (Ali pa kremo shraniš v hladilniku in tik pred čajanko okrasiš, če znaš res tako dobro časovno planirat:)).

Čokoladni tart. Reši tudi kakšno manjšo krizo.

Zelo pogosto, še posebej pa sedaj, ko je ravno druga obletnica bridkega konca mojega študentskega statusa na Filozofski fakulteti (lani sem za en mesec spet imela status, na čisto drugi fakulteti le za lučaj stran, pa ugotovila, da to sploh ni to in spet pristala na ZRSZ), se mi zdi, da se je s faksom končalo tudi moje življenje. Okej, vem, kako bedno to zveni (piflarsko? get-a-life-ovsko? melodramatično?). Le malo bližnjih me razume, saj so bodisi epizodo s faksom zaključili v različnih fazah pred diplomo, ali pa so se takoj po diplomi lotili drugega/nadaljnjega študija.

Jaz pa se tu, na pragu življenja (ker kaj pa pride drugega po šoli, kot življenje?), počutim tako izgubljeno. In ne vem, če je to samo zato, ker mi je bilo na faksu res fino. In samo zato, ker nisem dobila nobene, da ne rečem dostojne, zaposlitve. In samo zato, ker sem vse življenje vedela, da bom diplomirala, nikoli pa se nisem kaj prida ukvarjala s tem, kaj bom počela POTEM. Ampak zdaj sem pač tu ... in ko vidim študente, jim precej bolj kot bone, napotnice in žurke zavidam to, da vedo, da imajo zvečer ta in ta predavanja (FF študentje, jasno), da se bodo recimo naslednja dva tedna učili to in to snov, in da jih junija čaka še toliko in toliko pogojev. Po drugi strani pa se mi zdi, da bi jih moral kdo posvariti. Ampak jaz jih ne morem, saj je svarilo brez praktičnega nasveta zgolj prazna grožnja. In jaz seveda praktičnega nasveta za življenje nimam. Vse, kar lahko ponudim, je kakšen recept za kaj zelo zelo čokoladnega, s krhko podlago in pisanimi okraski. Čokoladni tart. Ne dela čudežev, malo pa le pomaga.

Z japonskim zelenim čajem.

Recept za en čokoladni tart

za testo
90 g bio masla
3 JŽ vode
1 JŽ rjavega sladkorja
1/8 ČŽ soli
150 g moke (gladke ali univerzalne)

za kremo
375 ml bio sladke smetane (1 majhna smetana in pol)
280 g najboljše črne čokolade (jaz sem uporabila mešanico več različnih črnih in jedilne)
ščepec ali dva soli
2 bio jajci

čokoladni opilki in/ali pisani čokoladni dražeji za okras

Ne vem od kod se mi je vzela potreba po čokoladnem tartu, saj ga v slaščičarni prav nikoli ne naročim ... Ampak pojavila se je in sem se ji vdala:) prijetno presenečena nad rezultatom! Recept za testo sem si sposodila pri očarljivem Davidu Lebovitzu, kremo pa malce prilagodila po temle receptu. Sestavine so primerne za tortne/tartne modele premera od 23 do max. 26 centimetrov. Jaz sem uporabila 26-centimetrski model in dobila zelo tanek, eleganten tart:)



Pečico ogreješ na 210°C. V posodi, ki jo lahko daš v pečico (ala pyrex posode, ali pa kakšna kreamična, litoželezna ...), zmešaš maslo, vodo, sladkor in sol. Posodo postaviš v pečico za cca. 15 minut oz. toliko, da maslo rahlo porjavi. Vzameš iz pečice. Zdaj imaš dve opciji: ali nadaljuješ v razbeljeni posodi, ali pa maslo preliješ v običajno plastično posodo. Prva naj bi bila sicer tista prava, vendar jaz nisem opazila bistvene razlike. Skratka, v raztopljeno maslo&co. vmešaš moko, da nastane testo. Testo premestiš v model za tart (ali, bolj praktično, tortni model s snemljivim dnom), po robovih pomaščen in na dnu obložen s peki papirjem (natančno odrezanim:)) in s prsti razporediš po modelu. Posebno pozornost posvetiš ustvarjanju roba, ki naj bo dovolj visok in ne predebel.

