Nekje v Franciji delajo lonce, težke in lepih barv. Iz litega železa, emajlirane. Lonce, ob katerih začneš sanjariti, kaj bo jutri za kosilo. To so seveda lonci Le Creuset, tisti najlepši lonci, ki jih na svojih štedilnikih in policah razkazujejo vsi kuharji, ki dajo kaj nase:)

To zimo sem imela priložnost preizkusiti in preizkušati krasnega, ravno prav velikega rdečega creusetka iz trgovine 1001 dar (mimogrede, le creuset pomeni kotel, kar mi je zelo simpatično, ker me spominja na Harryja Potterja). Rdeča niti ni moja najljubša barva, ampak sem se vseeno kar zaljubila vanj. Ko ga zagledam na štedilniku, mi čisto majčkeno poskoči srce. Ja, tako je življenje odraslega, veselijo te šajni lonci in nove gobice za pomivanje posode. Če bi imela navado poimenovati stvari, kot jo ima moja dobra prijateljica T., ne bi moglo biti temu loncu ime nikakor drugače kot Amelie.
Ne vem, a je to le v glavi, ampak zdi se mi, da je bilo vse, kar sem skuhala v Le Creusetu, bolj okusno in ravno prav kuhano. Morda zaradi tega, ker se toplota bolj enakomerno razporedi? Pa tako lep je, da ga z veseljem postaviš na mizo in v njem serviraš jed (no, jaz to delam tudi z manj lepimi lonci, kdo bo pa pomival toliko posode!). Ko sem brala o posodi Le Creuset in zvedela, da ima doživljenjsko garancijo (sicer ne vem, kaj to pomeni v praksi, ampak zveni fabulous), sem si kar predstavljala, kako Lila pride domov, s postavnim mladeničem, stara tam nekaj čez 25, in naznanita zaroko ... Freja je ravno magistrirala ... Jaz pa rahlo zgubana in neskončno bolj šik kot zdaj (tako a la Mimi Thorisson, v louboutinkah) prinesem na mizo svoj dobri stari rdeči lonec, in v prijetnem kramljanju nastane premor, ko poskusimo hrano ... To je to, doživljenjska garancija, če gledaš preveč filmov;)

No, pa poglejmo, kaj sem v njem skuhala.
Mislim, da je bila prva jed, skuhana v njem, Tadejeva rižota s cvetačo. Taka simpl, pa tako okusna reč. Saj ob priliki izdam recept (trik je v začimbah;)).

Potem sem v njem naredila ditaline s čičeriko.

Pa še nekaj rižotk. Pa enolončnic. Celo prebranec.

In zimsko varianto pirine kastrole ali zapečene pirine rižote. Kastrola ji rečem po fonetičnem prevodu za casserole:) V poletni varianti so sicer tudi indijski oreščki, a ima pomembnejšo vlogo paradižnik. To je taka fina zimska jed, v katero lahko vržete različno zelenjavo in gobe, ampak res fino je, če ne preskočite graha in krompirja.

Pirina kastrola z indijskimi oreščki

Domači Baci ali recept za polnovredne čokolatine (čisto rastlinske, seveda)

 Valentinova girlandica in čestitka, ki jo lahko naredi vsak

Za Valentinovo ponavadi ne okrašujemo stanovanja, vsaj jaz nisem opazila tega. Sem pa lani naredila eno girlandico, ker sem pač obsedena z girlandami, in sicer sem na vrvico z washi trakom zalepila srčke iz barvnega papirja in srčke, poslikane z akvareli, ki sva jih naredili z Lilo. Girlandico obesiš nad vrata ali nad posteljo;)

Čisto osebno čestitko narediš tako, da z vodenimi barvicami pobarvaš akvarel papir (ja, barvice so lahko kar tiste iz Ikee, papir pa se splača kupiti malo boljši, torej v trgovini z art pripomočki, saj ga prodajajo tudi po en kos), izrežeš srček, dva, tri in nalepiš na blank čestitko oz. kos prepognjenega tršega papirja.



In kaj napisati?;) No, tu vam pa res ne morem veliko pomagati, lahko pa si pomagate z nasvetom mlade pesnice, ki je v svojem Ted Ex govoru svetovala, kako napisati pesem, ko si brez navdiha: napišeš seznam. Na primer: v kaj na tebi sem se zaljubila, kaj me polni z ljubeznijo, kdaj si mi najbolj všeč, kaj si želim s tabo doživeti ... no, saj vam je že jasno, kajne?

Planirate kaj posebnega to Valentinovo, če ni preveč osebno?;) Veliko ljubezni vam želim!

