Integriteta. Veste, kaj je to? Pa ne zdej rečt "tisto, česar gotofi nimajo", čeprav bi bilo tudi to res. Integriteta je, tako wikipedija,  »celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost«. Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom. Na kratko, mož beseda/žena beseda. Rečeno - storjeno. Što na umu to na drumu. 

Če me kdo vpraša, kaj bi rada počela v življenju, sem v zadregi, ker še ne vem odgovora. Vem le, da bi rada bila oseba z integriteto. In da bi se rada s takimi ljudmi tudi družila. A veste, kateri ljudi so to? Tisti, ki te ne pustijo na cedilu, oz. vsaj ne tako zelo zlahka, in vedno znova. Puščanje na cedilu je postalo pravilo, ne izjema. 

Recimo, ko ti prijateljica (pravzaprav več njih), s katero sta si delili vse skrivnosti, reče, da pride na obisk, jasno, pogledat novorojenčka, pa je do hčerkinega 8. meseca še ni bilo na spregled. Ali ko te nekdo kontaktira s ponudbo za delo, in ti niti ne odgovori, da so tvoji pogoji preostri ali da so našli boljšega kandidata. Ko predelaš cel svoj vikend, ker se nekdo najavi na obisk, potem pa ta nekdo v zadnjem trenutku na urniku najde nekaj bolj pomembnega. Mogoče se zdi, da to ni stvar integritete, ampak vse to se le različne plati iste medalje (ta medalja ima pač več kot dve;)).

Mogoče so moji kriteriji preostri, mogoče sem se samo jaz obdala s precej takimi ljudmi, mogoče so krivi mobiteli, mogoče zgolj moja percepcija ali celo sama Secret, kdo ve. Zato me zanimajo vaše izkušnje. Vas ljudje puščajo na cedilu? Jih puščate vi? Je biti mož/žena beseda za vas vrednota ali preživet koncept?

No, seveda so tudi ljudje, ki ti pomagajo po najboljših močeh, razdajajo svoje znanje in talente (reiki, masažo, coaching), taki, ki varujejo in obdarujejo tvojega otroka, te obiščejo, čeprav si morajo avto sposoditi, in ti še skuhajo kosilo. Ti ljudje so več vredni kot pol države, in tudi takih je kar nekaj. In tem se bom posvetila. In jim naredila malico, in skromno kosilo ali večerjo, kadar koli. Ne dvomim, da bi bili zadovoljni tudi s tako preprosto rečjo, kot vam jo ponujam sedaj. Krompirjeva juha.

Veganska krompirjeva juha

Veganska krompirjeva juha

(za 2-3 osebe)
pol dimljenega tofuja
pol majhne čebule
1 korenček
pol majhne zelene (še raje: 1 steblo zelene)
2 krompirja
6 dcl zelenjavne jušne osnove
1 JŽ moke
1 dcl riževega mleka

sol
poper
kajenski poper
čilijevi kosmiči
česen v prahu
origano
timijan
sveži peteršilj






Dimljeni tofu narežeš na kockice in popečeš na olivnem olju. Daš na stran.

Čebulo, na kockice narezan korenček in zeleno malo prepražiš na olivnem olju.

Dodaš na kockice narezan krompir, dobro premešaš, pražiš kkaih 5 minut, nato zaliješ z zelenjavno juho. Kuhaš 10 minut.

Moko razmešaš v riževem mleku in vliješ k juhi. Kihaš še 5 minut.

Začiniš z naštetimi začimbami, po okusu.

Premiksaš s paličnim mešalnikom ali zliješ približno pol juhe v blender. Fino je, če ostane nekaj koščkov, ne pa preveč.

Pred postrežbo dodaš dimljeni tofu in nasekljan sveži peteršilj.

Kakav z maco. Super kakav ali makakav.

