Živo roza kredenca s Pinteresta.

Soooo ... Dolgo vam nisem nič povedala o updateih v moji Uglašeni Razmetani kuhinji. Ja, ravno zato, ker mi je ne uspe dovolj pospravit, da bi jo lahko slikala;) Vas zanima? Mene vedno zanimajo taki blogerski updatei. Pravzaprav zalezujem house-toure, čisto sem obsedena z Apartment Therapy, recimo.

Koralna kredenca iz Jungalowa.

Okej, in zdajle sem pred eno dilemo. Že odkar imam svojo kuhinjo ali pa še prej, sem si želela tako starinsko kredenco. Nameravala sem jo pobarvati belo ali v kakšno lepo pastelno barvo, in potem sem zagledala tole. Roza! Kupljeno! Nasploh je vse na Jungalowu perfektno. Potem sem videla še tole. Enkrat sem že poslala Tadeja, s sposojenim avtom in prikolico, v Grosuplje ali kam, skratka nekam 200 km stran, po eno kredenco, za katero se je izkazalo, da je iz iverke ... Ne hvala! Nič čudnega, da ni bil najbolj navdušen, ko sem mu pred nekaj dnevi rekla, da sem našla krasno kredenco v Kranju.

Moja kredenca iz Kranja;)

Čisto svetlo roza kredenca s Pinteresta.

Odkar vem, da rabim kredenco, redno čekiram Bolho. Enkrat sem naletela na eno lepo, sicer novo, a res lepo masivno kredenco, narejeno na Nizozemskem, z ugodno ceno, ampak je oglas izginil, še preden sem uspela kontaktirati prodajalca. Nič čudnega. Prejšnji teden me je spet prijel ta "itch", nuja, da res rabimo kredenco, kamor bomo pospravili vse, kar zdaj ustvarja vizualni kaos (samo vizualni seveda ... potem bo skozi kredenco izginil do Narnije, seveda). In sem našla eno precej lepo, a me ni čisto prepričala ... Potem pa izberem razvrstitev od najcenejših oglasov proti dražjim ... In tam je bila, najlepša kredenca ever, za neverjetnih 55 evrov. Na koncu sem morala ponudbo zvišati na celih 120 evrov, ampak se mi zdi, da sem resnično dobro prišla skozi;)

Starinsko roza kredenca s Pinteresta.

Potem sem si morala le še sposoditi avto in prepričati Tadeja, naj jo gre iskat ...

In zdaj je tu, vsaj tako lepa kot na slikah v oglasu, in nisem več prepričana, da bi jo rada pobarvala v roza. Seveda me Lila nagovarja, naj bo roza, Tadeju pa ideja sploh ni všeč. Kaj mislite vi, pobarvati ali ne pobarvati? Imate kredenco (in kaj shranjujete v njej?)? In še to, katere barve za pohištvo priporočate? Z Jubinom nisem zadovoljna sploh ...

Bil je čas, ko sem lahko brala bloge. Krasno obdobje. Sicer večina ljudi pravi "real life more important", ampak saj to je tudi real life (pa čeprav tuj in le delček njega). Večino avtorjev in avtoric sicer poznam le virtualno, ampak so  mi kot prijatelji. Vesela sem, ko se zaročijo, raznežim se, ko dobijo otroke, kupim njihove knjige in sanjarim, da bom šla na kakšno njihovo delavnico.


In če bi lahko spoznala le eno blogerko v real lifeu, bi to bila Molly. Povedala sem vam že, da je knjiga Molly Wizenberg: A Homemade Life ena mojih najljubših, in to po več kot treh letih še vedno velja. Njeno pisanje je res krasno, in je najbrž tudi ena najbolj izobraženih, razgledanih blogerk, kar jih boste srečali. Pa tudi ena tistih, ki imajo sicer fabulozno (najbrž to ni slovenska beseda, ampak ta mi pride na misel) življenje, a je zelo prizemljena. Mislim, ob sobotah bere The New Yorker in hodi na delavnice lončarstva in poezije.
V njeni knjigi je precej vegetarijanskih receptov, najbrž tudi zato, ker je njen mož (bil?) vegetarijanec, veganski pa mislim, da ni noben. Recept za limonin kolač ima prav posebno mesto, saj sta se z možem spoznala prav zaradi njega (in to preko bloga, resno!). Gre za klasičen francoski recept, z veliko jajc in jogurta, začuda pa v njem ni masla. To je tak vsakdanji kolaček, ki mu rečejo babičin kolaček in spominja na naše jogurtovo pecivo - v originalu se vse meri v jogurtovih lončkih. Že dolgo sem razmišljala, kako bi ga veganizirala. In potem se mi je utrnila ena ideja: čičerika! Prisežem, da ne bi nikoli uganili. Kolaček je nekoliko bolj gost od klasičnega, ampak krasen za k čaju ali kavi. Če vam je ostalo kaj oranžata, ga vmešajte v testo, meni je zelo všeč:)