V testo večkrat zabodeš vilice, da se naredijo luknjice in se testo v pečici ne bi napihovalo. Pri Davidu Lebovitzu sem prvič slišala za ta kul trik: košček surovega testa (ne vem, v velikosti lešnika) prihraniš in z njim po potrebi zapolniš pri pečenju nastale razpoke. Pečeš 15 minut na 210°C. Preden napolniš s kremo, počakaš, da se docela ohladi.

Kremo pa pripraviš takole. Dve celi bio jajci dobro razžvrkljaš. Smetano zavreš, odstaviš in vanjo vmešaš nasekljano čokolado in sol, da se dodobra raztopita. Sedaj vmešaš še razžvrkljani jajci. Kremo vliješ na tart in po potrebi gladko razporediš, v veliki meri se bo namreč kar sama lepo razlezla. Pečeš 15-20 minut na 160-165°C. Če opaziš kakšno razpoko na kremi, takoj vzameš iz pečice. Ohladiš in za nekaj ur spraviš v hladilnik, da se krema primerno strdi. Okrasiš s čokoladnimi ostružki, mrvicami ali čokoladnimi dražeji (meni so všeč tisti iz hoferja, menda so pobarvani z rastlinskimi barvami:)). Pri rezanju je nož dobro pred vsako novo rezino pomočiti v mrzlo vodo. Priporočam rezanje na zelo tanke in elegantne rezine. Pa kak fin, rahlo trpek pravi čaj zraven.

Amarant za zajtrk. In picasina 60-ta.

Amarant. A ne zveni prav lepo? Spomni me na Marqueza in vso slikovitost Latinske Amerike, čeprav je še nisem videla na lastne oči. In amarant je dejansko "slikovit", poleg tega da je blagozvočen. Pa okusen in hranljiv tudi, še posebej, če ga kombiniramo z žiti (ima namreč veliko lizina, aminokisline, ki jih v žitih ni). Čeprav se v loncu obnaša kot žitarice, amarant to ni. Mogoče vam bo kdo rekel, da je amarant hrana za ptiče (tako kot proso, kajne?). Tudi prav, lahko pa jim poveste, da Inki in Azteki pač niso imeli tega predsodka in so veselo grizljali svoj amarant, bogat z beljakovinami in nekaterimi minerali (železom, magnezijem, fosforjem, bakrom in manganom), poleg tega pa je brez glutena. Užitna je tudi njegova korenina, listi in steblo, vendar tega še nisem zasledila v kaki trgovini:) Semena pa se dobijo zlahka, in ponekod niti niso zelo draga, tako da sem si jih končno privoščila. In sem kar precej navdušena! Pa sem preizkusila le en recept (z dvema variacijama)...

Amarant z "jogurtom"

za 2 osebi

amarant
1 skodelica amaranta
2 skodelici vode
ščep soli

"ponarejeni", veganski jogurt*
2 pesti indijskih oreščkov
malo limoninega soka
2 JŽ kokosove moke
po želji agavin sirup
voda

dodatki
javorjev sirup
kokosova moka


Skodelico suhega amaranta splakneš v gostem cedilu, daš v lonec in zaliješ z dvema skodelicama vode. Zavreš, soliš in pokrito kuhaš cca. 15 minut, nato pustiš še 10 minut, da se do konca napoji.

Indijske oreščke zmelješ v kavnem mlinčku, zmešaš z vodo, kokosom in limoninim sokom (in agavinim sirupom). Pustiš, da se zadeve prepojijo. Če imaš dober blender, lahko oreščke namočiš čez noč in jih zjutraj zmiksaš z ostalimi sestavinami.