Branje je bilo od nekdaj moja prioriteta. Že preden sem znala brati. Če mojo mamo vprašate, kakšen otrok sem bila, vam bo najprej povedala, da sem ves čas hotela, da se mi bere. In potem bo rekla, da podnevi nikakor nisem hotela spat ...

Tudi Lila podnevi ne spi ravno kot kak zimski medved. Zato moram njeno spanje izkoristiti za sekundarne prioritete (če kaj takega obstaja), torej, branje. Pod roke mi je namreč (pa ne po naključju) prišla Murakamijeva 1q84, težko pričakovana, zelo zajetna in na tankcenem papirju natisnjena. Sicer me ni tako očarala kot njegove prejšnje, a brati pač ne morem nehat. Lahko si mislite, da mi gre branje ene 26x počasneje kot nekoč, ko še nisem imela svoje družine.

Takole med Lilo in Murakamijem ter še tu-in-tam-kakšno-zadevo imam bolj malo časa za blog. Si pa pripravljam tale napitek iz mace, za katerega me je navdihnila čudovita Sarah, potem, ko sem se končno (ob spodbudi in priporočilu neke gospe pri blagajni DM-a) opogumila in maco kupila. Že omenjena Sarah pravi, da maca pomaga premagovati stres in stabilizira razpoloženje. Gospa pri blagajni DM-a mi je zaupala, da ima zaradi mace več energije in urejeno menstruacijo. Skratka, dobre stvari. Kakšnih čudežnih efektov sama sicer še nisem začutila, se mi pa fino zdi, da se lahko hkrati razvajam in skrbim za svoje zdravje.

Pa vi, uporabljate maco? Se že počutite kot super ljudje?

Recept za en kakav z maco (makakav)

recept je prirejen po temle
2 dcl ovsenega napitka (ali drugega rastlinskega mleka)
1 ČŽ mace*
2 ČŽ kakava
2 ČŽ Cobio kokosovega sladkorja s cimetom
ščep solnega cveta
malo muškatnega oreščka
malo ingverja v prahu
ščep eko vanilije v prahu

Ovseno mleko segreješ.

Medtem, ko se greje, zmešaš vse suhe sestavine v skodelici.

Priliješ malo toplega mleka in mešaš z vilicami (trust me on that one).

Doliješ še preostanek ovsenega mleka in pomešaš. Cheers!

*Če na maco niste navajeni, začnite z eno čajno žličko ... Ima še kar en specifičen okus, ki se ga je treba navaditi.

Pirina solata s pečenim ohrovtom in kokosovim čipsom.

Drage bralke in bralec,

želim vam srečno novo leto.

Okej, to smo opravili. Kot ste najbrž opazili (ali pa bi, če bi se s tem kdo sploh ubadal), nisem ravno Martha Stewart za praznike. Hočem rečt, ne grejo mi od rok. Poslala nisem nobene kartice (no, torej, voščilnice), spekla nisem nobene potice (čeprav sem imela recept, rešen iz kupa časopisov za podkurit, že dolgo pripravljen), medenjake za na smrekco sem zažgala (pa vseeno obesila, pač ne bodo za pojest, dišijo pa vseeno), venček za na vrata sem zimprovizirala iz kartona, ciprese in še enih najbrž strupenih jagod z grmičevja okoli bajte, z darili krepko zamujam. In tudi vam šele sedaj voščim super novo leto in ... veliko ohrovta.


Zakaj ohrovta?

Ker mislim na vaše žile in vaša prebavila ... Okej ne, ne mislim na to.

Ker smo vsi sprejeli novoletni rezolušn, da bomo jedli več zelenjave. Mogoče.

Ker se ohrovt v pečici spremeni v nekaj, kar bi pojedli še sosedovi (oh-tako-razvajeni) otroci. Mhm, nekaj takega.

Tale ohrovtovo-pirina solata ni moj izum, pred nekaj časa je krožila po blogosferi (npr. tukaj) kot zdravokusen virus, tudi jaz sem jo pripravila (je iz moje najljubše kuharske knjige), a nikoli nisem bila dovolj hitra, da bi jo tudi pofotkala. Brez fotk pa ne boste šli kuhat, a ne?

