Uglašena kuhinja

In hladilnik, sladko

Veganski vanilijev sladoled

0Comments

by Zulejka

Kaj vegetarijanci spečejo na žaru?

6Comments

by Zulejka

In granita, lubenica

Starinski predalnik: prej in potem

Na čem jaz zgubim največ časa na internetu? Na člankih, ki jih na Facebooku deli in pod svojimi članki predlaga Apartment Therapy, seveda! Vi ne? In med njimi so mi najljubši before/after in #ikeahack zadeve. No, drugi kradljivec časa pa so videi o mačkah Pinterestovi predlogi, kjer je pogosto glavna zvezda Annie Sloan. Veste, kdo je to? Annie Sloan je gospa, ki je dala svoje ime barvam za dom, in sicer t.i. krednim barvam, Chalk paint. Navdihnile so jo tradicionalne barve in tehnike, kar mi zveni zelo očarljivo. Nad običajnimi barvami (mislim Jubin dekor, ki je sicer super v tem pogledu, da je netoksičen, da ima ogromno barvno paleto in da ga lahko kupiš povsod) sem namreč precej razočarana, saj je občutek, ko se dotakneš pohištva, pobarvanega z njimi, plastičen. Kar pa nima nobenega smisla, če želiš imeti naraven dom in kupuješ/iščeš lesene kose.

Na srečo je mojo zadrego opazila Katarina, kreativna in pogumna punca, ki je Annie Sloan (no, vsaj njene barve) pripeljala v Slovenijo. Poslala mi je kanglico najlepše bele barve, s katero sem osvežila tale star, zmatran predalnik, ki je v naši hiši že nekaj generacij (tu je bil že takrat, ko se je priselila parababica mojih otrok).

Tale predalnik stoji pri kuhinjskem oknu in je pogosto lovilec vse mogoče krame, ampak ko ga pospravim, je prava oaza miru. Mislim, da fino paše k nam in da mu belina pristoji, predvsem pa se je z njo še izboljšalo odbijanje svetlobe po moji že sicer svetli kuhinji.

Nekaj časa sem se sicer spraševala, ali naj ga le obnovim ali pobarvam, morda tudi v kakšno bolj živo barvo, nazadnje pa sem se odločila za belino, ki je moja najljubša barva pohištva že od konca osnovne šole, ko sem si pobarvala na belo dva ključna kosa pohištva v moji najstniški spalnici (in to kljub temu, da takrat še ni bilo Pinteresta).

Predalnik sem le dobro razmastila, saj Annie pravi, da brušenje ni potrebno. Ko se je prvi nanos posušil, sem predalnik nežno pobrusila z najfinejšim brusnim papirjem in ga pobrisala ter nanesla še en sloj. Ko se je ta posušil, sem spet nežno pobrusila, na vogalih pa malo bolj, da je barva že sedaj videti nekoliko oguljena, kar je meni všeč in staremu pohištvu tudi pristoji. Spotoma sem ugotovila, da so stari "knofi", ki sem jih nameravala zamenjati z medeninastimi ali pobarvati črno, pravzaprav kombinacija lesa in medenine, kakšno srečno naključje! In tako so ostali. Nazadnje sem ga še premazala z voskom, na katerem so številna opozorila in bi morda naslednjič poskusila kar s kakšnim naravnim voskom.

Nad barvo samo sem bila prav zares navdušena! Nič ne smrdi, ne kaplja in rezultat da naraven občutek, prav nič plastificiran. Komaj čakam, da še kaj pobarvam! In menda se da marsikaj pobarvati, menda celo plastično vrtno pohištvo! Morda preizkusim na plastični kuhinjici mojih hčerk:)

Če vas je zamikalo, da bi kaj pobarvali, odklikajte v trgovino s posrečenim imenom Farbarela, h Katarini, fajn punca je, in polna nasvetov in idej!

2Comments

by Zulejka

In bosch, hladilnik

Fensi hladilnik + fensi voda

Oh, kako sem si oddahnila, ko je skozi vrata prišel tale srebrni monolit, ki mu drugi rečejo hladilnik. Ne le zato, ker imam končno nov hladilnik, ki ne dela hrupa, nima čudnih vonjav, ki so morda tam ostale od preteklih lastnikov in je dovolj velik za vse. Oddahnila sem si, da je prišel do mene cel in da so ga sploh spravili noter.

