Morsko navdihnjeni namaz iz sončničnih semen

Začinjeni namaz iz sušenega paradižnika

Kateri namaz imate najraje? A tudi vi jeste veliko namazov med prazniki? Ali samo kekse in potico?;)

Danes imam najbolj vznemirljive novice! Saj veste, kako sem vedno skrivnostna o svojih projektih, dokler niso realizirani? Zdaj lahko končno naznanim: moja kuharska knjiga je v tiskarni! Kar pomeni, da jo boste zelo, zelo kmalu dobili v roke tudi vi! Naslovila sem jo Vse leto, ker so v njej recepti za vse leto;)

Knjiga je izšla pri Totaliteti, ki je totalno kul založba. Itak;)

Knjiga je razdeljena na letne čase, torej na štiri večja poglavja, znotraj katerih lahko najdete nekaj za zajtrk, nekaj za prigriznit, glavne obroke in seveda sladice, pa še kaj za popit. Recepti se močno navezujejo na sezonske sestavine, pridelane doma: torej tisto, kar najdete na domačem vrtu ali na bližnji tržnici. Tudi pri pomožnih sestavinah se nisem šla kakšne eksotike ali luksuza: skoraj vse sestavine so take, da jih lahko kupite v vaški trgovini (in tu in tam kakšna, po katero se boste mogoče morali odpeljati do prvega večjega mesta). Večina receptov je dovolj enostavnih, da jih lahko pripravite na običajen, z obveznostmi nabit dan - tako kot sem to počela jaz. Seveda pa nisem pozabila na nekaj bolj prazničnih receptov.

Vsak recept je pospremljen s fotografijo (kot običajno sem fotkala sama), veliko pa je tudi fotografij, ki slavijo letne čase v vsej njihovi barvitosti na naši kmetiji (in drugod). Ne bo vam ušlo, da je knjiga v osnovi blogerska, saj je zelo osebna in polna zgodb, kot ste jih navajeni z Uglašene kuhinje.

Ampak, kako je vendar prišlo do tega? Vedno sem si želela napisati kuharsko knjigo. Mislim, začela sem že v drugem razredu! No, potem sem malo pozabila na to, a ko sem se bolj resno posvetila blogu, je bila ena mojih velikih skritih želja, da bi nekoč dobila ponudbo za knjigo. Nisem si predstavljala, da bi jo izdala sama, hotela sem zunanjo potrditev in ... šefa z dedlajnom;) Ampak, založnika na belem konju od nikoder. Tako sem si nekega zimskega dne rekla, zdaj pa dovolj, nehala bom čakati na to, da me pokliče založnik, sama bom naredila knjigo! In veste, kaj se je zgodilo nekaj dni za tem ... Na telefonu me je pričakalo nekaj neodgovorjenih klicev in sms, podpisan z Valentina Smej Novak. Lahko si predstavljate, da sem hiperventilirala, poskakovala in zardevala od glave do pet. Mislim, ni bil založnik na belem konju, ampak še veliko bolje, blazno kreativna in simpatična ženska, ki jo občudujem še iz časa, ko sem špricala pouk in v kavarni brala njene kolumne.

Kar mi je bilo pri sodelovanju z Valentino in dizajnerjem Primožem najbolj všeč, je bilo to, kako zelo sta mi pustila dihati, meni in tekstu ter fotografijam. Mislim, da boste tudi vi začutili eno sproščenost, iskrenost in harmonijo ob listanju te knjige. In upam, da predvsem tudi navdih in entuziazem za kuhanje! Knjiga je zaenkrat na voljo v knjigarni Kulkul (nasproti Knjižnice Otona Župančiča) ali pa jo lahko naročite preko moje strani (klikni za naročilo knjige Vse leto).

In zdaj nekaj fotk za pokušino ...














PS: če bi želeli o knjigi izvedeti več in jo morda predstaviti na svojem blogu/mediju, mi lahko pišete na naslov zulejka@uglasena-kuhinja.com.

V sodelovanju z Lidlom sem letos že zelo zgodaj pripravila praznični menu: za bel božič, elegantno novo leto ali kakšen drug poseben dan v dolgi dolgi zimi. Recepte - poleg številnih drugih, čudovitih receptov in zgodb - najdete v Lidlovi reviji Preprosto, ki je od danes naprej na voljo v vseh Lidlovih poslovalnicah. The winter is coming, in vse kar imam pripravljeno, je veganski praznični menu, ampak me ne skrbi. Kaj pa rabim več od tega? Par sveč, kakšno knjigo in nekaj dobrih ljudi ...