Pirina solata z ohrovtom in kokosom

(glavna jed za 2, priloga za 4)
cca. pol deci olivnega olja
2 JŽ sojine omake shoyu
200 g ohrovta (ena mini glava)
85 g kokosovega čipsa (kokosovi kosmiči)
250 g suhe pire v zrnju

Piro namočiš za nekaj ur ali čez noč in skuhaš. Spereš pod tekočo vodo in vsuješ v solatno skledo.

Pečico ogreješ na 180°C.

Ohrovt očistiš, odstraniš trde dele in ga narežeš na luštne kvadratke ali kaj podobnega.

Ohrovt in kokos zmešaš v skledi, začiniš z oljem in sojino omako. Razporediš po pekaču, obloženem s peki papirjem.

Pečeš 12-18 minut na 180°C, medtem ene dvakrat vso zadevo premešaš.

Pečen ohrovt in kokosov čips zmešaš s piro in postrežeš. Morda bo komu zraven sedla kakšna kapljica balzamičnega kisa.

Mimogrede, gleda kdo Girls? Kako se vam zdi?

Bananin kruh sem jedla, kolikor se spomnim, le enkrat v življenju. Kar je nenavadno, saj očitno rada pečem, in če mi nekaj ostane v spominu, potem to spečem ... Trenutek. Sliši se logično, a to pravzaprav ne drži! Mamine potice, babičinih rogljičkov z marmelado, taščinih začimbnih piškotov in vikinško zvenečega "kolača od Waltraut" še vedno nisem spekla. Pa bi vam že dolgo rada povedala o njih ...

Da ga moram takoj speči, mi je bilo jasno, ko sem ga videla pri Clotilde s Chocolate and Zucchini, saj je dala jasno vedeti, da je to recept, ki ga kot mlad starš nujno potrebuješ. Našla ga je pri Luisi, ki ima prav tako dojenčka, ta pa je recept videla pri Molly (tisti, v katero sem ne-tako-zelo-na-skrivaj zaljubljena), ki ima seveda prav tako dojenčka, ona pa ga je našla v knjigi HomeBaking: The Artful Mix of Flour and Tradition around the World Jeffreya Alforda in Naomi Duguid, o katerih starševskem stanu na vašo srečo ne vem ničesar.

In ko ste si ravno oddahnili v upanju, da bo linkov konec, moram še enega dodati (I give credit where credit is due ... ). Bila sem sicer odločena, da bom prvič sledila vsem navodilom, saj sem živela v prepričanju, da je moja shramba polna kokosove moke, a žal ni bilo tako. Ali pa na srečo. Sem se namreč znašla drugače in namesto kokosa uporabila proso. Ista stvar. :)  Spomnila sem se namreč genialne ideje Deb Perelman, ki je v bananin kruh vtaknila proso. In tako je proso končalo v mojem bananinem kruhu. In tako se konča tudi naštevanje vplivov (nisem zastonj komparativistka, heh).

Če je zunaj sneg, notri pa prasketa ogenj, potem potrebujete tale bananin kruh. Če vas to še ne prepriča ... Vam moram povedati, da je to en fino sladek kruh, mehek a hkrati hrustljav, proso in kokos čudovito poklajata, hrustata in prasketata pod zobmi ... In ja, veganski je, brez vsakega truda. Tako majhnim dojenčkom ga seveda ne ponujajte, čeprav ga bodo zagotovo na vsak način hoteli, morda pa jih tudi vi, za zdaj, lahko pretentate z zgolj zmečkano banano ...

