Zapečena pašta z doma narejenim veganskim sirom

Že dolgo nisem z vami delila seznama lepih stvari na netu. Prepričana sem, da si ga res želite;) No, jaz jih že rada berem ...

Moja sestra se je lotila torbic! Žal je nisem mogla prepričati, naj jih naredi veganske, ampak če še kdo pošlje takšno povpraševanje, jo pa morda prepričamo? Ker lepe so pa ful. Pa še za na kolo. (Ko sem živela še v mestu, kjer se kolesari, sem vedno iskala samo torbice za na kolo).



Danilo dela naaaajlepše torte. Ko začnejo delati vegansko ticino maso, jo takoj naročim. V obliki Zverjasca, jasno.


Zadnjič sem si kupila šopek ranunkul ali zlatic. Za večno je obeležen na instagramu. Moje pa so tudi že pokukale iz zemlje. Ampak do cvetenja je še daleč.

Manca Juvan, ja, tista fotografinja, za katero ste že nedvomno kdaj slišali, ima nov pejđ. Lep, nežen, topel, a prav nič kičast, kar bo razveselilo vse, ki vas ne gane trenutno popularen bleščeči, sladki stil družinske fotografije. Manca je profesionalka, ki izhaja iz dokumentarnega žanra, in zna narediti brezčasno fotko. Jep, k njej se lahko naročite na fotošuting.



Dokler ne bom imela stare, stare kredence iz masivnega lesa, moja kuhinja preprosto ne bo popolna. Ve kdo za kakšno kredenco, ki si želi nov, topel dom?

Ena knjiga, ki me že dolgo mika, ampak je še nisem naročila, je A Kitchen in France. Brez dvoma je vizualni presežek, tako kot njen blog in Mimi sama, malo me edino skrbi, koliko receptov v knjigi je vegetarijanskih oz. takih, da bi se jih dalo prirediti. Jo kdo že ima?



In za konec še tole, ker se vsaka solidna stvar na internetu konča z videom luštnih muc. ;)

Hitra veganska pašta s cvetačo in poprom.

Tokrat se oglašam še z enim super hitrim kosilom. Če se mi res mudi, skuham pašto. In pri pašti sem zelo izbirčna. Za vsakdanjo uporabo prisegava na integralno pašto La Bio Idea. Zadnjič pa me je očarala tale embalaža (res sem slaba na dobro embalažo), njena posebna oblika (v rokah sem imela varianti calamarata in paccheri) in napis "lenta lavorazione", kar pomeni nekaj takega kot narejeno po počasnem postopku. In ker me je nedolgo tega moj oče poučil o pomembnosti počasnega postopka pri pripravi hrane, me je še toliko bolj zamikala: v Rummotu so počasi naredili pašto, da bi jo jaz lahko hitro spremenila v kosilo:)

Od nekod sem imela v glavi pašto cacio e pepe, ampak ker prvega nisem imela pri roki, sem raje naredila vegansko varianto: karfjola in poper. Meni je bilo res res všeč. Mislim, da bi šlo tudi s kako drugo kvalitetno pašto oz. tisto, ki je pač vaša najljubša, ampak če vam pride pod roke, se pustite premamiti Rummotu (tule je link na njihovo ofišal stran, ki mi je tako lepa, da jo bom takoj celo prebrala, ko najdem kaj časa). Jaz sem se malce zaljubila ...

Hitra veganska pašta: paccheri cavolfiore e pepe

Za 2 lačna

pol paketa pašte (okoli 250 g)
pol večje cvetače ali cela manjša
oljčno olje
sol
sveže mleti poper
razgrenjeni kvasni kosmiči (poiščite jih v bio trgovini, res se splača, ni isto kot običajen pivski kvas)

Cvetačo narežeš na male cvetke, posoliš in skuhaš na pari do želene mehkobe, nikar pa je ne spremeniš v zdriz, kakršnega dobiš v menzah. Če imaš zobe in se šteješ med odrasle, lahko zgrizeš svojo cvetačo. Obljubim.

Skuhaš pašto. Malo preden je pašta kuhana, cvetačo odcediš in vržeš na ponev, v kateri je že ma,lo ogreto oljčno olje, in čisto malo popražiš (eno minuto). Ta korak lahko tudi izpustiš in kuhano cvetačo samo zabeliš z oljem.

Zmešaš pašto in cvetačo, izdatno začiniš s sveže mletim poprom.

