Čudoviti čokoladni mousse s pomarančnim prelivom. Ah!

Čokoladni mousse, ki sem ga delala včasih, je bila ena ultra dekadentna varianta po Jamieju Oliverju, ki mi jo je zelo simpatično (med poukom, se mi zdi) narisala sošolka T. (ki je šla potem študirat slikarstvo). Ta mousse je seveda vseboval smetano in surova jajca, pa viski, pa med ... in seveda velike količine jedilne gorenjke.

Lani sem poskusila "izumiti" mousse, ki bi bil brez jajc, brez smetane in po možnosti presen. To je bilo kar uspešno. V tem mousse-u so bili glavna zvezda (poleg presne čokolade) namočeni, olupljeni in zmiksani mandlji. Včeraj pa sem naredila lešnikovo mleko in potem mi je bilo žal vseh tistih lešnikov, ki jim ponavadi rečemo pulpa in jih tretiramo kot ostanek. Pa sem se spomnila, da jih lahko recikliram v mousse, podobno, kot sem v bolj fensi mousse-u uporabila (posebej zanj pripravljene, glej zgoraj ali na povezavi) mandlje. Nekje na pol poti med zdravilnim in dekadentnim ...  Moj preizkuševalec je dobil tisti blaženi nasmešek ... In potem sem dobila še "božanski navdih" (saj veste, da obožujem pomaranče) in čudoviti mousse prelila s pomarančnim sirupom. Moram reči, da že dolgo nisem bila tako zadovoljna s kakšnim svojim izdelkom:)

Veganski čokoladni mousse

(za 3 skromne ali 2 navdušena jedca)
100 g zmiksanih, 12h namočenih lešnikov oz. prav toliko pulpe od lešnikovega mleka
100 g najljubše črne čokolade
3 JŽ margarine alsan ali kokosovega masla
2 JŽ javorjevega sirupa

Čokolado in margarino/kokosovo maslo stališ na malem malem ognju (ali, bolj varno, nad posodo z vodo). Zmešaš z lešnikovo pulpo in javorjevim sirupom. Pustiš vsaj nekaj ur v hladilniku (recimo enih 6). Postrežeš s pomarančnim sirupom in okrasiš s koščki pomaranč. *Za nevegane: če nimate margarine alsan ali kokosovega masla, uporabite bio maslo. Namesto javorjevega sirupa pa bo super kakšna žlica medu.

Pomarančni preliv

sok ene pomaranče (cca. 1 dcl, raje malo več kot manj)
lupina pol-ene bio pomaranče
3 JŽ trsnega sladkorja
ščep jedilnega škroba (po želji)

Vse sestavine kuhaš na malem ognju, dokler se sok ne zgosti. Če želiš zelo gost sirup, dodaš dober ščepec jedilnega škroba. Ohladiš in preliješ čez čokoladni mousse.

Malo sem se igračkala:)

Včeraj sem gledala Izlet, prvenec Nejca Gazvode, pisatelja in režiserja mojih let. Priznam, pričakovala sem, da mi bo film všeč, čeravno nisem velika fenica slovenskih filmov (glavni razlog za to je depresivno vzdušje alkoholizma in samomorilnosti, pospremljeno s teatraličnostjo igre, ki sem ju zaznala v tistih nekaj filmih v slovenščini, ki sem jih vendarle pogledala). Ampak Izlet me je presenetil. Bil je veliko boljši, kot sem pričakovala. Ne vem, se je to zgodilo v zadnjih letih s slovenskim filmom? Sem mogoče pristranska, ker govori o moji generaciji (ki je verjetno najbolj sama s sabo obsedena generacija:)) in ker Nejca (sicer bežno) poznam? Mogoče pa je enostavno res dober?