Prasketajoči bananin kruh

200 g bele moke
60 g pirine moke
1/4 Ž začimb za medenjake
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ soli
100 g trsnega sladkorja
1 pest kokosove moke
1 pest zdrobljenega kokosovega čipsa
2 pesti prosa
3-4 (pre)zrele banane (olupljene težke približno 300 g), zmečkane z vilicami
120 ml olja (jaz sem uporabila ogrščično, lahko bi tudi olivno, kokosovo, sončnično)
2 JŽ ruma (bumbarasa heja!)
1/4 ČŽ jabolčnega kisa

1 JŽ trsnega sladkorja
2 ščepca prosa


Pečico razgrej na 175°C.


V eni skledi zmešaj suhe sestavine, v drugi tekoče.

Suhe sestavine vmešaj v tekoče. Premešaj le toliko, da se sestavine spojijo.

Vlij v pomaščen pravokoten pekač.
Posuj z žlico sladkorja in dvema ščepcema prosa.

Peci 50 minut oz. dokler iz testa ne privlečeš čistega zobotrebca. Har har.

Za Ženska.si, portal, kjer sem pred davnimi časi delala tudi jaz, sem pripravila en lušten receptič za kokosove kroglice, ki bi vam znal priti prav v mesecu, polnem zabav. Vsaj upam. Da imate kakšen žur in da se vam bodo moje kroglice zdele fine. Vesel vesel december vam želim! (saj se bom še oglasila v tem mesecu, obljubim)

Moj dedek je imel prejšnji teden devetdeset let. Devetdeset, ljudje! In šestdeset let od tega je kadil. Zdaj že deset let ne kadi več, ker ima (nič nenavadnega) težave s pljuči. Ampak sicer pa je čil kot kak drug čil devetdesetletnik. Njegove skrivnosti dolgega življenja so po mojem tri (morda pa je še kakšna, še bolj skrivna): optimizem, zmernost in zajtrk.

Naj vam povem o njegovem zajtrku. Moj dedek je človek navad in ljubitelj blagih, preverjenih okusov. Zato je njegov zajtrk že odkar pomnim enak: kakav z belim kruhom. Nekoč je eksperimentiral s kornfleksom, ampak se je vrnil k svojemu kakavu s kruhom. Ko je bila babica še živa, mu je kruh, narezan na kockice, popražila v pečici, da je postal trši, rahlo zlat in še bolj žejen kakava. Kako je bil šele ta dober! Seveda sem tudi jaz zajtrkovala enako kot dedek, kadar koli sem bila pri starih starših.

Jasno, da to po naših merilih ni bogvekako zdrav zajtrk. Je pa vsekakor precej bolj zdrav od zajtrka moje pokojne babice: kave in cigarete, kar je po raziskavah izpred nekaj let tudi zajtrk premnogih Slovencev. Celo mojih staršev ne prepričaš zlahka, da bi poleg kave spravili vase še kaj, in to kljub dobremu zgledu v dedku.

Jaz pa sem nora na zajtrk! Tako kot moja Molly Wizenberg tudi jaz pogosto vstanem zgolj zato, da pojem zajtrk. Najraje jem mueslije, granolo ali polnovredne žitarice, včasih samo s tahinijem, včasih pa s kupom sadja in oreščki. Tale prosena kaša je precej simpl, pa zelo dobra za začetek dneva. No, pa začnimo.

Prosena kaša za zajtrk

sestavine za 2 osebi

130 g prosene kaše
0,5 l sojino-riževega mleka
ščep soli
cimet
2 ČŽ kokosovega sladkorja s cimetom
po potrebi voda

1 banana
1 hruška
2 mandarini
2 pesti lešnikov
2 ČŽ medu (ali agavinega sirupa/kokosovega sladkorja)

Proseno kašo dobro opereš pod vročo vodo.

Kuhaš na sojinem mleku z dvema ščepcema soli, dokler se ne zmehča, približno 20 minut. Če vse mleko povre preden je kaša kuhana, dodaš še malo vode.

Medtem, ko se kaša kuha, olupiš in narežeš sadje ter zmelješ ali nasekljaš lešnike.

V kuhano proseno kašo vmešaš cimet in kokosov sladkor. Razdeliš v dve skodelici.