Jep, zadnjič sem vam skuhala provansalsko juho, zdaj pa toskansko enolončnico;) vidite vzorec? Ja, jesen je, in pašejo nam juhe - pa še nekaj je: jaz bi kam šla! Ampak zaenkrat mi ne kaže najbolje ... Imam pa druge stvari v planu, velike in lepe, zdaj pa res kmalu razkrijem ...



Ampak zdaj se pogovarjajmo o juhi - enolončnici, toskanski. Čeprav tale sploh ni enolončnica, ampak dva- ali celo trilončnica! Začnemo z dobro podlago, ki ji Italijani rečejo soffritto, Francozi pa mirepoix. Gre preprosto za drobno nasekljano in prepraženo mešanico korenčka, zelene in veliko čebule. Temu dodamo česen in žajbelj, in zmešamo s kuhanim fižolom, jušno osnovo in dvozrnico, pripravljeno na zelo italijanski način. Čakaj, dvozrnico?

Ja, dvozrnico! To je naše novo žito, ki seveda ni naše, še manj pa je novo. Ampak, zrastlo je na naši zemlji in je še čisto sveže. In tako dobro! Nekaj več o dvozrnici sem napisala na blogu naše kmetije. In če koga zanima, zaenkrat je še naprodaj ...

No, ko je juha že v krožniku, ji dodamo kokosov posip. Dokler ga nisem poskusila, sem bila rahlo skeptična do raznih posipov in dodatkov juham (razen dobrih starih krutonov), ampak tale je res res fin. Poskusite ga, prosim, Dimljeno papriko lahko najdete v ljubljanski Hiši začimb, pa morda še kje (prosim, napišite v komentarjih!).

Toskanska enolončnica z dvozrnico

(za 4 osebe)

200 g suhega fižola, namočenega čez noč
250 g dvozrnice, namočene čez noč
1 korenček
1 steblo zelene
1 čebula
3 stroki česna
2 žlici oljčnega olja
sol ali domača vegeta
1 l vode (jušne osnove)
3 listki žajblja

Fižol skuhaš kot ponavadi (jaz vodo odlijem, ko prvič zavre, in dolijem svežo; ponavadi se kuha nekje 2 h). Če uporabiš zmrznjen svež fižol, je čas kuhanja bistveno krajši.

Na 1 jedilni žlici olja popražiš dvozrnico in nasekljan česen. Zaliješ z dvakratno količino vode (razmerje ni tako bistveno), ko zavre, soliš (1 ščep soli), pokriješ s pokrovko in kuhaš do mehkega (20-40 minut). Vmes večkrat preveriš, če je voda povrela in ji po potrebi dodaš.

Pol ure preden je fižol kuhan, nasekljaš korenček, zeleno in čebulo. Pražiš na 1 žlici oljčnega olja v velikem loncu z debelim dnom, dokler se ne zmehča. Dodaš 2 stroka česna in 3 listke žajblja. 2/3 fižola in del zelenjave (ali vso) zmiksaš.

Zmešaš vse skupaj, dodaš prihranjeni fižol in zaliješ z jušno osnovo (ali vodo, v katero vmešaš malo domače vegete). Kuhaš, dokler ne zavre. Ko zavre, odstaviš in vmešaš malce oljčnega olja (ali

Slasten dimljen kokosov posip

4 pesti kokosovega čipsa
2 ščepca dimljene paprike
1 žlica sojine omake
1 žlička javorjevega sirupa
čili (po želji)

Vse skupaj zmešaš in popražiš v veliki ponvi na malem ognju, dokler se kokos ne zapeče. Postrežeš ob enolončnici, tako da si lahko vsak na sam naloži, tik pred jedjo.

Poleg kokosovega posipa je dobrodošel tudi ščep sveže mletega popra, pikica oljčnega olja, dober kruh, mogoče pa celo kakšna solata ali zelenjava na žaru. Kaj pa vi jeste poleg enolončnic in kaj menite o posipih?

Juha iz buče hokaido. To so dnevi, ko je dobrodošla vsaka stvar, ki mi olajša in skrajša kuhanje. Najbolj mi ga je olajšala mama, ki mi je za okrogli rojstni dan (in naslednje tri do pet!) podarila Blendtec, ki sem si ga tako dolgo želela. Potem mi ga je olajšala sestra (tista, ki slovi po torbicah, no, saj druge tudi nimam), ki mi je povedala, da lahko hokaido bučo zmiksaš celo, kar z lupino vred (tudi, če nimaš Blendteca). In tretja stvar, ki mi je olajšala kuhanje: Biogetta. Biogetta je nekaj takega kot vegeta, samo veliko bolj naravna in zdrava, predvsem pa brez sumljivega natrijevega glutaminata. V njej je mleta slovenska bio zelenjava (korenje, zelena, pastinak, peteršilj in por) in naravna morska sol iz sečoveljskih solin, katero sama tudi sicer najraje uporabljam pri kuhi. Moja tašča pripravlja nekaj podobnega, vendar je letos še ni scoprala, tako da mi je Barbarina prišla še kako prav! Ko nam domače zmanjka, pa bom vedela, kje jo kupiti ...