Dostavljalec hladilnika namreč ni dostavil do vrat, saj bi mu krasne veje na našem dovozu lahko poškodovale cerado, tako je moral moj dragi ponj. In ponj je šel do konca našega dovoza, s prastarim mini traktorčkom in "šaflo", na katero je naložil ta dragoceni tovor, ki se je vso pot zibal, jaz pa sem trepetala, da se bo zvrnil in bo konec z njim. Potem sem še malo trepetala, ko sta ga s tastom nesla v hišo, malo za hladilnik, malo pa tudi zanju.

No, vse se je srečno končalo in bam bam bam, hladilnik smo postavili na častno hladilniško mesto, ga na hitro napolnili in zdaj nanj že pridno magnetkamo otroške risbice (pa še kakšno odraslo in eno darumo od Mete Wraber). Nad vsem pa bedi oko.

Tale Boschev monolit (v resnici se mu reče Serie 6 KGN49AI22, ampak to je najbrž manj zapomnljivo kot monolit, kajne?) je res zelo velik, večji od Tadeja, pa morda tudi pametnejši od mene, hihi. Zaenkrat sem opazila, da je sadje res dlje sveže in da se ne zbira kondenz v predalu za zelenjavo, kar je res kul. Všeč mi je tudi, da je tih, kar bo najbrž še posebej razveselilo goste, ki prenočijo na našem kavču, saj imamo dnevno in kuhinjo v istem prostoru. Še posebej pri srcu pa mi je polička za vino (pokažem v kakšni naslednji objavi). Zato sem hotela dati tej objavi naslov Hladilnik za odrasle:)))

Pa tudi sicer je sedaj moja kuhinja videti malo manj študentsko, kajne?

In ker smo tako odrasli in fensi, pijemo včasih tudi fensi pijače. Pa kaj, če so brezalkoholne. To je še bolj odraslo:)

Fensi voda

Eni ji pravijo voda z okusom, drugi detox voda ... Lahko bi ji rekla instagram voda, ampak ji rečem fensi voda, ker je pač voda, ampak malo bolj nobel. Pravšnja za tiste goste, ki vas spravijo v zadrego, ko si zaželijo "samo vodo, nič drugega".

1 l vode

2 vejici melise

1 mala kumara

nekaj jagod (mi imamo celoletne na vrtu)

led

Vse sestavine daš v vrč in malo počakaš. Naliješ v kozarce z ledom ali brez.

Objava je nastala v sodelovanju z Bosch Slovenija, od koder prihaja tale krasni srebrni monolit Serie 6 KGN49AI22. Hvala, ker podpirate znamke, ki omogočajo delovanje Uglašene kuhinje.

2Comments

by Zulejka

In knjige, poletje

Seznam knjig za na plažo: Za vsakogar nekaj

Če bi radi na morju uživali v kuharski knjigi ... pa ste jo pozabili doma, si jo lahko kupite celo na bencinski črpalki! Zadnjič sem na naši zakotni črpalki opazila dve knjigi, ki ju med vsemi čipsi, energy drinki in snickersi res ne bi pričakovala: Zdravo, Tereza! in Slastno z Ello Elle Woodward. Terezine knjige še nisem imela v rokah, Slastno z Elo pa je res ljubka kuharica, ki je hkrati videti malo tudi kot modni priročnik, saj je Ela dejansko (bivši) model. Ravno prav za poletje, kajne?

Če bi rade brale nekaj lahkotnega, si vzemite s sabo Ženinovo skrivnost Julie Quinn. Plažno branje na najvišjem plažnem nivoju (s tem hočem reči, da dosega nič več in nič manj kot vse točke znotraj žanra romance). Meni so jo zoper dolgočasenje in zaskrbljenost priporočile prijazne zdravnice in medicinske sestre na infekcijski kliniki v Ljubljani (maham vam!), ko sem tam preživljala dneve z Lumpiko (brez skrbi, punca je že v polnem pogonu).

Če imate raje kriminalke, lahko poskusite s komisarjem Dupinom, ki v Neznanem Gauguinu Jean-Luca Bannaleca razrešuje umor na turističnem prizorišču. Stil pisanja je tak, da se mi je branje malo zatikalo (veliko zelo kratkih povedi), kljub temu pa sem knjigo morala prebrati do konca.

Če bi radi brali nekaj bolj kvalitetnega, priporočam zbirko zgodb Razvezani, ki jo je napisala moja kolegica s faksa, Ana Schnabl (čestitke Ana!). Ana ima tudi nadvse zanimiv instagram profil, ki razbija mite o pisateljicah (ne vem, če je to njen namen, je pa vsekakor zanimivo). V njej se prepletajo zelo različni pripovedovalski glasovi, zaobjema pa tudi praktično vse življenjske cikle. Slog je prečiščen, ničesar odvečnega ni v teh zgodbah, zato je branje res osvežujoče, včasih kar katarzično.