Veganski limonin kolač

250 g moke
nastrgana lupina ene limone
2 žlički pecilnega praška
ščep soli
120 g sladkorja
pest ali dve oranžata (po želji)
125 ml navadnega ali vanilijevega sojinega jogurta
125 ml olja blagega okusa
150 g čičerike iz konzerve s tekočino vred (pol/pol po teži)
sok pol limone

za preliv (po želji):
60 ml limoninega soka
100 g sladkorja v prahu

ob postrežbi (po želji)
granatno jabolko

Suhe sestavine zmešaš v skledi. Olje, sojin jogurt, limonin in čičeriko zmiksaš v kremasto zmes.
Primešaš k suhim sestavinam in preliješ v pomaščen in pomokan pekač. Jaz uporabim mini pekač za šarklje ali klasičnega za štruce. Pečeš 35-45 minut na 180 °C.

Medtem, ko se peče, zmešaš preliv iz limoninega soka in sladkorja. Če ti ni všeč ideja, da bi kolač zalili s sladkorjem, ga le nežno psujte z najtanjšo plastjo sladkorja v prahu in zraven postrezite semena granatnega jabolka.

In, si upate dati čičeriko v pecivo? ;) Če je dobra za španske vetrce, potem je najbrž tudi za takale peciva, se vam ne zdi? Jaz je gotovo nisem zadnjič vtaknila v pecivo ...

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje naredila kakšno novoletno zaobljubo. Okej, to ne drži. Letos sem jih dala 5! Ampak samo zato, ker me je T. prepričal. In se ne spomnim več, kaj je to bilo, hihi. Zakaj se ne zaobljubljam? Ker že dolgo vem, da te zaobljube ne delujejo. Če ne verjamete svojim izkušnjam ali meni, lahko verjamete Psychology Today.

Sem pa sklenila, da si namesto zaobljubi postavim cilje. Cilji zvenijo veliko bolj realistično, proaktivno in izvedljivo, kajne? Še posebej, če pri tem upoštevaš, da naj bodo cilji natančno določeni, merljivi, dosegljivi in realistični in v časovno določeni.

Enega svojih velikih ciljev, ustvariti knjigo, sem lani dosegla, in k temu ste veliko prispevali tudi vi, bralci in bralke bloga. Zdaj sem malo izgubljena, ker ne vem, katerega od naslednjih velikih ciljev se lotiti, in bom o njih raje še skrivnostna. Imam pa kar nekaj manjših, o katerih se lahko pogovarjamo. Tu so moji, s časovnim okvirom in merljivostjo vam ne bom težila, kakšni pa so vaši?

1. Se bolj posvetiti vrtu

Zadnji dve leti je moje vrtičkanje zelo stagniralo. Lani sem recimo pridelala le mlado čebulo, zeleni miks, redkvice, ognjič, nekaj ranunkul in maroško meto. Danilo me je s svojimi feferončkastimi specialitetami navdušil in opogumil, in čeprav namerevam tudi sama posaditi feferone, me zelo vlečejo zelišča. In ker sem na kmetiji, jih lahko posadim v velikih količinah - bi jih kupili? ;) Razmišljam o svojih najljubših, baziliki, origanu in pehtranu, morda bi dodala še majaron in timijan. Mi še vi kaj predlagate? Katero zelišče najpogosteje uporabljate?

