19. december 2014

Vodič po darilih za kuharje, gurmanke in vse ostale, ki kdaj jedo

Tako lepo zavita. Na www.lavivavera.com.

Do božičnega večera je še pet dni, jaz pa imam pripravljeno natanko eno darilo. Za ostala približno vem, kaj bi lahko bila, ne vem pa, kje jih bom kupila in kdaj naredila. Če ste mi kaj podobni, vam bo morda v pomoč moj seznam idej, lahko pa tudi vi meni kakšno daste:)


Če imate na voljo le čas, pa bore malo denarja ...



Granola! Tale je odlična. In celo če nimate pečice, fear not, tu je še ena varianta prav za vas. Glavna sestavina, torej kosmiči, ni draga, ostalo pa lahko najbrž nabrskate po shrambi in hladilniku. Pa celo časa ne vzame veliko. Morda bi se bilo fino potrudit s pakiranjem? No, če tudi za to nimate denarja, je super pakiranje kar velik etin kozarec za rdečo peso:) Gift tage lahko zastonj dobite tukaj.


Klasika so seveda keksi, in kaj je bolj božičnega od medenjakov? Poskusite lahko moj recept, z malokaterim sem tako zadovoljna;) 

Začinjeni oreščki. Oreščki niso tako poceni, to je že upgrade. Čudovit recept najdete pri moji dragi Molly.

Če vam hitreje šiba šivalni stroj kot kuhalnica, je tale predpasnik to die for (tu je link na kroj). 


Če imate na voljo nekaj denarja, pa bore malo časa


Slovenski lonci. 'nuff said. 

Sladkornica. Ker mislim, kdaj pa ste nazadnje podarili sladkornico? In če ste proti sladkorju, lahko vanjo mirne duše stresete kokosov sladkor ali ksilitol. Ha.

Frida, oh Frida, od najbolj duhovite Polone, kar jih poznam, pa so vse duhovite.

Hanini krožnički so kot nakit. Saj ne vem, mogoče pa so bolj za na steno kot za na mizo?

Posoda Kasa (na voljo pri najboljšem sosedu) ima za moj okus prav preljubke vzorčke. Čeprav sem čisto za podpiranje lokalnih ustvarjalcev, nimam nič proti lepim stvarem iz velikih trgovin. Sploh, če so rožaste.


Če bi se radi izprsili (ali pa imate svojega kuharja zelo, zelo radi)



Nenadkriljivi Blendtec. Ali vsaj aparatek za pripravo rastlinskega mleka! 

Nič ne reče "ljubim tvojo kuho" tako lepo kot posoda Le Creuset (slogan sem si pravkar izmislila). Moja najljubša barva je starinska vrtnica ali pa palma. Tudi tile plavi na sliki so lepi, ne? V rdeči barvi imajo Le Creusetke tukaj.



In če bi raje podarili izkušnjo ...



Eno od Barbarellinih delavnic. Še vedno samo sanjam o njej, in verjamem, da bi se je vsak, ki vsaj malo rad pripravlja zdravo hrano, z veseljem udeležil.

Večerjo, ki jo skuhate sami (še posebej, če sicer niste glavni kuhar v družini). Na primer takoletakole, takole ali takole.


Pa vi, imate vsa darila pripravljena in po možnosti zavita že od oktobra dalje?


  





08. december 2014

Zakaj nimam nič proti ljudem pred vrati (in bučni kolaček z ingverjem)


Zadnjič sem napisala seznam stvari, ki mi gredo na živce. Ker je včasih fino malo pošimfat, saj si tako prevetriš glavo. In fino je brati tuje sezname stvari, ki gredo ljudem na živce, in zraven kimat in se privoščljivo ali pravičniško hehetati.

Potem pa sem na Facebooku začela opazovati, koliko ljudi tisto luštno vrstico "What's on your mind?" uporablja za naštevanje stvari, ki jim grenijo življenje, jim gredo na živce ali pa jih preprosto morajo pošinfat. Prozorne pajkice. Debeli ljudje v pajkicah. Debeli ljudje nasploh. Politiki. Senzacionalistični mediji. Mediji na sploh. Do kolesarjev brezobzirni vozniki. Objestni kolesarji. Prodajalci v trgovini, ki ti nočejo pomagati ali pa ti z nasveti naravnost škodujejo. Ljudje, ki trkajo na vrata in ti hočejo nekaj prodati. Če ste se prepoznali in vas je oblila rdečica, brez skrbi, tudi jaz sem se in me je oblila zona.