Naše hokaido buče so letos tako okusne (in imamo jih toliko, da jih bomo nekaj tudi prodali), da lahko ješ kar surove in brez vsega. Ampak, juha je pa še vseeno tako fajn zadeva, še posebej za otroke: oranžna, kremasta, sladko-slana ... Jaz bi jo lahko jedla vsak dan! Moram reči, da se je Biogetta lepo zlila s sladkostjo buče in ji dodala slano globino.

Najbolj preprosta provansalska buča juha

(za 4-6 oseb)

1 srednje velika hokaido buča
1 l vode
1 čajna žlička Biogette (ali ena jušna kocka brez glutaminata)
ščep ali dva provansalske soli (ali provansalskih začimb+morske soli)
1 čajna žlička ričkovega ali oljčnega olja (po želji)


Bučo dobro umiješ, na deski prerežeš na pol in izdolbeš sredico, ki jo zavržeš (ali shraniš semena). Narežeš na krhlje, te pa na približno enako velike kose. Daš v velik lonec in zaliješ z vodo. Posoliš s provansalsko soljo in  kuhaš, dokler se buča ne zmehča (približno 15-20 minut). Ko je buča fino mehka, vmešaš čajno žličko biogette in žličko olja (za boljšo absorpcijo vitamina A). Juho premiksaš s paličnim mešalnikom ali v blenderju, da postane svilnato gladka - ampak tudi, če so v njej koščki, je prav dobra.

Postrežeš. Kisla smetana, poper, krutoni ali jušne kroglice so seveda možni dodatki, a pravzaprav nepotrebni, vsaj za moj okus. Naj kraljuje hokaido buča!

Ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa od zadnjega zapisa! Vmes pa toliko dela (krasnega, ustvarjalnega dela, ki ga bom, upam, kmalu delila z vami!). Pa tudi malo počitnic na morju - pri noni, vročinski val, žetev (o tem več tukaj) in dva rojstna dneva: moj trideseti in Frejin prvi!



Rojstne dneve z veseljem izkoriščam za preizkušanje receptov za torte. Še vedno iščem perfekten recept za čokoladno torto - ima kdo? No, tokrat z vami delim en hecen receptič za čisto majhno tortico, namenjeno dojenčku za prvi rojstni dan. Prvič sem jo spekla za Lilo, pa potem še enkrat ali dvakrat, pa sedaj za Frejo. Ker je namenjena dojenčku, v osnovi ne vsebuje jajc, sladkorja, mlečnih izdelkov in medu, narejena je iz  pirine moke, ki je bolj prijazna do prebavil. No, na to nedolžno osnovo sem jaz vendarle namazala sladko marmelado in bio sirni namaz, po vrhu pa še prelila čokoladni preliv iz sojine smetane in črne čokolade. Po vrhu pa še mrvice ... Tako da alergenov kolikor hočeš, ampak mi smo tough in gurmani že od malega. Vi pa seveda lahko uporabite nesladkano marmelado in narezane banane ali sveže borovnice. Edino za nedolžno glazuro (tako, ki bi bila veganska in še brez sladkorja) nimam nobene pametne ideje - se morda vi česa spomnite?

Dojenčkova prva torta - za speštat (smash cake)

Beseda drobljenec se mi sploh ne zdi primeren prevod crumbla. Drobljenec se namreč reče tudi tisti okusni mešanici drobljenega sejtana in tofuja, in tej to paše. Mislim, da me moti, ker se drobljenec sliši tako, kot da se bo še vedno drobil (tako kot omenjena mešanica), tudi, ko bo pečen. Poleg tega se v SSKJ drobljenec reče nečemu čisto drugemu: to je strojno drobljeno kamenje. Ne ravno apetitlih, kajneda? Zato mu, če ga že moram prevesti, raje rečem nadrobljenec, ker ga enkrat nadrobiš, in potem je njami. In ga moraš jesti z žlico. Ker je sočen. In nič kaj kamnit.

Jagode in rabarbara so odličen par, vse je fino kislo, na to pa je nadrobljeno sladko, hrustljavo piškotasto testo, ki ga v tem receptu naredimo še bolj sladko in mu dodamo dimenzijo mehkobe in topljenja v ustih, za kar gre zasluga nadrobljenim španskim vetrcem, ki že po defoltu pašejo k jagodam. Pa še tako lepo beli so.