2. Kupovati od lokalnih ustvarjalcev

No, v Sloveniji je vse lokalno, vsaj meni se tako zdi. Od božička sem dobila krasne Hanine krožničke, in bom kupila še kaj za zraven, ker mi je vsaka njena stvar blazno všeč. Med moje najljubše ustvarjalke in ustvarjalce štejem tudi Anito in Anito, Alenko, svojega očeta, Meto Wraber in Hano Stupica, pa 100% Suzi in če vas ne motita usnje in svila, pa vsekakor prečekirajte tudi mojo sestro in mamo.

3. Se bolj posvetiti okolici doma

Ampak o krajinski arhitekturi ne vem niti toliko, kot je črnega za nohtom. Mi zna kdo priporočit kakšno knjigo ali spletno stran? Krajinskega arhitekta si ne morem privoščit trenutno ...

4. Kupiti pomivalni stroj

Nuff said. Se vam zdi nepogrešljiv? Katerega imate in kako ste zadovoljni z njim? Kakšen nasvet pri nakupu?

5. Dokončati veliko čistko

Je tudi vas navdihnila Marie Kondo? Jaz sem obdelala samo oblačila, vse ostalo me še čaka. Vem, že tu sem zamočil, ker nisem vsega naenkrat naredila ... Si pa sploh ne predstavljam, kako se bom lotila otroških stvari!

 6. Kuhati in jesti (še) bolj zdravo

Ja, res, za to mi zadnje čase primanjkuje motivacije! Smoothie se mi zdi premrzel, z zelenjavo preveč dela ... Jao, v kaj sem se spremenila? Rabim, da me nekdo brcne v tazadnjo. Morda me bo navdihnila knjiga Past užitka, ki jo berem sedajle. Čeprav se bojim, da mi bo hotela prepovedati tudi tako polnovredne užitke kot je presna veganska čokolada Rawr, ki sem jo zadnjič dobila po pošti (vedno se veselim poštarja!), zapakirano v folijo z gigantskimi mehurčki (mogoče je za čokolado to res bolje, za nas, ki jih radi pokamo, pa ne;)).



*Objava resda vsebuje affiliate linke, a vsa mnenja in  misli so moja;)

Energijske kroglice z ovsenimi kosmiči.

Po rojstvu prve hčerke sem bila kar nekaj časa zombi. Če mi pred porodom ni bilo čisto jasno, zakaj bi si delala energijske kroglice, se mi je takrat vsekakor posvetilo. Sredi noči sem po hladilniku iskala hecne ječmenove energijske kroglice, za katere sem recept našla v knjigi Vse o dojenčku (ali nekaj v tem smislu). Kekse, ki nama jih je moja tašča napekla za ponujati obiskom, sem pojedla sama. Zato še vedno mislim, da so energijski prigrizki eno boljših daril za mlade starše, v tej kulturi sicer bolj mamice. Tele so še posebej energijske, saj sem jih dopolnila s fino mešanico čudežnih prahcev Perfectly energized, ki so mi jo že pred časom poslali moji prijatelji s PlanetBIO. Če se vam mudi delati kroglice, pa nimate prahca pri roki, ga lahko nadomestite s kako žličko kakava, kokosovega sladkorja, lucume, guarane in mace. No, z guarano raje previdno, če dojite ali boste kroglice podarili doječi mami.

Doma narejene energijske kroglice z ovsenimi kosmiči

Za vse, ki ste morda v dvomih, ali je Uglašena kuhinja: Vse leto knjiga za vas, sem pripravila majhen seznamček, da vam bom premislek malo olajšala, če dovolite;)

Če ste se prepoznali, bi vam utegnila biti knjiga Vse leto všeč, morda celo zelo všeč. Če vas je prijelo, da bi knjigo kupili, lahko to storite tudi preko moje spletne strani. V decembru je poštnina celo brezplačna!