Na proseno kašo naložiš narezano sadje, pokapljaš z medom in posuješ z mletimi lešniki.

Ponudiš takoj.

Brstični ohrovt iz pečice in s prelivom. Mmm.

Kar se tiče dneva:

Zjutraj se dodobra pretegneš, pozajtrkuješ sadje ali smoothie, nadaljuješ s palačinkami.

Med delom in opravki si vrtiš dobro muziko.

Za kosilo skuhaš nekaj preprostega, hitrega in lahkega. Kot na primer pečen brstični ohrovt, basmati riž in popečen dimljeni tofu. Deliš z najljubšim človekom (ali več njimi).

Ustvarjaš ali se igraš.

Zvečer izmenjaš dogodke dneva, vsa čustva in misli z najljubšim človekom.

Greš dovolj zgodaj spat. (!!! Moram delat na tem.)

Pečen brstični ohrovt

Brstični ohrovt zveni kot strašilna beseda za otroke, kajne? Tudi zame je bila. Ampak nekje po dopolnjenem osemnajstem najpozneje se z brbončicami nekaj zgodi, in brstični ohrovt postane dober. Brbončice odrastejo in se sofisticirajo. Ali pa jih samo uniči alkohol (in po možnosti cigarete), ki ga skonzumiraš v srednji šoli, khm.

Kakor koli, tu je en fin recept za brstični ohrovt v pečici, prirejen po temle. T. me je po tem kosilu sicer (predvidljivo) vprašal: "Kje je pa glavna jed?", ampak jaz sem bila zadovoljna, počutila sem se napolnjena z energijo (in ne toliko s hrano). V čemer je po mojem point. Ampak za vsak primer recept namenjam predvsem samskim ženskam - ali ženskam pri samskem kosilu.

sestavine
(za 2 osebi; za samsko kosilo pač prepolovi ... ali pa tudi ne:))
350 g očiščenega brstičnega ohrovta
6 strokov česna (olupljenega)
2 JŽ olivnega olja
ščep soli

za preliv:
3 JŽ sojine omake Shoyu
2 JŽ agavinega sirupa
ščep ali dva zdrobljene suhe mete (ali žlica nasekljane sveže)
1 JŽ nasekljanega drobnjaka
1 ČŽ mletega suhega česna (če se vam mudi; če ne raje 1 strok nasekljanega svežega)
mleti čilijevi kosmiči

za zraven:
basmati riž
na olivnem olju popečen dimljeni tofu

Slikanje kosila je vedno huda reč.

Brstični ohrovt prerežeš na polovice (ali četrtine, če je res velik).

Brstični ohrovt in olupljen česen posoliš in preliješ z olivnim oljem, dobro premešaš in naložiš s plosko stranjo navzdol v s peki papirjem obložen pekač.

Pečeš 25-30 minut na 230 °C. Pač toliko časa, da se lepo zapečejo, niso pa ravno črni. Hja.

Sestavine za preliv zmešaš skup v posodici. Pol preliva razporediš po pečenih brstičkih, preostanek pa ponudiš ob kosilu.

Doma narejeno življenje.

Orangette je eden prvih blogov, ki sem jih začela spremljati. Ne spomnim se, kako sem prišla nanj, in nekaj časa sem zelo uživala, potem pa so se mi zamerile ene zelo nazorne ne-vegetarijanske fotke, če povem z evfemizmom, in takrat sem ga odstranila iz blogrola. Kljub temu si nisem mogla kaj, da se ne bi občasno vračala nanj, pogledat, kaj se dogaja rdečelasi kuharici Molly, in kaj je spet skuhala. Najbrž sem že takrat kliknila na njeno knjigo, A Homemade Life, in dobila bežen vpogled v njeno očarljivo zgodbo, ampak potem sem na to za dolgo časa pozabila.