Amarant naložiš v skodelici, v vsako dodaš po eno veliko žlico jogurta, posuješ s kokosom in preliješ z javorjevim sirupom.

*namesto jogurta iz oreščkov lahko seveda uporabiš tudi grški jogurt

PS: ravno prebrala, da je amarant (tako kot semena, žita, oreščke, fižol ...) dobro namočiti za nekaj ur ali čez noč ... Bom poskusila naslednjič!

Moj dedek ima skoraj 90 let in je že vse svoje življenje optimist. Tako vsaj pravi sedaj, ko se je začela pomlad in ima prvič v življenju tudi palico. S katero rokuje (in hodi) bolj kot kak dandy, ne dedi. Pesimisti so samo že vnaprej slabe volje, pa četudi po nepotrebnem, se je strinjal z mano. Moja starša pa sta pesimistična, tu in tam že rahlo apokaliptična, sploh, ker v Istri menda že več kot eno leto ni pravega dežja in je voda že tako malo, da bi morali uvesti redukcije, a oblast s tem odlaša in stanje prikriva zaradi obetavnih velikonočnih turističnih napovedi. Tako so mi povedali.

Rada bi rekla, da sem tudi jaz optimist, ampak meni se to vklopi šele, ko je res nujno potrebno, po principu osmoze (se mi zdi). Samo takrat torej, ko je v bližini kakšen še večji pesimist. In kadar sem optimist kljub vsemu, me potem to udari po glavi. Kot nazadnje, ko nisem šla na volitve, čisto lahkoverno in lahkotno prepričana, da je pametnih ljudi več kot dovolj. Fant, sem se zmotila! Zdaj me boste zagovorniki družinskega zakonika s svojimi dandyjevskimi palicami najbrž po glavi. In upravičeno...

Glede drugega dogajanja, ki ga opažam, sem manj lahkoverno optimistična. Razen v skrajnosti, saj se mi zdi, da bo tako ali drugače moralo priti do prave revolucije ... Ampak o politiki resnično premalo vem - pa še to je understatement - , da bi  nadaljevala.


Čas močnega deziluzioniranja v mojem življenjskem ciklusu žal sovpada s splošno družbeno depresijo. In čeravno se nimam za optimistko, se potem velikokrat izkaže, da sem to bila. V obliki razočaranja, kakopak. In tega imam dandanašji na pretek. Včasih sem razočarana tudi "za" nekoga (tako kot me je včasih za koga sram). Dobro, da ne dobiš zaposlitve je že nekako dejstvo, s katerim si niti ne belim več glave, tako da glede tega - samo blago vsesplošno razočaranje (zame in za večino svojih kolegov). In potem po dolgem času čakanja recimo dobiš (honorarno) delo. Ki ti ga pol leta ali več ne plačajo. Pa recimo, da ti plačajo, ampak potem se kar od nekod pojavijo neke neopredeljene zadolžitve in pričakovanja, da se pa kaj naredi tudi kar na lepe oči. In potem spet dolgo nikjer nobenega dela ... Čakanje na honorarje, teženje za svojih par fičnikov ... Poslušanje, branje komentarjev, kako lahko vsak sposoben človek najde delo v "realnem sektorju" - haha, delo že, kaj pa plačilo za to? Od kulturnikov (in podobne svojati) pa se še itak pričakuje, da stvari delajo "iz veselja". Škoda, da ne morem z "veseljem" plačat najemnine ... Ali ga zamenjat za, kaj pa vem, en tank bencina, jagode in seveda kakšno spomladansko oblekico z rožicami.


In ko smo že pri pomladi (ki je vesela in zastonj!) - vsako leto me preseneti. To, da sploh pride (ups, tega sploh nisem mislila cinično) in v kakšnih oblikah se pokaže. Vedno vidim cveteti kakšen grm, ki ga "še nikoli prej nisem videla", vse je bolj žareče in dišeče in pojoče in opojno kot kdaj koli prej. Optimistično upam, da bo tako še naprej in v nedogled. Prosim, pomlad, naj bo.