Ne vem zakaj, ampak vedno uživam, ko berem/gledam objave o tem, kaj ima kdo v torbici. To je nekaj, kar imamo globoko vgrajeno že od otroštva, Lila namreč vedno obrne mojo torbico naokrog. In malo starejše punčke imajo malo bolj prefinjene strategije, tako mi je kolega zadnjič pravil, kako je njegova nečakinja taktično prinesla svojo torbico pokazat njegovi prijateljici, da bi potem ta pokazala njej vsebino svoje. Ziher je to kaj iz nabiralniškega časa, kaj pravite? ("Lej, jaz imam pa lilijino korenino in oleandrove cvetove." "Oleander ni za jest! Takoj ga vrzi! Kaj pa je to, polžja hišica?" "Ja, to imam za otroke ...")

Samo enkrat sem bila v Firencah, ko je bila tam na izmenjavi moja draga prijateljica T.. Obisk je bil kratek in zaznamovan s hrano. Nič nenavadnega, da se je T., sicer večna suhica, a velika ljubiteljica pašte, tam za nekaj kilogramov zredila. Zelo dobro se spomnim ovčjega sira z medom, ki nam ga je ponudila za prigrizek, pa piškotov, ki smo jih jedle ob kavi v neki kavarnici. Še bolj kot to pa mi je ostala v spominu pizza marinara, pica, ki jo v Sloveniji ponavadi naredijo z inčuni in je nisem nikoli hotela jesti, v Firencah pa je na meniju pisalo le: pomodori pellati, aglio, olio di oliva, origano. Sicer malce skeptična sem jo vseeno naročila. In izkazalo se je, da je to moja najljubša pica.

Mornarska pica je najskromnejša med picami, če vam je tako v hladilniku kot v shrambi vsega zmanjkalo, si verjetno še vedno lahko naredite mornarsko pico. Kot vedno pri najpreprostejših stvareh, je tudi tu pametno uporabiti le najboljše. Torej ekološko, lokalno pridelano moko, po možnosti domačo paradižnikovo mezgo (lani nam je ni uspelo skuhati, tako da mora biti kar iz trgovine), domač česen in ekstra deviško oljčno olje iz Istre, ki nam ga prinesejo moji starši.

Petek je pri nas proglašen za pica-dan, ampak nismo zelo striktni glede tega. Picopek v našem gospodinjstvu je ponavadi T., ki se je specializiral za vse, kar je italijanskega (no, lazanja je še vedno moj teritorij). Dolgo sem ga nagovarjala, naj mi naredi pico skoraj brez vsega, ker nekako ni mogel verjeti, da si to res želim. Ko me je končno uslišal, sem bila presrečna;) In presenetljivo, ta najskromnejša pica je tudi Lilina najljubša.

Pizza marinara/čisto rastlinska mornarska pica

testo
300 g moke (pirina, bio pšenična ali mešanica obeh)
4 ščepci soli
2 jedilni žlici oljčnega olja (ali še več!)
2 - 2,5 dcl mlačne vode
1 vrečka kvasa
pol čajne žličke sladkorja

nadev
pol pločevinke pelatov/paradižnika v koščkih, zmiksanega v mezgo
1 čajna žlička origana
veeeeeliko česna (približno 8 strokov)
2 jedilni žlici oljčnega olja
groba morska sol
najboljše olive, kar jih lahko najdete (po želji)

Najprej pripraviš testo. V veliki skledi moko zmešaš s soljo. V manjšo posodo naliješ mlačno vodo, v katero nasuješ kvas, malo moke in po želji čisto malo sladkorja. Ko naraste, zmešaš z moko in oljčnim oljem. Zmešaš s kuhalnico, nato hitro in energično pregneteš, da nastane lepa krogla in se testo ne drži rok. Po potrebi dodajaš mlačno vodo ali moko. Pustiš vzhajati. Idealno je vsaj 2 uri, a kadar ni časa, lahko tudi manj (do 10 minut, po najinih izkušnjah!).

Vklopiš pečico in nastaviš temperaturo na 240 stopinj.

Olupiš in nasekljaš česen. še bolj fino pa ga je tudi narezati počez, na tanke lističe.










Flikneš v pečico za 10-15 minut.

Medtem, ko se peče, pripraviš pico številka 2.  No, razen, če imaš pečico, ki zmore zanesljivo speči dve stvari hkrati enako dobro.

Kako se je začelo tvoje, če lahko tako rečem, razmerje z začimbami? Katera je bila prva začimba, ki si jo spoznala in vzljubila?

Z začimbami se spogledujem že od otroštva dalje, saj so te krasile tako babičin kot mamin vrt. Torej peteršilj, drobnjak, origano, žajbelj, šetraj, pehtran, če jih naštejem le nekaj, se mi smehljajo že od nekdaj. V čisto pravem razmerju z njimi in še kopico drugih, seveda, pa sem od prvega seminarja na Hvaru pred skoraj osmimi leti, kjer sta me z njimi uročili še Sanja in Mariji (soavtorici). No, od takrat dalje sem verjetno največja porabnica cimeta v Sloveniji, od domačih pa že od nekdaj obožujem peteršilj.