Če se želite tudi poleti izpopolnjevati, se lotite knjige Fokus - Skrito gonilo odličnosti Daniela Golemana. Jaz sem jo šele začela brati, je pa moj dragi zelo navdušen nad njo, tako kot nad eno prejšnjih knjig istega avtorja, Čustveno inteligenco, ki je ena tistih knjig, ki bi jo moral prebrati vsakdo.

Za najmanjše otroke vzemite s sabo Oho, čigava ritka pa je to?. Kartonke so redko kvalitetne z umetniškega vidika, no, tale si vsekakor zasluži pohvale.

Za malo večje otroke vzemite s sabo klasiko s čudovitimi ilustracijami in brezčasnim sporočilom Mavrična ribica Markusa Pfisterja in zbirko pesmi za otroke Morje Jureta Jakoba, ki sem jo že omenjala.

Prvošolčkom in malce starejšim bo morda všeč Medved Pu A.A. Milneja. Jaz se ob njem nasmejim do solz, tako da priporočam, da jim ga berete na glas. Iz sebičnih razlogov.

Najstnikom pokažite roman v stripu Odeje Craiga Thompsona in knjigo Kako sem ponesreči napisala knjigo Annet Huizing. In ker je kratka, vzemite sabo še Harryja Potterja. Po vsem tem času? Vedno. (Dobim kar solzne oči.)

3Comments

by Zulejka

In banane, bananini muffini

Kuham z otroki: Mini muffini iz mešalnika

1Comments

by Zulejka

In elizabeth gilbert, knjige

Kako si ustvariš svoje življenje

Just do it. (Nike)

La inspiración existe, pero tiene que encontrarte trabajando. (Pablo Picasso)

Ljubim pisano besedo. Ja, pišem v slovenščini in uporabila sem ta strašno močan izraz, rezerviran za najbolj privatne trenutke. Mi pač nismo Američani, kajne? Ampak ja, če govorimo o pisani besedi, je ta izraz primeren za najin odnos. Pisana beseda pa zato, ker jo ljubim z obeh koncev, ko jo pišem in ko jo berem. Nekateri morajo vsak dan teči, da je v njihovi glavi vse v redu, jaz pa rabim pisanje in branje. (No, seveda, to ne pomeni, da ne rabim fizične aktivnosti, takšni smo pač ljudje). To, da pišem, ni nobeno veliko poslanstvo zame, pa tudi ne kak hud eksorcizem, je preprosto tehnika, s katero uredim misli in včasih šele spoznam, kaj sploh mislim o neki zadevi. In čeravno obožujem feedback s strani bralk in bralcev, pišem tudi takrat, ko dolgo ne dobim nobenih komentarjev, in pišem tudi stvari, ki jih nikomur ne pokažem.

In branje, o branje! Veliko nas je takih, ki radi beremo, pa to početje opustimo na račun "bolj pomembnih" stvari (na primer likanja ali gledanja TV serij). Ampak kaj je bolj pomembno od duhovnega razvoja? NIČ. (Okej, mogoče golo preživetje, ampak res golo preživetje). In kateri je najbolj dostopen način, kako doseči osebno rast, duhovni razvoj ali kakor koli že to poimenujete? Branje. Knjige si lahko sposodimo od prijateljev, iz knjižnice (če ste brezposelni, nimate izgovora, brezposelni v knjižnici ne plačajo članarine - vsaj ena dobra stvar, ne?), in tiste najboljše, ki so vredne večkratnega branja in pridiganja o njih vsem prijateljem, je treba kupiti (to je etična dolžnost).

Velika čarovnija ustvarjalnega življenja

Knjiga, ki jo je vredno kupiti, večkrat prebrati in posoditi vsem prijateljem in prijateljicam, je zame Velika čarovnija. Naj vas naslov in naslovnica, ki spominjata na nerealistične new age priročnike, ne prevarata; gre za nekaj drugačnega. Seveda, notri je nekaj magičnega realizma, ampak navdih ... navdih in ustvarjalno življenje sta področji, kjer se nam res zdi, da smo priča nečemu večjemu od nas, nerazložljivemu ... čarobnemu.