Postrežeš s kvasnimi kosmiči, ki si jih vsakdo doda po okusu.

Lila mi je ukradla par paccherov in je tudi ona kuhala;)

Moja mama je imela vedno tako tope nože, da je bolj pasirala zelenjavo z njimi kot pa jo rezala. Čeprav nisem poznala kakšnih zares ostrih nožev, me je to precej jezilo, ko sem začela kuhati v njeni kuhinji. Nekoč pa sem v nekem filmu videla samuraja, ki je brusil katano in naslednjič, ko sem hotela kuhati v mamini kuhinji, sem vzela brusni kamen (najbrž tisti za koso?) in nabrusila nož tako, kot sem videla samuraja brusiti katano. Malo bolje je pa le rezal.

Vedno sem si želela svojo katano svoj japonski nož. Malo zato, ker imam rada večino japonskih stvari, še posebej, če so za pojest oziroma povezane s hrano, malo pa zato, ker sem si predstavljala, da je pripravljanje hrane z dobrim nožem še bolj fino. In pred nekaj tedni sem dobila svoj prvi pravi japonski nož (prav iz Japonske, kdo bi si mislil, no, s posredovanjem trgovine Oster rob). Prišel je v škatli, zavit v svilen papir in z opozorilom, naj pazim na prste. Pravzaprav ni velik, je eden manjših in najlažji med mojimi noži. Če kuhaš v glavnem rastlinske jedi, ne potrebuješ tako veliko različnih nožev. Ta drobni, okretni, lahki nož z mahagonijevim ročajem bi lahko nadomestil vse razen velikega noža za kruh in lupilca, kot sem se naučila iz prve roke, khm. a o tem malo pozneje.

Že na prvi pogled me je očaral s svojim kovanim rezilom in tudi ročaj iz mahagonija je prav zasijal iz moje četice standardnih črnih ročajev na magnetu za nože. Seveda sem se naslednjega jutra (nekako okoli šestih) lotila rezanja z njim. Rezala sem jabolka za Frejin zajtrk, občudovala svilnato gladko površino krhljev, ki jo je za sabo puščalo ZARES ostro rezilo, in si mislila, pa dajmo še olupit jabolka, nož je dovolj majhen in gibčen ... Ves čas sem se trudila biti čimbolj zbrana, ostrina noža, pred katerim sem čutila rešpekt (in ga še sedaj), me je silila v meditativnost ... dokler nisem pomislila, kako bom to napisala na blogu ... in pol sekunde nepazljivosti je bilo dovolj, da sem se urezala, ali bolje pičila s špičastim začetkom rezila ... Kar nasmehnite se na moj račun, sem se tudi jaz, ko je kri nehala liti (flajštr sem morala tako zategniti, da mi je palec pomodrel). Ne vem sicer še kako, ampak mislim, da bi se dalo mojo zgodbico preoblikovati v koan. Any ideas?

Kljub temu, da sem še nekaj dni pomivala posodo z rokavicami (oz. je na ta račun nisem, hihi), je to zdaj uradno moj najljubši nož. Vsakič sem očarana nad gladkostjo površin, ki jo pušča za sabo - sploh si nisem mislila, da bi se lahko razlika med ostrim in neostrim nožem poznala tudi tako. Rezanje à la julienne pa je sedaj prav zabavno.

Ker je nož japonski, sem hotela v njegovo objavo vtakniti kaj zelo zelo japonskega, na primer suši (call me cliche), ampak tu na Koroškem je očitno zelo težko priti do wasabija, brez wasabija pa suši ni popoln. Še sreča, po eni strani, saj je suši takšna reč, ki zahteva čas, jaz pa sem trenutno velika fenica kosil, ki jih pripraviš v petnajstih minutah. (Tudi vi, najbrž?) Tako da tokrat namesto sušija dobite kosilo, ki se navdihuje pri azijski kuhinji (upam, da tega ne dojemate kot brezsramni orientalizem), in je res hitro gotovo. Pa čeprav je treba kajr nekaj stvari narezati;)

Asian fusion krožnik (ima kdo idejo za boljše ime?)