Trije mladi igralci, na katerih sloni zgodba, niso videti, kot bi zbežali z gledališkega odra ali kot bi igrali sami sebe, nikjer ni sledu o kakem izumetničenem dialogu, ni butastih narečnih ali slengovskih klišejev ... No, zdaj pa k pozitivnemu vrednotenju;) Zgodba teče naravno, v vsakem trenutku ti je jasno, zakaj se liki obnašajo, kakor se, in kadar je to razumevanje analitično, je občutek ob prepoznanju toliko bolj (grenko)sladek.  Razmerje med govorico podob in dialogi je, kako naj rečem, globoko zadovoljujoče. Liki so živi, njihove zgodbe posebne, pa ne tako drugačne, da se v njih ne bi mogli prepoznati. Z njimi se lahko iskreno nasmejimo, meni pa so izvabili tudi solze v oči (in zdi se mi, da je ena gospa za mano pol filma tu in tam zahlipala - dvomim, da kdo običajno tako diha...). Muzika je super. Ključni argument ZA pa je to, da film v mojem spominu ni začel bledeti že pri stopicljanju iz dvorane, kot se mi velikokrat zgodi, ampak je v mojih mislih še vedno svež, barvit in sploh tak, da bi ga z veseljem pogledala še enkrat (in tokrat skupaj s T.!). . No, filmske recenzije niso moje področje, zato bom tukaj zaključila in vas vse povabila, da si Izlet ogledate še sami.


... and now for something completely different ...

Žitni polpeti z zelišči.

 

Veganski žitni polpeti

Ok in zdaj... Čaki, zakaj zdaj polpeti, če sem vam pa obljubljala piškote? Ker se polpet rima na izlet;) V zadnjem času sem dobila precej kuharskih knjig (brez skrbi, vse pridejo na vrsto na tem demokratičnem blogu), in tale je iz ene zame zelo zanimive: Kuhinja na osnovi žitaric v ritmu s tednom Emme Graf. Sem namreč velika fenica žitaric (heh, mogoče ima to tudi kaj opraviti z mojo krvno skupino? Ali pa tudi ne...). Knjigica ni debela, v njej ni fotk, nekatere ideje so mi precej tuje, vendar pa so recepti vegetarijanski, zanimivi in zelo okusni. Resnici na ljubo sta smetana in maslo zastopana skoraj v tolikšni meri kot same žitarice, ampak z malo iznajdljivosti (in oljčnega olja, npr.), je vsak recept lahko veganski (in brez holesterola).

V originalu se tem polpetkom reče ječmenovi ocvrtki, vendar pa se v njih znajde lep delež ovsenih kosmičev in ajdova moka, zato sem jih poimenovala žitni. Polpeti pa zato, ker pravzaprav ne vem, kaj je fora ocvrtkov in se bolje razumem na polpete:)

Sestavine

(za 4 osebe)
65 g ječmena
1/2 litra vode
65 g ovsenih kosmičev
1 jušna žlica jušne osnove ("začinke") v prahu/granulah
70 g mletih orehov
1-2 JŽ ajdove moke
drobtinice
začimbe in zelišča po želji (recept predlaga papriko in curry ter razna zelišča; jaz sem uporabila le zelišča, mislim da majaron, zeleno, peteršilj in še začimbno mešanico Dobra volja:))

Ječmen zmelješ v kavnem mlinčku, namočiš čez noč oz. za nekaj ur (kaki 2). Pol litra vode zavreš, vmešaš jušno osnovo in dodaš ječmen ter ovsene kosmiče; pokriješ in namakaš 30 minut. Vmešaš še ostale sestavine in z rokami s pomočjo drobtin (ali tudi brez) oblikuješ polpetke. Ocvreš na kokosovem olju ali olju oljne ogrščice (najbrž pa bi se jih dalo speči tudi v pečici). Jaz sem zraven postregla s pirejem iz krompirja in sladkega krompirja (super kombinacija nore barve) in kremno špinačo z občutno preveč česna (ah ja, ta mi nikoli ne rata ...).

No, k ogledu tegale sem vas vabila (če slučajno še niste videli trailerja):

Sara! Sara, javi se prosim na mail zulejka.javersek(at)gmail.com, potrebujem seveda tvoj naslov.