Jagodni nadrobljenec z rabarbaro in španskimi vetrci

750 g jagod (lahko zmrznjenih)
400 g rabarbare
50 g agavinega sirupa

70 g moke
70 g ovsenih kosmičev
pol žličke vanilije v prahu ali paketek sladkorja z vanilijo
70 g bio masla/veganske margarine/kokosovega olja, narezano na koščke
ščep soli
5 žlic sladkorja muscovado
pest mandljevih lističev

3-5 španskih vetrcev brez jajc


Pečico nastaviš na 200 °C.

Rabarbaro olupiš in narežeš na tanke koščke.

Pekač velikosti A4 lista namastiš, vanj zvrneš očiščene in oprane jagode in rabarbaro. Vse skupaj preliješ z agavinim sirupom.

V skledi ali na deski zmešaš moko, ovsene kosmiče, sol, sladkor in vanilijo. V to narežeš ali nadrobiš izbrano maščobo, in vse skupaj gneteš toliko časa, da se začne sprijemati in drobiti v velike drobtine. Pomembno je, da je vse "prepojeno" z maščobo, ne sme pa se narediti kepa, ostati morajo drobtine. Dodaš nalistane mandlje.

Piškotaste drobtine razporediš po sadju in daš v pečico.

Pečeš pol ure oz. toliko časa, da se zlato rjavo zapeče. Na gotovo jagodni drobljenec nadrobiš nekaj španskih vetrcev. Če to še ni dovolj dekadentno zate, ponudiš s stepeno sojino smetano ali vanilijevim sladoledom.

Ne vem, koliko je med vami interesentov za jezikoslovne debate, ampak prosim, javite se (če je kje kak)! Kaj se sliši bolj slastno, drobljenec ali nadrobljenec? Najbrž kar crumble, huh? Ali pa vam je morda čisto vseeno, samo da je jagodni in sladek?

Veganski nadomestek za beljak 

Recept za španske vetrce ali puhaste bele kekse brez jajc

sestavine
voda, ki jo odliješ iz ene 400 g konzerve čičerike
1 žlička limoninega soka ali vinskega kamna
250 ml sladkorja v prahu
pol žličke vanilije v prahu
Pečico ogreješ na 100 stopinj/ventilator ali 110 stopinj. 2 pekača obložiš s peki papirjem.

Od čičerike odliješ vodo v manjšo plastično skledo. Čičeriko prihraniš za poznejšo uporabo. Vodo ohladiš (15 minut v zmrzovalniku ali kakšna ura v hladilniku).

Miksaš, dokler ne nastane precej gost sneg, podoben beljakovemu snegu. To bo najbrž v 3-5 minutah. Dodaš limonin sok ali vinski kamen ter nekaj sladkorja. Spet miksaš in postoma dodajaš sladkor v prahu, pomešan z vanilijo v prahu.

Z beljakovo maso napolniš dresirno vrečko in nabrizgaš lepe španske vetrce. V tem jaz sploh nisem izurjena. ;) Lahko jo tudi zajemaš z žlico in polagaš kupčke na peki papir.

Pečeš (bolj sušiš) 2 uri na 100-110 stopinj, nato še 1h pustiš v pečici, da se ohladi.

Pohrustaš ob konkretni grenki kavi ali uporabiš v drugih sladicah ... Več o tem v prihodnjih dneh;)

Jep, tile španski vetrci so bili narejeni brez jajc.

Kaj boste počele in počeli ta vikend? Jaz se še nisem čisto odločila glede našega vikenda, ker nisem najbolj zdrava. Najbrž nas čaka sosedov rojstni dan, morda kakšni nakupi v velemestu, ki se mu reče Velenje, in če bom pri energiji, začetek prenove (ahem, začetek sploh) otroške sobe.

In morda tale koktajl. Nisem se veliko preizkušala v mešanju, ampak mislim, da sem s temle zadela v polno (samozavest serijsko, ahem).

Najboljše odkritje kdaj koli! Ne le, da je tale veganski nadomestek beljaka brez čudnih sestavin, je tudi povsem zastonj, in perfektnega okusa!