Moja šibka točka so ljudje pred vrati. Živimo na osamljeni kmetiji (mislim, da se tako reče tej geografski zadevi), a veliko ljudi trka na naša vrata. Veliko je žlahte, ljudje pridejo kaj kupit, pripeljejo prodat ajdovo in proseno kašo z drugega konca Slovenije, jabolka, bučno olje, pobirajo prispevke za rdeči križ ali srečelov, pripeljejo paket preljubkih oblačilc ali kakšno knjigo, ali pa pridejo zmlet svojo piro k nam. Skratka, veliko ljudi pred vrati. Na vsake kvatre pridejo tudi Jehove priče. Tako kot pred nekaj dnevi. Odprli sva jima z Lilo. Bili sta dve starejši gospe, ta, ki je govorila, je bila videti blaga in utrujena, nekaj je bilo narobe z njenimi očmi, ne vem pa, ali je imela tik ali je morda škilila. Govorila je prijazno in spoštljivo, tako sem tudi jaz govorila z njo. Iz vljudnosti sem vzela tudi listek, ki mi ga je dala, čeprav sem vedela, da bo romal kot vsi drugi pildki hitro v smeti.



Zakaj vsa ta zgodba? Ker sem isti dan slišala druge ljudi govoriti posmehljivo o Jehovih pričah, in ker sem na Facebooku brala komentarje o vsiljivežih pred vrati. In sem se spomnila, da je bil eden teh "vsiljivežev" nekaj časa tudi moj oče, ki je na tak način prodajal svoje slike. Nikoli ni pokazal, da mu je to odveč, pravzaprav je bilo videti, da preživljanje družine vidi kot izziv. Ko pomislim, da bi morala jaz za preživetje družine služiti denar od vrat do vrat, se v meni vklopi ogromen odpor. Nočem moralizirat, samo spomnit, da so ljudje pred vrati ljudje kot vi ali jaz, ki pa so v nekakšni stiski. No, razen če so ekstra ekstrovertirani in si tako želijo stika z ljudmi, da z veseljem "težijo" od vrat do vrat;) Hočem reči, če nekdo pride do vaših vrat in vam nekaj prodaja, to najbrž počne, ker drugače ne more zaslužiti za preživetje (z verskimi skupinami je sicer malo drugače). Ne pravim, da morate kaj kupiti, lahko pa pokažete nekaj spoštovanja. Vedno se vračam na Gatsbyja: "In my younger and more vulnerable years my father gave me some advice that I've been turning over in my mind ever since. 'Whenever you feel like criticizing any one,' he told me, 'just remember that all the people in this world haven't had the advantages that you've had.'" Naslednjič, ko vam nekdo "teži" na vratih, se sponnite, da je to morda oče kakšne blogerke, ki jo radi berete.

Kaj ti bo notranji mir, če ga nimaš, kadar pridejo trkat inkasanti? ;)

Pa dajmo zdaj spečt eno pecivo, mogoče ga bomo ponudili ljudem, ki pridejo trkat na vrata.



Bučni kolač s kandiranim ingverjem (čisto rastlinski)

130 g fine pirine moke
1 ČŽ začimb za medenjake (ali kombinacija cimeta in ingverja)
1/3 ČŽ sode bikarbone (skratka, malo manj kot pol žličke)
ščep soli
50 g riževega sladu (ali malo manj sladkorja)
150 g pireja iz buče hokaido
60 ml repičnega olja
pest kandiranega ingverja
1/4 ČŽ jabolčnega kisa

Pečico daš gret na 180°C. 

Kandirani ingver narežeš na tanke rezinice ali še manjše koščke. 

Mini model za šarkelj namažeš z oljem ali maslom in posuješ z drobtinami. Po dnu razporediš nekaj koščkov kandiranega ingverja.