Povsod opažam paničen strah in odpor pred spremembo, pa naj bo to novi videz Facebooka, nov družinski zakonik (poleg tega, da je Družina menda ogrožena od homoseksualnosti, so še posebej in dodatno ogrožene tudi vegetarijanske družine, saj jim bo država vzela otroke - ne vem, kot Turki janičarje?) ali zgolj sprememba prehranjevalnih navad, celo v primeru hudih zdravstvenih težav.

Kar menda pomeni, da nam gre naravnost preveč dobro, se vam ne zdi? Jaz seveda ne bi hotela, da nam gre slabše, kot si tega ne želijo ljudje, ki zaženejo paniko ali ihto v primeru zgoraj naštetih ali sorodnih sprememb. Strah in jeza nad spremembo govorita ravno o tem - da nam boljše ne more iti, saj je vsaka sprememba očitno lahko le sprememba na slabše.

Nam res ne more iti bolje? Kakor koli že, "...vse, kar je bilo, je točno tisto, kar ne bo nikdar več...", pravi eden mojih najljubših pesnikov, Jure Jakob. Zato je strah pred spremembami od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. Toliko o strahu.

Kaj pa spremembe? Za začetek lahko kremno brokolijevo juho spremenite v povsem rastlinsko:) Pa brez panike, prav preprosta in zelo okusna je. Vprašajte mojega T., ki zna reči, da "ne mara juhe", ampak si je tele vzel dva krožnika.

Veganska kremna brokolijeva juha

1 JŽ oljčnega/kokosovega olja
pol čebule
glava brokolija (400-500g)
1 ČŽ soli
poper
1,5 dcl jušne osnove*
5 dcl sojino-riževega mleka
2 ČŽ koruznega škroba (po želji, lahko nadomestiš s koruzno moko)
1 dcl kokosovega mleka

Koruzni škrob raztopiš v 2 JŽ mrzle vode. Čebulo nasekljaš, brokoli očistiš in narežeš na cvetke (če steblo ni olesenelo, ga vsekakor uporabiš). Čebulo popražiš na olju, dodaš brokoli, sol in poper. Zaliješ z jušno osnovo in sojinim-riževim mlekom. Kuhaš, dokler se brokoli ne zmehča. Vmešaš koruzni škrob. Zmiksaš s paličnim mešalnikom ali v blenderju. Vmešaš kokosovo mleko in zavreš. Poskusiš, po potrebi dosoliš in popraš.

Veganska kremna brokolijeva juha.

*Jaz sem "jušno osnovo" zmešala iz miso paste, luštreka, majarona, peteršilja in pivskega kvasa, to pa zato, ker mi je tiste bio v prahu zmanjkalo.;) Sicer bi uporabilo to ali recimo pol bio zelenjavne jušne kocke. Pri nakupu teh velja preveriti, ali ne vsebujejo slučajno mononatrijevega glutaminata (ali MSG), ki je eden bolj škodljivih aditivov (čeprav menda tega niso uspeli dokazat ... Če ste imeli kdaj po obedu v kitajski restavraciji čudne občutke - mene je recimo oblivala vročina ipd.- , je to najbrž zavoljo tega aditiva, ki ga v kitajskih restavracijah uporabljajo še v veliko večjih količinah). Aja, zaradi misa je tale juha bolj rumenkasta in ne tako lepo zelena, kot bi bila sicer.

Kari s čičeriko.

Nekoč sem mislila, da je kari tisto, kar vsebuje curry prah (kar tisti od Droge), potem, da je to vsaka jed, ki vsebuje curry pasto in kokosovo mleko, sedaj pa vem, da tudi to ni potrebno. Da je nekaj kari, mora samo vsebovati eno mešanico začimb, med katerimi naj bo tudi čili ali kajenski poper. Kar se ostalega tiče, pa je lahko zelenjavni ali s čimer koli drugim, "tekoč" ali "suh" ...