Sabina Topolovec, soavtorica knjige Ščepec rešitve. (foto: arhiv S.T.)

Prideluješ svoje začimbe? Imaš kakšne priljubljene mešanice začimb (recept zelo dobrodošel:))?

Seveda - na vrtu imam vse, kar uspeva pri nas in tega sploh ni malo. Kar se le da pa vseeno raje naberem v naravi, najraje na katerem izmed hrvaških otokov, kjer si začimbe same izborijo svoj kotiček pod soncem. V teh je največ sončka in s tem moči. Domače začimbe vedno izbiram po navdihu ali natančneje: vstopim v vrt in počakam, da me same pokličejo. Pozimi uporabljam posušene ali vložene v olje ali sol. In seveda obožujem bazilikin pesto z najboljšim olivnim oljem, mandlji in veliko parmezana, pa svežo baziliko s česnom, limonino lupinico in gheejem, pa domače začimbe v vseh mogočih "provansalskih" različicah ... Od bolj eksotičnih pa prisegam na tiste, ki se najbolje podajo v čokoladne stvaritve, torej poleg cimeta še kardamom, ingver, klinčki, piment, pomarančna lupinica, muščatni orešček ,... Všeč so mi tudi mlečne jedi s pridihom prave vanilije, vrtnic, kardamoma in janeževe zvezde ...

Knjiga Ščepec rešitve je napisana z nekako mističnim pridihom. Si imela tudi ti kot ena od avtoric mistično izkušnjo z začimbami?

Če bi spregovorila o svojih izkušnjah z nekaterimi začimbami, ki so mi dobesedno čez noč povsem odpravile nekatere težave, bi marsikdo najprej pomislil na mistiko. A tu v resnici ni nič mističnega. Začimbe v resnici neredko delujejo celo bolje od sinteznih zdravil. Zagotovo pa je tako rekoč mističen okus skoraj vsake jedi, ki jo oplemenitim z začimbami, če le ob tem ne pozabim na ključno sestavino - ljubezen. Odkar imam otroka, je priprava hrane še večji užitek. Moja hči je ljubezen do začimb očitno podedovala, saj se že od malega "pase" po vrtu in uživa tako meliso, kot meto, drobnjak, koromačeve lističe, baziliko, peteršilj. Najbolje ji teknejo, ko jih sama utrga in vanje zagrize že v vrtu. Z bratcem sta to poletje ugotovila, da so koromačevi lističi zelo sladki, zato jima seveda nadvse teknejo. Vesta tudi, da lahko meto žvečiš namesto žvečilnega, in res se trudita, da bi navdušila tudi otroke z vasi ...

Če bi lahko na samotni otok vzela samo tri začimbe, katere bi to bile?

Ker sem precej sladkosnede sorte, prav gotovo cimet (ki se sicer odlično poda tudi k ostalim okusom). Nekako si tako romantično predstavljam, da bi na tistem otoku rastlo kakšno eksotično drevo s sladkimi sadeži, ki bi se jim težko uprla in trebušna slinavka bi gotovo potrebovala pomoč cimeta. Prav gotovo bi s sabo vzela tudi peteršilj (tudi semena, da si tam zasejem svojega, da mi ga nikoli ne zmanjka). Za dušo in kot dragoceno prijateljico v samoti pa bi s sabo povabila še vrtnico. Sicer pa nekako računam na to, da bi na tistem otoku že samo po sebi rastlo veliko divje rastočih začimb, tako da mi v tem pogledu verjetno ne bi manjkalo prav dosti ...

In za konec še, ker smo v blogosferi, če bi po zgledu mnogih znanih blogerjev (Cannelle et Vanille, Cinnamon and Thyme, My darling lemon thyme, Meta Mint, Pehtran) svoj blog poimenovala po eni ali dveh začimbah, kako bi se mu reklo?;)

Hm, težko rečem. Če bi želela združiti prijeten zven imena z močjo rastline, bi moj blog nosil ime Artemisia, ki je botanično ime za pelin. Pelin je v resnici rastina z izrazito žensko energijo, velja za mater vseh zelišč. Je "vse v enem". Je močna in mogočna, tako po svojem delovanju kot po svoji podobi.

Tako lepo zavita. Na www.lavivavera.com.