Pirino moko, začimbe, sodo in sol zmešaš v eni posodi, bučni pire, rižev slad (ali sladkor), olje, in kis zmešaš v drugi in vse zmešaš skupaj. Vmešaš narezan kandirani ingver.

Testo vliješ v pomazan model in poravnaš z vlažnimi rokami.

Pečeš pol ure na 180°C oz. dokler iz kolača ne izvlečeš suhega zobotrebca. 

Pred serviranjem posuješ s sladkorjem v prahu. Ker je pač lepo:)






17. november 2014

Po dolgem času: seznam ali dva


Tole je hektično obdobje, najbrž si lahko predstavljate (sploh, če imate sami otroke), ampak še bolj kot pomanjkanje časa in energije me pesti megla v glavi (posledica pomanjkanja spanja). Zato kuham bolj malo in od tega je bolj malo vrednega objave. Živimo na pirinem kruhu z domačo marmelado, kavi, paštafižolu, pici, ki jo peče Tadej, krompirju in bučah hokaido. Pa tem, kar skuha tašča;)

Ker nisem nič pametnega skuhala in pofotkala, se tokrat oglašam s seznami. Upam, da so vam tako všeč, kot so meni;)

Kaj mi gre na živce


- ko ljudje rečejo "gospod tapata je rodil" (rodila je seveda ženska, ki jo je on oplodil, to je pa tudi vse, kar je imel fizično pri tem; no ja, razen če je dejansko doživljal couvade, ampak ne poznam nobenega takega, pa precej takih, ki so "rodili")
- ko ljudje ves čas uporabljajo kakšno dolgo mašilo, da mi gre potem na živce vse, kar rečejo za tem in jih sploh nočem več poslušati, še posebej, če je res nesmiselno, kot npr. "sem rekla".
- Kupovanje oblačil, ko je prva spodobna trgovina 70 km stran.
- Kupovanje čevljev. Vedno in nasploh. Najbrž sem ženska z najmanj čevlji.
- Zasvojljivost socialnih omrežij.
- Vedno ista vprašanja novinarjev. Pomanjkanje vztrajnosti, ko sogovornik zavaja.
- Vmešavanje neznancev v vzgojo. Random človek, na obisku pri mojem tastu, ki se postavi za zastopnika moje hčerke in kakor v njenem imenu reče: "Dajte mi meso, ne sam to zelje." (Zelje ni bilo dejansko zelje, tega bi Lila z veseljem pojedla, bila pa je solata iz riža, divjega riža, rdečega fižola, paprike in solate).
- Vedno iste lajne po radiju. Ne vem, kako ljudje ne bruhajo ob tem.


Nekaj mojih najljubših stvari


- Duhovite, in včasih strašljive izjave dveletnikov. Na primer Lila, ki mi sredi noči, ko ji nočem iti po mleko, reče: "Pa saj vsak dan greš Lili po mleko." Ne morem kaj, da se ne bi nasmejala in šla pač po mleko (ovseno+sojino, če koga zanima). Ali pa zadnjič, ko se je pogovarjala z ...., in mi potem rekla, da je govorila z Ninico. Ko sem vprašala, kdo je to, je rekla: "Ena punčka, ki je bila bolana in je že umrla." Me kar zmrazi.
- Frejin glasen smeh, ko se smejiva ena drugi.
- Kariraste srajce.
- Otroški gumijasti škornji.
- Dobri Instagram feedi.
- Ljudje, ki ustvarjajo res awesome stvari. Kot recimo Hana.
- Zračne rastline ali tilandsije. Moja takorekoč-soseda cvetličarka Anita jih je naročila zame.
- Neverjetno prijazni ljudje tu na Koroškem. Zdi se mi, da bi lahko bila prijateljica z vsakim človekom, ki ga srečam več kot 2x. In čeprav sem tako malo časa tu, vedno, ko kam grem srečam vsaj enega znanca. Puzzling.
- Dobra muzika. Tako rekoč kar koli, kar zaigrajo na Tiny desk concertih.
- Plani, kaj bomo posadili naslednje leto. Meni se sline cedijo po Mara des Bois jagodah. Ima kdo izkušnje z njimi?
- Učim se šmornati. Moja babica in Tadejeva mama imata diametralno nasprotne recepte. Kako pa vi naredite šmorn? Končno sem se naučila narediti zares perfektne palačinke. Ne da bi se hvalila (totalno se hvalim, oz. hvalim Tadeja;)), najboljše so iz naše pšenične moke. Je pa še ena skrivnostna sestavina noter, vam jo razkrijem kmalu;)
- Frizerski saloni z masažnimi stoli. In kavo. Nekaj najbolj luksuznega in a long time ...