Čičerikin karije zelo enostaven za pripravo. Še posebej, če imate pri roki že skuhano čičeriko ali celo "čičeriko za nujne primere", torej tako v konzervi:) Tale je prav dobra (hm, celo boljša od marsikatere, ki jo po noči namakanja in dveh urah kuhanja pripraviš doma...). In vse ostale sestavine so tako enostavne, da vam najverjetneje ne bo treba niti do trgovine. V receptu, ki sem ga našla v živo zeleni knjigi Vegetarijanske jedi: Recepti, ki se jim ni moč upreti, je po defoltu uporabljeno rastlinsko olje, a sem ga poskusila tudi z bio maslom, in je bil še bolj okusen. Po želji torej.

Kari s čičeriko

(za 2 osebi)
konzerva čičerike
1 krompir
3 JŽ bio masla/kokosovega ali oljčnega olja
1 čebula
1 čž naribanega ingverja
1/2 ČŽ orientalske kumine
1/2 ČŽ mletega koriandra
2 stroka česna, stisnjena ali nasekljana
1 feferon (lahko tudi vložen)
čili/kajenski poper po okusu
sol
1 dcl vode
limonini krhlji in svež koriander/peteršilj


Krompir narežeš na kocke.

Čičeriko odcediš in spereš pod tekočo vodo.

Čebulo olupiš in narežeš na obroče ali krhlje, popražiš na maslu ali olju. Soliš.

Zmanjšaš ogenj, dodaš začimbe in malo popražiš.

Doliješ vodo, dodaš na kocke narezan krompir in čičeriko, pokriješ in kuhaš dokler se krompir ne zmehča (kakih 7 minut). Vmes večkrat preveriš, če ni slučajno vsa voda povrela in jo po potrebi doliješ. Poskusiš, in po okusu dosoliš.

Po želji čičerikin kari pokapaš z limonovim sokom in okrasiš z listi koriandra. Meni je boljši brez limone, koriandrovih listov (za razliko od semen) pa sploh ne maram, zato sem raje uporabila peteršilj. Postrežeš s krhlji limone in (ponavadi) z rižem kot prilogo. Midva sva imela za prilogo precej neortodoksne koroške ajdove povitnike, super pašejo:)

Nekoč bom imela dnevno sobo. Mogoče sploh ne v tako daljni prihodnosti. In v njej bo večina stvari recikliranih. Dnevna soba se mi zdi idealen prostor za reciklirano pohištvo, ki me vedno bolj navdušuje. Odrasla sem v hiši, kjer je bila večina pohištva podedovanega, pobranega s kosovnih odpadov in enostavno "restavriranega" (nekaj kosov sem obnovila tudi sama), ali narejenega doma - na "sveže", še pogosteje pa je šlo za reciklažo. Upam, da sem kaj teh pohištvenih sposobnosti podedovala:)   

V teh časih se mi vse bolj zdi, da je reciklaža (tudi "upcycling") the way to go. Pravzaprav ne glede na budget.

Najprej me je med brskanjem ( ... hm, kje že? mogoče pri Marthi Stewart?) navdušila klubska mizica iz palet, potem pa sem videla, da se da iz palet narediti še marsikaj drugega - na primer krasne kavče.

Na recikliran kavč pa sodijo reciklirane blazine, ne? Blazine iz starih t-shirtov ali puloverjev so tako luštkane, da bi jih človek kar božal. Res ne vem, zakaj nisem še nobene naredila! Upam, da jih je res tako enostavno narediti, kot pravijo tutoriali:)

Moj oče, ki je prav tako reciklažni navdušenec, uporablja jutine vreče od kavnih zrn kot slikarsko platno. Iz njih pa se da narediti še marsikaj, recimo spet blazine ali zavese.