Elizabeth Gilbert najprej piše o strahu, ki spremlja vsako ustvarjalno početje, piše o idejah (na katere ima sila zanimiv pogled!), o tem, kako, živeti po velikem uspehu/uspešnici (s tem se nam večini ni treba ukvarjati, hehe, je pa vendarle zelo zanimivo), piše pa tudi o tem, da ustvarjalno življenje ne pomeni le umetniškega ustvarjanja, ustvarjalen si lahko v katerem koli poklicu ali preprosto, v življenju. To pokaže na primeru svojih staršev, ki sta imela redni službi, a sta bila sila ustvarjalna. Tega ne piše, da bi se pobahala, temveč zato, da bi nam dala dovoljenje, da živimo po svoje - da si ustvarimo svoje življenje. "V svoji družini nisem videla, da bi kdorkoli kdaj prosil za dovoljenje, da stori karkoli. Preprosto storili so.

Adijo, miti

Na eni strani Elizabeth Gilbert navdihu prisoja magično moč, na drugi pa ustvarjalnost pravzaprav povsem demistificira. Ni treba biti trpeči ustvarjalec (ilustrirano s Tomom Waitsom). Ni treba iti študirat umetnosti na drago univerzo. Ni treba, da vas vaše ustvarjanje preživlja - bolje je, če ga osvobodite tega pritiska (o tem bi vam lahko veliko povedala iz prve roke). Ni treba ustvarjati velikih, pomembnih reči (celo Mark Avrelij, legendarni riski filozof, je sam sebi prigovarjal "In ne pričakuj Platonove Republike; bodi zadovoljen že z najmanjšim uspehom in izid vsega skupaj naj ti bo nepomemben.").

In treba verjeti, da je edino vredno ustvarjanje nečesa, kar bi lahko dobilo nalepko visoke umetnosti. "Ne pride mi na misel, da bi razmišljala o razliki med visoko in nizko umetnostjo. Zaspala bom pri kosilu z obrazom na krožniku, če mi bo kdo začel razlagati akademsko razlikovanje med resničnim mojstrstvom in navadno obrtjo." To je eden tistih delov, pri katerem se mi je odvalil kamen s srca. Sicer imam občutek, da je ta miselnost za Američane lažje sprejemljiva, pri njih je vsak pisec writer (tudi Carrie Bradshaw, ki piše članke o seksu in zmenkarijah), pri nas pa je beseda pisatelj rezervirana za tiste, ki bi se lahko znašli na seznamu za kresnika (kar ima korenine v pomenu pisane besede za oblikovanje in preživetje malega naroda), in vsem bi nam koristilo, če bi se glede tega malce sprostili.

In pri tem, da nekaj narediš, ustvariš, celo ni treba biti izviren: "Samo povejte, kar hočete povedati, in povejte to z vsem srcem." Izvirnost je pogosto precenjena, pristnost je tista, ki presune.

Pa še to: vaša knjiga (ali karkoli že ustvarjate) ni vaš otrok, pravi Elizabeth. Kadar koli sem naletela na to primerjavo ("knjiga je moj otrok/dojenček"), sem se počutila nelagodno, še celo preden sem imela otroke in napisala knjigo. Seveda, lahko rečete, da je moja knjiga zgolj kuharska knjiga, zato najbrž ne vem, kaj govorim. Ampak Elizabeth Gilbert pa najbrž lahko zaupamo, kajne? In to pravi celo kljub temu, da nima otrok. Drage bralke in bralci, ki imate otroke in ste napisali knjige, res me zanima vaš pogled na to temo! (Če nočete pisati komentarja, mi lahko pišete tudi na mail).

Nikoli ni prepozno

In še to: nikoli ni prepozno. Ena meni najljubših anekdot iz Velike čarovnije pripoveduje o devetdesetletni gospe po imenu Winifred, ki je pri osemdesetih odkrila novo strast: staro Mezopotoamijo. V desetih letih preučevanja mezopotamske zgodovine je postala strokovnjakinja, pravzaprav avtoriteta na tem področju. Karkoli vas že veseli, zanima ali razburja. čez deset let ste lahko strokovnjak(inja) na tem področju. A ni to vesela misel?

Velika čarovnija je ena tistih knjig, ki te prijazno strese in trdo poboža; toliko stvari odčara in v toliko drugih ozirih ohranja očaranost; odpre vrata, predstavi možnosti, postavi te na realna tla in hkrati spodbudi bolj, kot vsak motivacijski govor, poln visokoletečih besed.

Pojdite po knjigo, res! Imajo jo povsod, tudi na internetih, kot v šali rečejo moji starši. (;)) Če pa raje berete v originalu, jo lahko naročite tukaj.