09. september 2014

Čokoladne rezine na pravljičnih krožničkih


Še vedno iščem perfekten recept za čokoladno torto, Lahko si jo predstavljam, a ne morem sestavit recepta zanjo. Ne vem, a sem že kje jedla kaj podobnega tej moji čokoladni ideji, ali sem le zmiksala več spominov. Seveda sem si pomagala z guglom pri iskanju, in sicer sem vtipkala zelo kunštno vprašanje: "best vegan chocolate cake" ... In dobila tale recept: best vegan cocolate cake ever. Kaj pa vem, ni me posebej impresionirala, ko sem jo prvič naredila. Poleg tega ta kejk ni torta, ampak bolj kolač. Ampak naslednjič sem jo pa malo izpopolnila - no, skomibinirala sem dva recepta, temu sem dodala tistega za čokoladni mousse iz svilnatega tofuja, in dobila sem sladico na višjem nivoju, no, vsaj zdi se mi. (Čeprav je moussa skoraj škoda, ampak itak bi ga bilo premalo za jest samega;)). 



Oh, in v tele krožničke sem kar malo zatreskana - mislim, a ne zgleda na njih vse kot mali zaklad? Tako pravljični so, najraje bi si jih kar na steno prilepila (mogoče pa si jih bom?). Najbrž ste že uganili, da so krožnički iz Trgovine Popolna dekoracija, kajne? Lahko si zamislim kakih 62 tematskih zabav, na katerih bi jih z veseljem uporabila. In če ste reciklažni kot jaz, jih boste po (družinski) uporabi zelo previdno na hitro oprali (ali le z vlažno krpo obrisali) in podtaknili lastnim otrokom, naj se igrajo čajanko s plastičnim brokolijem in hrenovko in leseno torto. 

Zadnjič sem nanje nadevala pecivo, ki sem ga sicer nalašč tako na drobno narezala, da je šlo na tele mini krožničke, a mu je ta velikost prav pasala, saj je ZELO čokoladno. Če ste bolj natančni in perfekcionistični kot jaz, boste morda pecivo celo ravno razrezali, brez "scefranih" robov ... kar bi bilo res luštno:)


Veganske čokoladne rezine

Ker so sestavine zelo preproste, je treba tokrat res vzeti tiste najboljše; torej moko prav za torte in res dober kakav; pravo odkritje je zame tisti iz Eurospina (tu in tam grem tudi tja kaj kupit, in kakav je zdaj definitivno na seznamu, ker je res temen, in ima nek čisto poseben, meni odličen okus, tak kot najboljša italijanska čokolada - think Baci). Pri sladkorju, vodi in olju pa sem presenečeno ugotovila, da se je najbolje držati res osnov, in ne nadomeščati s kakim kokosovim oljem, trsnim sladkorjem ali rastlinskim mlekom ...

čokoladni biskvit

1 1/4 skodelice moke za torte (tiste v rozapikčasti vrečki)
1/2 - 3/4 skodelice navadnega sladkorja
1/3 skodelice dobrega kakava
1 ČŽ sode bikarbone
1/2 ČŽ vanilije v prahu
1/2 ČŽ soli
1 skodelica tople vode
1/3 skodelice repičnega olja
1 ČŽ kisa

Pečico segreješ na 180°C. Pekač (približne velikosti A4 lista, tam okoli 20x30 cm) namažeš z oljem in posuješ s kakavom.
Suhe sestavine dobro zmešaš v skledi, dodaš tekoče in še enkrat dobro zmešaš.
Vliješ v pomaščen in s kakavom posut pekač in pečeš okoli 20 minut na 180°C. Ali je pečeno, preveriš z zobotrebcem (zabodeš ga v biskvit, če iz testa pride čist, je pečeno). Ohladiš in premažeš s spodnjo kremo. Pustiš nekaj ur na hladnem, da se krema strdi. 