(za 2 osebi)

1 jedilna žlica kokosovega olja
pol glave brokolija (200-250 g)
1 velik korenček
1 por
pol skodelice (zamrznjenega) graha
nekaj šampinjonov
ščep ali dva soli
1 jedilna žlica sojine omake (shoyu)
čili

1 majhna skodelica riža basmati
1, 5 te iste skodelice vode
ščep soli

2 domači bio jajci (po želji nadomestiš z na hitro popečenim tofujem s kančkom sojine omake)
olje
sol

Najprej daš kuhati riž: riž opereš v cedilu, daš v mrzlo vodo, postaviš na ogenj in ko zavre, daš na najmanjši možni ogenj, soliš in pokriješ. Pokrito kuhaš približno toliko časa, kot piše na embalaži oz. dokler riž ne popije vse vode. Takrat ugasneš ogenj in pokriti riž pustiš, da odstoji (pravzaprav se bo na ta način še nekaj časa kuhal in bo ravno prav mehek, a ne razkuhan).

Medtem, ko se riž kuha, pripraviš zelenjavo. Brokoli nalomiš na cvetke oz. narežeš. Korenček poševno narežeš na tanke kose (ne kolute, pač pa elipse), te pa naložiš eno na drugo v obvladljiv stolp in nato narežeš na palčke (ali tako kot v video, ki sem ga prilepila zgoraj). Por narežeš na tanke kolute. Šampinjone narežeš na četrtine.

V woku raztališ eno žlico kokosovega olja. Ko je vroče, vržeš vanj vso zelenjavo. Pražiš. Ves čas mešaš. Brokoli naj ti bo za lakmusov papir. Ko postane še bolj živo zelen, kot je bil prej (po kakih dveh, treh minutah), dodaš grah in pražiš še nekaj minut, toliko, da se vsa zelenjava nekoliko zmehča, nikakor pa ne sme izgubiti barve, kaj šele oblike. Malce posoliš in zaliješ s sojino omako. Po želji dodaš mlet čili (močno priporočam).

Tik preden je pečeno, spečeš še jajca na oko (ali popečeni tofu). Na krožnik naložiš riž, zelenjavo in pečeno jajce (tofu), vsako na eno tretjino krožnika (ali na eno četrtino, če se na eni četrtini skriva kaj tako posrečenega kot na mojem krožniku by Polonapolona (ki si je še pred nedavnim delila prostore z Ostrim robom, kar sem izvedela šele potem, ko sem ju poparčkala v tem obroku)).

Objava je nastala v sodelovanju z Ostrim robom, ki se mi zdi res kul. Hvala, ker podpirate moje sponzorje, pa čeprav "zaradi" njih včasih teče kri ;)

Nekje v Franciji delajo lonce, težke in lepih barv. Iz litega železa, emajlirane. Lonce, ob katerih začneš sanjariti, kaj bo jutri za kosilo. To so seveda lonci Le Creuset, tisti najlepši lonci, ki jih na svojih štedilnikih in policah razkazujejo vsi kuharji, ki dajo kaj nase:)

To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)

No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).

Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.

Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.

In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.

Pirina kastrola z indijskimi oreščki

Domači Baci ali recept za polnovredne čokolatine (čisto rastlinske, seveda)

 Valentinova girlandica in čestitka, ki jo lahko naredi vsak

Za Valentinovo ponavadi ne okrašujemo stanovanja, vsaj jaz nisem opazila tega. Sem pa lani naredila eno girlandico, ker sem pač obsedena z girlandami, in sicer sem na vrvico z washi trakom zalepila srčke iz barvnega papirja in srčke, poslikane z akvareli, ki sva jih naredili z Lilo. Girlandico obesiš nad vrata ali nad posteljo;)

Čisto osebno čestitko narediš tako, da z vodenimi barvicami pobarvaš akvarel papir (ja, barvice so lahko kar tiste iz Ikee, papir pa se splača kupiti malo boljši, torej v trgovini z art pripomočki, saj ga prodajajo tudi po en kos), izrežeš srček, dva, tri in nalepiš na blank čestitko oz. kos prepognjenega tršega papirja.



In kaj napisati?;) No, tu vam pa res ne morem veliko pomagati, lahko pa si pomagate z nasvetom mlade pesnice, ki je v svojem Ted Ex govoru svetovala, kako napisati pesem, ko si brez navdiha: napišeš seznam. Na primer: v kaj na tebi sem se zaljubila, kaj me polni z ljubeznijo, kdaj si mi najbolj všeč, kaj si želim s tabo doživeti ... no, saj vam je že jasno, kajne?

Planirate kaj posebnega to Valentinovo, če ni preveč osebno?;) Veliko ljubezni vam želim!