Najraje bi vam vsem potalala darilca! Zlate (in zlati;)) ste! A sploh nisem skuhala veliko marmelade ... Zato sem morala stvar, kot napovedano, prepustiti sreči, torej Tadeju. In je izžrebal Saro.

Naslednjič pa vas pocrkljam s kakšnimi piškotki ...

Nekam bi šla. Na Škotsko, na Irsko, na Japonsko, na Karibske otoke. Preselila bi se na deželo. Živela bi v res velikem mestu. Imela bi službo. Delala bi od doma. O svojem delu sploh ne bi razmišljala kot o službi. Ustvarjala bi. Prebrala bi vse klasike, kar se jih lahko spomnim. Ok, kaj naj izberem in kje naj sploh začnem? ;)

Recimo da je dobro začet z zelenim smoothiejem. Tudi pozimi. Če že ne za zajtrk, pa enkrat čez dan. Pogrešam smoothieje, ki jih dela moj oče - iz "plevela" in zeli, ki rastejo okoli hiše. Recimo kopriv. V smoothieju prav nič ne pečejo, neverjetno. Sicer jih najbrž tja nihče ne bi vtaknil, kajne?

No, okoli tele hiše (bloka) pač ne moreš nabirat kopriv (eni jim rečejo tudi kropive, zabavno, ne?). Lahko pa si nabaviš kup špinače! Za dobro mero zelenega pa še žlička ječmenove trave in žlička spiruline. Ah, zeleno ...

 

En predlog za zimski zeleni smoothie

dober šop špinače
kaki
kivi
mandarina
zrela banana
košček ingverja (recimo v velikosti lešnika)
1 ČŽ ječmenove trave
pol ČŽ spiruline
1 ČŽ medu
pol limone
pol litra vode
led (po želji)

Vse sestavine po potrebi lepo opereš ali olupiš, vržeš v mikser in pustiš, da naredi svoje. Moj kaki je bil že napol suh, zato je bil smoothie kar precej gost, pa v njem se je dalo videti oranžne koščke olupka. Z mehkim kakijem bi bilo še boljše! Najbrž pa je kul tudi s trdim kakijem.

Ko sem bila majhna, sem imela zelo rada sezname. Mogoče me je nad njimi navdušila ena knjiga z rdečelaso junakinjo, ki je pisala čudaške sezname, kaj več pa se o njej ne spomnim. Lahko da ji je bilo ime Anastazija, mogoče pa sem tudi vse pomešala.

Začetek leta je seveda odličen za sezname, še posebej, če si si pravkar pogledal navdihujočo Sarah Kay (spet ime, ki me spominja na otroštvo, ampak mislim, da nimata nobene zveze), ki jih ima za nekakšno predsobo poezije.

10 stvari, ki so zaznamovale moje blogersko leto

1. prva objava po dolgem, dolgem času
2. ko sem izvedela, da me berejo ljudje, za katere tega sploh nisem pričakovala
3. blogerska prijateljstva, kot recimo tole
4. blogerski piknik v režiji Pepermintove Katje
5. sodelovanje s Prostočasnikom
6. prijazni maili, komentarji in celo darila
7. blogerska čajanka in objava na bleščečih straneh glossy revije
8. spoznavanje vedno novih zanimivih strani, blogov, knjig, receptov in seveda ljudi (naštela sem samo tiste, ki so me navdušili nazadnje)
9. za bloganje sem navdušila tudi sestrico
10. nova energija, entuziazem in dobra volja, ki jo vsak dan prinašate semkaj ve in vi

Za slednje bi se vam rada zahvalila, zato bom končno razpisala en miniaturni giveaway. Juhej! Upam, da bo to rekel tudi tisti, ki bo v njem zmagal, hehe. Podarila bom eno mojo bio marmeladico iz izabele in jabolk ter eko nakupovalno vrečko.