čokoladna krema s svilnatim tofujem

200 g svilnatega tofuja (ja, res naj bo svilnati, tudi v DM ga imajo)
100 g odlične črne čokolade (Viviani je najbolj etična, dobra pa je tudi Hoferjeva ali Lidlova UTZ certified s 70% kakava, npr.)
20 g kakava
40 ml vode (ja! strašljivo, ampak je ok)
1 JŽ mandljevega mleka (ne vem čisto, zakaj;))
80 g sladkorja (oz. dodajte po okusu)

Svilnati tofu odcediš in zblendaš.

Vse razen tofuja stopiš nad parno kopeljo ob stalnem mešanju. 

V blender zliješ čokoladno zmes in še enkrat premešaš.

Namažeš biskvit.




25. avgust 2014

Kakavove masažne ploščice z ognjičem


Že na začetku letnega časa, ki smo mu svojčas rekli poletje in je bilo svojčas toplo in po morju dišeče, sem od mojega dragega PlanetaBIO dobila nepričakovano in zelo dišeče darilce - celo vrečko kakavovega masla, pa eno (morsko) zvezdo, no, silikonski modelček, z namigom na masažne ploščice. Masažne ploščice obožujem (najboljše so od Lusha), zato sem namigu sledila, a šele takrat, ko sem naredila svoje prvo ognjičevo olje iz svojega prvega ognjiča. Tako so nastale kakavovo-ognjičeve masažne ploščice, ki jih jaz uporabljam po tuširanju (upam, da me bo kdo tudi zmasiral s kako;)).





Dišijo po čokoladi, na koži pa naredijo tako prijetno zaščitno plast, pri kateri nimaš občutka, da koža ne diha, hkrati pa se zdi, da je koža zaščitena pred izsušitvijo (idealno je, če si roke namažeš s tem, preden pomivaš posodo). Recept sem našla tukaj.

Recept za masažne ploščice iz kakavovega masla

70 g ognjičevega olja (kako sem ga naredila, preberite tukaj)
70 g kakavovega masla
60 g čebeljega voska

V ognjičevo olje sem vrgla čebelji vosek in ko se je stalil/stopil, dodala še kakavovo maslo. Nazadnje sem vmešala vanilijo v prahu, kar pa ni bila najboljša odločitev, ker je vsa padla na dno, pa tudi vonja ni pustila prav veliko. Bolje bi bilo uporabiti kako eterično olje. Tekočo zmes sem vlila v silikonske modelčke za mafine in pustila, da se strdi. Ploščice sem zapakirala v luštne vrečke s povoščeno notranjostjo (moje so iz Trgovine Popolna dekoracija).

Naslednjič bom poskusila uporabiti še manj voska, in po možnosti sojinega, saj sem videla, da se ga da naročiti iz ene slovenske spletne trgovine. Kakavovo maslo pa je nezamenljivo, zaradi njega masažna ploščica diši po čokoladi;)

18. avgust 2014

(Čisto rastlinski) tofu burgerji



Ko se Lila zbudi iz popoldanskega dremeža (in če bi jo pustila, bi to bilo po treh urah, enkrat okoli pol štirih), absolutno ni lačna. Kar pomeni, da je kosilo pripravljena jesti enkrat okoli pol šestih zvečer. Dolgo mi ni kapnilo, kako se prilagoditi temu, da bi lahko jedli vsi skupaj, saj veste, kot normalna družina. Nazadnje sem se odločila, da bo konec malic ob 11h, namesto njih bo pač kosilo za vse ob 12h. Kar je precej hecna sprememba zame, ki sem bila vajena kositi nekako med 14 in 15,30h. Dan je kar naenkrat daljši;)