Morsko navdihnjeni namaz iz sončničnih semen

Začinjeni namaz iz sušenega paradižnika

Kateri namaz imate najraje? A tudi vi jeste veliko namazov med prazniki? Ali samo kekse in potico?;)

Danes imam najbolj vznemirljive novice! Saj veste, kako sem vedno skrivnostna o svojih projektih, dokler niso realizirani? Zdaj lahko končno naznanim: moja kuharska knjiga je v tiskarni! Kar pomeni, da jo boste zelo, zelo kmalu dobili v roke tudi vi! Naslovila sem jo Vse leto, ker so v njej recepti za vse leto;)

Knjiga je izšla pri Totaliteti, ki je totalno kul založba. Itak;)

Knjiga je razdeljena na letne čase, torej na štiri večja poglavja, znotraj katerih lahko najdete nekaj za zajtrk, nekaj za prigriznit, glavne obroke in seveda sladice, pa še kaj za popit. Recepti se močno navezujejo na sezonske sestavine, pridelane doma: torej tisto, kar najdete na domačem vrtu ali na bližnji tržnici. Tudi pri pomožnih sestavinah se nisem šla kakšne eksotike ali luksuza: skoraj vse sestavine so take, da jih lahko kupite v vaški trgovini (in tu in tam kakšna, po katero se boste mogoče morali odpeljati do prvega večjega mesta). Večina receptov je dovolj enostavnih, da jih lahko pripravite na običajen, z obveznostmi nabit dan - tako kot sem to počela jaz. Seveda pa nisem pozabila na nekaj bolj prazničnih receptov.

Vsak recept je pospremljen s fotografijo (kot običajno sem fotkala sama), veliko pa je tudi fotografij, ki slavijo letne čase v vsej njihovi barvitosti na naši kmetiji (in drugod). Ne bo vam ušlo, da je knjiga v osnovi blogerska, saj je zelo osebna in polna zgodb, kot ste jih navajeni z Uglašene kuhinje.

Ampak, kako je vendar prišlo do tega? Vedno sem si želela napisati kuharsko knjigo. Mislim, začela sem že v drugem razredu! No, potem sem malo pozabila na to, a ko sem se bolj resno posvetila blogu, je bila ena mojih velikih skritih želja, da bi nekoč dobila ponudbo za knjigo. Nisem si predstavljala, da bi jo izdala sama, hotela sem zunanjo potrditev in ... šefa z dedlajnom;) Ampak, založnika na belem konju od nikoder. Tako sem si nekega zimskega dne rekla, zdaj pa dovolj, nehala bom čakati na to, da me pokliče založnik, sama bom naredila knjigo! In veste, kaj se je zgodilo nekaj dni za tem ... Na telefonu me je pričakalo nekaj neodgovorjenih klicev in sms, podpisan z Valentina Smej Novak. Lahko si predstavljate, da sem hiperventilirala, poskakovala in zardevala od glave do pet. Mislim, ni bil založnik na belem konju, ampak še veliko bolje, blazno kreativna in simpatična ženska, ki jo občudujem še iz časa, ko sem špricala pouk in v kavarni brala njene kolumne.

Kar mi je bilo pri sodelovanju z Valentino in dizajnerjem Primožem najbolj všeč, je bilo to, kako zelo sta mi pustila dihati, meni in tekstu ter fotografijam. Mislim, da boste tudi vi začutili eno sproščenost, iskrenost in harmonijo ob listanju te knjige. In upam, da predvsem tudi navdih in entuziazem za kuhanje! Knjiga je zaenkrat na voljo v knjigarni Kulkul (nasproti Knjižnice Otona Župančiča) ali pa jo lahko naročite preko moje strani (klikni za naročilo knjige Vse leto).

In zdaj nekaj fotk za pokušino ...














PS: če bi želeli o knjigi izvedeti več in jo morda predstaviti na svojem blogu/mediju, mi lahko pišete na naslov zulejka@uglasena-kuhinja.com.

V sodelovanju z Lidlom sem letos že zelo zgodaj pripravila praznični menu: za bel božič, elegantno novo leto ali kakšen drug poseben dan v dolgi dolgi zimi. Recepte - poleg številnih drugih, čudovitih receptov in zgodb - najdete v Lidlovi reviji Preprosto, ki je od danes naprej na voljo v vseh Lidlovih poslovalnicah. The winter is coming, in vse kar imam pripravljeno, je veganski praznični menu, ampak me ne skrbi. Kaj pa rabim več od tega? Par sveč, kakšno knjigo in nekaj dobrih ljudi ...