Če vas je zamikalo, da bi zajtrkovali čisto majčkeno drugače ali šli po špežico malo bolj quirky, mi v komentarju napišite, kateri dogodek je najbolj zaznamoval vaše leto (blogersko ali drugače). Upam, da se vam darilo zdi vredno časa za komentiranje:) Komentarje lahko oddate do 15. januarja do 23h.

Drage bralke in dragi bralci, želim vam vse lepo v novem letu! Verjamem, da bo boljše kot lansko in ne verjamem, da bo zadnje. Čeprav je ta misel lahko tudi vse prej kot depresivna. Vprašate se namreč lahko, tako kot je mene moj najdražji, ko sem bila brez razloga tečna in malodušna že zjutraj: "Če bi bili to tvoji zadnji trenutki na Zemlji, kako bi jih preživel-a?" Zase lahko rečem, da sem takoj postala boljše volje in bolj prijazna...

Prijazna je bila tudi ena od dveh čudnih tetk, ki sem ju danes srečala, na svojem prvem sprehodu v letu 2012. Oblečena v dolg rjav pelcmantl, pleteno krilo do tal in baretko enake barve, se je s frizuro iz dvajsetih prejšnjega stoletja in tranzistorčkom iz tega sprehajala po osončeni ulici, poslušajoč opero. Druga teta je bila bolj običajno oblečena, sprehajala je psa in telefonirala, do tu nič čudaškega. Potem pa je začela glasno komentirati moje razgibavanje na soncu, češ, to ni nič, treba je vsaj počepe delat. Nisem reagirala, zato se je spravila kar na sonce, češ da to sonce ni nič. In potem še zaokrožila komentar z glasnim: "Kdo jo je tega naučil, stat na soncu." Eni res znajo začet novo leto, a ne?



Jaz sem s svojim začetkom novega leta zelo zadovoljna, med drugim sem ga zaznamovala tudi s peko piškotov. Enih zdravih in drugih ... no, malo manj. Morda so celo rahlo dekadentni (kot vse, kar potreseš s sladkorjem v prahu, kajne) ... Nemški praznični piškotki Pfeffernussen, ki so videti kot kupčki snega, mehki, dišeči in sladki - ravno pravšnji za zimsko razvajanje. Upam, da si jih boste privoščili tudi vi.

Nemški praznični piškoti s poprom

Recept sem si sposodila od vsemogočne Marthe Stewart.

1 1/4 sk sladkorja v prahu
2 1/4 sk bele moke
1/4 čž sveže mletega popra
1,5 - 2 čž začimb za medenjake
1 čž pecilnega praška
115 g bio masla na sobni temperaturi
3/4 sk rjavega sladkorja
1 bio jajce iz proste reje
2 jž melase
vanilija


Pečico nastaviš na 180°C.

Suhe sestavine zmešaš skupaj.

Maslo, rjav sladkor in melaso miksaš kake 3 minute, nato dodaš jajce in še malo miksaš.

Zmešaš suhe in tekoče sestavine, toliko, da se sprimejo. Iz testa oblikuješ kroglice velikosti oreha in polagaš na pekač. Jaz sem jih spravila na en standardni pekač.

Pečeš cca. 15 minut oz. toliko, da so že čvrsti in malce razpokajo.

10 minut pustiš, da se malo ohladijo. V papirnato vrečko nasuj nekaj sladkorja v prahu in dodaj nekaj toplih piškotov. Pretresi, da bodo piškoti povsem prekriti z belim prahcem. Z njim je bila prekrita tudi moja kuhinja, vrečka je seveda imela luknjo. Zato sem namesto nje potem uporabila veliko sladoledno škatlo. Ta se je dobro obnesla.

Mislim, da sem vam že povedala, da bi zadnje čase najraje živela od pomaranč in čokolešnika. No, to me je sicer že malce minilo, kar je dobra novica. Zato sem si eno pomarančo tudi odtrgala od ust in vanjo zapičila pest klinčkov. Tako, zdaj je lepa in dišeča na najini (novi, macesnovi, iz Ikee, juhu!) kuhinjski mizi. In pomaga ustvariti božično vzdušje, kakopak. S čim pa vi dišavite Božič?