Kosila pa še bolj enostavna kot prej ... Eno je bilo tole na sliki: tofu burgerji v ciabbatinah. Oh, tile burgerji oz. polpeti iz tofuja so mi pa tako ratali, da kar sanjam o njih! Prej jih je že nekajkrat naredil Tadej in so bili čudoviti, zato sem se bala, ali ga bom "dosegla", in kot kaže, je recept tako fin, da se ni treba nič bat. Je pa iz silno luštne hipijevske knjige The Book of Tofu: Food for Mankind ((iz leta 1979); jaz sem jo ukradla svoji mami, ki jo je od nekoga dobila pred kakimi dvajsetimi leti), ki se jo da še vedno naročiti na Book Depositoryju (ali amazonu, seveda, kjer ima same odlične ocene - res je dobra!). Kot piše v uvodu k receptu: "You won't believe the wonderful flavor of these easy-to-make meatless entrees."

Tofu burgerji ali polpeti iz tofuja


Za 3 srednje lačne odrasle (5-6 majhnih polpetkov ali 3 večji)


250 g mehkega tofuja (jaz sem uporabila hoferjevega)
3 žlice naribanega korenčka (1 mali korenček)
2 žlici nasekljane japonske mlade čebule (ali pora)
1-2 žlici pirine moke
1 čajna žlička chia semen
1-2 čajni žlički gomashia (recept sledi); ali sezam in sol, po okusu
repično olje
sojina omaka shoyu

Tofu zaviješ v čisto kuhinjsko krpo in obtežiš* (midva ga obteživa z 2 koluti po 1,25 kg; ja tistimi za kvihtanje) vsaj 2 uri preden nameravaš narediti polpete/burgerje. *Tofu obtežiš zato, da se izloči odvečna voda iz njega.

Korenček naribaš, mlado čebulo nasekljaš.

Odcejen tofu v večji skledi zmečkaš z rokami, dodaš ostale sestavine in gneteš kot testo (okoli 3 minute), dokler ne dobiš gladkega "testa", ki se lepo drži skupaj. Z vlažnimi rokami oblikuješ burgerje in ji spečeš v olju (vsaj 1 cm olja; veliko, vem, v originalnem receptu pa ga je še precej več); ko so pečeni, odcediš na papirnatih brisačah in pokapljaš s sojino omako.



Postrežeš v kajzericah ali ciabbatkah, zraven zelo paše majoneza (tudi rastlinska;)), paradižnik, čebula, kak list solate in po želji sir (tudi brez je prav čudovito).

Kako narediš gomashio?


Gomashio je dobesedno sezam s soljo; a ne kar tako - oboje je praženo in speštano v eno s pomočjo suribachija (čisto dobro se obnese tudi navaden možnar).


Sestavine za gomashio
1 čajna žlička nerafinirane morske soli
12 čajnih žličk neoluščenega sezama

Sol popražiš, da postane suha (to je težko opisati ... ampak če si pozoren, to opaziš;)); daš v možnar in jo zdrobiš.

Sezam popražiš, da začne poskakovati in se med prsti zdrobi. Spet je potrebna pozornost, saj so semena sezama drobna, in če jih popražiš premočno, postanejo grenka. Sezam daš v možnar, kjer je že sol, in zdrobiš vse skupaj. Pri tem pa ne pretiravaš, sezamova semena morajo ostati delno nezdrobljena.

Uporabiš v zgornjih burgerjih, na rižu, v solati namesto soli ... Ali kar na kruhu, namazanem z maslom.


04. avgust 2014

Giveaway!



Tole nagradico vam že dolgo dolgujem;) Vrečke so najlepše metine barve, stajliš črtaste in priložene so jim fine nalepkice za "zapečatenje". Od znotraj so plastificirane, kar mi je prišlo zelo prav in bo tudi vam, če bi radi vanje zapakirali hrano ali domačo kozmetiko (ker se ne poznajo mastni madeži navzven;)).

Super fine vrečke iz Trgovine Popolne dekoracije so lahko vaše, če nam v komentarju pod tem zapisom zaupate, kaj bi v njih shranili. Kaj sem vanje zapakirala jaz, napišem kmalu:)



Za več inspiracije si oglejte še druge vrečkice na spletni strani Trgovine Popolna dekoracija. Tri nagrajence izžrebamo čez en teden (komentar oddajte do nedelje, 10. avgusta do polnoči).




Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...