Ne vem zakaj, ampak vedno uživam, ko berem/gledam objave o tem, kaj ima kdo v torbici. To je nekaj, kar imamo globoko vgrajeno že od otroštva, Lila namreč vedno obrne mojo torbico naokrog. In malo starejše punčke imajo malo bolj prefinjene strategije, tako mi je kolega zadnjič pravil, kako je njegova nečakinja taktično prinesla svojo torbico pokazat njegovi prijateljici, da bi potem ta pokazala njej vsebino svoje. Ziher je to kaj iz nabiralniškega časa, kaj pravite? ("Lej, jaz imam pa lilijino korenino in oleandrove cvetove." "Oleander ni za jest! Takoj ga vrzi! Kaj pa je to, polžja hišica?" "Ja, to imam za otroke ...")

Samo enkrat sem bila v Firencah, ko je bila tam na izmenjavi moja draga prijateljica T.. Obisk je bil kratek in zaznamovan s hrano. Nič nenavadnega, da se je T., sicer večna suhica, a velika ljubiteljica pašte, tam za nekaj kilogramov zredila. Zelo dobro se spomnim ovčjega sira z medom, ki nam ga je ponudila za prigrizek, pa piškotov, ki smo jih jedle ob kavi v neki kavarnici. Še bolj kot to pa mi je ostala v spominu pizza marinara, pica, ki jo v Sloveniji ponavadi naredijo z inčuni in je nisem nikoli hotela jesti, v Firencah pa je na meniju pisalo le: pomodori pellati, aglio, olio di oliva, origano. Sicer malce skeptična sem jo vseeno naročila. In izkazalo se je, da je to moja najljubša pica.

Mornarska pica je najskromnejša med picami, če vam je tako v hladilniku kot v shrambi vsega zmanjkalo, si verjetno še vedno lahko naredite mornarsko pico. Kot vedno pri najpreprostejših stvareh, je tudi tu pametno uporabiti le najboljše. Torej ekološko, lokalno pridelano moko, po možnosti domačo paradižnikovo mezgo (lani nam je ni uspelo skuhati, tako da mora biti kar iz trgovine), domač česen in ekstra deviško oljčno olje iz Istre, ki nam ga prinesejo moji starši.

Petek je pri nas proglašen za pica-dan, ampak nismo zelo striktni glede tega. Picopek v našem gospodinjstvu je ponavadi T., ki se je specializiral za vse, kar je italijanskega (no, lazanja je še vedno moj teritorij). Dolgo sem ga nagovarjala, naj mi naredi pico skoraj brez vsega, ker nekako ni mogel verjeti, da si to res želim. Ko me je končno uslišal, sem bila presrečna;) In presenetljivo, ta najskromnejša pica je tudi Lilina najljubša.

Pizza marinara/čisto rastlinska mornarska pica

testo
300 g moke (pirina, bio pšenična ali mešanica obeh)
4 ščepci soli
2 jedilni žlici oljčnega olja (ali še več!)
2 - 2,5 dcl mlačne vode
1 vrečka kvasa
pol čajne žličke sladkorja

nadev
pol pločevinke pelatov/paradižnika v koščkih, zmiksanega v mezgo
1 čajna žlička origana
veeeeeliko česna (približno 8 strokov)
2 jedilni žlici oljčnega olja
groba morska sol
najboljše olive, kar jih lahko najdete (po želji)

Najprej pripraviš testo. V veliki skledi moko zmešaš s soljo. V manjšo posodo naliješ mlačno vodo, v katero nasuješ kvas, malo moke in po želji čisto malo sladkorja. Ko naraste, zmešaš z moko in oljčnim oljem. Zmešaš s kuhalnico, nato hitro in energično pregneteš, da nastane lepa krogla in se testo ne drži rok. Po potrebi dodajaš mlačno vodo ali moko. Pustiš vzhajati. Idealno je vsaj 2 uri, a kadar ni časa, lahko tudi manj (do 10 minut, po najinih izkušnjah!).

Vklopiš pečico in nastaviš temperaturo na 240 stopinj.

Olupiš in nasekljaš česen. še bolj fino pa ga je tudi narezati počez, na tanke lističe.










Flikneš v pečico za 10-15 minut.

Medtem, ko se peče, pripraviš pico številka 2.  No, razen, če imaš pečico, ki zmore zanesljivo speči dve stvari hkrati enako dobro.