Ravno, ko je bilo tole kosilo narejeno, se je tako zelo stemnilo ... in nisem čakal, da bo spet svetlo.  Je bilo treba jest! ;)

 Najina shramba je polna ajdove kaše. Človek bi si mislil, da je ajda ultimativni survivor food ... in prav mogoče je. Nekje sem prebrala, da so ruski vojaki živeli od ajdove kaše in zelja, žal ne vem več, kje in zato nisem čisto prepričana v verodostojnost te informacije, vendar zveni zelo prepričljivo. Ajda vsebuje vse esencialne aminokisline, poleg teh še precej vlaknin, mangana, magnezija, bakra in triptofana. Je čudovita brezglutenska zamenjava za žito, vir beljakovin, pri tem pa še znižuje holesterol. In če vas vse to prav nič ne zanima, vam povem, da je ajda zelo okusna reč. Kot vidim, se vrača na naše krožnike, hvala bogu.

Ko sem pred nekaj leti prvič skupaj vrgla tale recept, se mi je zdel tako fin, da sem si ga zapisala. Seveda brez natančnih količin, in tudi vam jih bom navedla le kot okvirno vodilo. Takrat se mi je zdelo, da je v jedi nekaj tibetanskega. Predstavljala sem si, da na Tibetu pojedo veliko ajde, in da bi bili tamkajšnji menihi veseli te preproste, a okusne jedi, ki te fino pogreje od znotraj. (opomba: to je skoraj povsem enak recept, kot sem ga objavila februarja lani, a jed je izpadla čisto drugače, in meni še boljše ... Zato si ga drznem objaviti še enkrat. Tokrat tudi z bolj natančnimi količinami.)

Ajdova kaša s tofujem in zeljem

Meniška pojedina z ajdovo kašo.

(za dve osebi)
120 g ajdove kaše
voda
ščep soli

2 JŽ olivnega olja
pol čebule, narezane na tanke krhlje
ena majhna cvetača "romanesko", narezana na cvetke
3 nepekoči feferoni, narezani na kolute
2 majhna korenčka, narezana diagonalno
250 g zelja, narezanega na kvadratke
100-150 g tofuja, narezanega na trikotnike
čilijevi kosmiči
2 JŽ sojina omaka
malo vode

Ajdovo kašo skuhaš po navodilih na vrečki (ali kot sem opisala tule).

V litoželezni ponvi na olivnem olju popražiš čebulo, preden porjavi vržeš nanjo tofu in zelenjavo (našteto ali 200-250 g poljubne druge) razen zelja.

Malo pražiš, nato dodaš še zelje.

Preliješ s sojino omako, zaliješ z malo vode (toliko, da pokrije dno) in začiniš s čilijevimi kosmiči (sveže zmletimi).

Kuhaš, dokler se zelje ne zmehča (kakih 7-10 minut). Fino je, če je res mehko, ni pa ga treba ravno razkuhat. Skratka, biti mora masleno mehko in rahlo sladkastega okusa.

Dosoliš, če je treba, in ponudiš z ajdovo kašo.

Mimogrede, ajda je tudi super za prst in za čebele, ampak to so področja, na katera se ne bi spuščala, ker jih ne poznam dovolj. Vsekakor pa bi vas rada spodbudila k uživanju ajde, in to po možnosti slovenske (meni jo je priskrbela tašča).

Takoj, ko sem videla recept za ajdove kekse (avtorja knjige The Einkorn Cookbook, ki me zelo mika), sem vedela, da jih moram speči. Ajda je fina, a v obliki keksov je še nisem poskusila, zato sem bila zelo firbčna, kaj se bo iz tega izcimilo. Poleg tega bi takele brezglutenske kekse lahko ponudila tudi prijateljici s celiakijo, vsi si namreč zaslužimo piškote, kajne. Pri teh mi je všeč, da so tako preprosti, brez tistih čudnih xantanov in ne vem česa še. (Verjamem, da je te dodatke fino uporabljat, če vedno pečeš brezglutensko, če pa zgolj občasno, je prav super imet pri roki en tak simpl recept.)