Ste v zadnjem času prebrale, prebrali kakšno knjigo, ki vas navdihuje in o njej govorite vsem znancem in sodelavkam? Povejte še nam!

3Comments

by Zulejka

In bosch, mešalnik

Smoothieji za vse!

1Comments

by Zulejka

In grah, grahova juha

Grahova kremna juha s krešo

A ni hecno, kako se ideje v tem času hitro širijo? Pa ne le širijo, tudi sočasno porajajo in razvijajo. O idejah in njihovem svojeglavem obnašanju zelo zanimivo piše Elizabeth Gilbert v Veliki čarovniji, a bomo kdaj drugič o njej.

Pred nekaj leti smo recimo imeli idejo, da bi zmešali šabeso in mošt*, in ga tako naredili privlačnejšega za novo generacijo in turiste (ja, tudi na Koroškem je turizem, in vedno več ga je!). No, še isto poletje smo prav tako pijačo našli v nekem zakotnem hrvaškem marketu, pakirano v lepe steklenice, uvoženo iz Anglije. Letos pa lahko na policah najdete že slovensko ... Pravzaprav je čisto okusna, a malce slajša od našega “izuma”.

Zato zdaj, ko dobim kakšno kul idejo, takoj pomislim, da jo je najbrž že kdo drug tudi dobil in jo izpeljal še bolje, kot bi jo jaz. Zato sem ideje nehala guglat in se zdaj vsaj nekaj časa lahko pretvarjam, da so moje.

Ampak zdaj me razčara že Instagram, kar pomeni, da mi niti ni treba vprašat Google, ali je moja ideja že utelešena, ampak mi jo vesolje samo servira na pladnju, ki se mu reče Instagram feed. Pa saj nisem zares razočarana in moj svet ni razčaran. Na to poskušam gledati skozi očala magičnega realizma, pa se mi zdi prav zabavno.

No, današnja juhica se je rodila na tak način, kot sveža ideja, a se je čez nekaj dni izkazala za dobro znano kombinacijo, ki jo mama neke Instagramerke kuha že od nekdaj. Pa se mi zdi prav romantično in magičnorealistično, ko si predstavljam, da je pred 40 leti neka mama nekje dobila isto idejo kot jaz zdajle, ali pa da je to preprosto recept, ki ga tamkaj (ne vem, od kod je) poznajo vsi.

***

Kot veste, obožujem krešo, ampak najbrž jo vedno posejem malce prepozno. Ali pa je tu podnebje res tako zelo drugačno (čakaj malo, saj dejansko je). In ker mi je tako všeč, ves čas razmišljam, kam vse bi jo lahko vtaknila. Pred nekaj leti sem jo naredila v solati s pečeno cvetačo (nad njo se navdušuje moja mama in jo je pripravila prijateljicam, a čisto po svoje, kot ji je že v navadi), letos pa sem krešo poskusila v sendviču (ni slabo, ni pa ravno za na blog), in v kremasti juhi z grahom. Oba sta tako lepo zelena, zato sta se mi zdela idealen par. Krešin sicer močan okus se na visoki temperaturi skoraj čisto izgubi, zato sem jo dodala čisto na koncu, da se pravzaprav ni zares kuhala.

Grahova kremna juha s krešo

1 žlica oljčnega ali kokosovega olja

1 por

400 g svežega (ali zmrznjenega) graha

1 l vrele vode

1 bio zelenjavna jušna kocka

2 žlici kokosove smetane (neobvezno)

Zajeten šop vrtne kreše

Sol, poper

Por opereš in nasekljaš. Krešo prav tako, in jo daš na stran.

V velikem loncu segreješ olje in nanj vržeš por; po kaki minuti dodaš grah in na kratko opražiš.

Zaliješ z vodo in dodaš jušno kocko. Kuhaš cca. 5 minut.

Dodaš krešo in kokosovo smetano (če jo imaš) in vse skupaj zmiksaš s pomočjo paličnega mešalnika ali, za še bolj kremast rezultat, v blenderju. Poskusiš in po okusu posoliš in popopraš (ali pa sploh ne).

Po želji postrežeš s kislo smetano** ali še raje, s creme fraiche (ampak tistim naravnim, ne tistim, ki je križan z margarino) ali s krutoni. Ali pa kar z obojim, zakaj bi se šparali.

*mošt sem zamešala v en tak hecen koktejl - ali morda bolj bovlo - ki ga lahko najdete tukaj.

**vegansko "kislo smetano" pripraviš iz indijskih oreščkov, malo vode in limoninim sokom.