Še ena dobra ideja: z-muesli.si! Dve dekleti, Tina in Špela Jež (to je miks imen in priimkov mojih zelo dobrih prijateljev, kar mi je bilo takoj simpatično), sta si zmislili spletno stran, kjer si lahko izmisliš svoj muesli. Če pa nimaš idej, lahko naročiš že pripravljen misli. Jaz sem poskusila dve že pripravljeni varianti, Fit in Otroci, in si izmislila svojo, v katero sem si dala belgijsko čokolado s pomarančo (o, ja;)) in ingver. Za moj okus je razmerje med osnovo in dodatki premalo nagnjeno k dodatkom, kar je seveda stvar okusa. Lila je bila navdušena nad čokoladnimi medvedki, ki krasijo tistega za otroke! In če ste se naveličali samih mislijev, lahko iz njih tudi kaj ustvarite po njunih receptih. Zdi se mi res posrečena ideja in ploskam podjetnima dekletoma!

Moj najljubši you tube kanal je tale. In najnovejša pesmica je ne le odlično narejena, kot so tudi vse ostale, ampak tudi precej smešna.

Kdo bi si mislil, da je lahko fruktoza tako problematična. In da je celo v čebuli!

Lep vikend vsem,

Zulejka

Recenzija:  Več kot 100 veganskih receptov za vsakogar

Tokrat po dolgem času predstavljam eno kuharsko knjigo Več kot 100 veganskih receptov za vsakogar. Juhej, še ena odlična veganska kuharica! In to v slovenščini! In še dodaten bonus, vsaj zame, kot blogerko: knjigo je napisala blogerka. V mojem srcu je blogerska knjiga namreč posebna literarna zvrst, mogoče bom o tem kmalu prepričala tudi kakega literarnega teoretika (imam zveze;)).

 Angela Liddon je avtorica bloga Oh she glows, enega prvih, ki sem ga začela spremljati. Njen slog pisanja je duhovit in iskriv, od nje veje nekakšna ljubkost in samozavest glede receptov, kar utegne biti na trenutke skoraj malce moteče. Ampak, vsi vemo, kako je, če si lačen (in vegani imajo posebej zdrav apetit, vsaj tako se spomnim lastne - pozitivne! - izkušnje) in skuhaš nekaj dobrega: to je najboljša jed, ki je bila kdaj koli skuhana! No, Angela Liddon trdi celo, da so njeni veganski recepti preverjeno všeč tudi mesojedcem. To je pa res vredno preizkušanja, kaj ni?

Receptov je več kot dovolj, vsak je pospremljen s fotografijo in kratkim uvodom, ki spodbudita h kuhanju. Receptom so dodane tudi opombe o času priprave in primernosti za alergike. Knjiga je razdeljena na 13 poglavij, kar jo dela zelo pregledno. Poleg že ustaljenih poglavij, kot so poglavja o osnovnih sestavinah, pripomočkih in tehnikah, ki so zelo priročna za začetnike v kuhinji (veganski ali nasploh), najdemo še poglavja o zajtrkih, napitkih, predjedeh, solatah, juhah, glavnih jedeh, prilogah, prigrizkih in sladicah.

Angelino navdušenje je nalezljivo, sestavine v receptih so dejansko dostopne v vsaki malce bolje založeni trgovini, je pa res, da si je za marsikateri recept treba vzeti nekoliko več časa oz. predhodno planirati (npr. namočiti oreščke).

Sama sem, kot rečeno, navdušena nad tem, da je takšna knjiga izšla v slovenščini, pa tudi ceno ima precej prijazno. Priznam, da še nisem utegnila veliko kuhati po njej, sem pa zadovoljna z recepti, ki sem jih preizkusila. Granola je bila super, zelo okusna, ampak pride je bolj malo, tako za mešat z navadnimi kosmiči.

Recept: (popolni oreščkasti) kupčki granole

250 ml celih mandljev
125 ml orehov
175 ml ovsenih kosmičev
125 ml surove ajdove kaše (res naj bo surova!)
150 ml brusnic
125 ml bučnih semen (jaz sem jih spustila, ker mi jih je zmanjkalo)
60 ml sončničnih semen (jaz sem jih dala več, glej zgoraj)
75 ml kokosovega čipsa
2 žlički cimeta
1 žlička mlete vanilije
ščep soli
90 ml javorjevega sirupa
60 ml stopljenega kokosovega olja


Pečico segreješ na 140 °C.

Pol mandljev zmelješ v moko, drugo polovico nasekljaš, prav tako tudi orehe. V veliki skledi zmešaš vse suhe sestavine, nato jim primešaš še tekoče in dobro zmešaš. Razporediš po največjem pekaču, obloženem s peki papirjem. Plast ne bi smela biti debelejša od 1 cm.

Pečeš 40-45 minut, nato še enkrat toliko časa ohlajaš.

Shraniš v steklenem kozarcu.

Katera pa je vaša najljubša veganska kuharica v slovenščini? Kaj pa blogerska nasploh?