Jep, zadnjič sem vam skuhala provansalsko juho, zdaj pa toskansko enolončnico;) vidite vzorec? Ja, jesen je, in pašejo nam juhe - pa še nekaj je: jaz bi kam šla! Ampak zaenkrat mi ne kaže najbolje ... Imam pa druge stvari v planu, velike in lepe, zdaj pa res kmalu razkrijem ...



Ampak zdaj se pogovarjajmo o juhi - enolončnici, toskanski. Čeprav tale sploh ni enolončnica, ampak dva- ali celo trilončnica! Začnemo z dobro podlago, ki ji Italijani rečejo soffritto, Francozi pa mirepoix. Gre preprosto za drobno nasekljano in prepraženo mešanico korenčka, zelene in veliko čebule. Temu dodamo česen in žajbelj, in zmešamo s kuhanim fižolom, jušno osnovo in dvozrnico, pripravljeno na zelo italijanski način. Čakaj, dvozrnico?

Ja, dvozrnico! To je naše novo žito, ki seveda ni naše, še manj pa je novo. Ampak, zrastlo je na naši zemlji in je še čisto sveže. In tako dobro! Nekaj več o dvozrnici sem napisala na blogu naše kmetije. In če koga zanima, zaenkrat je še naprodaj ...

No, ko je juha že v krožniku, ji dodamo kokosov posip. Dokler ga nisem poskusila, sem bila rahlo skeptična do raznih posipov in dodatkov juham (razen dobrih starih krutonov), ampak tale je res res fin. Poskusite ga, prosim, Dimljeno papriko lahko najdete v ljubljanski Hiši začimb, pa morda še kje (prosim, napišite v komentarjih!).

Toskanska enolončnica z dvozrnico

(za 4 osebe)

200 g suhega fižola, namočenega čez noč
250 g dvozrnice, namočene čez noč
1 korenček
1 steblo zelene
1 čebula
3 stroki česna
2 žlici oljčnega olja
sol ali domača vegeta
1 l vode (jušne osnove)
3 listki žajblja

Fižol skuhaš kot ponavadi (jaz vodo odlijem, ko prvič zavre, in dolijem svežo; ponavadi se kuha nekje 2 h). Če uporabiš zmrznjen svež fižol, je čas kuhanja bistveno krajši.

Na 1 jedilni žlici olja popražiš dvozrnico in nasekljan česen. Zaliješ z dvakratno količino vode (razmerje ni tako bistveno), ko zavre, soliš (1 ščep soli), pokriješ s pokrovko in kuhaš do mehkega (20-40 minut). Vmes večkrat preveriš, če je voda povrela in ji po potrebi dodaš.

Pol ure preden je fižol kuhan, nasekljaš korenček, zeleno in čebulo. Pražiš na 1 žlici oljčnega olja v velikem loncu z debelim dnom, dokler se ne zmehča. Dodaš 2 stroka česna in 3 listke žajblja. 2/3 fižola in del zelenjave (ali vso) zmiksaš.

Zmešaš vse skupaj, dodaš prihranjeni fižol in zaliješ z jušno osnovo (ali vodo, v katero vmešaš malo domače vegete). Kuhaš, dokler ne zavre. Ko zavre, odstaviš in vmešaš malce oljčnega olja (ali

Slasten dimljen kokosov posip

4 pesti kokosovega čipsa
2 ščepca dimljene paprike
1 žlica sojine omake
1 žlička javorjevega sirupa
čili (po želji)

Vse skupaj zmešaš in popražiš v veliki ponvi na malem ognju, dokler se kokos ne zapeče. Postrežeš ob enolončnici, tako da si lahko vsak na sam naloži, tik pred jedjo.

Poleg kokosovega posipa je dobrodošel tudi ščep sveže mletega popra, pikica oljčnega olja, dober kruh, mogoče pa celo kakšna solata ali zelenjava na žaru. Kaj pa vi jeste poleg enolončnic in kaj menite o posipih?