Navdušena sem nad vazami iz konzerv. Najdeš jih po raznih blogih, na straneh načrtovalk porok, ter celo v zelo fensi, debelih in sijočih revijah (angleški Elle Decoration, moji najljubši, recimo). Vem, da se jih da polepšati na tisoč in en način, ampak včasih so lepe tudi kar take, kot so. In funky šopki v njih!

Pri nekih znancih sem zadnjič videla živo zeleno pobarvano gajbico, ki je postala luštna shramba za copate. Takele bolj močne gajbice (se tudi pri nas dobijo?) pa so lahko knjižne police. Poleg vsega pa še čipkasta luč in viseče vaze iz žarnic ...


No, če bi vse to zbasala v isto dnevno sobo, bi bilo najbrž pretirano in bolj podobno bunkerju kreativnih osnovnošolcev, ampak nekaj od tega pa bo gotovo šlo.  Najbolj se navdušujem nad kavči iz palet, no, vaze pa so itak vedno dostopne (pa še prav nič dela ni z njimi:)).


Pa vi, ste si že kdaj izreciklirali kaj za dom?


P.S.: Vse slikice so s pinteresta.

Nekaj super tutorialov bom prilepila kar sem, da ne pozabim in da morda navdušim še koga izmed vas:) jaz potrebujem samo še ... dnevno sobo:D

kavč iz palet
kavč iz palet 2
blazina iz t-shirta (in srajce!)
no, za klubsko mizico pa niti ne rabiš tutoriala:)
cel nabor stvari, ki jih lahko narediš iz palet!

"Sushi" v skledi. Tako simpl.

Ah, ko bi bil moj svet vedno tako poln deadlineov, bi bil moj blog bolj poln objav. Ja, tudi mene daje težka prokrastinacija (se po slovensko sploh lahko tako reče?), morala bi namreč napisati članek in še kaj prevesti, pa iščem vse mogoče druge stvari, ki bi jih lahko naredila. Ampak tale recept si res zasluži, da ga podelim z vami ... Res!

To je namreč sushi brez rolanja in jaz imam sushi grozno rada. Ok, sushijev obstaja cela vrsta in zdaj se ne bi spuščala v teorijo (morala bi jo najprej preučiti), ampak če je Heidi Swanson tole poimenovala Sushi Bowl, potem je to sushi v skledi. V tej krasni skledi se torej znajde cel nabor mojih najljubših sestavin: riž, nori alge, sezam, avokado, tofu, sojina omaka in wasabi. Njamsi! In po japonski hrani se vedno počutim tako sveže in polno energije. Kaj pa vi?

Veganski "sushi" v skledi

(za 2 osebi)

riž
1 skodelica okroglozrnatega/sushi riža
1,5 skodelice vode
ščep ali dva soli

preliv
1 JŽ limoninega soka
sok pol pomaranče
1 JŽ agavinega sirupa (ali rjavega sladkorja)
lupina pol limone
1 JŽ riževega kisa
1 JŽ sojine omake

za zraven
1 list pražene nori alge (če vaša ni popražena, jo popražite v ponvi, da iz vijoličastočrnorjave postane zelenkasta)
2 JŽ praženega sezama
pol avokada (ali kar cel:))
200 g tofuja

wasabi
sojina omaka (shoyu)



Riž skuhaš kot običajno.

Medtem, ko se kuha, pripraviš preliv. Sok limone in pomaranče zavreš skupaj z agavinim sirupom. Dodaš rižev kis in sojino omako, kuhaš še kakšni dve minuti. Vmešaš naribano limonino lupinico.

Tofu narežeš na tanke palčke in popečeš na olivnem olju, malce soliš.

Avokado narežeš na palčke/rezine/krhlje/kolute, kar koli že.

Riž zmešaš z dvema žlicama preliva oz. po okusu tudi več. Z njim napolniš dve skodeli in nanj naložiš tofu in avokado. Pokapaš z malce preliva in potrosiš z natrgano praženo nori algo in praženim sezamom (nekaj te mešanice prihraniš in ponudiš v dodatni skodelici).

Ponudiš s sojino omako in wasabijem.