Krasite smrekco na božični večer ali že na začetku decembra? Jaz imam ponavadi plane, da bi jo okrasila takoj po Miklavžu in začela uživati pravo praznično vzdušje, potem pa jo ponavadi šele kakšen teden pred Božičem. Umetna je in prav majhna, naravne smrekce se mi smilijo vsaj od tiste srce parajoče Andersenove pravljice o božični smrečici, smrk. Ok, sedaj obstaja tudi ena super stvar -  Zeleno drevo: smreko ti v loncu pripeljejo domov, nato pa jo po praznikih odpeljejo, živo in celo (če ste jo kaj zalivali)! How cool is that? Ko bom velika in bogata (in bo takšno tudi moje stanovanje), bom definitivno uporabila zeleno drevo, za zdaj pa bom pač zadovoljna z malo plastično smrečico.

Naslednje eko vprašanje , ki se mi postavlja, so okraski. Lansko leto sem jih kupila v Merkurju, ker nisem imela ne časa ne energije ne idej, letos pa nisem hotela, da bi bila smrečica čisto enaka. Ampak kupovati vsako leto nove okraske iz umetnih mas? Brr:) Zato sem se lotila nostalgičnih okraskov iz slanega testa, kakršnih se spomnim iz otroštva. Gotovo pa je k odločitvi prispevala tudi kakšna Katjina objava.

Imela sem samo grobo sol, pa sem jo uporabila, misleč, da se bodo kristalčki lepo obnašali in celo odsevali svetlobo. Pa ni bilo tako, poleg tega je bilo okraske težje mesiti in oblikovati. No, če se boste lotevali tehle slanih okraskov, vam priporočam, da posežete po karseda fino mleti soli, kristalčke grobe soli pa vtisnite v testo naknadno.

Recept za okraske iz slanega testa

2 skodelici bele moke
1 skodelica soli
pol skodelice vode

Iz sestavin zamesiš testo, morda bo treba dodati več vode, vendar je bolje začeti z manj vode in jo postopoma dodajati, kot dodajati kupe moke. Testo razvaljaš in izrežeš v želene oblike s piškotnimi modelčki. V okraske narediš luknjice s pomočjo zobotrebca. Pečeš/sušiš pri 150°C kakšno uro in pol, tu in tam preveriš, če dobivajo barvo (ne bi je smeli). Ko se ohladijo, skozi luknjice napelješ bel cvirn in obesiš na drevce.

Katja jih je recimo tudi pobarvala, nekateri sestavinam dodajo tudi cimet (za barvo in vonj), takšne okraske pa lahko uporabiš tudi kot name-tage na darilih ali slavnostnem pogrinjku.

božični kolažek s pintersta

Če ste za kaj gospodinjci in gospodinje, ste najbrž že napekli čuda in pol keksičev. No, jaz sem očitno le kakšne pol gospodinje, spekla sem le ene piškotke in to iz polovične mase:) ampak imam še velike plane za pečico te dni. Beware!

Zaenkrat pa bi z vsemi zamudniki, zamudnicami ali tistimi, ki vam nikoli ni dovolj in nikoli prepozno, rada delila tole povezavo na menda najboljše vzhodnoevropske božične piškotke (med njimi tudi slovenske:)). Lotila se bom najmanj medenjakov in še kakšnih začinjenih keksičev.

Katere (bo)ste pa vi spekli?

Amazon ima eno zlobno, zlobno lastnost. In sicer, da ti pošlje mail, kaj bi ti lahko bilo všeč na podlagi tvojih ogledov/nakupov. Problem je seveda v tem, da so to reč zelo dobro razvili in bi jaz najraje kupila vse. Uh, težko življenje knjigoljubcev ...