Juha iz buče hokaido. To so dnevi, ko je dobrodošla vsaka stvar, ki mi olajša in skrajša kuhanje. Najbolj mi ga je olajšala mama, ki mi je za okrogli rojstni dan (in naslednje tri do pet!) podarila Blendtec, ki sem si ga tako dolgo želela. Potem mi ga je olajšala sestra (tista, ki slovi po torbicah, no, saj druge tudi nimam), ki mi je povedala, da lahko hokaido bučo zmiksaš celo, kar z lupino vred (tudi, če nimaš Blendteca). In tretja stvar, ki mi je olajšala kuhanje: Biogetta. Biogetta je nekaj takega kot vegeta, samo veliko bolj naravna in zdrava, predvsem pa brez sumljivega natrijevega glutaminata. V njej je mleta slovenska bio zelenjava (korenje, zelena, pastinak, peteršilj in por) in naravna morska sol iz sečoveljskih solin, katero sama tudi sicer najraje uporabljam pri kuhi. Moja tašča pripravlja nekaj podobnega, vendar je letos še ni scoprala, tako da mi je Barbarina prišla še kako prav! Ko nam domače zmanjka, pa bom vedela, kje jo kupiti ...

Naše hokaido buče so letos tako okusne (in imamo jih toliko, da jih bomo nekaj tudi prodali), da lahko ješ kar surove in brez vsega. Ampak, juha je pa še vseeno tako fajn zadeva, še posebej za otroke: oranžna, kremasta, sladko-slana ... Jaz bi jo lahko jedla vsak dan! Moram reči, da se je Biogetta lepo zlila s sladkostjo buče in ji dodala slano globino.

Najbolj preprosta provansalska buča juha

(za 4-6 oseb)

1 srednje velika hokaido buča
1 l vode
1 čajna žlička Biogette (ali ena jušna kocka brez glutaminata)
ščep ali dva provansalske soli (ali provansalskih začimb+morske soli)
1 čajna žlička ričkovega ali oljčnega olja (po želji)


Bučo dobro umiješ, na deski prerežeš na pol in izdolbeš sredico, ki jo zavržeš (ali shraniš semena). Narežeš na krhlje, te pa na približno enako velike kose. Daš v velik lonec in zaliješ z vodo. Posoliš s provansalsko soljo in  kuhaš, dokler se buča ne zmehča (približno 15-20 minut). Ko je buča fino mehka, vmešaš čajno žličko biogette in žličko olja (za boljšo absorpcijo vitamina A). Juho premiksaš s paličnim mešalnikom ali v blenderju, da postane svilnato gladka - ampak tudi, če so v njej koščki, je prav dobra.

Postrežeš. Kisla smetana, poper, krutoni ali jušne kroglice so seveda možni dodatki, a pravzaprav nepotrebni, vsaj za moj okus. Naj kraljuje hokaido buča!

Ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa od zadnjega zapisa! Vmes pa toliko dela (krasnega, ustvarjalnega dela, ki ga bom, upam, kmalu delila z vami!). Pa tudi malo počitnic na morju - pri noni, vročinski val, žetev (o tem več tukaj) in dva rojstna dneva: moj trideseti in Frejin prvi!



Rojstne dneve z veseljem izkoriščam za preizkušanje receptov za torte. Še vedno iščem perfekten recept za čokoladno torto - ima kdo? No, tokrat z vami delim en hecen receptič za čisto majhno tortico, namenjeno dojenčku za prvi rojstni dan. Prvič sem jo spekla za Lilo, pa potem še enkrat ali dvakrat, pa sedaj za Frejo. Ker je namenjena dojenčku, v osnovi ne vsebuje jajc, sladkorja, mlečnih izdelkov in medu, narejena je iz  pirine moke, ki je bolj prijazna do prebavil. No, na to nedolžno osnovo sem jaz vendarle namazala sladko marmelado in bio sirni namaz, po vrhu pa še prelila čokoladni preliv iz sojine smetane in črne čokolade. Po vrhu pa še mrvice ... Tako da alergenov kolikor hočeš, ampak mi smo tough in gurmani že od malega. Vi pa seveda lahko uporabite nesladkano marmelado in narezane banane ali sveže borovnice. Edino za nedolžno glazuro (tako, ki bi bila veganska in še brez sladkorja) nimam nobene pametne ideje - se morda vi česa spomnite?

Dojenčkova prva torta - za speštat (smash cake)