Do božičnega večera je še pet dni, jaz pa imam pripravljeno natanko eno darilo. Za ostala približno vem, kaj bi lahko bila, ne vem pa, kje jih bom kupila in kdaj naredila. Če ste mi kaj podobni, vam bo morda v pomoč moj seznam idej, lahko pa tudi vi meni kakšno daste:)

Zadnjič sem napisala seznam stvari, ki mi gredo na živce. Ker je včasih fino malo pošimfat, saj si tako prevetriš glavo. In fino je brati tuje sezname stvari, ki gredo ljudem na živce, in zraven kimat in se privoščljivo ali pravičniško hehetati.

Potem pa sem na Facebooku začela opazovati, koliko ljudi tisto luštno vrstico "What's on your mind?" uporablja za naštevanje stvari, ki jim grenijo življenje, jim gredo na živce ali pa jih preprosto morajo pošinfat. Prozorne pajkice. Debeli ljudje v pajkicah. Debeli ljudje nasploh. Politiki. Senzacionalistični mediji. Mediji na sploh. Do kolesarjev brezobzirni vozniki. Objestni kolesarji. Prodajalci v trgovini, ki ti nočejo pomagati ali pa ti z nasveti naravnost škodujejo. Ljudje, ki trkajo na vrata in ti hočejo nekaj prodati. Če ste se prepoznali in vas je oblila rdečica, brez skrbi, tudi jaz sem se in me je oblila zona.

Moja šibka točka so ljudje pred vrati. Živimo na osamljeni kmetiji (mislim, da se tako reče tej geografski zadevi), a veliko ljudi trka na naša vrata. Veliko je žlahte, ljudje pridejo kaj kupit, pripeljejo prodat ajdovo in proseno kašo z drugega konca Slovenije, jabolka, bučno olje, pobirajo prispevke za rdeči križ ali srečelov, pripeljejo paket preljubkih oblačilc ali kakšno knjigo, ali pa pridejo zmlet svojo piro k nam. Skratka, veliko ljudi pred vrati. Na vsake kvatre pridejo tudi Jehove priče. Tako kot pred nekaj dnevi. Odprli sva jima z Lilo. Bili sta dve starejši gospe, ta, ki je govorila, je bila videti blaga in utrujena, nekaj je bilo narobe z njenimi očmi, ne vem pa, ali je imela tik ali je morda škilila. Govorila je prijazno in spoštljivo, tako sem tudi jaz govorila z njo. Iz vljudnosti sem vzela tudi listek, ki mi ga je dala, čeprav sem vedela, da bo romal kot vsi drugi pildki hitro v smeti.



Zakaj vsa ta zgodba? Ker sem isti dan slišala druge ljudi govoriti posmehljivo o Jehovih pričah, in ker sem na Facebooku brala komentarje o vsiljivežih pred vrati. In sem se spomnila, da je bil eden teh "vsiljivežev" nekaj časa tudi moj oče, ki je na tak način prodajal svoje slike. Nikoli ni pokazal, da mu je to odveč, pravzaprav je bilo videti, da preživljanje družine vidi kot izziv. Ko pomislim, da bi morala jaz za preživetje družine služiti denar od vrat do vrat, se v meni vklopi ogromen odpor. Nočem moralizirat, samo spomnit, da so ljudje pred vrati ljudje kot vi ali jaz, ki pa so v nekakšni stiski. No, razen če so ekstra ekstrovertirani in si tako želijo stika z ljudmi, da z veseljem "težijo" od vrat do vrat;) Hočem reči, če nekdo pride do vaših vrat in vam nekaj prodaja, to najbrž počne, ker drugače ne more zaslužiti za preživetje (z verskimi skupinami je sicer malo drugače). Ne pravim, da morate kaj kupiti, lahko pa pokažete nekaj spoštovanja. Vedno se vračam na Gatsbyja: "In my younger and more vulnerable years my father gave me some advice that I've been turning over in my mind ever since. 'Whenever you feel like criticizing any one,' he told me, 'just remember that all the people in this world haven't had the advantages that you've had.'" Naslednjič, ko vam nekdo "teži" na vratih, se sponnite, da je to morda oče kakšne blogerke, ki jo radi berete.

Kaj ti bo notranji mir, če ga nimaš, kadar pridejo trkat inkasanti? ;)

Pa dajmo zdaj spečt eno pecivo, mogoče ga bomo ponudili ljudem, ki pridejo trkat na vrata.

Bučni kolač s kandiranim ingverjem (čisto rastlinski)

130 g fine pirine moke
1 ČŽ začimb za medenjake (ali kombinacija cimeta in ingverja)
1/3 ČŽ sode bikarbone (skratka, malo manj kot pol žličke)
ščep soli
50 g riževega sladu (ali malo manj sladkorja)
150 g pireja iz buče hokaido
60 ml repičnega olja
pest kandiranega ingverja
1/4 ČŽ jabolčnega kisa