Očarana sem nad Tea with Bea, predvsem zato, ker se mi zdi običaj pitja čaja eden od viškov civilizacije;) žal ga še nisem pila z Angleži, tako da imam samo skomine iz literature in filmov. Ampak en dober Earl Grey s pravim čajnim pecivom in ob prijetnem pogovoru ... Kaj je lepšega?

Kot kaže, me je ima Amazon za še večjo ljubiteljico italijanske hrane, kot dejansko sem. Ampak ne bi se branila ničesar od ponujenega s tega italijanskega pladnja. Recimo krasna Rustic Italian Food. Čeprav je menda polna mesnih receptov, me preveč mamijo recepti in procedure ustvarjanja pašte, kruha in omakic... K temu bi dodala še Italian Baker-ja, saj: "Who can resist bruschetta rubbed with garlic and drizzled with olive oil, almond-studded biscotti dipped in coffee or wine, and, of course, a thin-crusted pizza with fresh, sweet tomatoes and tangy mozzarella?"

Za na konec pa tole lepotico, ki mi jo je predlagala že ena od bralk (hvala, Matilda!): Dolci: Italy's Sweets. Očarala me je že romantična rustikalna naslovnica, nato pa še besede Wall Street Journala: "Italian home cooks seem to have a savant-like talent for elevating humble staples such as fresh fruit, nuts and cocoa to elegant heights." Kdo si ne bi želel, da kaj takega napišejo tudi o njem?;)

Miklavžev parkelj iz pire.

Ko sva bili s sestro majhni, sva za Miklavža dobili sadje, sladkarije in vedno tudi šibo. Ta šiba je bila sicer prav tankcena in običajno okrašena z rdečo pentljico. Ker je bila samo za okras, seveda. Cela šiba, ne le pentlja. No, med že omenjenimi sladkarijami je bil občasno tudi parkelj, ampak kolikor vem, kupljene sorte. Jaz pa sem jih letos nekaj vzgojila doma. So zelo pridni in simpatični. Zato pripravite kakšno fajn šibo za zraven. Če je potreba po njej (in to vemo, da vedno je;)).

Pirini Miklavževi parklji

sestavine za 4 srednje parklje

1 paketek suhega kvasa
2 ČŽ trsnega sladkorja
3 JŽ tople vode
1 SK toplega riževega (/drugega rastlinskega) mleka
2 JŽ kokosovega olja
2 SK pirine moke
2 JŽ trsnega sladkorja
1 SK bele moke
1/2 ČŽ soli
pomarančna lupinica
kurkuma (po želji)

par rozin, nekaj malih koščkov čokolade, malo rdečega blaga za oblikovanje

za premaz:
1 JŽ vode
1 JŽ trsnega sladkorja
1 JŽ margarine

"Zaplate" testa.

Oblikovanje pred vzhajanjem.

2 ČŽ sladkorja razmešaš v topli vodi, dodaš kvas. V posodi zmešaš obe vrsti moke, sol, pomarančno lupinico in nekaj malega kurkume (samo za barvo, okus ne bo ostal). V toplem mleku razpustiš kokosovo olje. Vse skupaj zmešaš in zamesiš elastično, a ne lepljivo testo. Zelo verjetno bo treba moko še dodajati. Iz testa narediš lepo kepo (nikar grde), pokriješ in pustiš vzhajati 1h30min. Potem spet premesiš in razdeliš na 4 približno enake dele, ki jih oblikuješ v podolgovate zaplate (recimo malo daljše od dlani in približno toliko široke, kot dlan; oz. po občutku). Parklje (in celo Miklavža) lahko oblikuješ* že sedaj, lahko pa po drugem vzhajanju, meni se oboje dobro obnese. Zdaj naj zaplate/parklji vzhajajo še 45 minut. Vzhajanje in oblikovane parklje premažeš z raztopino vode, sladkorja in margarine (1:1:1), po možnosti s čopičem. Jaz sem uporabila kar še ne uporabljen cenen slikarski čopič;) Če nimaš čopičev na zalogi, uporabi prste. Jasno.

Oblikovanje po vzhajanju.

Pečen.

