Skrivnost dobre rižote in druge intimnosti

11:13



Danes vam bom razkrila skrivnost dobre rižote. Pa ne le eno, ampak kar šest njih! Ampak najprej moram napisati nekaj o intimnosti.

Vse kritike, ki jih je Uglašena kuhinja dobila do sedaj, so bile pozitivne, kar je precej neverjetno in sem zaradi tega strašno dobro razpoložena, po drugi strani pa imam tudi tremo - ne smem vas razočarati:) Hvala vam! Le od nekoga pa sem pravzaprav dobila negativno kritiko v obliki vprašanja: " Zakaj čutiš, da moraš razgaljati svojo intimnost?" To je zelo relevantno vprašanje. Nanj ne odgovarjam (le) zato, ker želim polemizirati s to osebo, ampak, ker sem mi zdi vprašanje pomembno tako za moj blog kot tudi nasploh. Postavila sem si ga že, ko sem prvič začela pisati blog, ki pa ni imel zveze s kuhanjem. In sem s pisanjem prenehala. Tako sem prenehala tudi z uresničevanjem večine literarnih idej - ne morem tako razgaliti sebe, ne morem tako razgaliti drugega, če pa si vse po vrsti izmislim, bo to živi dolgcajt.




Tudi, ko gre za navidez absolutno fikcijo, se namreč v vsakem literarnem delu - pa najbrž tudi vsakem drugem umetniškem delu - razgaljaš. In to ne le sebe, ampak pogosto tudi vse, ki so ti ravno najbližji. Ko gre za velike umetnike, jim oprostimo, ne da bi pomišljali. Najprej zato, ker sprejmemo predpostavko, da gre za fikcijo. Potem zato, ker nam je to, kar počnejo, tako zelo všeč. Ker se nas resnično dotakne. Ker je avtentično. In, let's face it, ker so oni pač carji in si to lahko privoščijo. To ni isto kot Big Brother, kjer se vsa "kvaliteta" skriva v razgaljenosti. V umetnosti pa iz razgaljenosti kot temelja raste resnična kvaliteta. Lažniva, skrivajoča se in sramežljiva umetnost nima nobene vrednosti.

Blog seveda nima umetniške vrednosti že po defoltu in ni (priznan kot) literarni žanr. Tudi sama si ne umišljam, da je to, kar počnem, umetnost. Je pa ustvarjanje. In ustvarjanje hoče biti avtentično. Hoče odvreči lupine in pokazati: "Tukaj sem, to vam lahko dam. In nič manj me ne bo zato."

Sedaj pa razgalimo skrivnosti dobre rižote!


Rižota z gobami

Dolgo mi ni uspelo pogruntati, kako narediti res dobro rižoto. Dokler nisem ugotovila nekaj "secret ingredients":

1. ključen je riž arborio
2. posoda z debelim dnom je zlata vredna
3. ljudje z razlogom uporabljajo jušne kocke
4. z vinom je vsaka rižota boljša
5. z maslom ne moreš prav ničesar pokvariti
6. rižota naj pokrita nekaj minut stoji, preden jo postrežeš

Sestavine za rižoto z gobami (za 2 osebi):
- 1 čajna skodelica riža arborio
- 250g gob, očiščenih in narezanih
- pol čebule, nasekljane
- 1 strok česna, nasekljanega
- 1 JŽ oljčnega olja
- polovica zelenjavne jušne kocke, raztopljena v pol litra vode
- 1 dcl belega vina
- 10 g masla (ali kokosovo/oljčno olje - recimo 1 žlica)
- peteršilj
- poper, sol, parmezan (po želji)

Rižota z gobami.


Nasekljano čebulo popražiš na žlici olja, da postekleni, dodaš česen in kmalu zatem še riž. Pražiš, dokler se ne začne prijemati, nato zaliješ z jušno osnovo* (iz kocke ali še raje z domačo) in vinom. Idealno naj bi bilo, če bi tekočino dodajali postopoma, vendar je čisto v redu, če riž zaliješ takoj. Dodaš gobe in pokriješ. Pokrito kuhaš, dokler ne izpije vse vode (kakih 15 do 20 minut). Riž po po vsej verjetnosti kar preveč al dente, a brez skrbi. V kuhano rižoto vmešaš maslo (ali za bolj zdravo/vegansko različico: oljčno/kokosovo olje), sveže mleti poper in nasekljan peteršilj. Pokrito naj stoji še nekaj minut (5-10). Postrežeš s svežim peteršiljem in po želji s parmezanom.

* marsikomu bo rižota, pripravljena le z zelenjavno jušno kocko premalo slana. Predlagam, da jo poskusiš, ko je že skoraj kuhana, in po potrebi dosoliš.

You Might Also Like

0 komentarji

Preberi tudi

Subscribe