Originalni recept je zahteval eno jajce in en rumenjak, namesto tega sem jaz uporabila banano, laneno seme in chia semena. Za chia semena ste najbrž že vsi slišali. No, T. se je nekaj zmrdoval, ko sem mu (večkrat) predlagala, naj jih namesto jajca zameša v testo za štrudl (štrudl je ena od reči, ki jih vedno pripravlja on), in ker sem bila take volje, sem ga sitno vprašala: "Kaj imaš proti chia semenom? V tistih ajdovih piškotih, ki so se ti zdeli zelo dobri, so bila chia semena, veš?"

"Ampak meni so ti piškoti zelo dobri, ker so rahli in čokoladni, ne zaradi chia semen," me je utišal. Tako, chia semena gor ali dol, piškoti so rahli in čokoladni, specite jih in na kavo povabite prijatelja ali prijateljico, ki navadnih ne sme jesti. Kekse sem, skupaj z mnogimi finimi novimi recepti, vključila tudi v svojo knjigo, ker so vam tako všeč. ;)

Ajdovi keksi s čokolado (veganski, brez glutena)

1 ČŽ mletih lanenih semen
1 ČŽ mletih chia semen
2 JŽ sojinega mleka
1 zrela banana

1 skodelica ajdove moke (okoli 120 g)
1/2 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ pecilnega praška
1/2 ČŽ soli
100 g kokosovega olja (ali kombinacija bio masla in kokosovega olja)*
1/2 skodelice trsnega sladkorja (okoli 100 g)
1 vanili sladkor (ali še bolje, vanilija v prahu)
50-90 g temne čokolade, nasekljane na koščke

Mleta semena zmešaš z mlekom in speštano banano in daš na stran.

Vse suhe sestavine (razen čokolade) zmešaš skupaj, dodaš stopljeno kokosovo olje in vmešaš zgornjo bananino mešanico.

Vmešaš čokoladne koščke.

Iz mase oblikuješ približno 8 velikih keksov in jih položiš na s peki papirjem obložen pekač. Naj imajo dovolj prostora, saj se kar razlezejo.

Pečeš 8-10 minut na 180°C.

Takoj, ko se spečejo, so zelo mehki, zato brez panike. Važno je, da imajo zapečen rob. Nekaj minut jih pustiš v pekaču, da se še nekoliko strdijo, nato jih zložiš na mrežico, kjer se bodo ohladili.

*Pozneje sem uporabila manj olja, recimo 50g.

http://www.val202.si/botrstvo/

Vam je kdo, ko ste bili še otroci, kdaj rekel: "Zakaj ne poješ te jote (vstavi poljubno čorbo) do konca, otroci v Afriki pa so lačni!" Kot otroku ti sicer ni bilo čisto jasno, zakaj ti to govorijo, ker kaj pa bodo imeli afriški otroci od tega, če ti poješ joto? Ko smo bili malo starejši, smo se celo zafrkavali iz tega čudnega stavka. Čeprav nam pravzaprav ni bilo vseeno, če smo dobro pomislili ... Ampak Afrika je daleč in vedno si si lahko rekel, mogoče pa niso več lačni ... pa saj svoje jote (in kinder jajčkov) jim ne morem poslati ...

Jabolčna pita na francoski način, a s tapravimi slovenskimi jabčki.

Dragi moji, drage moje,

dolgo se nismo videli in vem, da me nekateri že pogrešate. Ne bom vam servirala izgovorov in pritoževanja, vas bom pa napotila na en drugi naslov, kjer vam postrežem z receptom za francosko jabolčno pito v obliki galette, narejeno iz krasnih avtohtonih jabčkov, cigančic.

Upam, da vam kmalu kaj postrežem tudi v domači Uglašeni kuhinji. Do takrat pa nasvidenje in dober tek:)

P.S.: Ko boste že tam, prosim preberite vsaj tole. Zame je bilo res navdihujoče.