Pečeš 20 minut pri 210°C. Zaradi premaza bodo hitro potemneli, sredica pa bo ostala mehka.

*Glede oblikovanja pa tako: meni se ni dalo nevemkako komplicirati, z nožem sem zarezala en rez za nogi, na vsaki nogi en rez, da nastanejo parkeljci, za po vsako roko en rez in še na vrhu glave rez za rogove. "Dlake" sem naredila tako, da sem s škarjami ščipala po že vzhajanem parklju. Za oči sem uporabila rozine ali čokolado, jeziček pa je iz filca. Parkelj brez porednega jezika pač ni pravi parkelj:)


Kaj pa ste vi dobivali za Miklavža in kaj dobijo vaši otroci?

Gospa Parkelj.

Gospod Parkelj.

Nekaj bom priznala. Zadnje čase se mi sploh ne kuha. Res. Gledam vse te čudovite bloge in me pri redko kateri stvari zamika, da bi jo poskusila, kaj šele skuhala. Najraje bi živela kar od pomaranč in čokolešnika. Pomaranč pojem toliko, da me začnejo bolet zobje od kislega. Čisto zares! Danes sem recimo pojedla deset kosov sadja (nekaj sem ga pravzaprav tudi popila, no), za zajtrk, malico in kar tako, ker pač zgleda slastno. In bi ga še več, če me ne bi že boleli zobje:)

Koroška jesen ...

Ker pa T. ne bi bil preveč zadovoljen s pomaranče-čokolešnik jedilnikom (in ker je tudi meni jasno, da to ni uravnotežena prehrana), pač tudi kaj skuham/spečem. In ko se mi res ne da, je to recimo krompir v pečici (kar z olupkom, saj je bio in dober in menda tudi zdrav), zraven pa skleda solate. Kaj pa vi skuhate, ko se vam ne da kuhat?

... in istrska jesen ...

Kadar pa se mi da vsaj malo kuhat, naredim kak curry. Ponavadi je curry s kokosovim mlekom (absolutno njami), ampak tale je s paradižnikom, kar zna biti priročno, saj kokosovo mleko ne pade kar z vsakega drevesa (za razliko od paradižnika, seveda). Vanj pa je romala tudi buča, oh, buča, ki je že vso jesen glavna zvezda kuharskih blogov (zdaj jo bodo začeli izrivati božični keksi, normalno), jaz pa jo tako grdo ignoriram. Ideja ni moja, pobrala sem jo od Skinny Bitches. Če kdo razmišlja o nakupu te kuharske knjige, jo lahko priporočam, saj je v njej več receptov, ki so resnično enostavni in dobri, kot se morda zdi na prvi pogled.

Če imate radi kislo-sladko-pekoče kombinacije, je tole prava stvar za vas.

Curry z bučo in krompirjem

1 JŽ kokosovega olja
pol čebule
1 strok česna
200 g nasekljanega paradižnika iz konzerve
1-1,5 dcl jušne osnove
1 JŽ curry paste (ali mešanica kumine, koriandra, kurkume, kajenskega popra, cimeta in klinčkov)
220 g krompirja
pol manjše Hokkaido buče
1/2-1 JŽ limoninega soka
svež peteršilj ali koriander

za zraven: rjav basmati riž


Na vročem kokosovem olju pražiš čebulo; ko se zmehča, dodaš še česen in pražiš cca. 1 minuto. Dodaš paradižnik in jušno osnovo, v kateri že prej raztopiš žlico curry paste. Posoliš z zajetnim ščepcem soli. Ko zavre, dodaš na kockice narezano bučo in krompir. Počakaš, da zavre, nato zmanjšaš ogenj in kuhaš, dokler se buča in, še pomembneje, krompir, ne zmehča (15-20 minut). Poskusiš omako, če je dovolj slana in po potrebi dosoliš. Dodaš limonin sok po okusu in postrežeš okrašeno s svežim nasekljanim peteršiljem ali koriandrom, z rižem kot prilogo.